Religijski peskovnik

Prejšnji teden je bil v vsiljenem znamenju največjega krščanskega praznika, celo uzakonjenega na nivoju države. Cela država se je spremenila v vatikanski reklamni plakat. Zakaj je to največji praznik in kdo ga je razglasil za tako pomembnega, si torej lahko mislim. Velik pomeni, da ima veliko dodano vrednost, kar v religijskem pomenu pomeni stopnjo fantazijske obdelave. Bolj kot je vključena fantazija oz. večji kot je fantazijski odmik od realnosti, bolj vreden je.

Papež je v soju kamer in institucijskega blišča ter v imenu “Očeta, Sina in Svetega Duha” (predvidevam, da mu je omenjena trojica poslala fax, da nekaj naredi v njihovem imenu), krstil 7 spreobrnjencev, med njimi tudi italijanskega novinarja egiptovskega rodu Magdija Allama, prej muslimana. Pravzaprav se mi smilijo ljudje, ki mislijo, da take iniciacijske obrede papež naredil zgolj slučajno in da je, javnosti najbolj znan posameznik, zgolj slučajno musliman. Na nivojih institucije nič ne počnejo slučajno ampak je vse rezultat skrbno pripravljenega scenarija oz. PR- a. Papež je seveda vedel, da bo s tem povzročil ogorčene odzive v muslimanskem svetu in iz Allame naredil neke vrste mučenika, ki je prešel iz nadvse konkurenčne vere kot je muslimanska, v njegov ideološki peskovnik. S tem je seveda namerno prilil olja na ogenj v vse bolj otipljivem verskem konfliktu med temi dvemi religijsko – industrijskimi velesilami. Iniciacijsko obredje bi lahko opravili izven blišča kamer in javnosti, vendar bi to bila izguba nadvse dobre priložnosti pokazati, kako je naše boljše kot vaše, kako od vas bežijo k nam. Ravno tako bi bila izgubljena priložnost za prikrito ideološko rekrutacijo svojih poslušnih ovčic, ki jo je potrebno periodično obnavljati, saj ne smejo pozabiti, komu pripadajo oz. za koga se bodo postavili.

Do so konvertiti vedno najhujši fanatiki, dokazuje tudi omenjeni “TV krščenec”. Namreč, je goreč kritik Korana (jaz tudi, s to razliko, da rad kritiziram tudi biblijsko slaboumje). Je celo javno nasprotoval gradnjam mošej na Apeninskem polotoku, ni se strinjal, da se mora papež opravičiti za govor v katerem je citiral nekoga drugega, da pravzaprav pove svoje mnenje (za osvežitev, citiral je bizantinskega cesarja Manuela II: “Pokaži mi, kaj je novega prinesel Mohamed, in videl boš le slabo in nečloveško; vero, ki jo narekuje pa širi z ognjem in mečem“). Konvertit je tudi velik zagovornik izraelske države in napada na Irak, Skratka, zagovarja vse, kar prizadene muslimane. Ne dvomim, da ga bomo še videli med prvimi vrstami katoliških hujskačev.

Zelo pogosto serviran argument, kako papež, ta in prejšnji, že desetletja spodbujajo dialog z muslimanskim svetom, je tokrat spet pokazal svojo plehkost. Vatikanski PR je spet dokazal, da se od neposrednega islamskega fundamentalizma loči le po eni stvari: manipulaciji. Ker pa od centrov religij žal ne moreš pričakovati iskrenosti ampak jasno izpolnjevanje ciljev za dobrobit institucije, lahko izbiraš, kaj ti bolj leži pri srcu: doseganje takega cilja na manipulativen oz. posreden način ali direktnega. Izbira je vaša. Tretje možnosti pač ni.

Nepredstavljivo

 Janez Janša se je v primernem govoru v evropskem parlamentu zahvalil poslancem za njihove predloge pri okoljskih in drugih problematikah. Da bi bil čim bolj všečen, je govor zaključil s Konfucijem in njegovimi mislimi ter si prislužil aplavz. Si predstavljate, da bi kaj takega naredil v slovenskem parlamentu in se zahvalil našim poslancem, predvsem opoziciji za njihove predloge, kljub temu, da so očitno vedno tako zanič, da jih glasovalni stroj in diktatura koalicijske večine nikoli ne sprejme? In da bi ob tem kazal spravljivost in modrost, pa čeprav sposojeno? In da bi mu potem opozicija še zaploskala? To pa bi bilo nekaj. Žal takega nivoja kulture v našem parlamentu ni. Ko sem ga gledal, kako govori, sem takoj vedel, da posnetek ne more biti iz slovenskega parlamentu, pa ne zaradi drugačnega okolja ampak zato, ker je manjkal njegov cinizem oz. podsmehovanje, ki ga zelo rad uporablja, ko odgovarja na poslanska vprašanja. Da domači planki znajo drugače vplivati na človeka, sem odkril že zdavnaj. 

Janševa Demokracija

 Vam je že kdaj prišel pod roko tednik Demokracija? Ne, meni tudi ne. Do včeraj, ko sem ga, na veliki Petrolovi črpalki v Šiški prvič, po naključju, vzel v roke, saj se je razkazoval na najbolj izpostavljenem mestu s kričečimi, velikimi, rdečimi črkami: Nadzorovani Slovenci v tujini. Tako mi je pritegnil pozornost in sem začel z listanjem. Da se to ne počne, če časopisa ne kupiš, sem zanamaril. Časopis (2,5 evra) sem na koncu vseeno kupil skupaj z ego jogurtom, (1,65 evrov- oderuhi!). Pozorno sem gledal, da ni nikogar v vrsti, saj bi lahko mislili, da sem Janšev slednik.

NADZOR SLOVENCEV V TUJINI 

Kakšen nadzor imajo v mislih v naslovni temi, je seveda jasno. Ena izmed najboljših mobilizacijskih tem Janševih privržencev, ki mentalno še vedno živijo v rajnki, svinčeni in oh in sploh hudi Jugoslaviji, so seveda, vedno aktualni komunistični zločini. Tokrat je bilo na vrsti pisanje o total(itar)nem spremljanju Slovencev v tujini. Saj veste tisto: “bilo kuda, UDBA svuda”. Verjetno bi jo našli tudi na Luni.
Komunistično spremljanje naj bi bilo celo v času DEMOS-ove vlade. Mogoče celo danes, s strani levice, saj se je avtor članka podpisal le z začetnicami imena in priimke. 😀
“Komunisti so svojo ideolgijo utemeljili na sovraštvu. Bistvo komunizma je bilo sovraštvo in umor. Ubijali so in sovražilli. Politična psihopatologija, državni terorizem, protičloveško delo…” S takimi pompoznimi izjavami se pisec predaja užitkom lastnega sovraštva in željam po ukvarjanju s temo, ki bi se zdela, kot da nalašč prikriva zdajšnji, aktualni čas in njegove totalitarne podobnosti vladajočih. Če živimo v času, ki se mu uradno reče demokracija, še ne pomeni, da je temu res tako in da smo lahko z njo avtomatično zadovoljni že zato, ker komunizma ni več.
Če mi tako odgovarja in imam veliko družbeno moč, lahko jabolko poimenujem tudi za hruško, pa kaj. Vedno se bo našlo dovolj ljudi, ki mi bodo ob dobri strategiji manipuliranja, verjeli. Človek bo vedno le človek, ne glede na vsiljeno interpretacijo sistema. Protikomunizem je lahko enako totalitaren, kot komunizem. Če je že kaj politično psihopatološkega, je neprestano ukvarjanje in prežvekovanje enega in istega obdobja mrtve zgodovine. Hecno je, da se z njo goreče ukvarjajo tudi tisti, ki sploh nimajo direktne povezave. Le kaj jih žene da vedno znova in znova najdejo motiv, saj že vsi vse vemo o tistih časih in nihče očitkov javno sploh ne zanika ?

GEJI KOT RAKRANA DRUŽBE 

Geji so rakrana današnje družbe in so celo nevarnejši od teroristov, meni ameriška političarka Sally Kern. V rubriki Pogledi se s tem celo strinja komentator Gašper Blažič, saj pravi, da ima omenjena gospa v marsičem prav. Kdo je Gašper Blažič, ne vem. Leseni križ, ki ga na sliki nosi, bi lahko veliko povedal o njegovem svetonazorstvu.
Zaradi baje kontroliranih medijev s strani gayevskih lobijev, naj bi se v družbo vsililo mnenje, da je homoseksualnost nekaj povsem normalnega in naravnega. Tako razmišljanje naj bi dolgoročno pomenilo konec zahodne civilizacije.(?) To, nadaljuje Gašper z lesenim križem, naj ne bi pomenilo, da moramo homoseksualce preganjati ampak da je potrebno v javnosti jasno in glasno razčistiti, kaj je dejansko naravno. Zaradi izkušenj psihoterapevtov, psihologov in celo duhovnikov z istospolnimi osebami, nadaljuje Gašper, naj bi hipotezo o normalnosti homoseksualnosti lahko hitro ovrgli.
Bi bilo potrebno spet homoseksualnost dati med bolezni, Gašper? Seveda to ne bi pomenilo preganjanja (da bi si najbolj vročekrvne homofobne glave to lahko razlagali kot opravičilo fizičnemu nasilju, se avtor ne sprašuje) ampak zgolj klinično sliko bolezni zato, da bi bile raznorazne homofobne glave zadovoljne in da bi, zaradi potreb po pravilnih interpretacijah normalnosti, vedeli kam z nenormalnostmi. Nič hudega, če bi s tem prizadeli na tisoče in tisoče ljudi in jih spet spravili med pojme, pristojne institucijam. Bolje to, kot prizadeti tisoče in tisoče homofobov pa čeprav za njih nihče ne reče, da so bolniki ali vsaj zlovešči ljudje.
Ker se medijski prostor zapira oz. ker se dogaja medijski terorizem, naj bi se tistim, ki mislijo kot naš lesenokrižni Gašer, krivično odvzela pravica do javnega medijskega prostora oz. se nad njimi vrši “medijski umor”.
Ja, dragi Gašper, to je res grozno. Huje, kot če te čez noč razglasijo za bolnika.
Kot kaže so gayi s svojimi domnevnimi lobiji prevzeli vlogo groznih komunistov in zdaj oni kontrolirajo medije, predvsem Dnevnik. Očitno javne ankete, ki med vsemi t.i. marginalnimi skupinami pri vprašanju koga bi imeli za soseda, gaye dajejo na samo dno, še niso dober izplen za razne Gašperje. Naj svoje opravijo še raznorazne institucije, tako, da gayev sploh ne moremo imeti med normalnimi sosedi.
Tam nekje na oddelku med psihično motenimi: Ah, pustite ga, ta ima homoseksualni sindrom. Je terorist že dobil današnjo dozo lobotomije in slik golih žensk?

SPOMLADANSKI VRH EU

Tednik nam tudi predstavi spomladanski vrh EU, ki mu predseduje Slovenija s sliko, kjer izstopa Janez Janša s sledečim besedilom: “Prvič v zgodovini EU je vrh evropskega sveta vodil premier ene od novih članic poveza.” No shit! It`s breathtaking!

TONE ROP IN MILAN  M. CVIKL

Tednik o Tonetu Ropi in Milanu M. Cviklu zapiše : “Oba sta častihlepna, arogantna, eksplozivna in kot taka neprimerja za politika. Milan M. Cvikl se je javnosti zaradi svojih strupenih izjav priskutil. Še tisto kar naj bi pametnega povedal, naj bi s svojo aroganco izničil, zato ga le redkokdo še posluša.”
Še dobro, da tednik, čeprav se imenuje Demokracija, ni tisti, ki postavlja poslance v DZ, saj bi v tem primeru gledali same prijazne ljudi, ki bi po “grims-irglsko” kimali voždu. Ker strupenih izjav in ljudi, ki jih nihče ne jemlje resno, ne bi bilo, saj bi se vsi o vsem strinjali, bi lahko razpustili parlament in prepustili voždu doživljensko vodenje Slovenije, Demokracija pa bi nam bila obvezno čtivo. Ah, kako bi nam fajn bilo v tej dolini šentjanševski.

PRESTOLNICA IN JANKOVIĆ 

Prestolnica naj bi bila v betonu in smogu, pravi naslednji članek, ki kritizira Jankovića in mu očita, da raje posluša privatne investitorje kot mestno politiko planiranja. Ni postavil novega stadiona, čeprav ga je obljubil do leta 2008. Narejen bo šeleeee leta 2010.
Ti, ti Janković, le kako si upaš zamuditi s stadionom celi dve leti. To je vendar nezaslišano! Ampak, če smo pri nepomembni pediatrični kliniki zamudili vsaj desetletje, bomo pa še preživeli ti dve leti pri nadvse potrebnem stadionu.
Ampak, vseeno, če ne bi bilo Janakovića, bi se vse bolj razpadajoča Ljubljana spremenila v Jazbinškovo vrtičkarsko naselje nizkih barak, kozolcev in polj koruze in zelja. Dokler se ni pojavil Jankovič, se v Ljubljani ni tako gradilo že vsaj 20 let. Ljubljana je zelo potrebna temeljite prenove in osvežitve. Upam, da bo Zoki uspel obračunati z vsemi metalci polen, ki težijo zgolj zaradi teženja.

INTERVJU Z NOVOMEŠKIM ŠKOFOM 

V tedniku so mu posvetili velik plakat. Mogoče zato, da ga verniki lahko obesijo na steno. Nekaj podobnega smo tudi mi, ko smo bili mulci, delali s plakati v reviji Bravo ali podobnimi mladinskimi časopisi.
“Strah božji izginja, zato moramo biti pripravljeni na vse“. S takimi svarilnimi besedami, dramatičnega prizvoka, se začne intervju z novomeškim škofom Andrejem Glavanom. Povedano drugače; ker je potrošništvo vse večji konkurent RKC, se lahko zgodi marsikaj. Seveda se škof boji za ugodne družbene pozicije RKC. Kaj še ni bilo dovolj vrnjenega premoženja? Bi radi še več človeških duš ? Če vam potrošništvo krade člane, še ne pomeni, da nam grozi Sodoma in Gomora. Edina stvar, ki človeštvo lahko uniči je okolje, ne pa neizpolnjeni vatikanski načrti pri pridobivanju novih članov. Btw, se tudi vam zdi, da se je v teh dneh cerkvenih medijskih pritiskov zaradi velikonočnih praznikov, medijski prostor spremenil v eno veliko spovednico?
Eno izmed prvih vprašanj intervjuvancu: Ste imeli kdaj kaj težav s komunistično politično policijo?
“Rekatolizacija ima negativen prizvok, ki kaže na neko vsiljivost, celo nasilje. Pa ne gre za vsiljivost, ampak za ponudbo in našo dolžnost, ker smo prepričani, da ima Kristus veliko povedati sodobnemu človeku, a ga ta ne pozna in zaradi nepoučenosti odklanja”
Če ima Jezus veliko za povedati, naj pove, vendar ne preko kalkulacijskih posrednikov, ki imajo manj z Jezusom, kot imam jaz, ateist. Saj kar naprej trdijo, da je nekaj posebnega, bog. Torej, naj že enkrat najde pot, da spregovori. Če nič drugega naj to naredi vsaj zato, da RKC izgubi vlogo posrednika, interpretatorja njegovih besed. Ja, vem, se mi že meša. Celo verjel bi v Jezusa samo, da se znebim RKC. 😀
Družina Strojan: “S tisto družino je bilo, kolikor vem, veliko problemov, zato z drugimi Romi ni veliko povezana in je živela osamljeno. Predvsem pa se je zaplet preveč spolitiziral. Ni šlo za povsem običajno romsko družino, saj je bila v ozadju zelo obremenjujoča preteklost.” Tudi veliko ljudi v moji ulici jo ima, pa si zato ne jemljem pravice vzemati njeno izvrševanje v svoje roke, kot je to naredil dolenjski “vaškostražni” živelj. Se pa zavedam, da je težko očitati napake svojim rednim obiskovalcem maš.
“Žal pa mi je, da so bili Romi udeleženi pri nekaterih vlomih v župnišča“. Meni pa je žal (no, ja), da so pri vseh ostalih vlomih v župnišča, bili udeleženi neromi. Ampak, zakaj bi te posebej omenjali, saj ne štejejo.

Jogurt mi je neprimerno bolj teknil.

Zgodovina se ponavlja

 Dokler bo obstajal človek, se bo zgodovina ponavljala. Vedno bomo imeli enake interese in vedno se bomo kot skupnost v enakih situacijah tudi enako ali vsaj podobno obnašali.

Dogaja se nekaj, kar me spominja na nek drug čas. Čas velikih prevar, pohlepa in človeških tragedij. Čas, ko je nekaj posameznikov izpeljalo največji rop v zgodovini človeštva. Pa ne mislim zdajšnji čas, čeprav je tudi tam nekje. Pisalo se je leto 1929.

Od leta 1921 do 1929 je FED (ameriška centralna banka) drastično povečal ponudbo denarja v obtoku, kar se je odrazilo v povečani ponudbi posojil bankam in prebivalstvu. Zaradi izjemno ugodnih bančnih kreditov, so se pojavili t.i. margin loan krediti. Vlagatelji v delnice so lahko s takim posojilom vplačali le 10% cene delnic ostalih 90% pa so jim posodile borznoposredniške hiše. Nekaj let so cene delnic beležile visoke rasti, saj je bilo čedalje več ljudi, ki so jih kupovali s temi ugodnimi posojili in dvigali njihovo ceno v novo spiralo. Vendar pa je imelo posojilo določilo, da morajo najemniki v primeru zahtev upnikov le tega poravnati v roku 24-ih ur. Če se je tak odpoklic zgodil, so ga imetniki ponavadi poplačali tako, da so prodali delnice. 

Nekaj mesecev pred oktobrom 1929 so insajderji zapustili trg in prodali delnice. 24.10 1929 so začeli ponudniki posojil množično pošiljati upnikom zahteve po njihovem odpoklicu. Za poplačilo dolgov so začeli ljudje množično prodajati delnice. 25. 10.1929 se je zgodil borzni zlom, ki se je vlekel več let. Delnice so do sredine leta 1932 strmoglavile tudi za 90%. Dolgovi so ostali nepokriti. Marsikdo je bil prisiljen prodati premoženje po kakršnikoli ceni. Bankrotiralo je ogromno število bank in v zrak je izpuhtelo več milijard dolarjev. Zarotniki, ki so sproducirali množične odpoklice posojil, so začeli z odkupovanjem propadlih bank in podjetij po bagatelnih cenah. Ta največji rop v zgodovini so izpeljale 4 družine (Rockefeller, Warburg, Rothschild in Morgan), s pomočjo FED-a. Ta je z namernim zmanjševanjem denarja v obtoku poskrbel, da se je borzni šok sprevrgel v dolgoročno gospodarsko depresijo. Kljub komisiji, ki so jo ustanovili, da bi ugotovili zakaj se je šok zgodil, ljudem pravi razlog ni bil povedan. 

Eden izmed redkih kongresnikov, ki si je javno upal obtožil FED finančne zarote, je bil Louis Thomas McFadden. Ameriškim judom je očital, da kontrolirajo ameriško gospodarstvo in jih obtožil, da so prepričali ameriškega predsednika Roosvelta, da je umaknil vezavo dolarja na zlato. Zaradi vsega tega je bil deležen več atentatov in zastrupitve. Umorjen je bil 1936. v New Yorku.

Da je bančni sistem pomembnejši kot vojaški, so torej pametne glave vedele že zdavnaj. FED tiska denar, ki ga potem posoja bankam za obresti. FED je že v tridesetih letih prejšnjega stoletja ukinil vezavo denarja na zlato. Predstavljate si, da vsi dolarji v obtoku predstavljajo 100 enot. Ko jih je FED natiskal in posodil, je zanj zahteval še obresti, recimo 3 enote. In kje bodo potem dolžniki vzeli še tiste 3 enote, če jih je v obtoku le 100? Spet pri FED-u, ki bo natiskal nove. To pravzaprav pomeni, da hitrejše kot je tiskanje denarja, hitrejši je tempo zadolževanja. Ker pa spirala ne more iti v nedogled, je v končni fazi nujno potrebno vsake toliko časa sproducirati krizo oz. “vzdrževalna dela sistema”, saj se lahko podre in povzroči resne družbene nestabilnosti in pokaže, kako je v resnici absurden. In vsi tisti, ki imajo največ koristi od tega sistema, bi zaradi želja po spremembah, znali izgubiti svoje ugodne družbene položaje.
Ko nastopi kriza, ljudje in banke bankrotirajo, odpišejo se ogromna sredstva in spet lahko tiskamo nove bankovce in ustvarjamo nove dolžnike. Do naslednje krize.

In kaj me spominja na tiste čase?
Danes FED spet z izjemnim tempom tiska denar. Tokrat ne financira blagostanje ljudi ampak iraško vojno oz. stanovske kolege, naftne iluminate, vkolikor to niso oni sami. Prav tako je potrebno bankam, ki se še držijo pri življenju, posojati denar, da lahko pokrijejo izgube, ki so jih utrpele zaradi odpisanih nepremičninskih posojil. Da bi banke in obubožani posojilojemalci lahko denar vrnili, je nujno nižanje obrestnih mer. Vsaj toliko usmiljenja so pokazali. Zato pa so nadeli uzde izvoznikom na ameriški trg in jim oklestili dobičke z nižanjem vrednosti dolarja. Ti jih skušajo kompenzirati z varčevalnimi ukrepi doma in odpuščanjem delavcev. Ampak, kaj to FED briga.

Še ena podobnost.
Četrta največja ameriška investicijska banka Bear Stearns, je zaradi izpostavljenosti drugorazrednim hipotekarnim kreditom (zelo očitno spominjajo na zgoraj omenjena “marge” posojila, in so bila tudi visoko donosna in zaželjenja) razglasila bankrot. In veste kdo je njen kupec? FED jo je prodal družini Morgan. Banko je kupila s skoraj 99% popustom glede na vrednost bančnih delnic konec februarja.

Prepričan sem, da so v ozadju nepremičninskih manipulacij spet enaka imena. Saj me konec koncev ne bi niti brigalo, če ne bi posredno vplivali na cel svet, ki je z borznimi polomi prisiljen plačevati ameriške zapitke.

Se spominjate konca 80-ih in začetka 90-ih, ko so Američani navabili Japonce, naj svoje gospodarske presežke vlagajo v ameriške nepremičnine? Reveži so jih poslušali in na veliko kupovali že tako drage nepremičnine in cene še dodatno spravili v oblake. Seveda so sčasoma padle in japonske milijarde so se spremenile v drobiž, tako, da se Japonska še danes ne more povrniti v prejšnje stanje. Nikkei še vedno ni niti na polovični vrednosti kot je bil takrat na najvišjem vrhu. Ubogi Japonci. Že tako so nadpovprečno nagnjeni k samomorom.

Ves ta nepremičninski fiasko, ki ga gledamo ponovno, ne more biti naključje ampak nova, skrbno izdelana matematična igrica zasebnega bančnega sistema FED, ki bo izpeljana do logičnega zaključka. Kako bridek bo ta zaključek, ne vem. Lahko samo upam, da bodo imeli tokrat vsaj malo usmiljenja preden izpeljejo celoten plan ropa do konca. Sporazumom s komercialnimi bankami o ponovnem odkupu, po katerem FED od njih kupi vrednostne papirje, banke pa se zavežejo, da jih bodo ob boljših časih kupile nazaj, je velika olajšava, saj to pomeni, da FED, dokler se ne znebi papirjev, ne bo dopustil, da ti padejo. Upam, da se komercialne banke vseeno zavedajo s kakšnim hudičem imajo opravka. Kruto dejstvo, da imajo bančni iluminati enak interes kot so ga imeli v preteklosti, ostaja. Nesluteno bogatenje in moč, ki jo je potrebno ciklično obnavljati in nadgrajevati.

Da globalni trg deluje neodvisno od kogarkoli, so le pravljice za naivne. Nikoli ni deloval in nikoli ne bo. Ali so ljudje preprosto nezreli za njegovo samostojno obliko ali pa v praksi, v taki deviški obliki, kot so nas učili, sploh ni mogoč. Na tem svetu pač funkcionira dogovorna ekonomija oz. ekonomija striženja ovac. Tukaj se je težko zmotiti, saj je namen vedno jasen. Svet ni poligon svobode oz. svobodnega trga ampak interesov. Še bolj naivni pa so ljudje, ki ekonomijo celo smatrajo za znanost. Lepo vas prosim. Grow up!

Spregledan datum

 Medtem, ko danes veliko blogerjev razpravlja o Big Brotherju in se nad njim zgraža (le kakšna psihološka postavka ljudi prisili, da gledajo nekaj kar jim, no, vsaj tako pravijo, ni všeč?), se bom jaz spomnil nekoga, za katerega se tudi dozdeva, da večini ni všeč. 

Na včerajšnji dan je pred 125 leti umrl eden največjih zgodovinskih filozofov in verjetno največji socialistični mislec vseh časov, ki je s svojimi stališči pustil velik pečat na klasični bitki med imetniki kapitala in delavci. Karl Heinrich Marx.

Imenovali so ga za očeta komunizma in ga posthumno, hočeš ali nočeš, obtožili za vsa grozodejstva, ki ga je ta ideologija povzročila s strani tistih, ki so komunizem interpretirali za dosego lastnih ciljev. Tako so ga za vedno demonizirali in mu dali negativen prizvok. Danes se skoraj vsak način legitimnega boja delavstva za pravice hitro zamaže s komunizmom. Tako ima njegovo ime, ironično, najbolj negativen prizvok v bivših komunističnih državah, kjer ga ponekod enačijo z nacizmom in fašizmom. Seveda se njegov idejni oče ni imel možnosti braniti in povedati ali je bila implementacija njegove ideje v družbo res takšna, kot si jo je zamislil. S tem se nihče niti ne ukvarja pretirano saj se komunizem večinoma krivično interpretira preko leninizma oz. boljševizma, stalinizma, maoizma in podobnih diktatur posameznikov.  

Marx je na zgodovino gledal kot na dejstvo, ki je odsev družbe z vidika razrednih bojev. Premoženje in razporeditev sta edino pravo gonilo zgodovine in takšnih ali drugačnih sistemov. Sužnjelastništvo, fevdalizem, kapitalizem…vse to je pravzaprav en in isti sistem, le da je predmet lastništva drug. Za kapitalizem je predvidel, da bo zaradi notranjih trenj izničil samega sebe. Človeštvo bo potrebovalo nov družbeni konsenz. Rešitev je videl v komunizmu, kot brezrazredni družbi, kjer bo namesto diktature lastnika premoženja vladala diktatura delavskega sloja. Žal je eno diktaturo zamenjal za drugo, saj ta ne more biti v prav nobeni obliki dobra. Vendar pa, če izhajamo iz konteksta tistega časa, so ta radikalna stališča posledica brutalnega zatiranja in izkoriščanja delavskega sloja po vsej takratni Evropi in ZDA, ki jih je Marx opazoval.

Žal je pri svojih utopičnih načrtih pozabil, da je tudi človek le žival, ki v kohabitaciji z drugimi ljudmi, sploh, če jih ne pozna, deluje nagonsko. Kljub očitanim napakam v svojem filozofskem diskurzu, je vseeno zapisal veliko resnic, ki jih bo človeštvo moralo slej ko prej vtkati v družbeno substanco, če bo hotelo bolj humano družbo. Zgolj zamahniti z roko in reči, da so njegova stališča nepomembna in neresniča v celoti, je nadvse neodgovorno.

“Razvoj družbe, ki jo pooseblja buržuazija, uničuje temelje na katerih se razvija. Zato buržuazija sama sebi koplje grob. Njen padec in dvig proletarijata sta zato neizbežna”  Komunistični manifest

Čeprav je bil Marx v svojem času precej nepomemben, so njegove ideje sčasoma vse bolj pridobivale na veljavi. Analiziral je temelje in razvojne zakone kapitalistične gospodarske in družbene ureditve ter se bojeval za premaganje kapitalizma kot protislovja. Skupaj z nemškim filozofom Friedrichom Engelsom, je na podlagi historičnega materializma zasnoval znanstveni socializem, imenovan marksizem. Od nemškega filozofa Hegla je povzel načelo dialektičnega pojmovanja zgodovine in nazor, da se zgodovina razvija po zakonu protislovja do končnega cilja, kjer protislovja ni več.
Gonilne sile zgodovine po Marxu niso ideje, temveč ljudje v njihovi družbeni stvarnosti in protislovja, ki se porajajo v materialni produkciji.
Protislovja v družbi nastajajo iz vedno znova porajajočega se nasprotja med proizvodnimi odnosi (oblike državne in družbene ureditve) in proizvajalnimi silami.
Protislovje kapitalistične družbene ureditve odpravi socialistična družbena ureditev, v kateri se z odpravo zasebne lastnine (proizvajalnih sredstev) v brezrazredni družbi konča izkoriščanje in gospostvo človeka nad človekom.

PROTISLOVJE KAPITALIZMA  

Blago ima na eni strani uporabno vrednost za kupca, na drugi strani pa menjalno oz. tržno vrednost za prodajalca. Človeška delovna sila sama postane blago, ki jo lahko podjetnik, lastnik proizvajalnih sredstev, kupuje. Tako delovna sila ustvarja vrednost, ki presega vrednost, ki je delavci predstavljajo lastniku. Tako, po Marxu, delavec ne prejme celotnega povračila za delo temveč samo del, ki ga potrebuje za zadovoljevanje svojih osnovnih potreb. Del povračila je različen od zgodovinskih razmer. Presežek, ki ga proizvede delavec, si prilasti lastnik kot presežno vrednost, ne da bi ga kakorkoli povrnil.
Lastnik presežno vrednost uporabi za zadovoljevanje svojih osebnih potreb in dodatno vlaga v nova proizvajalna sredstva, da bi ostal konkurenčen. Bolj ko se produkcijske metode izboljšujejo z novimi tehnologijami, toliko več konstantnega kapitala mora imeti lastnik na voljo. Zboljšana tehnologija dodatno omogoča nadomeščanje delavcev s stroji. Posledica so množična odpuščanja. Na podlagi velikega števila brezposelnih, lahko lastnik zaostruje delovne zahteve in znižuje mezde. Zaradi naraščanja bede pa podjetnik vedno težje proda svoje izdelke, se pravi vnovči kapital po večji vrednosti; potreba po nenehnem povečevanju kapitala da bi ostal konkurenčen, postane skoraj neuresničljiva.

Marxovi filozofski nastavki o protislovju kapitalizma so pravilni. V določeni panogi je skozi leta in leta lastnikov res vse manj, saj jih pokupijo bolj uspešni, nekaj pa jih tudi propade. Kapitalizem postaja vse bolj monopolen. Kopičenje kapitala pri monopolistih raste eksponentno in hitro preraste državne okvirje. Na koncu globalni lastniki razpolagajo s tako količino kapitala, da lahko začnejo v večjem delu usmerjati razvoj celotnega planeta v tisto smer, kot jim najbolj odgovarja. Lastniki kapitala in finančne institucije, ki jih iz ozadja vodijo, postanejo edini relevantni ustvarjalci zgodovine. Ko preseže globalizacijo, se kapitalizem zaradi majhnega števila konkurentov v neki panogi, sprevrže v dogovorno ekonomijo. Najpomembnejše finančne trge iz ozadja ureja nekaj posameznikov. Končni cilj je popolna kontrola posameznikov in absolutistična vladavina vladarjev, ki so se iz burne zgodovine revolucij naučili, da bo tokrat najbolje ostati skrit.

“Nadnacionalna oblast intelektualne elite in svetovnih bank je nedvomno bolj zaželena kot oblast, ki jo izvoli ljudstvo kot je to potekalo v prejšnjih stoletjih.” David Rockefeller, bankir, globalist in glava družine, potomec najbogatejšega človeka v zgodovini Johna Rockefellerja.

Največja napaka Marxa je v tem, da se je prekmalu rodil. Kljub vsemu bo vedno še kako aktualen.

Religija kot odraz duhovne šibkosti

 Kaj se že spet grem, da zapišem tako bogokletni in provokativni naslov? Utegnil bi užaliti vse vernike. To seveda ni moj namen. Preden najbolj militantni del začne vihati nos, da žalim njihova verska čustva, naj si preberejo utemeljitev.

Kdo je duhovno šibek? Tisti, ki ima v svojem življenju postavljene duhovne smernice na sebi lasten način ali nekdo drug, ki si smernice sposodi in jih umesti v svoje življenje ne da bi se vprašal, če mu sploh ustrezajo?

Monoteistične religije učijo duhovnosti po njihovih pojmih. Za dosego tega, nam tudi ponudijo pot. Pot je ponavadi tlakovana le z njihovo asistenco in z zgledi ljudi, pripadnikov take religije, ki jih je zapisala z velikimi črkami. Kreativnost pri osebnem razvoju ni preveč zaželjena, saj mora potekati po določenih pravilih, ki so v svoji obredni obliki pravzaprav povzetki indoktrinacijskih prijemov. Kreativnost duhovščine je lahko kaznovana z izobčenjem. Take religije tudi posredno zahtevajo od nas, da se izrečemo kot njen pripadnik, saj s tem opravičimo obstoj celotne ideologije, ki jo zagovarja. Ni naključje, da se 10 t.i. “božjih zapovedi”, začne s tremi zapovedmi, ki zahtevajo poslušnost religiji in njenim voditeljem. Tudi podatek, da se je duhovnost vedno tesno vezala le na religijo, pove veliko. Nekateri ljudje so začeli na duhovnost gledati ločeno od religije šele v 19. stoletju, vendar pa je tak način poprijel širši družbeni kontekst šele v 20 stoletju z začetki sekularizma.  

Monoteistične religije so ekstravertirane, saj ne vidijo neko absolutno dobro v človeku ampak je fokus preusmerjen v imaginarno bitje, nekje zunaj predstav. Še več, katolištvo uči o izvirnem grehu, kar pomeni, da so ljudje že z rojstvom grešniki, ki potrebujejo njihovo pomoč, da so manj grešni. To je zelo plehek poskus, kako naj religija samo sebe vkalkulira v posameznikovo življenje. Radikalni islam celo ljudi, ki verujejo drugače, imenuje za grešne.

Ljudje v vodeni duhovnosti težje vzpostavijo stik sami s seboj, saj se morajo zgledovati po dejanjih slavnih posameznikov ali knjigah, ki so zapovedane kot svete. Preveliko istovetenje z drugimi nas oropa lastnega bistva. Človek je tisti, ki se mora prilagoditi religiji in ne obratno. Vse to povzroča razkorak neživljenskosti. Večji kot je, večja je stopnja hinavščine in potrebe po kazanju s prstom na neprave ljudi, grešnike.

Ljudje postajajo zaradi staranja z leti vse bolj nostalgični. To je normalen proces, ki izvira iz večje naklonjenosti mladosti, ko je smrt še zelo daleč. Zaradi nezmožnosti podoživljanja časov iz nostalgičnih fantazij, se zdi, da nič ni več tako kot je bilo, vse se slabša, družba moralno in etično propada. Potrebe po nostalgiji se kompenzirajo s konzervatizmom, tradicijo, večjim ali celo nenadnim zanimanjem za ponavadi institucionalizirano vero, ki se z vsemi svojimi indoktrinacijskimi prijemi zazdi kot edini odgovor za preprečitev oz. izboljšanje. Zato je toliko “mamc in atov” v prvih vrstah v povprečni cerkvi. In zato je tudi tako velik odstotek starcev med duhovščino.

Če bi se ljudje duhovno zgrajevali sami, tako, da bi znali pogledati v v svojo notranjost brez vseh tančic samoolepšav in egocentrizma ter si prisluhniti brez prefinjenega vsiljevanja metod institucionaliziranih posrednikov, bi bil svet veliko lepši in odgovornejši. Starši so izjemno pomemben prenosnik informacij in zgledov za duhovni razvoj otrok. Zato je verouk in izpostavljanje otrok raznoraznim obredjem zgolj še ena skrbno izdelana, celovita storitev, ki jo nekdo opravi namesto nas. Ta zamenjava dela bi morala biti na tako pomembnem področju človeškega zavedanja, nedopustna. Vsak od nas je zmožen notranjega razvoja, saj je človeku narava duhovnost vsadila enako kot potrebo po prehranjevanju. Smola je v tem, da lastno angažiranje v duhovnosti zahteva več dela, kot če nam to nekdo servira ali celo opravi namesto nas. (Ne)kvaliteta je temu primerna.

O dveh volkovih

Nekega večera je dedek plemena Cherokee pripovedoval svojemu vnučku o bitki, ki se dogaja znotraj nas.

Rekel je: “Moj vnuk, ta bitka stalno poteka med dvema ‘volkovoma’ znotraj vseh nas.

Eden je Hudoben. Jezen je, nevoščljiv, ljubosumen, žalosten, veliko obžaluje, pohlepen, aroganten, samo pomilujoč, kriv, zamerljiv, ima občutek manjvrednosti, laže, je lažno ponosen, ima občutek večvrednosti in egoističen.

Drugi pa je Dober. Vesel, miren, ljubeč, upajoč, spokojen, usmiljen, prijazen, dobronameren, empatičen, radodaren, resnicoljuben, sočuten in zaupa.”

Vnuček je razmišljal o tem in vprašal dedka:

“Kateri volk pa zmaga?”

Dedek je preprosto odgovoril:

“Tisti, ki ga hraniš.”

Moj vsakodnevni čaj

 Odkar sem se vrnil z Mauriciusa in si tam dodobra napolnil zaloge črnega in zelenega čaja, ga pijem skoraj vsak dan. Tudi prej sem ga, vendar mi je zdaj to opravilo postalo še bolj prijeten obred. Čaju ne dodajam ničesar. Dlje kot ga pijem, bolj odkrivam nove vonjave in arome, ki jih prej nisem nikoli. Ko sem se pred leti odločil, da bom resno začel s tem obredjem, sem si kupil posebno šalico s cedilom, pokrovom in podstavkom. V cedilo nasujem toliko čaja, da pokrije dno in ga prelijem z vročo vodo ter počakam 4-5 minut. Nič novega, vse znano.

Čaja iz vrečk nikoli ne pijem, če obred opravljam doma, saj se mi zdi, da vrečka “ukrade” veliko arome. Večinoma pijem zeleni čaj, še najraje imam gunpowder. Ko čaj spijem, šalice nikoli ne pomijem ampak zgolj površno splaknem. Šalica, ki je bila na začetku snežno bela, je zdaj neugledno temna. Temna prevleka je prekrila celo njeno notranjost. Ponekod je prevleka postala tako “debela”, da se je kar odluščila in se na teh mestih spet dela nova. Opazil sem, da se iz vroče pare ne glede na vrsto čaja, dvigne poseben in zelo prijeten vonj, ki se prej ni, ko je bila šalica še čista. Žal pa hitro izgine pa če še ne vem kako ovohavam paro in ga iščem 🙂 .

Legenda pravi, da so čaj odkrili po naključju na Kitajskem že daljnega leta 2737 pred našim štetjem. Ko je vladar počival v senci dreves, je njegov službanik zavrel vodo, veter pa je z bližnjega čajevca v lonec odpihnil nekaj odpadlih listov. Ko je možakar pozneje srknil požirek vode, je bil nad njenim okusom navdušen. Tako naj bi čaj, takoj za vodo, postal najbolj priljubljena pijača na svetu. Največja izvoznika čaja sta Kitajska in Indija.

Beseda “te” oz. “cha” ali “chai” izvira iz kitajščine in jo je v eni ali drugi različici posvojil cel svet.

Ločimo tri vrste čaja : zeliščni, sadni in pravi. Od vsake od teh skupin, pa jih lahko rezdelimo še v podskupine. Zeliščni čaji so iz posameznih zelišč (kamilica, bezeg, šipek, meta..) ali pa mešanice zelišč. Ljudje zeliščne čaje uporabljajo za zdravljenje, lajšanje in preprečevanje zdravstvenih motenj, poškodb in za krepitev imunskega sistema. Vsako zelišče in njegova čajna mešanica imajo različne učinke na organizem. Cimet in bezeg telo segrejeta, lovor, rdeči sončnik, lapuh, žajbelj in poprova meta pa spodbujajo delovanje imunskega sistema. Kopriva je učinkovita pri revmi, težavah z jetri in žolčnikom ter pri lajšanju spomladanske utrujenosti. Šentjanževka se uporablja pri motnjah zbranosti in pri občutljivosti na vremenske spremembe. Bela omela krepi srce in ožilje in preprečuje povišan krvni pritisk.

Sadni čaji so se pojavili v 90. letih prejšnjega stoletja. Razvili so se iz zeliščnih čajev. Šipku in hibiskusu so dodajali suho sadje. Sam ga ne maram preveč, saj me po okusu preveč spominja na sokove.

In zdaj moja poslastica, pravi čaji. Iz čajevca (Camellia Sinensis) izdelujejo štiri vrste čaja: zelenega, črnega, rdečega in belega. Razlikujejo se po tem, kako so lističi po obiranju predelani. Pri zelenem čaju lističe po obiranju segrejejo z vročim zrakom, pri črnem listke zvaljajo, tako, da se izločijo sokovi. Temu sledita še fermentacija in sušenje. Rdeči čaj je vmesna oblika, beli pa je nepredelan, saj lističev ne posušijo. Bolj kot je čaj predelan, višjo temperaturo zahteva pri pripravi. Tako naj bi imela voda za zelene čaje okoli 80 stopinj, za črne pa blizu 100, saj se veliko aktivnih sestavin črnega čaja sploh ne razvije, če je voda nižje temperature. Zato pitje črnega čaja na višjih nadmorskih višinah, kjer voda zavre pri nižjih temperaturah, ni nikoli tako “okusno” kot v nižinah.

Veliko ljudi dodaja čaju tudi mleko, česar sam nisem pristaš, saj se okus spremeni in potem to ni več absolutno čajni napitek. V arabskem svetu čaj točijo z višine, saj velja prepričanje, da daljši stik čaja z zrakom sproducira nove arome.

Pravi čaj vsebuje več kot 4000 različnih kemičnih sestavin. Najučinkovitejši so polifenoli, ki jih najdemo tudi v rdečem vinu in jagodičju. V eni sami skodelici kuhanega črnega čaja je približno 268 mg flavonoidov, v zelenem pa nekaj več kot 316. To je petkrat več kot v rdeči čebuli, ki je tudi dober vir teh snovi. Najmočnejši polifenol je katehin, ki je celo učinkovitejši antioksidant kot vitamina C ali E.  Obstajajo številne študije, ki so pokazale, da redno uživanje čaja zmanjšuje možnosti za nastanek raka želodca, dojk, trebušne slinavke, debelega črevesja, danke, požiralnika, mehurja in prostate.  Katehini zmanjšajo možnost celičnih mutacij in deaktivirajo različne rakotvorne snovi. Največ teh snovi je v belem čaju, malo manj v zelenem in najmanj v črnem, saj se uničijo med postopkov pridelave. Vseeno pa raziskave potrjujejo, da črni čaj učinkuje kot antioksidant, saj je še obilica drugih snovi.   

Beli čaji so izredno cenjeni vendar pa pri nas niso tako priljubljeni. Najboljše vrste prihahajo iz pokrajine Fudžian na Kitajskem. Po raziskavah, naj bi med vsemi pravimi čaji vsebovali največ antioksidantov. Ker sestavine belega čaja učinkovito napadajo proste radikale, ki povzročajo  staranje kože, njegove sestavine vse bolj pogosto uporablja kozmetična industrija.  

Pitje čaja je ena izmed tistih žlahtnih malenkosti v življenju. Trenutno vsakodnevno pijem zeleni čaj Lung Ching – izjemen priokus, ki me spominja na kostanj.
Pa dobro pitje!

(manjši del je povzet po reviji “Moje zdravje”, Dnevnik)