Bančni oderuhi ali priložnost

 Veste, koliko vam banka obrestuje vaša nevezana sredstva na osebnih računih? Po 0,2% letni obrestni meri. Torej praktično nič. Pa veste, koliko vam banka zaračuna, če greste na tem istem računu v dovoljeni limit za katerega ste že plačali 2% od zneska odobritve? Vzamejo si 9,5 % letne obrestne mere. Torej razlika med tem, kar dajo vam in tem, kar si sami vzamejo, je koliko? Okoli neverjetnih 45 krat več, če znam tole pravilno izračunat. Podatki veljajo za NLB.

Potem se človek vpraša, kako je mogoče, da ti oderuški posredniki, ki jih v resnici nihče ne potrebuje ampak bi njihovo nalogo distribuiranja denarja in vseh poslov, ki iz tega izhajajo, lahko izvrševala država in si tako dodatno polnila proračun, sploh poslujejo z izgubo. Banda lopovska, bi rekla moja revolucionarnejša stran. 

No, zdaj pa še drug, konservativnejši vidik. Lahko se preprosto sprijaznite z bančnim oderuštvom, ki je v vseh državah približno enako saj spremeniti ne morete ničesar in recimo kupite ameriške bančne delnice, ki so od vrha padle že vsaj za 90% ter se pridružite tem lakomnežem in upate, da bo kakšna drobtina v neki prihodnosti padla tudi na vašo mizo.

Kako preživeti apokalipso 2012. leta?

  Nekaj se bo zgodilo leta 2012. Vsaj tako napovedujejo nekateri medijih (zasledil na 24ur.com, dnevnik.si in racunalniske-novice.si, da ne naštevam še tujih). Usoden dan bo 21.12.2012. Sonce naj bi nam poslalo zelo močan, kaj močan, gigantski snop uničujočega žarčenja, ki naj bi povzročilo močno magnetno nevihto. Noč prej bo svetla, pojavila se bo polarna svetloba tudi v nižjih pasovih geografske širine, sledili bodo uničevalni UV žarki, ostali bomo brez elektrike in ostalih naprav, brez katerih ne znamo več živeti, pojavili se bodo nemiri, celo mrtvi….Vendar to še ni nič v primerjavi s tem, kar napoveduje Patrick Gartyl.

Kdo je on? Nikoli slišal. Baje, da je nek znanstvenik. No, vsaj tako sam sebe imenuje. V svoji knjigi “The World Cataclysm in 2012” napoveduje, da se bo leta 2012 zgodil polarni preobrat. Sonce bo z močjo svojih elektromagnetnih izbruhov uničilo zemeljsko magnetno polje in povzročilo, da se bo le ta ustavila ter nato začela vrteti v drugo smer. Na Zemlji naj bi zato izbruhnili uničujoči potresi, ki bodo sprožali 2000 metrov visoke tsunamije. Zemeljska skorja se bo premaknila in celine se bodo znašle več 1000 km stran od svoje današnje lokacije. Kot trdi avtor, se je preobrat magnetnega polja že zgodil leta 9792 pred našim štetje, kar je razbral tudi iz zapisanega znanja o sončnem magnetnem polju majevske in egipčanske civilizacije. Maji naj bi, tako avtor, napovedali uničenje Atlantide, ki je danes pod Južnim polom in izračunali še večje uničenje za leto 2012. Avtor trdi, da so se v zadnjih 100.000 letih zgodili vsaj trije preobrati polov.

In, zdaj strategija, kako preživeti. Avtor razmisli o vsem. Najprej varen kraj. Meni, da je najbolj varno v gorovju maroškega Atlasa, nad 3000 metrov višine, kamor se tudi sam namerava preseliti pred začetkom katastrofe. K temu vabi prav vse, ki so pripravljeni skupaj z njim začeti na novo mini civilizacijo. Če se mu želite pridružiti potrebujete od 10 do 15 tisoč evrov, da si lahko nabavite vse stvari, ki jih boste potrebovali za preživetje, preden se na Zemlji spet vzpostavi neko ravnotežje. Torej, potrebujete hrano za vsaj leto dni. Založiti se morate s čim več semeni rastlin. Shraniti čim več knjig, kjer je zapisano znanje človeštva. Del denarja pa bo porabljen tudi za gradnjo bunkerjev, saj se bo potrebno skrivati vsaj eno leto pred uničujočim sončnim sevanjem. 

Preživeti se bo dalo tudi v bunkerjih v najvišjem delu gorovja Španije, Turčije, Madagaskarja in Etiopije. Zaradi vulkanskih izbruhov in uničenih jedrskih elektrarn bo preživetje skoraj nemogoče v Evropi, ZDA in Kanadi, ki bodo ob tem tudi podvržene ledu. Enako velja za Avstralijo.

Če se želite pridružiti novodobnem Jezusu, obiščite njegovo spletno stran: http://www.howtosurvive2012.com/ 

No, toliko, da ne bo kdo rekel, da ga nisem opozoril 🙂

Fantastično!

Prav neverjetno je, kako imajo nekateri ljudje smisel in dar za rastline. In ta umetnik sam zase skromno pravi, da je zgolj amater, ki stremi k profesionalizmu.

 

vir: http://walter-pall.de/00gallery/index.html

Zakaj je Obama nevarnejši od Busha?

 V teh dneh je odjeknila novica, da je Obama oprostil funkcionarje CIA-e, ki so izvajali dolgotrajna mučenja nad protipravno zajetimi ljudmi, osumljenimi terorizma. Pravzaprav novica sploh ni odjeknila, kar je žalostno spoznanje, da svet počasi izgublja občutek, kaj sploh je demokracija.

Če bi to isto storil Bush, sem prepričan, da bi svet bolj burno odreagiral, tako pa je to storil “naš priljubljeni” Obama. Mož naših src. Nekateri njegovi zagovorniki so ga branili, češ, oprostil je ljudi, ki so zgolj izvrševali ukaze a hkrati ne povedo, zakaj se ne obsodi tiste, ki so dajali ukaze za mučenja. Je res tak velik problem potrkati na vrata razkošnih vil Busha, Chaneya ali Rumsfelda in jih odpeljati na sodišče? Ni, vendar na kakšnem drugem planetu.

Čas je, da se svet strezni in začne Obamo gledati z realističnimi očmi.  Obdobje “Oprah” jokanja in sreče, ker je svet dobil novega predsednika, ki obljublja spremembe, mora zamenjati realnosti. Še vsak idealizem ima svojo ceno. Gre za nastavljeno “yes, FED can” in “yes, Bilderberg can” puppy figuro, ki ima točno določen spisek opravil, ki jih mora opraviti.

Prava stvar, ki jo je naredil, je bilo zaprtje sramote sodobne ameriške države, zapora v Guantanamu. To je pa tudi vse. Gre za sklepno dejanje končanja t.i. borbe proti terorizmu, ki je v resnici izum za čim večjo okrnitev svoboščin ljudi. Zdaj, ko ni več Busha, je čas za nov krog iger in nadgradnjo predhodnih dosežkov. Vendar pa ob tem ne smemo pozabiti, kaj je Obama izjavil aprila 2008. Rekel je, da bo v primeru izvolitve pri generalnem državnem tožilcu preučil možnosti za pregon vseh, ki bi pod Bushevo vladavino zagrešili vojne zločine. No, v teh dneh smo se lahko prepričali, kako jih je preučil. Izvrševalce je oprosti, na naročnike pa “pozabil”.

Obama je obljubil, da bo ljudem vrnil odgovornost politike in večje spoštovanje njihovih državljanskih pravic. Nič od tega se ni zgodilo. Namesto tega je nadaljeval Bushevo prikrito igro Ameriške agencije za nacionalno varnost, ki tako ali drugače nadzoruje milijone Američanov in ob tem vztraja, da razkritje prisluškovanja ne more biti stvar sodišč.

Zakon o domovinski varnosti, ki ljudem jemlje temeljne svoboščine in bi ga z lahkoto primerjali s tiho uvedbo stalinizma, tudi pod Obamo ostaja nespremenjen. Še več. Njegova administracija med drugim uvaja tako imenovano “no fly” listo, kjer so našteta imena vseh Američanov, ki jim je odvzeta pravica do letenja. Zgovoren je primer 5 letnega fantka Matthewa Gerdnerja . Ker se je njegovo ime znašlo na tej listi, je bil tretiran kot terorist. Zgroženi materi so pri pregledu 5 letnega “terorista” celo prepovedali, da se otroka dotakne in ga potolaži.

Obama je obljubil transparentnost. Namesto, da bi se lotil dejanskega problema ameriške ekonomije kar predstavlja privatizirani FED in skupina močnih bančnikov, ki ga kontrolirajo, je Obama nadaljeval z osovraženo Bushevo ekonomsko politiko izplačevanj neštetih milijard bankam. Katere banke vse so prejemnice tega denarja, je večinoma skrivnost. Toliko o transparentnosti.

Obama je obljubil zmanjšanje vojakov v Afganistanu in popolno umaknitev le teh iz Iraka. Spet se je zlagal. Namesto tega je objavil, da bo v Afganistan poslal dodatnih 17.0000 vojakov. In to ni vse. Številka bi utegnila zrasti tudi do 30.000.  In Irak? Pravzaprav se ne dogaja nič. Tam je ostalo več 10.000 vojakov, ki uradno usposabljajo iraško vojsko in varujejo objekte ameriškega interesa, beri, stražijo dragocena in Iračanom ukradena naftna polja. Ob tem pa nadaljuje tudi politiko bivše Busheve administracije in povečuje prisotnost ameriških obveščevalcev v Pakistanu, ki tam prikrito vodijo vojaške akcije.

Obama nadaljuje s širjenjem ameriške vojske po državah okoli Rusije in Kitajske. Januarja letos je Moskva, misleč, da je Obamina administracija spremenila odnos do protiraketnega ščita, zamrznila načrte o svojem protiraketnem ščitu. A Obama je na vrhu EU-ZDA v začetku tega meseca napovedal, da se bo namestitev delov ameriškega protiraketnega ščita na Češkem in Poljskem nadaljevala.

Ravno tako se širjenje ZDA nadaljuje po Afriki pod pretvezo humanitarne pomoči (www.africom.mil). Zdaj bo to še toliko lažje, saj je Obama zaradi barve kože in sorodstva iz Kenije, zelo priljubljen na tistem koncu sveta. Pravi razlog pa je tiha interesna vojna med Kitajsko in ZDA okoli naravnih afriških bogatstev. ZDA si je preko Raila Odinge (ta se ima za sorodnika Obame in je tudi plačanec CIA-e, ki je zaradi neizvolitve lansko leto destabiliziral Kenijo) utrdila položaj v Keniji.

Novačeni, naivni mladi fantje, ki jim prodajajo nacionalizem in domoljubje, bodo tudi v naprej ostali topovska hrana ekspanzionistično-korporacijske politike. Da niti ne omenjam trpljenja nedolžnih na drugi strani njihovih pušk. Vendar to ni vse. Šef Obamine administracije sionist Rahm Israel Emanuel načrtuje postopno uvedbo neke vrste obveznega služenja vojske za vse (3. meseci osnovnega urjenja), stare od 18 do 25 let.

Zahteve po denarju za vojne namene so se v skupni številki že dvignile blizu 800 milijard dolarjev in bodo komaj pokrile vse potrebe do konca leta.

Obljubljene spremembe so se začele in končale z Obamovo, z vozovi laži obloženo volilno kampanjo. Čas je, da na Obamo gledate z enakimi očmi kot ste na Busha. Goljuf in lutka v rokah istih FED bančnikov, fašističnih oligarhov, pravih nosilce despotistične globalne oblasti. Nosilci funkcije, ki so si jo preprosto vzeli, ne da bi jim kdo sploh dal mandat. Ljudem so nastavili trojanskega konja zato, da ti spet dobijo občutek, da so “za mizo”. Prevara s katero so na svojo stran dobili celo vedno kritične Afroameričane. Dobri so, ni kaj. Še Goebbels bi jim zavidal.

Japonska – dežela, ki jo mora vsak obiskati

Japonska (oz. Nippon) je država vulkanskega izvora. Njeno površje je zelo nestabilno, zato so tam zabeleženi zelo močni potresi. 97% njene površine je sestavljeno iz štirih otokov, Honšuja, Šikokuja, Kjušuja in Hokaida. Je dežela, kjer je poseljenost mogoča le na 20-30% ozemlja, zato so taka področja ekstremno poseljena. Šteje okoli 128 milijonov prebivalcev. Je visoko razvita država z najdaljšo povprečno življensko dobo prebivalstva in drugo najmočnejše gospodarstvo na svetu po nominalnem BDP-ju. Je monarhija, kjer ima cesar zelo omejeno vlogo. Oblast je v rokah predsednika vlade in dvodomnega parlamenta. Njena zunanja politika je tesno povezana z ZDA.

Zdaj, ko sem se vrnil domov, še toliko bolj opažam napake v svoji okolici, ki se tam ne bi mogle zgoditi. Zdaj vem, da so vse te napake odpravljive in ne le utopična želja. Zanič asfalt poln lukenj in neštetih krpanj, predpotopni vlaki, smeti po grmovju, črni madeži od žvečilk po tleh, cigaretni ogorki, nekateri neurejeni vrtovi, polno parkirane avtomobilske pločevine skoraj povsod, počečkane stene, obupne fasade nekaterih stavb, glasno in moteče govorjenje po mobilnih telefonih, prehitra vožnja, preveč velikih, po ozonu smrdečih terencev, fehtanje, lopovščine in skorumpiranost elit. Današnja Ljubljana in Slovenija.

Veliko od naštetega so na Japonskem uspešno odpravili ali vsaj omilili. Ker je dežela revna z naravnimi resursi in razpoložljivim prostorom glede na število prebivalstva, so se bili prisiljeni organizirati do potankosti in uporabliti možgane ter svetu ponuditi primerno zapakiran izvoz svojega znanja. Začnejo zelo zgodaj. Mladi Japončki so deležni pravega “drila” zato, da lahko kasneje v življenju čim več prispevajo k družbi. Uspeh sicer ni 100% vendar vseeno dovolj velik, da se družba približa zastavljenim idealom.

Za obisk Japonske si je zelo pametno predhodno nabaviti Japan Rail Pass, s katerim si zagotovite poceni prevoz z japonskimi vlaki in hitrim vlakom Shinkansen (za najhitrejši vlak Nazomi je potrebno doplačilo). Dosegajo tudi 300 km/h, zato je mogoče planirati veliko enodnevnih izletov na večjih razdaljah.

Ljudje so zelo prijazni. Turistom zelo radi pomagajo. Znajo celo sami ogovoriti turiste, ki zmedeno gledajo v karte in pomagati (nama se je to zgodilo dvakrat). Angleško znajo bolj slabo, še najbolj znajo v Tokiu. Uporaba latinice je ravno tako bolj redka, izjema je železniški promet. Bankomati za dvig denarja so ponavadi v trgovinah (recimo seven eleven). Denar zamenjujejo le določene banke oz. njihove podružnice in nekateri hoteli z več zvezdicami, vendar so menjalni tečaji slednjih zelo slabi. Nakup vozovnic za vožnjo z z JapanRail vlaki se sprva zdi zapleten, zato je dobro, da si nabavite dobro karto s postajami in poteki linij( ponavadi jih imajo v hostlih), tako, da boste vedeli, koliko stane vožnja do želene postaje. Če pa sprva ne gre, so poleg vedno pisarne zaposlenih, ki radi pomagajo. Hrana je kar draga, še najcenejše so “noodle” juhe po restavracijah (srebanje na glas ni znak nekulture) in že pripravljena hrana v trgovinah, kjer prevladuje suši. Kapučino in tortice so približno po 3 evre, jabolko po en, pivo in voda (ta je sicer pitna a ima okus po kloru) sta najcenejša iz avtomatov, ki so zelo pogosti po ulicah. Hostli so po 25 do 35 evrov na osebo in jih je potrebno že prej rezervirati (google iskalnik). Spanje v kapsulah (sploh ni tako slabo) je bilo po 25 evrov. Obiski njihovih različic term so približno po 10 evrov. Obiski templjev so lahko zastonj ali s plačilom. Avta nisva rentala, tako, da nasveta nimam, kot sem pa lahko slišal, je to precej zapleteno in se za to odloča malo turistov. Ob takih železnicah in JapanRailPass karto je to za povprečnega obiskovalca Japonske nepotrebno.

Tokio in ostali obiskani  kraji

Nekoč se je imenoval Edo. Mesto je vsekakor del svetovnih prestolnic. Ne moreš biti globalno podjetje, če tam nimaš podružnice.

Na njegovem ožjem delu živi 8 milijonov ljudi. Širše območje Tokia pa  je najgosteje naseljeno urbano področje na svetu, s kar 35 milijoni ljudi, kar je skoraj tretjina celotnega prebivalstva Japonske.

Ožji del mesta je popolnoma pozidan. Pobeg iz asfalta in stolpnic predstavljajo številni parki, ki so pravi umetniški izdelki. Najbolj znani deli mesta, ki jih je potrebno obiskati so:
Shibuya           (v večernem času veliki displayi, vse je pisano in utripa, futurizem, ogromno trgovin),
Shinjuku       (najbolj obljuden del, kjer vsak dan prestopi do 2 milijona ljudi,  10 min. stran velik park Shinjuku Gyoen),
Ueno                 (park, živalski vrt),
Tokio station  (poslovno področje, blizu velik kraljevi park in palača)
Asakusa           (shopping),
Harajuku        (mladina, modni trendi, ob vikendih poziranja cosplayerjev na Harajuku station),
Ginza                (shopping, Sonyjeva stavba),
Roppongi       (zabava, Tokio Tower).
Priporočam tudi vožnjo z linijo železnice Yurikamome po najnovejšem, obmorskem delu Tokia.

Obiskal sem še Kyoto, Hirošimo, Kanazawo in Takayamo. V vsakem od teh mest se splača obiskati parke, v Kyotu četrt Gion kjer so gejše in zeleno področje okoli reke Hozu, v Hirošimi park miru in muzej, v Kanazawi sanjski park, ki je namesto trave poraščen z mahom, v tradicionalnejši Takayami pa skok do z Unescom zaščitene Shirakawago vasice.

Vsaka dežela pusti na popotniku občutke. Japonska je z njimi pri meni v samem vrhu. Ko jo omenimo, deluje tako nepredstavljivo daleč. Celo Nova Zelandija nam zveni bližje. Tako drugačna se nam zdi, da si jo v mislih dodatno oddaljimo. Popolnoma neupravičeno. Japonska je res drugačna. Pozitivno drugačna in vredna obiska. Dežela, ki se je prilagodila sama sebi in iz tega neredila zavidanja vredno perfektnost na katero je lahko ponosna.

Ogled slik priporočam v Firefox Mozilli, ker se stran po ogledu posamezne slike ne nalaga ponovno.

Čip deluje!

Čas je, da se v teh dneh, kot že veliko let poprej, spet aktivira globoko vstavljen čip. Pomilovanje ali čestitanje?

Kyoto, Hiroshima

Pohajanje po Japonskem se počasi bliža koncu.

Vtisi; Hitri vlaki, ki ne zamujajo. Idilični privatni vrtovi, ne glede na prostor pred hišo, še bolj idilični javni vrtovi. Templji in nadležne, visoke vstopnine (sploh v Kjotu, ampak, ker se ponavljajo, jih ne obiskujem več). Trenutno cvetoče češnje. Prijazni ljudje, ki so VEDNO nasmejani, kot, da imam le jaz lahko slabe dneve. Nesramno visoke cene sadja (jabolko ali pomaranča po evro, lepo vas prosim), tortic,(ah, itak niso zdrave),piva (najcenejši je iz avtomata, drugače je pa skoraj toliko kot celo kosilo). Popolna in na trenutke nadležna avtomatiziranost (buliš, kako za vraga moraš plačati recimo tramvaj, ostali pa te “strpno” čakajo). Ker ne znam brati njihovih grabljic, hišk, kozolcev in ograjic, sem praktično nepismen.
Sliši se, kot da bi se naveličal in da se javlja domotožje. No, ni tako. Delam le primarjave.

Kako bi bilo dobro najeti nekaj Japoncev, da pridejo k nam in nam uredijo razsulo od železnic. Torej, najamemo 1oo Japoncev, odpustimo vse nesposobne Berdajse in po politični iniji nastavljene direktorje, počrpamo kaj denarja iz EU skladov in poberemo še kaj denarja od t.i. slovenske vojske ter sprožimo ustrezno kampanjo za večjo uporabo železnic namesto smrdeče pločevine in nacionalna sramota oz. pogoltna vreča brez dna, imenovana SŽ, bo končno rešena.

Ah, bluzim. Torej, sem v Kjotu, še enem velikem mestu Japonske. Pravzaprav je na tem področju Japonska izjemno obljudena, tako, da sploh ne veš, kje se konča eno in začne drugo mesto. Zraven je Osaka, ravno tako veliko mest. Čim je dovolj nižine, takoj je polno poseljeno. Japoncev je pač zelo veliko, rekel bi, da celo preveč glede na velikost Japonske.

Včeraj sva prehodila vsaj 20 km. Sagano (zahodni del Kjota) je poln templjev. Na Japonskem se mi zdijo templji bolj skupaj in niso razmetani povsod po pokrajini, kot je to pri nas s katoliško stavbno navlako.
Gozd bambusov in trenutno cvetoča obala reke Hozu sta zelo obiskana področja. Na mostu čez reko se je trlo ljudi, ki so prišli uživati v pomladanskih barvah in prebujajoči naravi. Ker so na vsakem vrtu pobirali vstopnino, sva jo zato raje mahnila v “neobrezano” naravo. No, za enega sva vseeno plačala vstopnino, vendar ni bil tega vreden.

Danes sva šla v Hirošimo, ki je par 100 km od tukaj. Dve uri s hitrim vlakom in sva bila tam. Veliko turistov si je prišlo ogledati mesto, ki je preizkusilo, kaj pomeni biti bombardiran z jedrsko bombo. Spominski park miru in hiša oz. ruševina, ki so jo poimenovali “A Bomb Dome”, govorita o tej tragediji. Je ena izjemno redkih hiš, ki je ostala po ameriškem “miroljubnem” bombardiranju Hirošime.
6.8. 1945, ob 8:15 je njihov jedrski zvarek brez kakršnih koli opozoril eksplodiral 6oo metrov nad tlemi, nad samim osrčjem Hirošime. Nad ljudi je bil poslan ogenj in udarni val ter peklenska vročina, ki je segala celo do 4000 stopinj. V trenutku je bila pokrajina izbrisana v območju treh kilometrov. Do konca leta 1945 je število žrtev naraslo na 140.000. Obisk muzeja in spominskega parka dajo človeku misliti o smislu kolektivnega kaznovanja, ki se vedno vsili ob logiki vojne.

Obisk prelepega parka Shukkeien je bilo lepše opravilo. Tudi tam sem ob neverjetnih zmožnostih japonskih vrtnarjev pomislil, zakaj kakšnega ne uporabijo tudi pri nas, saj je Arboretum pravi amaterizem v primerjavi s tem, kar sem videl tukaj.
Naključno sva naletela tudi na drevesnico, kjer so prodajali bonsaje. Uh, le zakaj je ta Japonska tako daleč, saj bi si vsaj dva rade volje kupil in prinesel domov. Za ceno od par 100 evrov so prodajali prave umetnine. Pri nas takih bonsajev sploh ne moreš kupiti.

Jutri me čaka še malo skakanja po Kjotu in obisk četrti, kjer so baje gejše, nato pa zvečer na vlak in nazaj v Tokijo. Tam ostanem še en dan in nato na letalo.

Povzetek potovanja in fotke tukaj