ateistek

Triglavska jezera

Končno sem jih obiskal. Vseh 7. Ker so izhodišča dostopa kar oddaljena in so si jezera med seboj tudi precej narazen, je potrebno dva dni, da se jih vse obišče. Mogoče kakšen zagnan planinec z obilico kondicije uspe tudi v enem dnevu, vendar je to vseeno preveč. Bolj kot hitiš, manj časa imaš za opazovanje okolice in uživanja v njej. In okolica je bila cel čas res izjemna.

S kolego sva si izbrala tole pot (karta pa je tukaj).

Parkirala sva pri koči pri Savici na 653 metrih n.m. Parkirnina je 3 evre na dan. Usmerila sva se preko Komarče do koče na Triglavskih jezerih. Smerokazi so nepovedovali 3,5 ure hoda. Pot se je zelo hitro začela strmo dvigovati. Ravno pred nami so enako smer izbrali Čehi. Bilo jih je vsaj 15. K sreči sva jih kaj hitro prehitela tako, da naju vseeno niso ovirali po ozki poti.
Pot čez Komarčo je izjemno strma in v zadnjih nekaj metrih precej prepadna. Praktično pod seboj navpično gledaš parkirišče, ki je vsaj 500 metrov nižje. K sreči je pot več ali manj porasla z gozdom, tako da se občutek, kako prepadno je, nekoliko zmanjša. Ko sva po dobri uri le prišla na vrh, se nama je kmalu prikazalo prvo od jezer (če gledamo od juga proti severu) in sicer Črno jezero (1294 m.n.m.). Nekaj mladih Madžarov si je celo privoščilo kopanje. Glede na to, da je najnižje od vseh jezer, je torej tudi najtoplejše. No, zame vseeno premalo.

Malo sva posedela in si ogledala njegovo okolico, ki jo na eni strani oklepajo stene. Nadaljevala sva čez Lopučniško dolino. Pot je manj strma, vendar pa bolj drseča. Poteka po gozdu smrek, ki se proti koči vse bolj redčijo, dokler ne ostanejo le še redki macesni. Po dveh urah se le prikaže koča pri Triglavskih jezerin in modro-zeleno Dvojno jezero ter dolina Triglavskih jezer. Letos je veliko vode, tako da je jezero sestavljeno. Okolje je prav idilično. Na vzhodu nas obdaja gorska pregrada dvatisočakov Male in Velike Tičarice, Kopice in Zelnaric na zahodu pa pogorje Komne in Špičja.

Koča je kar obiskana. Cene so zelo visoke. Za kos pehtranove potice in čaj, sem plačal kar 4,8 evra. Jota ali ričet z mesom sta 6 evrov. Pogled po planincih je poleg pestre narodnostne sestave – celo obiskovalce iz Izraela – pokazal, da jih večina malica svojo hrano. Se prav nič ne čudim. Takoj za kočo se razkazuje še eno jezero, Močivec. Ker je umetnega izvora, ga ne štejejo med sedem jezer. Tam sva si napolnila izpraznjene plastenke z vodo.

Pot sva nadaljevala po vse bolj dvigajoči dolini Triglavskih jezer do naslednjega jezera, Ledvice (ali Velikega jezera), ki je 45 minut stran od koče, na višini 1830 metrov. Že ime pove kakšne oblike je. Je kar veliko za tiste razmere. Črnina pokaže, da je ponekod tudi precej globoko.

Naslednje jezero, še pol ure stran, je Zeleno jezero. Barvo mu dajajo alge. Vseeno se mi je zdelo manj zeleno kot predhodna. Je dokaj majhno in plitvo. Je že precej visoko na 1988 metrih n.m., torej skoraj 700 metrov višje kot je prvo, Črno jezero. Hitro se pokažeta še zadnji dve jezerci: Rjavo jezero in Jezero pod Vršacem. Ležita že malenkost čez 2000 metrov visoko. Bolj sta me spominjali na kotanji nekje med sivimi skalami, napolnjeni z vodo. Zaradi višine ni nobenega rastlinja več v njuni okolici.

Končno se je pokazala tudi planinska koča na Prehodavcih, 2071 metrov visoko. Koča ponuja lep pogled na Razor, Jalovec, Špičje, v daljavi se kaže Managrt. Severozahodni del Slovenije je res izjemno razgiban.

Tja sva prišla v popoldanskem času, 7 ur kasneje. Če bi hodila cel čas, brez postankov, bi vso pot lahko prehodila v 5,5 ure. Ampak, ker sva imela namen prenočiti v koči, se nama ni nikamor mudilo. Postelji sva rezervirali par dni prej.

Vseh 39 ležišč je bilo zasedenih. Večinoma so jih zasedli vojaki. Ma, ravno danes so tukaj, sem si mislil. Bolj kot na vojake so me spominjali na rezerviste. Skoraj vsa ležišča so v istem prostoru. Po pričakovanjih je bilo veliko smrčanja in prdenja (ja, za večerjo so jedli tudi pasulj!) Kolega se je naslednji dan pritoževal nad slabim spanjem. Še dobro, da sem imel s seboj čepke tako, da sem bil za večino “prijetnih” zvokov prikrajšan. Poleg slovenske soldateske, ki je bila tudi drugače zelo nekulturna (“inteligentni”, glasni razgovori, ki si jih prisiljen poslušati, hrupno smejanje in neobzirnost) je bil moteč tudi nek avstrijski par, ki očitno rad pogleda globje v kozarec. Na žalost so alkoholni navdušenci stalnica, kamorkoli greš.

Naslednji dan sva kočo zapustila okoli desete ure. Spekli so nama jajca za zajtrk. Ker nisva člana planinske zveze, je bila nočitev 20 evrov na osebo (za člane 11). Kočo so upravljali študentje, verjetno zaposleni preko študentskega servisa. Ko sva glavnega med njimi vprašala za pot, ni bili ravno preveč navdušen za razgovor.

Ker nisva hotela povratka po isti poti, sva jo mahnila proti Hribaricam. Odločila sva se, da se bova vrnila po drugi strani gora, ki oklepajo dolino triglavskih jezer. Pot je bila daljša in tudi bolj zanimiva. To vem sedaj. Dolina je bila ves čas pod nama tako da sva lahko z robov prepadnih gora občudovala res izjemne razglede na jezera in ostalo okolico. Videla sva celo kozoroge, ki so se potikali po Vršakih. Nekaj kot da bi jedli, čeprav mi ni jasno kaj, saj trave ni bilo daleč okoli.

Vreme je bilo slabše kot prejšnji dan. Pihal je mrzel veter. Vetrovka mi je bila premalo a žal nisem imel toplejših kosov obleke, razen nekaj prepotenih mikic. Zelo lahkomiselno. Prav zoprn občutek je, kot te v roke zebe, medtem, ko imaš hrbet premočen od težkega ruzaka.

Pot naju je pripeljala na sam vrh Male Zelnarice, 2310 metrov visoko, ki je bila tudi najvišja točka pohoda. Ker so se oblaki vse bolj spuščali, sva hitro nadaljevala. Bolj kot sva šla južneje, bolj sva zgubljala na višini in tudi topleje je postajalo. Med Zelnarico in Kopico sem opazil zelo veliko rastišč planike, ki so kukale iz zelene trave.

Po treh urah in pol poti, sva prišla do Štapc, kjer sva zavila nazaj proti koči Triglavski jezer, spet nekaj pojedla ter nadaljevala po isti poti kot prejšnji dan. Kolena so pri spustu s Komarče kar precej trpela ampak drugače žal ne gre. Spust se mi je zdel hujši kot vzpon prejšnjega dne. Ko sva prišla v dolino v poznopopoldanskem času, sem zadovoljno ugotovil, kako prijetno je, ko spet hodim po ravnih tleh.

Bilo je enkratno. Gorski svet sem še bolj začutil kot običajno (tudi preko “musklfibra”), saj se enodnevni ali dvodnevni obisk le ne moreta primerjati med seboj. Je pa res, da bi za recimo 7 dni gora potreboval kar nekaj denarja, saj je zadeva kar “drag špas”.

p.s. če sem se morebiti kje zmotil pri poimenovanju hribov, bi prosil za popravek.

Advertisements

avgust 30, 2008 - Posted by | Hribolazenje

6 komentarjev »

  1. Ko si že ravno vprašal – tisto je Zelnarica in ne Zelnica. Sicer pa – lepe fotke!

    Komentar od Nick | avgust 30, 2008 | Odgovori

  2. Popravljeno 😉

    Komentar od ateistek | avgust 30, 2008 | Odgovori

  3. Zelo lep in slikovit opis poti, s kolegom sva bila ravno včeraj na koči pri Triglavskih jezerih, žal pa sva imela na voljo zgolj en dan, tako da si daljše ture nisva mogla priviščiti, za izhodišče pa sva si izbrala planino Blato.

    Tudi sam se pridružujem k pohvalam fotografij!

    Komentar od Aleksander | avgust 31, 2008 | Odgovori

  4. @Aleksander: Ja, tudi sam sem šel po tej poti ampak, ko sem videl tisto lepoto, sem hotel videti vsa jezera. Poskusi kdaj tudi ti, če še nisi. Preprosto moraš. 😉

    Komentar od ateistek | september 1, 2008 | Odgovori

  5. Jst sem pa eno od teh lepih fotk dobila od avtorja na telefon, la-la-lala-la. 😉

    Komentar od PF | september 1, 2008 | Odgovori

  6. Hja, tudi midva s punco sva opravila enako pot avgusta 2007, le spust je bil preko Komne.
    Iz prehodavcev sva hotela na Triglav a nama jo je zagodlo vreme, vse koče pod Triglavom pa so bile zasedene, zato sva se odločila za povratek preko Zelnarce in Tičarice. Res izjemen pogled v avgustovskih dneh, ko je lepo vreme.
    Še dobro, da so nama svetovali in vzela dosti vode s sabo, ker po pobočjih Zelnarce nimaš nikje možnosti dotočit vodo.
    Pohvala za fotke.

    Komentar od bozo | oktober 23, 2008 | Odgovori


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: