ateistek

Nekaj se le dogaja

Opažam, da je divja plaža, ki jo že več let obiskujam na Jadranu, letos občutno manjša zaradi dvignjene vode. Ob oseki je zdaj toliko prostora na njej, kot je bilo pred parimi leti ob plimi. Lahko to pomeni, da globalno segrevanje le ni še ena tržna niša držav kako iz ljudi izvleči dodatne davke?

avgust 12, 2010 Posted by | Narava | 3 komentarji

Vroče, vroče in še bolj bo

Pred časom sem spremljal zelo zanimivo oddajo, kjer je bilo govora o Soncu. Zaradi življenjskega cikla zvezd, bo tudi naše sonce začelo naraščati in se napihovati do te mere, da bo najverjetneje požrlo vse notranje planete (torej do Marsa). Scenaristi oddaje so se ustavili pri določeni temperaturi in predvideli scenarij. Seveda pa ga je potrebno brati z več sto milijonskimi razmiki v letih in glede na stopnjo znanja, ki ga imamo danes.

V prvi fazi se bodo temperature na Zemlji v povprečju dvignile na okoli 50 stopinj. Led bo izginil, morje bi se dvignilo za več metrov. Podnebje bi podivjalo, pojavljati bi se začele neverjetno močne nevihte in s tem tudi erozija. Življenje bi bilo v visoki vlagi in takih temperaturah neznosno. Ljudje bi bežali iz mest. Sonce bi kmalu uničilo zaščitno plast pred UV žarki. Rastline in živali bi začele izumirati, človek pa bi bil prisiljen zbežati pod zemljo in si tako še malo podaljšati agonijo. Temperature bi se skozi milijone let seveda še naprej dvigovale in bi dosegle v povprečju 130 stopinj. Morja bi začela izparevati, vsi kompleksnejši organizmi bi izumrli, tudi človek, na koncu pa tudi najbolj trdožive oblike življenja, kot so nekatere bakterije in alge, ki že danes živijo v skrajnih razmerah. Zemlja bi se spremenilia v puščavo. Naslednje izhodišče je temperatura od 300 stopinj. Takrat bi voda začela uhajati v vesolje. Vse stavbe bi se dokončno porušile in ne bi bilo več nobenih sledi civilizacije. Zemlja bi ostala praktično brez atmosfere. Končna temperature pred “požrtjem” Zemlje bi dosegla 1300 stopinj. Naša mati bi se spremenila v žarečo gmoto kamenja in nato kot kaplica vode izparela na površju umirajočega Sonca.

Sonce je staro 4,57 milijarde let, njegova življenjska doba pa je približno 14 milijard. Torej ima “le” še slabih 10 milijard let do svoje smrti. Napihovanje Sonca naj bi se začelo v obratnem sorazmerju z njegovimi zalogami vodika, ki se pri termonuklearnih reakcijah spreminja v helij. Za zdaj vodik predstavlja dobrih 73% njegove mase. Ker pa nima dovolj mase, ne bo eksplodiralo kot supernova (so ena izmed najbolj nasilnih eksplozij v vesolju, ki rezultirajo s pojavom črne luknje – neskončno težkega objekta, ki pade iz prostora in časa) ampak se bo iz rdeče velikanke spremenilo v belo pritlikavko. Torej bo imelo človeštvo, če bo seveda preživelo vse svoje poporodne težave, dovolj časa za preselitev. Mogoče še katoliška cerkev napiše kakšno protestno pismo Vsemogočnemu, da nam podaljša moratorij.

Če ne bomo švigali gor in dol po vesolju z WARP pogoni, bo najbližji in najbolj ugoden planet predstavlja Evropa, ena izmed Jupitrovih lun. Zdaj je globoko zamrznjena, s povečevanjem Sonca pa naj bi se segrela na ugodne temperatura za življenje. Na njej naj bi bilo veliko vode.

No, pa če se preslikama nazaj v leto 2010. Ugotavljam, da je dobro, da nimamo snega, ker res ne vem, komu bi se ga dalo kidati v tej vročini 🙂

julij 15, 2010 Posted by | Narava | Komentiraj

Luknja pohlepa

British Petroleum bo v teh dneh po besedah glavnega šefa, kot svojo “obveznost do delničarjev” izplačal dobri dve milijardi dolarjev dividend. Da bi obstaja kakšna obveznost do prebivalcev vse bolj črnega Mehiškega zaliva, ta individuum ne omenja.

V času, ko je zakuhalo okoljsko katastrofo, je podjetje porabilo več 100 milijonov dolarjev zgolj zato, da bi si popravilo ugled v javnosti.

Če seštejemo vse te zgornje zneske, je to toliko papirja, da bi že z njim lahko zamašil to prekleto luknjo.

Nafta pa še kar izteka. Že 50. dan.

Eden izmed sloganov podjetja: “BP aims to work in ways that will benefit communities and habitats and earn the world’s respect”.

Bad joke, right?

junij 9, 2010 Posted by | Narava | 4 komentarji

Zabavno Vesolje

Verjetno se vsi strinjamo, da je Vesolje nekaj izjemnega in tako neverjetno raznolikega. Naše predstave o prostoru so ponavadi bolj vezana na Zemljo in razmere, ki vladajo na njej, kot na Vesolje, kjer lahko besede, kot so velikost, hitrost, moč ali trajanje, poprimejo nepredstavljive dimenzije. Z National Geographic-a sem izbrskal nekaj nadvse zanimimiv dejstev, ki jih piše logika Vesolja oz. človeštvo, ki na osnovi opazovanj tvori najbolj verjetne teorije.

Okoli nas so stvari nepredstavljivo majhne ali velike (ali pa smo mi nepredstavljivo pomanjkljivi v razumevanju) vendar pa so vse sestavljene iz neskončno majhni atomov. Ko govorimo o atomih, govorimo v nanometrih. To pa je tako majhna mera, da en nanometer ustreza hitrosti rasti vaših nohtov v eni sekundi. Če si predstavljate atom v velikosti pomaranče, bi bila ta velika kot planet Zemlja. Človeško oko še komaj lahko zazna debelino lasa, vendar pa ta vsebuje v premeru že 300.000 atomov.
Sicer pa je atom pravzaprav 99,9999999% ničesar. Če si predstavljate jedro atoma veliko kot frnikolo, bi potrebovali kar 3 kilometre, da bi prišli do prvega elektrona, ki kroži okoli.

Vesolje ima neskončno moč recikliranja. Naša telesa so sestavljena iz enakih atomov kot je bil zvezdni material, le da so sedaj drugače vezani med seboj. Interakcija med atomi v točno določeni kombinaciji je zaslužna, da nas tvorijo kot celoto, ki se zaveda same sebe. Kdo ve, mogoče je v vas tudi kakšen atom Leonarda DaVincija. Atomi, ki so v vašem telesu, so zgolj na posojo, dokler ne švignejo kam drugam, kjer bodo potem tvorili neko novo zaključeno celoto.

Pred 80. leti je človeštvo mislilo, da je naša galaksija (Mlečna cesta) pravzaprav celotno Vesolje. Danes vemo, da obstaja okoli 250 milijard galaksij in v vsaki od njih je več milijard zvezd. Samo velikost Mlečne ceste znaša okoli 100.000 svetlobnih let. Kako velik mora biti prostor, kamor bi lahko spravil vse te neštete galaksije, pa je nepredstavljivo gigantsko. Tako ima vesolje več zvezd, kot je zrnc peska na Zemlji.

Do leta 1998 so znanstveniki mislili,da se širjenje Vesolja zaradi gravitacije upočasnjuje, kar bi na koncu pripeljalo do njegove implozije. Danes pa, po zaslugi Hubblovega teleskopa vemo, da se pravzaprav širi. Vse bolj in bolj. Bolj kot gledamo v globino Vesolja, večja hitrost je odmikajočega predmeta. Vprašanje, kam se Vesolje širi in kje je nastal Veliki pok, je nesmiselno, saj je Vesolje tisto, ki ustvarja prostor in čas. Širjenje Vesolja je posledica t.i. temne energije. Danes znanstveniki predvidevajo, da naj bi ta nevidna sila v 20 milijardah let povzročila dokončen razpad Vesolja. Vesolje naj bi se do takrat razletelo in izparelo, ker bo temna energija dokončno pretrgala atomske vezi.

Še nekaj dejstev in teorij iz nam bližnjih vesoljnih objektov.

Sonce v eni sekundi ustvari milijonkrat več energije, kot jo je ustvarilo človeštvo v vsej svoji zgodovini. Vendar pa je to še vedno nič v primerjavi z energijo, ki se ustvari pri eksploziji supernov, kjer jo je v eni sekundi toliko, kot jo ustvari Sonce v 10 milijardah let. Vse to pa je velika ničla v primerjavi z Velikim pokom, kjer je iz neznansko majhne pikice z neznansko veliko maso pred 13,7 milijard let nastalo celotno Vesolje kot rezultat nastajanja snovi iz energije.

Da bi napolnili naše Sonce, bi potrebovali milijon Zemelj. A vseeno spada Sonce med manjše zvezde. Največja znana zvezda je tako velika, da bi v njo lahko stlačili 300.000 Sonc. Vendar pa velikost zvezd ne pomeni tudi njene moči, ampak kvečjemu življenjsko dobo. Večja kot je, starejša je. Tako naj bi čez 5 milijard let umirajoče Sonce zraslo do te mere, da bo pogoltnilo vse notranje planete.

Zanimiva je tudi Luna. Ta naj bi imela zelo velike zasluge za nastanek življenja, saj s svojo gravitacijo vpliva na Zemljo kot žiroskop, ki preprečuje, da bi njena os prešla v kaotično stanje, kar pomeni, da bi se brez Lune Zemlja prevračala in menjala pole, s tem pa bi vreme podivjalo do skrajnosti in uničilo življenje. Kako je Luna nastala, obstaja več teorij. Najbolj verjetna je ta, ki pravi, da je nastala s kolosalnim trkom Zemlje z velikim nebesnim telesom. Trk je povzročil hitrejše vrtenje Zemlje, tako, da je dan trajal le 6 ur, površino pa so neprestano bičali orkanski vetrovi. Okoli Zemlje se je dvignilo ogromno drobcev materiala, ki so se, podobno kot kapljice maščobe na vodni površini, zaradi hitrega vrtenja združile v kompakten objekt.

Sprva je bila Luna od Zemlje oddaljena le okoli 27.000 kilometrov, zdaj pa znaša okoli 400.000. Vsako leto se oddalji od nas za okoli 3,5 cm. Vpliv Lune za Zemljo in njeno vodno površino (nekateri, bolj redki znanstveniki, pa predvidevajo da tudi na trdi material, kar naj bi na Zemlji povzročalo potrese) je bil nekoč občutno večji kot danes. Plimni valovi so bili visoki več 100 metrov in so segali več 100 kilometrov v notranjost kopna. Ravno to neprestano mešanje materiala naj bi pripeljajo do nastanka t.i. prajuhe, kjer je spontano nastala spojina, ki je bila sposobna replicirati samo sebe. Nastalo je življenje.
Luna bo v dveh milijardah let popolnoma ušla Zemlji, ki bo zato podivjala, vendar pa bo tudi sama izparela v žrelu napihnjenega Sonca.

Pa še nekaj o življenju. Ste vedeli, da naj bi se do sedaj zgodilo že pet masovnih izumrtij (in ne zgolj dinozavri), v vsakemu pa je bilo izbrisanih tudi do 95% življenja? Če se to kmalu zgodi tudi človeku, ne bo, razen za nas, nič posebnega.

januar 4, 2010 Posted by | Narava | 5 komentarjev

Tečaj bonsajistov začetnikov

Bonsaji so mi bili vedno všeč. Vsakič vzbudijo mojo pozornost. Imeti doma na vrtu v posodi pomanjšano drevo, ki bo popolnoma enako kot pravo, več metrsko, in zanj skrbeti, ono pa bi vsak moj pogled nanj, nagradilo s s svojo lepoto, je misel, ki me vedno poživi.

Včeraj sem se udeležil tečaja za začetnike. Res je sicer, da bonsaje občudujem že od svoje pubertete naprej in bi lahko že zdavnaj kaj ukrenil v tej smeri. Ampak bolje je tudi zdaj, kot nikoli.

Bilo nas je skupaj 12. Križe pri Tržiču, pod Kriško planino v hladni dvorani.  Vsak je s pomočjo žreba dobil neoblikovano drevesce iz drevesnice.  Moje izžrebano drevo je bilo največje in najbolj košato. Cipresa. Potihoma sem si želel ravno njo. Škoda, da tako tudi ne zadenem sedmice, ki si jo tudi vedno potihoma želim in seveda vplačam listek. Ja vem, verjetnostni izračuni itd.

Po uvodnem predavanju je sledilo 6 ur obrezovanja, žičkanja in oblikovanja vej ob pomoči treh mentorjev. Ure so minile kot bi trenil. Najbolj težavno je doseči čim bolj naravno obliko drevesa in pravilno ožičiti veje, tako, da te tudi ostanejo v željeni poziciji, ne da bi silile nazaj v prvotni položaj. Od slednjega me še danes bolijo prsti. Na koncu so vsi že končali, jaz pa sem še vedno vihtel roke in zvijal prste po občutljivem vejevju. Porabil sem skoraj toliko žice, kot vsi skupaj.  Dobil sem pomoč in kmalu smo končne rezultate le lahko postavili skupaj na ogled za fotkanje. Imam sicer občutek, da bi lahko še bolj izpopolnil obliko svoje ciprese ampak za to ni bilo več časa.

Le še nekaj malega opreme potrebujem in lahko se odpravim po drevesnicah na lov za nov primerek, saj je le sedaj in v začetku pomladi pravi čas za oblikovanje. Malo čutim celo treme 🙂 .

Cipresa pred obrezovanjem Cipresa bonsaj

oktober 19, 2009 Posted by | Narava, Vsega po malem | 5 komentarjev

Pihanje mehurčkov

Upam, da revčki tega zanimivega igračkanja z zrakom ne počnejo zato, ker bi jim bilo dolgčas v teh omejenih bazenih. Zanimivo, da jih pihajo le samice.

september 2, 2009 Posted by | Narava | Komentiraj

Pogin čebel letos manjši

dc6040ecd9a96c88441df0a384b3f295 Berem v Dnevniku, da je pogin čebel letos manjši in znaša “le” 7%. Pravzaprav je to napisano tako, da je novica dobra, saj smo jih lansko leto zgubili tretjino.

Koliko pa je 7%? Če številko uporabimo na ljudeh, bi to ob predpostavki, da nas je 6,5 milijard, znašalo okoli 450 milijonov. Torej “le” prebivalstvo Evrope.

Število čebel bi moralo naraščati, ne pa da iščemo take perverzne tolažbe.

julij 4, 2009 Posted by | Narava | 5 komentarjev