ateistek

Beda zobozdravstvenih storitev

Nasmeh Prej ali slej se mora vsak od nas srečati z zobozdravniki. Če mu je seveda kaj mar za njegove zobe.

Imel sem probleme z desno štirico. Problemov ni bilo, dokler mi ni ven padla plomba. Namesto, da bi se takoj podvizal in odšel k zobarju, sem to storil mesec in pol kasneje. Prepozno, saj se je vnetje že začelo. Tako je bilo potrebno zdravljenje, ki je trajalo približno štiri mesece.

Ker naj bi bil zob zdaj končno pripravljen na novo plombo, me sestra pošlje še na slikanje, da se zobarica lahko prepriča v popolnosti. Dobil sem napotnico. Slikanje naj bi opravil še isti dan, se vrnil s sliko in če bi bilo vse OK, bi sledilo plombiranje. Napoten sem bil v ZD Šiška. Prišel sem v dopoldanskem času. Žal pa so imeli ta dan ravno popoldanski termin. Nič od slikanja. Da bi asistentka v dobi interneta lahko vedela, kdaj delajo, je seveda preveliko pričakovanje. Dovolj bi ji bilo par klikov za nekaj, kar je mene stalo skoraj ene ure. Ok, jo pokličem nazaj in protestiram, zakaj me pošilja brezveze. Reče mi, naj potrdim zdravstveno izkaznico in pridem nazaj. To tudi naredim in potem sledi presenečenje. Mislil sem, da se je zobarica premislila in mi bo zob vseeno zaprla. Vendar sem moral priti nazaj zgolj zato, da sestri prinesem potrjeno izkaznico. Spet protestiram, saj se mi zdi nemogoče, da ne obstaja neka baza podatkov, kjer bi lahko tudi ona videla, da imam plačana vsa zavarovanja ne pa, da moram potrjevati izkaznico na nekih terminalih. In ko sem ji rekel, če lahko pridem naslednji dan s sliko saj rentgen dela dopoldne, mi reče: “Ne, jutri pa imamo paciente, ki niso na koncesijo. Pridite čez dva tedna.” Poklapano se obrnem in odidem odslovljen kot zadnji bedak in revež, ki prosi za neuslišane želje.

Razmišljam: od tukaj torej čakalne dobe. Pri zobarici na steni visi obvestilo, da je čakalna doba 100 dni. Tolikšna je torej zato, ker vse več svojega časa posveča bolnikom, ki plačujejo polno ceno zdravstvenih storitev, nas, ki pa si želimo storitev na podlagi koncesij, pa prelaga kot se ji zdi primerno. Tako te dobesedno prisilijo, da odpreš denarnico in se izogneš vsem tem zajebancijam. In seveda ob tem plačuješ še osnovno in dodatno zdravstveno zavarovanje. Potem si šele tisti pravi, pridni državljan. Plačuj, a zahtevaj čim manj.

Advertisements

februar 29, 2008 Posted by | Slovenija | 12 komentarjev

Pacienti, rdeča preproga in videotrakovi

Oskar Že dva dni me grize, kako naj se lotim Oskarjev, pa mi pod miško pride tale blog. Jesss, tako imam končno pred seboj več kot idealen primer pacientke, ki potrebuje mojo diagnozo, he,he…Ker mi je zagrozila s “clean efektom” na njenem blogu, se je bom lotil s svojega :mrgreen: .

Mogoče sploh ne bi bil pozoren na podelitev, če ne bi bil zaradi preobilice dela, ki se mi je nabralo tudi zaradi Mauriciusa, ravno ob času podelitev, “kazensko” za računalnikom. V ozadju sem imel prižgan televizor in HTV, kjer se je, očitno zaradi silne pomembnosti, odvijal neposredni prenos podelitve.

Nič slabega ni v tem, da si ljudje, ki se ukvarjajo z nekim področjem dela, podeljujejo nagrade. S tem si seveda pihajo na dušo in dajajo vtis drugim ljudem, da je njihovo delo pravzaprav zelo pomembno. Filmska industrija je tako vsaj enako pomembna kot vsi drugi poklici; smetarji, čistilke, vratarji, prodajalci, medicinske sestre itd, ne?

Da pri drugih poklicih ni toliko blišča in denarja kot tukaj, je kriva človeška narava, ki bolj ceni in nagrajuje tisto, kar je na očeh. Ljudje se pač vdajajo vizualnim dražljajem kot glavnemu generatorju celotnega sveta in ne vidijo ali nočejo videti več. In kaj je lahko bolj na očeh, kot gledanje takšnih ali drugačnih igralcev pri opravljanju njihovega poklica ali celo identificiranja z njimi preko vlog, ki jih odigrajo. Gledanje čistilk je nadvse dolgočasna zadeva, smetarjev, smrdeča, medicinskih sester, lahko odbijajoča itd. Kaj šele, da bi se z njimi istovetil..  

PACIENTI 

Zanimivo je opazovati ljudi, tudi izbrano pacientko, ki se sicer zdi mentalno povsem prisebna, kako dojemajo ves ta zvezdniški blišč. Seveda blišča ne bi bilo, če ga ne bi ti isti ljudje, ki so očitno povsod, tudi sproducirali. Blišč kot posledica fascinacije z življenjem drugih, je kot sol. Je neka nedgradnja, stranski produkt praznih življenjskih vsebin tako, da svojo notranjost nagonsko odprejo za slan dodatek. Identifikacijska fascinacija z igralci na tisoč in en način. Igralci kot kompenzacija bitij od katerih se pričakuje, da bodo nosilci čim večih superlativov. Preprosto morajo biti takšni, saj v svoji pojavnosti nosijo veliko nedoživetih želja opazovalcev. Če niso, se odobravanje hitro sprevrže v uničujoče kritike. Ta črno-beli razkol je težko breme, pod katerim je kakšen nosilec tudi že kdaj klonil.

Popolnoma normalno je, če se na rdečih preprogah, pravzaprav namenjenim fizičnemu razkazovanju telesa prvenstveno zaradi zadovoljevanja nekih čudnih potreb opazovalcev, pod rafalom bliskavic, kot bi šlo za nekaj izjemno pomembnega, razkazujejo favorizirani ljudje, takšnih ali drugačnih občudovanj, s frizurami ter v oblekah in čevljih, ki se interpretirajo ali ne interpretirajo kot lepa, modna, pravilno usklajena celota. Igralci so v tistem trenutku nosilci nekih estetskih resnic oz. ideoloških tolmačenj.

Videti je, da večini udeležencev takšna pozornost nadvse odgovarja. Občutek za lastni ego, ko te zaslepljujejo bliskavice in poželjivi pogledi okolice, kot bi bil odrešitelj sveta, nov prerok, je lahko komu višek bivanja. Slišati, da bi se kdo od njih pritoževal nad bliščem rdeče preproge, še nisem zasledil. Na njej v popolnosti kohabitirajo s svojimi sledniki. “Show me, show me how perfect you are” in “Watch me, watch me, I am thin and fucking gorgeous” živita v popolni simbiozi.

Tudi naša pacientka se trenutno nahaja v simbiotičnem, evforičnem tednu predajanja svoji strasti in slu po pobegu iz dolgočasne realnosti. V “filozofskem kontekstu” raztolmači analizo predmetov občudovanj na več tematskih sklopov: kdo je imel kakšno obleko, kdo je nosil najbolj rdečo obleko med rdečimi, katera od nosečih igralk je imela najlepšo, katera od črnih oblek se je najbolj podala, katera je izpadla najbolj grozno, kakšne so bile obleke bivših igralk oz. današnjih priveskov (??), kdo se je koga oklepal, kaj je kdo rekel…
Skratka, sama težka in nadvse pomembna vprašanja s področja obnašanja oboževane elite v prostorih prireditve, ki navkljub svoji perverzni abotnosti zahtevajo poglobljeno analizo in skoraj že laboratorijske preizkuse. Verjetno so fotografi ujeli prav vsako sekundo podelitve iz različnih zornih kotov, tako, da se lahko taki fanatiki spotaknejo ob vsak trenutek prireditve in jo razčlenjujejo celo leto do naslednje.

OSKARJI 

Nagrade Oscar oz. Academy Award velja za avtoriteto na področju filmskih nagrad. Nekaj podobnega kot Nobelova nagrada na področju znanosti. Pojavila se je kopica podobnih prireditev po vseh državah sveta, vendar zaradi izjemnega kapitala, produkcije v ozadju in fanatičnih slednikov, nobena ne pridela tolikega balastnega pompa in blišča, kar oskarje navidezno naredi za še bolj pomembne. Prvič so jih podelili leta 1929 za dosežke v filmski industriji v letih 1927 in 1928.

Vprašanje od kod kipcem ime Oscar, je nerazrešeno še danes. Nekateri pravijo, da je kipcu dala ime igralka Bette Davis, ko ga je prejela leta 1936 in ga poimenovala po svojem prvem možu. Drugi omenjajo Walta Disneya, tretji pa neko zaposleno pri akademiji, ki je ob pogledu na kipec zavpila, da jo spominja na njenega strica Oscarja. 

Kipec je narejen iz pozlačene zlitine. Visok je 34 cm in ima 3,85 kg. Kipec upodablja viteza z mečem, ki stoji na roli filma. Predstavljal naj bi prvotne veje Ameriške filmske akademije – igralce, scenariste, režiserje, producente in tehnike.

Lastnik kipca ne sme prodati tretji osebi, če ga prej ne ponudi akademiji za 1 dolar. Če to kljub temu stori, je kipec avtomatično last akademije. To pravzaprav pomeni, da dobitniki sploh niso njegovi lastniki. To določilo je bilo dolgo časa sporno in deležno sodne bitke, ko je vnuk enega od dobitnikov le tega hotel prodati. V sporu je zmagala akademija in dosegla trajno prepoved prodaje. Vseeno pa se je našel kdo, ki je kipce prodal za lepe denarce a so kupci kasneje kipce akademiji vrnili.

Letos je potakala že 80. podelitev. V vseh teh letih je bilo podeljenih že okoli 2700 kipcev. Članov, ki odločajo o nagrajencih je skoraj 6000, od tega 1311 igralcev, ki tvorijo največji del članstva. Glasovanje ni obvezno, tako da je v nekaterih kategorijah dovolj nekaj sto glasov za zmago. Do leta 2003 je število članov vsako leto naraščalo vendar so potem naraščanje ustavili s spremembo določil.
Član ne moreš postati po svoji volji ampak moraš biti povabljen k sodelovanju. Imena članov se javno ne objavlja. Glasovanje je tajno.

Da bi nek film lahko tekmoval, je potrebno predvajanje v nekaj kinematografih po Los Angelesu v prejšnjem koledarskem letu. Mora biti dolg vsaj 40 minut, razen če ne tekmuje v kategorijah kratkih filmov. Ne sme biti prikazan na internetu preden pride v kinematografe.

Sprva Oskarji sploh niso pritegnili večje pozornosti. Prvič so prireditev s TV kamerami spremljali leta 1953, v barvah leta 1966. Danes akademija trdi, da prireditev spremlja milijarda ljudi vendar niso nikoli pojasnili, kako so prišli do teh številk. Oskarji so edina prireditev v ZDA, ki je spremljana v živo po celi državi, od Havajev do Aljaske.

Da pa v resnici Oskarji nimajo take veljave za filmsko umetnost, kot se kaže na prvi pogled dokazuje očitek, da nagrajeni filmi ne kljubujejo času. Vsi, razen svetlih izjem, utonejo v pozabo brez pravega vpliva na razvoj filmske industrije.

Tudi Oskarji so zgolj kuhinja, saj ni prav nobene skrivnosti v tem, da veliko studiov lobira za svoje filme. Tako nagrade niso več odraz prave kvalitete filma. Ampak, kdo še gleda na kvaliteto? Meni je pravzaprav dobesedno vseeno za obstoj teh kipcev, saj znam suvereno preceniti, kaj je dobro in kaj ne. Lahko pa predlagam pacientom, naj namesto filmskih kategorij kar uvedejo različne kategorije takšnega in drugačnega izgleda in obnašanja igralcev, ko se pojavljajo na prireditvi in to potem nagrajujejo naslednje leto. Omenjen blog bo vsekakor dober vir za navdih.

februar 27, 2008 Posted by | Vsega po malem | 5 komentarjev

Zdaj vemo kdo je kriv za potrese v Izraelu

Shlomo Benizri, homofob in verski fanatik Pod roke oz. pod miško mi je prišel zanimiv tekst povzet po tej strani . Sicer sem od verskih blaznežev navajen nadvse kreativnih razlag o raznoraznih “heretikih” z namenom opravičevanja lastnega sovraštva, vendar ta presega vse meje. Na žalost sploh nisem prepričan, če gre le za nedolžno provokacijo. 

Izrael in sosednje države je v zadnjih nekaj mesecih prizadelo šest potresov, kar dva pa v zadnjih dveh tednih. In zakaj vso to tresenje? Razlago je podal član izraelskega parlamenta, pripadnik ene od skrajnih ortodoksnih strank; kriv je Kneset, ker je sprejel zakon, ki dovoljuje istospolno usmerjenim ljudem posvajanje otrok.

“Bog je rekel, da bo tresel svoj svet dokler nas ne zbudi, saj otresamo z genitalijami na napačnih mestih.”
“Za njih bom doniral sredstva za ustanovitev posebnega zaprtega oddelka v psihiatrični bolnici.”

Hecno je, da si pri nas od javnih oseb nihče tako ne upa govoriti (celo Jelinčič, Peče ali Rode si ne bi upali), nimamo pa takega zakona. Hm…

februar 26, 2008 Posted by | Vsega po malem | 7 komentarjev

Drnovškove misli

Janez Drnovšek

Kaj si želimo v življenju?
Mir. In iščemo smisel svojega bivanja.

Moramo iskati svoj smisel?
Seveda. Ste ga morda vi našli?

Je smisel bivanja v izpolnjevanju materialnih želja?
Za mnoge ljudi je res tako.

Pa so res našli smisel?
Našli so smisel v nesmislu.

Je izpolnjevanje materialnih želja nesmiselno?
Nesmiselne so želje.

Saj ne moremo biti brez želja?
Če smo brez želja in pričakovanj, smo tudi brez skrbi. Smo mirni.

Je dovolj, da smo mirni?
Če smo mirni, smo našli smisel.

Je mir, tisto, kar iščemo?
Mir je tisto, kar lahko najdemo.

Je poleg miru še, kaj kar iščemo?
Iščemo lahko, le najti ne moremo.

Najdemo lahko uspeh, denar, moč in slavo.
A izgubimo svoj mir.

Če imamo vse to, še potrebujemo mir?
Še bolj ga potrebujemo.

Pa ga potem ne moremo najti?
Le, če nismo navezani na uspeh, denar, moč in priznanje.

Težko je ne biti navezan na vse to!?
Če smo navezani, nas skrbi, nas je strah, da bomo to izgubili. Strah in skrbi pa prinašajo nemir.

Saj je vsakogar strah, ali pa ga kaj skrbi!?
Ker si prizadeva, da bi kaj pridobil ali obdržal.

Strah nas je smrti!?
Ker smo navezani na materialno bivanje.

Saj je vsako bivanje materialno!?
Lahko je tudi duhovno.

Kakšno je duhovno bivanje?
Tisto, ki presega materialno.

Kako ga lahko presega?
Tako, da presega navezanosti.

Tudi navezanosti na življenje?
Tudi navezanosti na življenje.

Če nismo navezani na življenje, potem smo mirni?
Potem smo mirni. Niti smrti se ne bojimo, še manj česarkoli drugega.

Ali je to smisel, ki ga iščemo?
Takšen mir iščemo. Če ga ne najdemo, smo ujetniki strahov in skrbi.

Pa je življenje brez materialnih navezanosti res smiselno?
Ali so strahovi in skrbi smiselni?

Poleg miru mora biti še kaj, kar daje našemu življenju smisel!?
Res je. Dobrota.

Dobrota?
Ustvarjati moramo dobro. To daje našemu življenju smisel.

Torej mir in dobro?
Mir in dobro.
—-

Naj njegov duh živi še naprej.

februar 23, 2008 Posted by | Slovenija | Komentiraj

Komentarji, komentarji…

Megafon 
O Sloveniji in dogodkih, ko me ni bilo. Kaj se je vmes sploh zgodilo? Veliko. Ah, veliko manj, kot se je meni na Mauriciusu. :mrgreen:

BREZPOSELNOST

Ugotovili so, da je bilo v letu 2007 brezposelnih za 10.000 manj. Torej se črtanja brezposelnih iz evidence zaradi zaostrenih pogojev, kdo je sploh brezposelen, nadaljujejo z nezmanjšanim tempom. Pustimo to, pomembno je da se lepo sliši.

NAKUP LETALA

Kahrel je premišljeval, da bi zaradi strmoglavljenja nekega letala, ki je enako kot tisto, ki so ga naročili, nakup odpovedal. Zaradi sladkosti kupovanja novih stvari, dejstvo, da ga ne bo imel kdo voziti, seveda ni bistvenega pomena. Brrrrr, kako je Slovenija strašna vojaška sila.

NOVA KMEČKA STRANKA

Šef ljudska stranke, ki je večno na oblasti, se je ustrašil konkurence nove kmetavzarske stranke, ki naj bi jo v ozadju kuhal Janša. Se prav nič ne čudim nad strahom, saj se je stranka nadvse ugodno leta in leta pasla na vse večjem proračunu namenjenemu od subvencij polenjenim kmetom in spletala interesne mreže. Je pa zanimivo, da je tudi SLS, ki je sicer vladna stranka, deležna Janševe “tajkunofobije”. Če izstopi iz vladne koalicije, bo spet zelo pestro.

KJE JE DRNOVŠEK ?

Pojavila so se spraševanja, kaj se dogaja z Drnovškom. Predpostavka, da je resno bolan, logično razloži vsa ugibanja o njegovem umiku iz javnosti. Upam, da se ne bo končalo z najhujšim. Drnovšek bi imel še marsikaj za povedat, kar priča njegova osebna mobilizacija, preden je poniknil v molk oz. bolezen.

ZDRAHE NA ZUNANJEM MINISTRSTVU

Na prepihu je bilo zunanje ministrstvo. Kaj je res čudno, če so ameriški strategi poklicali koga od naših predstavnikov zunanje politike na pogovor, kako naj, kot predsedujoči EU, razmišljajo in delajo? Prav nič. Američanom vendar moramo biti še danes zahvalni, ker so nas rešili pred nacističnim in komunističnim škornjem. Lahko si celo štejemo v čast, da niso zamahnili z roko in rekli, da je ta nova, Rumsfeldova Evropa že tako ali tako dovolj discipliniran ideološki podaljšek ZDA, da dodatni pogovori niso potrebni. Lahko bi nam kvečjemu poslali e-mail ali fax…

NAKUP VILE

SDS je kupila vilo v Ljubljani za 5000 evrov po kvadratnem metru, kar je na koncu skupaj z zemljiščem zneslo skoraj 2 milijončka. Dobra tri leta na oblasti in stranka že razpolaga z milijoni. Če da lahko za vilo toliko denarja, koliko ga ima še na računu? Donosno. Imperij raste, vprašanje pa je, kaj bo, ko se bo Ikar preveč približal soncu. 

NARAŠČANJE PREBIVALSTVA

Statistični zavod je izračunal, da je prebivalcev Slovenije vse več. Predvsem na račun tujcev z začasnim prebivališčem. Nič novega torej na trgu dela. Slabo plačanih del je vse več in Slovencev, ki bi poprijeli zanje, vse manj.

STRAH PRED PUČEM

Sem se prav od srca nasmejal ob smeli izjavi nekega člana SDS, ki je na račun prijateljevega podjetja nakazal 400.000 evrov, dobljenih od države kot odškodnino za denacionalizacijo konjeniškega kluba, ki mu je predsedoval. Revež se je ustrašil morebitnega puča drugih članov kluba in je denar zgolj spravil na varno. Izjavljam, da je tudi moj račun varen, tako da so nakazila dobrodošla.

KDO NAM PIŠE ZAKONE ?

Zakone nam pišejo predragi zunanji strokovnjaki namesto lenih in očitno nesposobnih državnih uradnikov s socialističnimi delovnimi pravilniki. Lakomno nam sporočajo, da sploh ni veliko, če se za spisan zakon plača tudi do 50.000 evrov. Tukaj torej tiči razlog, da je g. Pirnat kot eden takih zunanjih pravnih strokovnjakov v svojih pravniških mnenjih na RTVSlo vedno na strani vlade. Človek pač misli na svoj biznis. In prav je tako.

PUST

Bil je pust, ki se je v zadnjih letih spremenil v preganjalca malo hladnejših različic pomladi. Se pa ob pustu vedno spomnim na banke in napis, da je pustnim maskam vstop prepovedan. Ob drugih dnevih ni prepovedano? Ne piše nič. 

SLOVENSKI VOJAKI V AFGANISTANU

Širčeva je pozvala k umiku slovenskih vojakov iz Afganistana. Se bojim, da bi, če bi se to res zgodilo, hudo prizadeli tamkajšnjo mirovno misijo, saj tistih nekaj promilov, ki jih predstavljajo slovenski vojaki, res ima težo. Glede na to, da so Američani pisali vsem NATO članicam z zahtevami po večjem angažiranju na nemirnem jugu Afganistana, torej tudi Erjavcu, promili naenkrat postanejo pomembni, če jih postaviš v prve vrste.

RAČUNSKO SODIŠČE IN PODOBNIK

Računsko sodišče je pozvalo Janšo, naj odstavi ministra za okolje. Le kaj si vendar dovolijo? Slovenija tako široko razgledanih zdravnikov, ki bi se obenem znali uspešno ukvarjati s problematiko okoljskega ministrstva res nima na pretek. No, pa tudi če so bile napake dejansko storjene, naj za njih odgovarjajo prejšnji ministri. Kontinuitete odgovornosti do državljanov, kot plačnikov uradniških uslug, se pač ne sme zagotoviti.   

EMA

Poglej, poglej, bila je EMA. Zmagala je vsestranska podjetnica t.i. pevka Dremljeva. Nekako pa me niti najmanj ne vleče, da bi komad slišal saj že v naprej vem, kaj me približno čaka. Vrag bo verjetno tudi letos odvzel zmago. Vsekakor pa ne bi bil v njeni koži, če bo s svojo pesmijo prišla tako daleč, da bo nastopila v Srbiji in bi jo, zaradi problematike Kosova, izžvižgali na odru. Bomo videli, je rekel slepec.

ARETACIJE GRADBENIH GURUJEV

Aretacije, aretacije. Končno se je vsaj na trenutek nekdo zganil v tej državi in se obregnil ob gradbeno mafijo ter arogantnim in nastopaškim Zidarjem. Čeprav skozi stisnjene zobe, moram Janši čestitati. Zelo inteligentno se je lotil višanja rejtinga svoji vladi in predvsem stranki oz. sebi
Seveda pa stvar vseeno ni črno-bela. Mislim, da je bila izvedena tudi zato, ker Zidar in njemu podobni “niso naši”. 

V Sloveniji je Zidar, ne glede na strankarske preference zelo nepriljubljen, saj javnost ni slepa in vidi, kaj se v gradbeništvu dogaja. Zato je kot tak tudi zelo primeren za nabiranje političnih točk. Nič zato. Tudi tako dejstvo lahko zagreši kaj dobrega. Vendar pa sem prepričan, da bomo kljub pompoznim aretacijam lahko spet priča, da v Sloveniji vlada kastni model družbe in pravic oz. demokracija glede na decibele šelesta bankovcev. Prestižna in temu primerno draga odvetniška imena, ki se pojavljajo pri tem cirkusu, že kažejo na to.

Upam, da se bodo določeni posamezniki vsaj malo prestrašili in da se bo vsaj za odtenek spremenil mafijski vzorec poslovanja na področju gradbeništva. Po drugi strani pa sploh nisem prepričan, da imamo toliko gradbenih firm, da bi se ustvarila neka zdrava konkurenca.

Ravno ko tole pišem, se v ozadju vrti ponovitev Voduškove oddaje Vroči stol. In vprašanje, ki ga je ta Janšev sel postavil gledalcem se glasi: Kdo bo zmagal? Janša ali Zidar. He, he….Prava demonstracija Voduškove plehkosti: ker je Zidar slab, naj bo Janša avtomatično zmagovalec.

KOSOVO

Ah, no, zmagal je diskurz penisa. Penis, ohrabren z božjo voljo, kot orožje za pridobivanja ozemlja je skupaj z zavoženo srbsko politiki “made by Milošević”, pripeljal do uspeha. Kaj je Milošević mislil, da si Srbi s pregonom Albancev lahko privoščijo recimo židovske “ugodnosti” ob razglasitvi Izraela? Pozabil je, da je na tem svetu pač tako, da vsem ni enako dovoljeno. Tako so Albanci, v Evropi nepomemben, precej zaostal in pozabljen narod, zapisani med večje, ki imajo več kot le eno državo. Je pa skrajno hipokritsko od vseh držav, ki priznajo Kosovo a imajo hkrati doma svoje manjšine, ki si želijo enako, pa jim tega ne dovolijo. Srbija je tako sredstvo psihičnih kompenzacij in katarzičnega očiščevanja grešnikov dvojne morale.

Del Slovencev, ki po čustveni in ideološki plati gleda na Srbijo s prezirom in jim še vedno pooseblja agresorja, ki je z metanjem pasjih bombic med 10 dnevno “osamosvojitveno vojno” očitno naredil veliko hudega, doživlja ob osamosvojitvi Kosova enake občutke ugodja, kot je to bilo ob NATO bombardiranju. Tako nam gospod Bebler, ki je kot kaže eden takšnih, celo sporoča, da moramo Kosovu reči Kosova, saj ga tako imenujejo njegovi prebivalci. Pa dajmo potem, gospod Bebler, še Dunaju reči Wien ali Trstu Trieste.
Hecno je, da ob tem okostenelem sovraštvu, ki se vleče še iz nekih drugih časov, odpove zdrav razum, saj je za Slovenijo, gledano po gospodarski plati, Kosovo neprimerno manj pomembno.
Slovenija, ki je iz bivše Jugoslavije naredila svoj trgovinski poligon, saj ima v vsaki od bivših republik krepke suficite v bilancah izvoza in uvoza, je največja zmagovalka razpada skupne države. To dejstvo marsikoga jezi. Povrhu je pri nekaterih Srbih tretirana ne le kot pogrebnik Jugoslavije ampak celo kot podpihovalka delnega razpada Srbije.

Govorjenje Rupla, da Slovenija (s priznanjem Kosova) želi Srbiji le dobro, je prav perverzno laganje. Če že, potem s priznanjem želi Rupel dobro le svoji politiki, saj to preprosto mora narediti, če ne bo užalil nekoga, ki ga nikakor ne sme. Od Srbije se pač pričakuje, da bo izgubo Kosova kompenzirala z nekimi obljubami in zaziranjem v Evropo. Kot otrok, ki mu vzameš eno igračko in zgolj govoriš, da bo dobil drugo, da ne bi planil v jok. Jasno pa je, da je Slovenija ne glede na vse, le še ena nepomemba državica, ki ima to smolo, da si jo je sposodil (naj)večji globalni igralec pri svojih interesih. Kakšni so njegovi interesi, se bo moralo pokazati. Nekaj vendar mora biti v ozadju, saj nikoli nič ne naredi zastonj. 

Kosovo je torej za Srbe izgubljeno. Ne preostane jim nič drugega, kot da ga čim bolj uspešno unovčijo. Žal pa tega ne bodo mogli storiti, če se bodo po svoji stari navadi vdajali primitivnim, nacionalističnim strastem. Te jih bodo peljale le nazaj v čas in v še večji kolektivno obup. Vseeno pa se mi ne smilijo prav nič. Kdor je tepec, bo pač tepec, vse do trenutka, dokler se tega ne zave. In tokrat so jih Albanci zelo dobro “nadmudrili”. 

februar 20, 2008 Posted by | Slovenija | 28 komentarjev

Mauricius (Mavricius) – fotke in podatki

Hrib Mauricius leži na južni polobli, 900 km vzhodno od Madagaskarja. Je samostojna država, pod katero spada še nekaj manjših otokov. Velik je 1865 km2 in ima okoli 1,2 milijona prebivalcev. Torej je kar precej poseljen.

Je tropski otok v Indijskem oceanu, vulkanskega izvora. Znan je po lepih, peščenih plažah. V večji meri ga obdaja koralni greben. Izpostavljen je ciklonom (orkanom) v spomladanskem in poletnem času (november – april). V tem času je klima zelo vlažna, medtem, ko je najbolj prijetna maja. Ostali čas v letu je suho in toplo.
Najvišji vrh je visok 828 metrov, Piton de la Petite Rivière Noire.

Mauricius je politično urejen kot parlamentarna demokracija po britanskem modelu. Glavno mesto je Port Louis z okoli 150.000 prebivalcev. Mesto je dokaj sodobno, zelo živahno, povsod se nekaj prodaja, vendar pa že po sedmi zvečer hitro zamre.
Prvič so otok omenili Arabci v desetem stoletju. Leta 1507 so ga obiskali Portugalci. Nizozemci, ki so otok poimenovali po princu Mauriceu Nassauskemu, so leta 1638 prvi vzpostavili stalno bivanje. Nekaj desetletij kasneje so ga zaradi ciklonov in pretoplega ter prevlažnega podnebja zapustili. Prišli so Francozi in otok preimenovali Ile de France. Pridelava sladkornega trsa je povzročila razvoj otoka. Kmalu so se pojavili tudi Angleži s katerimi so Francozi bili bitke tudi tukaj. Francozi so priznali poraz pod pogojem, da naseljencem ostaneta zemlja, premoženje in francoski jezik. Ime otoka so Angleži preimenovali v današnje ime. Pod britansko oblastjo je bil vse do leta 1968, ko je postal samostojen. V skupnosti Commonwealth je ostal do leta 1992. Administrativno je razdeljen na 9 pokrajin.

Otok je pritegnil številne investitorje. Tako je danes druga najbolj razvita država v Arfiki z okoli 5500 dolarjev BDP. Ima zelo visoko gospodarsko rast, ki temelji na tujih investicijah. Je tudi ena izmed off shore držav z nižjimi davki (15 %).
Ekonomija je v veliki meri odvisna od pridelave sladkorja, tekstilne industrije in turizma ter je tesno povezana s Francijo. Razvijajo se tudi druga področja gospodarstva. Sladkorni trs pokriva kar 90% vseh kmetijskih površin.

Prebivalstvo je zelo pisano sestavljano. Tja je poleg Francozev in Angležev, sprva zaradi dela, prišla populacija iz Afrike, indijskega področja, Madagaskarja in Kitajske. Kljub veliki rasni heterogenosti, med prebivalci ni opaziti napetosti. Uradni jezik je sicer angleščina, vendar je francoščina veliko bolj razširjena v javnem življenju oz. medijih. Tako večina prebivalstva govori tekočo francoščino. Najbolj razširjen jezik je kreolščina, francoščini podoben jezik. Kreolščina je smatrana kot najbolj domač jezik. Nekaj je tudi hindujščine, vendar le med pripadniki Indijcev.
Religijsko gledano, je največ hindujcev, ki sestravljajo več kot polovico vsega prebivalstva, nato sledita krščanstvo oz. katolištvo in islam.
Družine so za naše pojme kar velike.

Hrana je mešanica indijske, kitajske in evropske kuhinje. Vsekakor je nujno poskusiti ribo ali piščanca s carrijem (cari poule), omako iz leče, kitajske nudle (mine frit) s čilijem ali česnovo omako in aloudo, pijačo narejeno na bazi mleka s semeni bazilike. Radi imajo sladko, zato brez izrecnega poudarka, da ne želite sladkorja, pričakujte, da boste recimo dobili že skoraj neužitno sladko limonado. Od ponudbe sadja sta na prvem mestu ananas, mango ali kokosovi orehi. Ananas je ponavadi že olupljen.
Domačini se pogosto zbirajo v gozdičkih plaž, kjer roštiljajo in se družijo. Radi pijejo rum čeprav pijanih nisem videl veliko.

Mauricius je popularen tudi med filatelisti, saj je bil eno izmed prvih področij, kjer so izdali znamke. Rdeči in modri penny sta znamki velike zbirateljske vrednosti. Razstavljajo jih v muzeju filatelije v Port Louisu a zaradi občutljivosti na zračno vlago le vsako uro za pet minut.

Mauricius je znan po izumrli ptici dodo. Otok je dobesedno preplavljen s spominki z dodovo podobo.

Poleg ostalega pa je otok tudi poln naravnih lepot, idiličnih plaž, golf igrišč, luksuznih resortov. Po trditvah pisatelja Marka Twaina, naj bi bila nebesa njegova kopija. Ne bom pisal o tem kje so najlepše plaže, saj si jih vsakdo predstavlja po svoje. So na vseh delih otoka in jih ni težko najti.

Še nekaj turističnih informacij:

Koliko me je vse skupaj stalo, si lahko pogledate tukaj. Bival sem v hotelu Manisa teden dni in nato še 10 dni v apartmajih Escale Vacances, oba v mestu Flic en Flac.
Denar se najbolj izplača zamenjati na letališču. Bankomatov je kar precej. Trenutno je tečaj 41 rupij za en evro.
Najcenejši rent a car se začne pri dobrih 30 evrih naprej. Vozi se po levi. Veliko se najemajo tudi skuterji, večinoma 100 ali 125 kubični, cena je od 10 do 15 evrov za dan.
Ponudba apartmajev je kar precejšnja. 50 evrov je nekje povprečna cena.
Cene hrane so nižje kot pri nas, če ste zadovoljni s hrano, ki jo jedo domačini. Vse kar diši na Evropo, turizem ali boljšo postrežbo, je seveda takoj dražje vendar vseeno ne pretirano. Domače pivo Phoenix se mi je zdelo dobro.

Ker so posamezniki lahko celo lastniki hriba, je za hribolazenja potrebno dobiti dovoljenja. Do mile volje pa se mu lahko predajate v nacionalnem parku Black River.
Lepe plaže so razmetane po celem otoku, niso pa povsod idilične. Lahko da jih zasedajo tudi luksuznejši resorti vendar pa je dostop do morja zagotovljen povsod. So večinoma kar čiste. Tudi domačini so radi na njih, večinoma po sencah, sploh ob vikendih. Po plažah ponujajo hrano, ki jo pripravljajo v prirejenih vozilih. Sladoled prodajajo v simpatičnih kamiončkih, ki vozijo gor in dol po plaži in s ponavljajočo melodijo spodbujajo ljudi k nakupu.
Pri kopanju je potrebno biti pozoren na tokove, sploh ob visokih valovih. Takrat odsvetujem plavanja proti koralnemu grebenu, saj se zaradi prevelikega nabiranja vode na eni strani grebena ustvarijo tokovi, ki vlečejo na odprto morje oz. proti valovom. Vse skupaj se lahko konča tragično, kot v tejle zgodbi. Ne pozabit na plavutke in masko, saj je podvodni svet izjemen. Če nimate sreče na enem mestu, poskusite na drugem. Korale so zelo pogoste.

S taksisti se je potrebno pogajati za cene. Za 50 evrov vas vozijo cel dan po otoku in vam razkažejo znamenitosti. Ne jim pustiti, da vas obvladajo do te mere, da prehitro zaključijo z vožnjo. Dobro se je z njimi spoprijateljiti in, če je OK, večkrat uporabiti istega.
Cena bencina je taka kot pri nas. Po otoku se lahko prevažate z dobro organiziranim avtobusnim prevozom za okoli pol evra v eno smer, vendar so dokaj počasni, hrupni, tudi gneča je pogosta, brez klim in po šesti zvečer večinoma ne vozijo več.

Znane točke, ki sem jih obiskal, so opisane spodaj:

Port Louis,
La Morne,
Ile aux Cerfs
Slapovi, zemlja sedmih barv
,
nacionalni park Black River,
park Casela

Aleksandrin slap Črna reka Črna reka2 Domačini v Črni reki Domačini v Črni reki2 Escale Vacances Gozdna pokrajina Gozdna pokrajina2 Grand Baie Grand Baie2 Indijke Hindujsko svetišče Hotelska soba Hribi v daljavi Ile aux Cerfs Ile aux Cerfs2 Ile aux Cerfs3 Ile aux Cerfs4 Jezerce La Morne La Morne od daleč Labod Levinja v parku Casela Resort pod La Morne Resort pod Le Morne2 Nudli in pivo Olupljeni ananas Opica1 Plaža Gris Gris Plaža La Cuvette Plaža ob enem od resortov Plaža v Flic en Flacu Plaža v Flic en Flacu2 Pogled iz notranjosti Port Louis Port Louis2 Port Louis3 Port Louis4 Port Louis5 Prodajalna kavbojk 

Ptica iz Casele Ptica iz Casele2 Razburkano morje Razgledna točka Resort Slapovi Chamarel Sončni zahod Sončni zahod2 Sončni zahod3 Šolanje otrok Tamarin Tipična pokrajina Tržnica v Port Louisu Tržnica v Port Louisu2 Valovi ob koralnem grebenu Zemlja sedmih barv Žabica Želva3

februar 18, 2008 Posted by | Potovanja | 15 komentarjev

Popotniške zdrahe

Seveda je bilo vse drugače kot načrtovano. Časovno se je spremenilo. Zavleklo.

Najprej je imelo že prvo letalo skoraj enourno zamudo. Pri drugem so zamudo nekoliko zmanjšali. Vendar je potem, ko sem prišel v Minhen sledilo presenečenje. Ni bilo prtljage. Seveda ne, saj je bilo premalo časa, da bi jo vso prenesli iz enega v drugo letalo. Tako je bilo potrebno počakati eno uro, kot so sprva rekli, na naslednje letalo, kjer naj bi bila tudi prtljaga. Letalo s prtljago je sicer res prišlo vendar šele po dveh urah.

Na koncu vsega pa je presenečenje pripravil še taksist, ki naju je namesto po običajni poti, peljal čez Graz. Še ena dobra ura izgubljena. Tako sem po vseh zdrahah prišel domov zjutraj ob štirih. Torej je celotni transport trajal kar 28 ur.

Zanimiva je bila zgodba para, ki je kupil nekaj pijače v duty free trgovini na v Mavriciusu, torej na zadnjem delu letališča, kjer so izvršeni že vsi kontrolni pregledi in ljudje vstopajo v letala. Ko sta jo hotela prenesti na naslednje letalo v Dusseldorfu, so ju zavrnili, češ, da gre za tekočino, ki je kupljena izven meja evropske unije. Tako sta morala svojo lastnino vreči v koš. Več 10 evrov. Zaradi te krivične zakonske luknje oz. napake v sistemu, je vsak dan prizadetih veliko ljudi na povezanih letih, ki tega ne vedo. Očitno dobro plačanim uradničkom v EU ni v interesu, da bi jo spremenili. Ampak, teroristi so povsod med nami, ne? Najprej smo vsi potencialni teroristi in šele nato ljudje z vse bolj bledimi pravicami.

Tudi mene so v Dusseldorfu temeljiteje pregledali. Najprej seveda z detektorjem kovin po celem telesu. Nato je tip odprl moj nahrbtnik, izvlekel brivski aparat in mi rekel, če ga lahko vključim. Še dobro, da ni zahteval, da se obrijem pred njim. Ko mi je prebrskal celoten nahrbtnik, si je otresel roke, kot bi brskal po umazaniji. Z zadnjimi močmi sem se vzdržal komentarjev.

Ja, vse to žal spada v popotniško folkloro.

Celoten povzetek potovanja s fotkami tukaj

februar 15, 2008 Posted by | Potovanja | 8 komentarjev