ateistek

Jezersko, Kranjska koča, Češka koča

Končno sem prekinil predolg čas, ki je minil od zadnjega obiska gora. Lepi dnevi in vročina v nižinah ter želja po čim večjem gibanju na prostem, so idealno sredstvo za argumentiranje zakaj v hribe.

Včerajšnji dan se je začel zelo zgodaj. No, zame zgodaj. Ob 6.30 sva se s kolegom dobila in se odpeljala do Jezerskega in mimo Planšarskega jezera. Tam naju je dočakala prelepa dolina, ki jo je zapiralo visoko severno ostenje Kamniško Savinjskih Alp (Skuta, Grintovec,Baba..). Peljala sva se po makadameski cesti do vznožja tovorne žičnice, ki dostavlja potrebščine dvem planinskim kočam. Tam sva bila okoli osme.

Pričakale so naju dobre označbe poti. Možnosti je bilo več. Odločila sva se najprej iti do Kranjske koče po Lovski poti, nato mimo Žrela do Češke koče in spust do žičnice. Ker sva bila še dovolj zgodnja, je nizek položaj sonca prekrivalo ostenje tako da sva bila večino časa v senci. Pri vzponu naju je spremljala prijeten, vlažen hlad jutranje rose. Po zraku se je širil aromatični vonj cvetočih rastlin. Zdaj se v vsej svoji lepoti razkazujejo rododendroni. Tudi zrelih borovnic je nekaj vendar so bolj kisle kot nižinske.

Pot je bila dokaj strma in se je vlekla skozi ruševje. Tokrat sem imel s seboj tudi palice. Na sosednji Babi sva opazovala neko skupinico komaj vidnih plezalcev, ki so se namenili priti na njen vrh. Gora se je dvigovala skoraj navpično, vendar to očitno ni bil razlog, da ne bi bili tam. Na trenutke me je kar spreletaval srh, ko sem jih gledal. Nekaterim so navadne planinske poti pač dolgočasne in potrebujejo več.

Po uri in pol sva prišla do Kranjske koče, tam malo posedla, nekaj popila in nadaljevala čez Žrelo do Češke koče. Koča je imela kar tri table, kjer so bile navedene različne možnosti za nadaljevanje poti.

Pot čez Žrelo velja za zahtevno, saj ne manjka zajl in klinov. Ponekod je bilo kar neprijetno in si se moral spuščati po vseh štirih. Koordiniranje gibov je na trenutke postalo kar zapleteno. K sreči ni nikjer prevelikega prepada, ki bi, vsaj pri meni, stopnjeval občutek strahu.
Stene so precej krušljive zato čelada tam ni odveč. Mimo mene je letel manjši kamenček. Kar brenčalo je po zraku. Oba sva bila brez čelad. Z nelagodjem sem vsake toliko časa pogledal v steno, če nama ne pripravlja še kakšno “trdo presenečenje”. Nato sva še prečkala široko in precej debelo zaplato snega. Zrak nad njo je bil občutno hladnejši kot v okolici.

Po eni uri sva prišla do Češke koče. Da je Avstrija zelo blizu, so dokazovali avstrijski planinci, ki jih ni manjkalo.
Koča je zelo lepa, saj je ohranila svoj prvotni izgled. Na terasi s čudovitim razgledom po okoliškem hribovju, se je leno pretegoval oskrbnikov maček. Seveda sem takoj skočil nanj in ga začel božati. Očitno mu ni bilo všeč, saj je v opozorilo dvakrat zamjavkal nato pa zapihal in me ugriznil. K sreči brez kakšne predrte kože. Enako nejevoljen je bil tudi do drugih planincev. Očitno res drži pravilo, da se mačke rade crkljajo, mački pa ne.

Privoščila sva si joto z žganci in zavitek. Oskrbnik koče, ki je hkrati gorski reševalec, nama je prijazno razložil kateri hribi se nahajajo v okolici in povedal nekaj o zgodovini koče. Naredili naj bi jo, kot pove že ime, Čehi oz. češko planinsko društvo iz Prage. Ti so bili nekoč na tistem koncu Slovenije kar pogosti. Stara je več kot 100 let.
Malo sva še lenarila in opazovala meglice, ki so se podile po sosednjih vrhovih ter se počasi vrnila po gozdni, ponekod precej blatni in drseči poti nazaj do tovorne žičnice. Povratek je trajal dobro uro.
Za posladek sva še obiskala mrzlo Planšarsko jezero. Neki otročki, ki so se preganjali ob njegovih obalah, so kljub temu v njem veselo čofotali. Voda je bila več kot primerna za namočit stopala, pregnetena od hoje in trdih planinskih čevljev.
Pri povratku sva se še ustavila pod slapom Čedca, najvišjim slapom v Sloveniji, kjer sva z zanimanjem opazovala nedolgo nazaj odtrgan delček hriba, ki je zgrmel v dolino.

Advertisements

julij 30, 2008 Posted by | Hribolazenje | 7 komentarjev

Individualizem nad nacionalizmom

Veliko ljudi ima probleme pri razlikovanju, kdaj je neka abstraktna pripadnost skupini ljudi, ki naključno živijo na enakem narodnostnem območju kot oni, prestopila vse meje in se sprevrgla v sovraštvo drugih ljudi, izven lastne skupine. Taki ljudje pridejo na površje tisti trenutek, ko se vzpostavi neravnovesje oz. vojna. Čutijo se poklicane varovati narodno substanco pred zunanjim sovražnikom. Tako se vzpostavi neke vrste ljubezen med njim in narodom, vsaj tistim, radikalnejšim delom, ki pravi, da čuti domoljubje.

Seveda, opisujem Radovana Karađiča in njegov odnos do Srbov. Nekoč je prav prekipeval od nacionalističnih čustev in ponosa, do danes pa jih je skrival za vso tisto brado in lasmi. Očitno je le ugotovil, da je to neka stvar, na katero ravno ne moreš biti zelo ponosen.

Bosne v prvi polovici devetdesetih let. Spustili so se v sovražno in strupeno nacionalistično-religijsko avanturo. Biti Srb je bilo enako kot biti pravoslavec, biti Bošnjak enako kot biti musliman in Hrvat enako kot katolik. Ogromno jih je izgubilo življenja, preživeli pa so si bistveno pokvarili njegovo kvaliteto. Tako zdaj živijo kot pred 50. leti. Bedo kompenzirajo z zadovoljstvom, ker lahko s ponosom govorijo katere nacionalnosti so, še bolj kot nekoč hodijo v cerkve, častijo svoje verske ikone, se oblačijo v verska oblačila in podobne nonsense. Bedasti ljudje in njihove še bolj bedaste religije. Nedostojno odraslemu človeku.

Vendar, ste se kdaj vprašali, če bi bili tudi sami možni stopiti v bran svojemu narodu in pobiti na tisoče drugih ljudi zgolj kot protekcijo ob izgovoru, da je to bilo nujno, saj bi drugače oni pokončali vas?

Menim, da med nami v vsakem trenutku živi nekaj ljudi, ki bi bili sposobni prestopiti meja med nacionalizmom in zverinskostjo, ki jo čustvo pripadnosti nekemu kolektivu tako hitro zamegli. Take ljudi nikoli ne bi smatral za junake, saj mi je nacionalno čustvo preveč abstraktno oz. neotipljivo, da bi ga sploh lahko razvil in postavil nad individualnega. Prav nič se ne čutim poklicanega, da bi ščitil nekoga, ki živi v enaki državi in ga nisem spoznal, kaj šele videl. Vem le, da zase tudi pravi, da je pripadnik tega naroda ne vem pa kakšen je človek v resnici.

Pravzaprav je nacionalizem precej absurden in nima veliko smisla, saj smo vsi le ljudje, ki jih biologija razvršča pod isto vrsto. Žal se “junaki” pojavljajo vse povsod. Srbi niso prav nobena slaba izjema. Bes in slo po ubijanju je preprosto močnejše pa čeprav je znotraj lastne vrste, ki ji vsi pripadamo. Vendar je zgolj reči, da si človek in ne tudi, da si del rase in pripadnik nekega naroda ali vere, očitno premajhno in preveč dolgočasno razlikovanje. Prav, kdor želi, naj dela razlike, vendar naj nikoli ne računa na pomoč takega zakrknjenega individualista kot sem jaz. Delujem le po principu jaz oz. moja rit in moji prijatelji. Vse ostalo je nepomembno. Seveda pa za to nepomembnostjo ne tiči sovraštvo ali kakršna koli agresija ampak zgolj benigno zavedanje sobivanja.

In, če se kdaj zgodi, da družbo vseeno zastrupijo skrajni nacionalisti, goreči verniki in podobni bedaki ter povzročijo vojno v katero bi želeli zvleči tudi mene ali mi celo poriniti v roke morilna sredstva pod krinko samoobrambe? Beg. Tega me ni sram priznati. Zaprisego tej državi sem tako ali tako dal, ko sem bil komaj polnoleten vendar še vedno nedozorel. Lahko bi celo rekel, da sem bil zato zlorabljen od države. Edino zaprisego, ki bi jo lahko zdaj dal, je zaprisega nenasilju pa naj se sliši še ne vem kako utopično.

Močno upam, da ne bom kdaj v situaciji, ko bom moral izbirati med ideali drugih in lastnim življenjem. Zase zagotovo vem, da takega skrajnega stanja tudi povzročiti ne morem.

julij 26, 2008 Posted by | V razmislek | 7 komentarjev

Slovenska politika na YouTube

Volitve prihajajo, zato sem se malo raztipkal po YouTube straneh.

Poleg tega, da že leta in leta ustanavljajo svojo stranko – seveda ni nič narobe s stranko ampak ljudmi, ki začuda nikakor nočejo dojeti, kako je libertarnost tista prava in se včlaniti – imajo “naši” libertarci še več energije. Poleg svoje izjemne blogovske produktivnosti, nam z navdihom “zaštihani” posameznik, ki jih ideološko pooseblja, postreže še s predelavo dveh izbranih spodnjih posnetkov. Svoje prisluhe celo opremi s podnapisi. Če ideje pogorelega neoliberalizma nekomu tako močno trkajo vsak dan po mislih, se ne čudim, da jih sliši vsepovsod. 


Sicer se strinjam, da je Peče, ko mu je bil še Jelinčič zvezda vodilja, velikokrat dokazal, da mu fašizem ni ravno tuj ampak tole je vseeno pretiravanje. Peče je politik, ki rad laja, vendar le, ko je na ketni. Kot bi rekla Ana Jud: Lipa pride v parlament le, če vlomi vanj.


Delo neznanega “junaka”, ki so ga v SD nekonfliktno označili za “svobodo javnega govora”. He, ne bi si upal trditi, da tudi to ni delo libertarcev. Ampak, svoboda pa to, njih ne bi smelo motiti swingerstvo. No ja, razen, če ga uprizarjajo zlobni levičarji. Takrat vse zgleda drugače. 🙂

Link osebe, ki neumorno reže stare Dnevnike, ki jih RTVSLO ponavlja z nekim, meni popolnoma nerazumnim razlogom. Ni opaziti izsečkov ljubih politikov, čeprav bi se jih dalo narediti prav za vse. Škoda, ker je svoj “talent rezanja” prikrajšal za desno polovico. Tako prevladujejo le levi “kljukci”.


Če celotno “pesem” razumeš kot hudo ironijo, pravzaprav še gre skozi. Moraš biti pa karierno res že na tleh, da poješ politikom, takim ali drugačnim, naročeno besedilo.


Tih začetek, revolucionarni konec. Ta je pa še bolj alergičen na RKC kot jaz. :mrgreen:


Upam, da je res slišal :mrgreen:


Naj bo s tem epom res konec 21. 9.2008. Če bi ga avtor malo razširil še na ostale sedaj vladajoče, ne bi imel prav nič proti.

julij 21, 2008 Posted by | Vsega po malem | 9 komentarjev

Čas za kampanjo

Skoraj vseeno je kje je predvolilni cirkus, bistvo (zadnja minuta filma) je vedno enako. Zmaga tisti, ki bolj uspešno laže in zavaja! Zato kreatorji tega lušnega filmčka ponujajo zamenjavo obrazov igralcev. Recimo z Janšo, Pahorjem, Golobičem, Jelinčičem in ostalimi “zvezdami” bližajočih jesenskih volitev, ki jih premore ta dežela, prežeta z “demokracijo” (btw, ne vem zakaj, ampak te besede se skoraj že bojim).

Primerjava Janše z republikanskim kandidatom (tako prejšnjim kot zdajšnjim) in Pahorja z Obamo, se vsiljuje že sama po sebi. Še najbolj bo pa držalo, če svojo podobo vstavite v povprečnega volivca, ki ga tako ali tako, ne glede na sistem, politična elita vedno vrti okoli prsta.

julij 17, 2008 Posted by | Vsega po malem | 5 komentarjev

Kolesarske prigode

Kolo je zelo pomembna stvar v mojem življenju, zato je prav, da tudi njemu namenim kakšen vpis na blogu.

Zase bi lahko rekel, da sem eden tistih pravih kolesarjev, ki svoje kolo uporablja skoraj vsak dan. Prej sem kolo uporabljal bolj neredno, zdaj pa je že neizogiben. Celo pozimi. Pomembno je le, da ne dežuje, čeprav sem že vozil tudi z dežnikom v eni roki in balanco v drugi.
Celo nimam avtomobila, kar je ena izmed neverjetnih in skoraj sapo jemajočih izjem v današnjem času. Vendar biti kolesar, ko je na cestah vse več avtomobilov, ni lahko. Sploh ob dejstvu, da si tako izjemno ranljiv udeleženec v prometu.
Zelo me motijo avtomobili, ki imajo zatemnjene srednje šipe, saj z voznikom tako ni možno vzpostaviti komunikacije. Vedno se rad prepričam, če sem opažen, preden bi prečkal križišče. Motijo me tudi vozniki, ki pri zavijanju zaprejo kolesarsko stezo, tako da se moram prebijati okoli avtomobila in se tako izpostavljati novim nevarnostim. Opažam pa, da so previloma voznice tiste, ki so bolj obzirne do kolesarjev kot vozniki.

Doživel sem kar nekaj situacij, kjer je bila moja varnost s strani drugih udeležencev, zelo ogrožena. Pa tudi kak padec se mi je primeril. Iz spomina sem izbrskal tri primere.

Ko sem se peljal po kolesarski stezi, mi je naenkrat pot zaprl voznik, ki je čakal, da se lahko vključi v glavno cesto. Nisem ga mogel obiti po sprednji strani avtomobila, saj je bila glavna cesta v tistem trenutku polna prometa. Po drugi strani pa tudi nisem hotel iti po zadnji strani, saj nisem jaz tisti, ki nekoga ovira. Ni se dal preveč motiti. Ko sem mu pomahal, če gre lahko vsaj toliko vzvratno, da se zapeljem mimo, je živčno odprl okno. Tip je preprosto stal in me ignoriral. Zavpil sem, zakaj se vendar ne odmakne in mi pusti nekaj prostora. Jezno je odprl okno in mi zabrusil, da je to moj problem. In tako sem na kolesarski stezi stal, počakal, da je živčni bedak lahko zavil in šele potem nadaljeval z vožnjo. Žal mi je, ker si nisem zapisal registrske tablice in poklical policije.

Hitro sem se bližal križišču kjer je gorela zelena luč. Pešči so že skoraj vsi prišli na drugo stran križišča. Ko sem prišel do druge strani ceste, je proti meni z desne strani zavil avtobus LPP, saj je tudi on imel zeleno luč. Hitro sem ugotovil, da me voznik sploh ni opazil. Prišel je že tako blizu, da sem ga gledal navzgor, on pa je, z nezmanjšano hitrostjo, nadaljeval z vrtenjem volana v mojo smer. Kot poblaznel sem pognal kolo še hitreje in skočil na robnik, ki me je odrešil verjetne smrti pod kolesjem avtobusa. Tako blizu je bilo, da sem čutil piš avtobusa. Vidno pretresen sem se ustavil in se s tresočim telesom vsedel na tla ter počakal, da je šok minil. Razmišljal sem, da je to pravzaprav dan, ki bi ga lahko praznoval kot še en rojstni dan v letu.

Vozil sem po ozki lokalni cesti. Nasproti je pripeljal avtomobil. Vozil je kar hitro. To je povečalo potrebo, da bi se mu izognil v še širši razdalji. Tako sem bil primoran zapeljati izven ceste. Tam so me pričakale luknje, napolnjene z vodo. Ena izmed njih je bila precej globoka. Ravno v njo sem zapeljal. V trenutku me je ustavilo in zagnalo čez balanco. Za hipec sem poletel po zraku in se ustavil v naslednji luži. Kolo se je medtem obrnilo in sedež me je lopnil po glavi. K sreči, saj bi bilo lahko tudi kaj bolj trdega. Vidno omotičen sem opotekajoče vstal in pričakoval, da se bo voznik ustavil in vprašal, kako sem. Nič, medtem, ko sem se prevračal v zraku, je odpeljal naprej, kot da se ni nič zgodilo. Ko sem čez nekaj minut le prišel do sebe, sem nadaljeval z vožnjo do cilja, ki je bil k sreči zelo blizu. Bolečih, krvavih kolen in dlani ter odrgnin in modric na desnem boku.

No, ni pa kolesarjenje samo izzivanje nevarnosti ampak je lahko tudi lepo in zdravo opravilo. Toško Čelo mi je postalo zelo priljubljena destinacija nabiranja kondicije. Pred kratkim sem si tako končno nabavil kolesarske hlače. Po tem, ravno prav odmerjenem naporu, se vedno počutim popolno, izpolnjeno in zadovoljno.

Moje treking kolo mi pomeni nezamenljiv vir svobode in rekreacije. Ker je bilo nekoliko dražje, ga ne puščam po kolesarnicah ampak najraje nosim v stanovanje, kjer se v hodniku vedno najde nekaj prostora zanj. Konec koncev si ga tudi zasluži.

julij 14, 2008 Posted by | Vsega po malem | 9 komentarjev

Nezagrajene njive

Zelo rad se vozim s kolesom po okolici Ljubljane. Tako nehote opažam njive kmetov in gredice vrtičkarjev ter njihov pridelek, ki brezskrbno raste dobesedno na dosegu roke in se sprašujem, če ne bi bilo ceneje, če bi se kdaj, ko pade tema, oglasil s kakšnim nožem in veliko vrečko ter si malo postregel z vsemi temi dobrotami kar zastonj. Videl sem mikavne šparglje kak dober mesec nazaj, zdaj gledam vso to solato, korenje, čebulo, paradižnik, jagode, krompir in še kaj. Zelo mamljivo, bi pomislil.

No, hec na stran (za sedaj in kakor za koga), ampak, nisem prepričan, da to ne bo postal množičnejši pojav kot sicer, če bodo cene hrane divjale kljub uradno dobri kondiciji države z “grosupeljsko vlado”. Sprašujem se, kdaj bodo kmetje začeli ograjevati ali celo stražiti svoje njive, če bomo z uradno 7% inflacijo (neuradno, na terenu, kjer podobno diši po hiperinflaciji iz manj bleščečih časov rajnke Jugoslavije, pa vsaj še enkrat višjo) drveli v negotovo prihodnost in nam bo skrb za polnejši želodec vse bolj okupirala razmišljanje. Varianta, ko preprosto vzameš drugemu in si rešiš skrb, je najbolj preprosta. Pa tega se nisem jaz prvi spomnil.

julij 7, 2008 Posted by | V razmislek | 1 komentar