Ima Križanič kakšno mentalno težavo?

Najprej izjavi, da bi dal vsakemu Slovencu 500 evrov v obliki UTD, dvignil minimalno plačo na 1000 evrov, nato namig o morebitini uvedbi obdavčitve za samske ljudi in zdaj napoved, da bi uvedel 4. davčni razred in prislužil Sloveniji še eno od zlatih medalj v državnem oderuštvu.

Na koncu se vse te pompozne izjave izkažejo za neumnosti očitno preveč samostojnega ministra. Najverjetneje se bo tudi zadnja. Križanič ponavadi naslednji dan po požaru pojasnjuje, da je mislil drugače, da je bil iztrgan iz konteksta ali pa ni dosegljiv. Oglasijo se tudi v drugih ministrstvih in o spremembah ne vedo nič. Nekatera so za njih celo prvič slišala preko medijev. Na koncu se ponavadi oglasi še Pahor in skuša pomiriti zadevo.

Previdnost finančnega ministra pri takih izjavah bi bila več kot na mestu, saj deluje, kot bi bil za gostilniškim pultom, kjer ljudje govorijo vse mogoče brez, da bi bili za izrečeno odgovorni. Če pri vsem skupaj ne gre za ponesrečeno taktiko tipanja slovenske javnosti potem bi rekel, da finančni minister že počasi odhaja “v cvet” (beri, je klinično nor) in ne zna več brzdati svojih misli.

vir slike: Finance.si

Konec”nomadenja”na Hrvaškem

Končal se je letošnji dopust. Kje drugje kot na Hrvaškem. No, slovenski Jelinčič nacionalisti, pojejte se. 🙂

Kot vsako leto sem se tudi tokrat prepustil medijem, da me vsrkajo v hrvaško realnost. Vsakodnevno prebiranje časopisov nekje v senci dalmatinskih borovcev pod masivom Biokova in opojnem vonju smole, ob petju škržatov in stran od obljudenih plaž, je bila moja edina realnost. No, pa še kak izlet na Biokovo, Split, Makarsko, Brač in Primošten je bil vmes. Seveda je bilo tudi nekaj testiranja hrvaškega vsakdana s spoznavanjem ljudi, kjer sem pokasiral kakšen prijazno serviran očitek o vinjetah ali slovenski blokadi.

Hrvaška realnosti ni tako bistveno drugačna od naše. Kriza, denarne težave, stiske ljudi, beda, vsakodnevne lopovske afere skorumpirane politične HDZ elite. Še najbolj pa me je pritegnil konflikt med Mesičem in hrvaško RKC, ki so ga nekateri mediji še dodatno podpihovali z veliki naslovi na to temo skoraj vsak dan. Mesič, jezen zaradi pisanja nekega župnička v katoliškem glasilu, ki ga je označil za veleizdajalca, se je sklenil maščevati, saj mu nikakor ni uspelo izsiliti opravičila cerkvenega vrha. Seveda mu obračun z duhovniško elito, ki je Hrvaško spremenila v svoj udobni vrtiček, ni padel na pamet prej. No, res pa je tudi, da če bi Mesič v svojih predvolilnih obljubah omenjal obračune z ljubljeno duhovščino, ne bi bil niti izbran, saj je nepredstavljivo, da bi bil v takem okolju izbran nekdo, ki bi se lotil favoriziranih, razvajenih, redovniških riti.

Zaskrbljujoče je, da se je več kot 50 odstotkov državljanov postavilo na stran RKC. Tako si dejansko želijo uprizarjati ideološko nasilje svojega verskega prepričanja iz udobja večine nad manjšimi verskimi skupnostmi. Seveda oni tega ne vidijo kot nasilje ampak kot logično posledico svoje številčnosti. Marsikateri uradnik je celo brez sramu napovedal, da bo zaradi Mesičevih izjav, da verska obiležja ne sodijo v državne prostore, nalašč obesil razpelo na stene uradov, če jih seveda tam že ni sedaj, saj so plastična ali lesena trupla brezmadežno spočete pop ikone razobešena celo po nekaterih državnih vrtcih.

Žal duhovno olastninjena raja, RKC pojmuje kot rešiteljico, ki jim je s svojimi simboli pomagala do dosege samostojnosti. Biti Hrvat je enako kot biti katolik. Tako zelo jo ljubijo, da so ji odpustili plačevanje kriznega davka, ki ga je država vsilila vsam državljanom, ki zaslužijo več kot ušivih 3000 kun (dobrih 400 evrov). Skorumpirana država je ravno tako skozi prste pogledala vladajoči politični eliti in jo oprostila davkov na luksuz, delnice, dividende. Jezna zaradi kriznega davka in dviga DDV za odstotno točko (ta zdaj znaša 23%), je raja za jesen napovedala množične proteste po vseh večjih hrvaških mestih. Tako bodo Kosorjevo stisnili v kot, da bo verjetno prisiljena skleniti pogodbo s hudičem oz. IMF-om, ki ji bo posodil prepotrebne milijarde globalno bolj zaželenih valut, kot je to kuna, seveda v zameno za marsikatero ugodnost. Tako bodo Hrvati prej ali slej prodali svoj nacionalni interes (kar koli že to je) zato, da bodo nemoteno prejemali svoje plače in pokojnine. Vsaka stvar ima svojo ceno.

Kljub mojim željam, da bi tudi Hrvaško zajelo zmanjšanje turističnega obiska, kar bi lahko pomenilo nižje cene drugo leto, ko spet nameravam priti, je bil recesijski padec do konca julija le tri odstoten. Avgust naj bi te skupne izračune še popravil. Pojavila se je tudi ideja, da bi šolske počitnice podaljšali za teden dni, kar bi pomagalo turistični sezoni, vendar pa je naletela na neodobravanje pri učiteljih.

Lahkotno branje je bila razplamenitev strasti med Severino in predsednico vlade Kosorjevo. Severina ji je na svojih koncertih namenila veliko kritik in sporočila, da “ako imaš muda promijeni zakon o umjetnoj oplodnji”. Zakon je hudo diskriminatoren, saj je zapisano, da se taka oploditev  lahko opravi le na poročenih parih. Očitno je tudi ta zakon pisala farška navlaka, saj med vodilnim vrhom HDZ in hrvaškim cerkvenim vrhom velja dogovor, da podpirata eden drugega. HDZ sprejema zakone, ki ne hodijo po živcih vrhu katoliške ideologije in njegovemu sesanju proračuna, ta pa na mašah v predvolilnem času potihem agitira za izvolitev “pravih katolikov”, ki so po naključju pač iz HDZ.

Velik odmev je v javnosti imel koncert skupine U2. Seveda nadvse pozitiven že s primesmi fanatizma. Nek novinar, navdihnjen s skupino, je Hrvaško razdelil na dva dela. Zahodna, kulturna in levičarska s prestolnico Zagrebom, kjer se odvijajo koncerti U2 in nekulturno, nagonsko, desničarsko-katoliško Hrvaško s prestolnico Splitom, kjer se posluša neo-ustaš in “za dom spreman” kvazi domoljub z debelim računom in prav nič hrvaškim imenom, Thompson. Iz ljubezni do U2 so spet drugi hiteli izpostavljati katolicizem glavnega pevca Bono Voxa in se ob tem sklicevali na njegovo omenjanje boga z odra. Je velik donator v humanitarne namene, nima afer in ustreza vsem predstavam kakršen naj bi bil pravi katolik, zato je, kot sem lahko spet prebral od nekega drugega kolumnista, pravzaprav sodobni Jezus Kristus.

Napetosti med Zagrebom in Dalmacijo se kažejo tudi v črni kroniki. Neka “lepo vzgojena” mularija se je v Dubrovniku fizično spravila nad avtomobil z zagrebškimi tablicami. Tudi srbske avtomobile radi obdelajo.

Na Hrvaškem se tudi letos mudilo veliko svetovne elite, med njimi tudi Bill Gates. Zadnji dan sem imel celo to “čast”, da sem videl najdražjo jahto na svetu, vredno 250 milijonov dolarjev. Nek perverzno bogat Rus, težak 6 milijard dolarjev, se je  z ženo Srbkinjo (po kateri je tudi poimenoval mega jahto), drznil potikati ravno tam, kjer je bila tudi moja od dopusta finančno izčrpana malenkost. Jahta je res zadnji krik tehnologije. Dolga je kar 111 metrov. Podobna je podmornici in zaradi oblike trupa skoraj ne povzroča valov. Da bi napolnil njen rezervoar za gorivo, je potrebnih kar 1,7 milijona dolarjev.

Hrvaško čaka vroča jesen. Pozdravljena do naslednjega leta, ko spet pridem, če bo seveda dovolj šuška.