Izrojeno študentsko delo

Študentsko delo je bilo sprva mišljeno kot priložnostno delo, kar je dolgo časa tudi bilo. S prehodom družbe v bolj neizprosen kapitalizem, so delodajalci začeli vse bolj zaposlovati študente, ker so jim, stroškovno gledano, bolj ugodni. Tej nelojalni konkurenci oz. relikviji iz nekih drugih časov, je zato potrebno na trgu dela narediti konec, saj zaradi ene, priviligirane skupine prebivalstva, trpijo druge, za delo veliko bolj primerne skupine, za katere je ostalo manj dela.

Kaj sploh je primarna naloga študentov? Že njihovo poimenovanje pove vse. Vendar, kaj narediti, ko študent, raje dela kot študira in le tega zavlačuje v pozna dvajseta ali celo trideseta leta z izgovorom, da si drugače ne more privoščiti študija? Logika pravi, da je na trgu dela v nekem trenutku pač neka količina dela na razpolago. Manj kot bodo študentje delali, več bo dela za druge, torej tudi za starše. Država bo pobrala več davkov tako od atija in mame, ki bosta v odsotnosti “naraščajne konkurence” lažje našla delo. Ravno tako bo država pobrala tudi več davkov od delodajalca, kar pomeni, da bo tudi več denarja za štipendije tistim, ki jo potrebujejo.

Kako si iz d.o.o. izplačati nekaj dobička, ki bo manj obdavčen? Preprosto. Če imaš otroke stare od 15 let in naprej ter imajo status dijaka ali študenta, jih pošlji na servis po napotnice in jih izpolni do neobdavčljivih cenzusov. To je odkrilo veliko podjetnikov, kar je razlog, da se študentskim servisom konec leta promet poveča tudi več kot za polovico. Servisi so seveda zadovoljni, enako pa tudi razne študentske organizacije, ki od servisov dobivajo procente. Priložnost so navohali tudi razni študentski funkcionarji. Ideja po ustanovitvi podjetja, ki bo za določeno študentsko organizacijo opravila neko delo, ki bo povrhu še velikodušno plačano, se tako vsiljuje sama po sebi.

Če lahko študenti ob rednem študiju tudi vsak dan hodijo na 4,5 ali celo 8 urne delavnike, to lahko samo pomeni, da imajo veliko svobodnega časa in jih na fakultetah premalo obremenjujejo z učenjem. Kakšen je končni rezultat študiranja? Precej enoplaten. Z redkimi izjemami imamo mlade, ki več kot modrovati okoli prodaje ali sedeti v državni upravi oz. ministrstvih in premikati fikuse po sobi, sploh niso sposobni. Konec koncev, tudi profesorji so se prilagodili tržni logiki in hodijo po raznih imbecilnih fakultetah – ki jih je v Sloveniji 2/3 in so ustanovljene predvsem zato, da ima vsak bedak diplomo, sploh iz raznih pisarniško-državnih služb, kjer se je prekladanje papirja “razvilo” v pravo znanost – predavat snov, ki bi bila bolj primerna za osnovno šolo. Pri nas se dogaja popolna inflacija znanja, saj je vsaka topla voda razglašena za strokovno znanje. Prepričan sem, da je danes povprečen državljan, glede na okoliščine, manj izobražen kot je bil 30 let nazaj.

Kje so fiziki, matematiki, kemiki, strojniki, zdravniki? Njih ta družba potrebuje, ne pa ekonomistov, raznih družboslovcev, “pečat” pravnikov, filozofov (ok, Žižku oprostim), teologov in podobnih preganjevalcev megle. Če bi vse te fakultete, ki bolj kot prihodnost te države generirajo nov krog brezposelnih diplomirancev, zaprli za nekaj let, ne bi bilo prav nobene škode pa še proračunski denar bi prihranili.

Ker smo družba, ki ne temelji na izviru znanja ampak raje ribari v kalnem nekje pri repu, nam tistih nekaj res pametnih ljudi zbeži v tujino, ker jih naša družba ali sploh ne potrebuje ali pa ne more plačati dovolj. Če pogledate lestvice najbogateljših Slovencev, so na samih vrhovih ali navadni preprodajalci tega in onega šmorna ali pa tranzicijski lopovi. Po eni strani prav občudujem politiko ZDA, ki si svoje prebivalstvo povečujejo tudi tako, da uvaža izobražence, ki so si znanje pridobili v matičnih državah in ji s tem ustvarili stroške, znanje oz. smetano pa prinesejo njim. Klap, klap. To je posel.

Namesto, da naši študentje iz generacije v generacijo generirajo nov krog slovenskega hlapčevstva, bi bilo potrebno iz njih iztisniti več naravoslovnega znanja in s tem tudi perspektive za celotno družbo. Niti najmanj ne dvomim, da imamo tako pameten naraščaj, le vzgojno brco v rit je potrebno narediti. Res pa je, da niso edini, ki bi jo potrebovali, saj je tudi sam sistem izobraževanja prej kot ne napačno zastavljen. Začaran krog, ki ga je potrebno nekje presekat.

Ekonomska štala

Ko sta se v EU cedila mleko in med, smo bili vsi pripadniki enega velikega evropskega naroda. Ljubezen ni trajala dolgo. Vrvico eksploziva so prižgali Američani, kako bo bomba eksplodirala pa je odvisno od Evrope same.

Ameriški finančni sistem, nagnjen k pretiravanjam zaradi zadovoljitev epohalnega pohlepa, preko posojil, ki jih je lahko dobil praktično vsak, plasira v obtok ogromne količine denarja, ki se spremeni v potrošnjo in gospodarsko rast. Masa ljudi, ki zaradi naraščajočih obrestnih mer ne zmorejo več odplačevati posojil, v nekem trenutku doseže kritično mejo. Cene nepremičnin, napihnjene s strani zapletenih finančnih produktov, izmišljenih prav zaradi napihovanja, kolapsirajo. Ponudniki posojil in tisti, pri katerih so zavarovana, dobijo v zameno slabo vredne nepremičnine, so na robu propada. Zanimivo bi bilo videti obličje osebe ali oseb, ki so se spomnili teh produktov in jih lansirali. Zarota ali ne, vsaka stvar ima nekje svoj začetek in številko ena.

Sesujejo se tudi delniški tečaji. Ker finančni trgi sveta sledijo gibanjem v ZDA, se padci razširijo po celem svetu.

Začutimo globalno skrb, da je nekaj narobe in zmanjšamo potrošnjo. Tako se kriza materializira tudi drugje in postane otipljiva. Padejo naročila, kopičijo se neprodane zaloge, podjetja začnejo beležiti rdeče številke. Začnejo se pojavljati prva odpuščanja. Ljudje se ustrašijo tudi za svoje prihranke in začnejo množično dvigovati denar, kar ogrozi finančni sistem. Nekatere banke in podjetja propadejo. ZDA pospeši tiskanje dolarjev in maši luknje s kupovanjem deležev propadlih bank, zavarovalnic in drugih podjetij, saj to lahko počne precej samovoljno. Kaj mislite, zakaj so cene vseh pomembnih surovin izražene ravno v ameriških dolarjih?
Kdo bo rešen, odloča FED oz. majhna skupina ljudi, ki s krizo dobi še več pristojnosti, čeprav se ne bi prav nič čudil, da so ti isti ljudje tudi možgani krize. Davkoplačevalci so zato vse bolj zadolženi, saj se izgube finančnega sektorja socializirajo, medtem, ko so bili še dovčerajšnji dobički privatizirani. Nauka krize, ki bi morala delovati kot očiščevalna akcija, tako žal ni, saj so njeni največji protagonisti ostali popolnoma nekaznovani.

Države EU zaradi nižjih dobičkov podjetij in prejemkov prebivalstva, v naslednjem fiskalnem letu poberejo manj davkov. Ker se njihove potrebe ne zmanjšajo kot se zmanjša davčni izplen, se poglobi proračunska luknja. Začne zmanjkovati denarja za pokojnine, socialo in množice zaposlenih v javnem sektorju. Ker se evra vseeno ne da štancati tako kot dolarje, se pojavijo prve države na robu bankrota. Grčija, Portugalska, Španija, Irska, Italija.

Zelo pogosto se ljubezen neha pri denarju. Tako je tudi med državami. Ko nastopi nepredvideno stanje, vsaka začne gledati nase. Hitro se izriše hierarhična slika. Nemčija in Francija kot največji državi EU z evrom, nadzirata tiskanje denarja. Dejstvo, da je evropska centralna banka ravno v Frankfurtu, seveda ne more biti naključje, saj je kuro, ki nese zlata jajca, najbolje imeti nekje pri roki. Sami sta si ga natiskali dovolj in ga večinoma preko industrij, ki jim je najbolj grozil kolaps (npr. avtomobilske), prelili v gospodarstvo. S tem upata, da drugim ne bo potrebno pošiljati svežih evrskih žemljic, saj lahko okrepitev njihovega gospodarstvo poveča naročila tudi po drugih državah. Vendar plane prekriža nesrečna Grčija, ki v svoji moderni zgodovini ni nikoli bila ravno vzor neke pridnosti oz. uspešnega gospodarstva (komu se pa da delati po tistem vročem soncu, lol), kjer je utajevanje davkov nacionalni šport.

Vsaka nova grška vlada je, podobno kot pri naših železnicah, na novo zaposlovala svoje ljudi, stare pa pustila, kar je pripeljalo do pravega razbohotenja državnih, zakrnelih uslužbencev. Ob tem pa je podkupovala vse te ljudi, ki so hkrati tudi velika volivna baza, z raznimi predvolilnimi bonbončki, ki seveda stanejo (npr. grški uradnik dobi dodatek na sevanje računalnika ali dodatek za redno obiskovanje službe).

Ker Grčija nima svoje valute, ki bi jo lahko zdaj natiskala pa čeprav bi s tem utrpela nekaj inflacije, je na vratu celotne EU oz. Nemčije, ki jo s svojim velikim gospodarstvom tudi najbolj simbolizira. Ker si ta ne želi, da bi šle stvari preveč gladko skozi (simbolično gledano: nekaj kamionov svežega denarja pa bi bila kriza rešena čez noč), brez, da bi Grki in tudi ostali opazovalci dogajanja iz celotne zgodbe izvlekli nauk, je potrebno postaviti pogoje, torej urediti javne finance, kar pomeni rezanje državnih stroškov. Zoprno pa je to, da ko enkrat ljudem nekaj daš, jim je to težko vzeti. Javnim uslužbencem se tako zdi nezaslišano, da ne bi tudi letos dobili trinajste ali celo štirinajste plače ali, kar je še huje, da bi jim znižali redne plače. Vrstijo se demonstracije, jezni ljudje iščejo krivca v politikih, ki so tako ali tako nek sinonim za lopove (roko na srce, veliko jih to tudi je). Kako bo grška vlada umirila ljudi, jim zmanjšala prejemke in kaj to zmanjšanje pomeni za grško gospodarstvo, bomo videli kaj kmalu.

Evro izgublja vrednost vendar to za Nemčijo kot eno največjih izvoznic sveta niti ni tako zelo zaskrbljujoč podatek. Tudi naš Križanič ne deluje preveč zaskrbljeno, če je seveda ta zmeda od človeka sploh lahko kak indikator. Slovenija bo morala prispevati skoraj 400 milijonov za bankrotirano Grčijo. Slaba dva nakupa patrij.
Pomen reševanja Grčije bo velika preizkušnja EU, vendar ne zaradi Grčije, saj bankrot države sam po sebi ni nič nenavadnega, ampak preživetja ideje EU in evra. Hecno je, kako si Islandija želi v EU, ker jo je kriza udarila izven te skupnosti in misli, da bi ji vstop pomagal, Grčija pa ravno obratno.

Same po sebi se vsiljujejo primerjave med EU in ranjko Jugoslavijo (aja, obletnica Titove smrti je, torej SMRT FAŠIZMU!). Delati tovrstne primerjave je sicer bogokletno, sploh med janša-desničarji. Slovenija je imela v Jugi večji ugled in veljavo kot jo ima v EU. Prepričan sem, da 2/3 njenih prebivalcev niti ne zna pokazati Slovenije na karti. Gospodarski izplen Slovenije je bil veliko večji kot je v EU, saj je bila v prejšnji državi na strani ekonomskega ekspanzionista (še danes je izvoz v nekatere nekdanje republike tudi 10x večji kot uvoz), v EU pa nastopa med najmanjšimi, popolnoma nepomembnimi državicami s ceneno delovno silo (zato tudi Revoz v Sloveniji), brez omembe vrednega izvoza lastnega znanja- ne vem o čem Pahor kokodajsa, ko govori o slovenski nadpovprečnosti in kje jo je našel. No, saj nekega znanja nismo imeli niti v Jugi, vendar je bil tamkajšnji trg tudi precej manj zahteven. EU je pravzaprav Jugoslavija s to razliko, da je v njej še večje število različnih narodov kot je to bilo v Jugoslaviji, ki so si po stopnji razvitosti še v večjem razkoraku. V tem smislu je prav vseeno kam gre denar, če ga moraš dati.

Svet se torej vrti naprej in prav nič ni dolgočasno.

p.s. Hrvatom se že smeje, saj lahko grške nestabilne politične razmere pripeljejo več turistov.