ateistek

Gluhost v raju

mitjanapad V Sloveniji se je zgodil napad na gayevskega aktivista. Nič novega. “Gremo tepst pedre” je pravzaprav faza v odraščanju določenega dela mladcev in mladenk. Ljudsko-krščanska, turbo folklora, ki nima ne desne ne leve opredelitve ampak je rezultat uspešnega prenosa homofobije na mlajši rod. Le kam bi prišli, če bi se ta krog ustavil? Svet brez homofobije bi bil kar srhljiv, ne? Danes pravice gayem, jutri pedofilom, pojutrišnjem nakrofili itd, je naše “paradno geslo”, pravijo kritiki.

Kdor v sebi nima ničesar s čimer bi se pohvalil pred drugim (če seveda ima to potrebo), lahko poskusi z nečem tako banalnim, kot je glorifikacija večinske spolna usmerjenost. Premlatiš napačne in svetu dokažeš svoje heteroseksualno junaštvo s katerim te je obdaril Vsemogočni.

Kaj pa gayevski aktivisti? Je tudi pri njih tako, da s svojim aktivizmom pravzaprav nadomeščajo hvalisanje s svojo spolno usmerjenostjo, ker drugega nimajo? Močno dvomim, da si gayevski aktivisti želijo na prvo mesto, pred svojim imenom in priimkom, zapisati homoseksualec ta in ta. Sicer pa, ali je gayevski aktivizem posledica homofobije ali je homofobija posledica obstajanja istospolnosti in paradiranja? Odgovor se ponuja sam po sebi. Kdor se ne more sprijazniti s tem, da gayi obstajajo, naj ta “problem” zadrži zase, saj narava prav vsako generacijo ljudi “nagradi” z določenim odstotkom homoseksualizma. Narave pa zaenkrat še ne moremo spreminjati in upam, da je tudi ne bomo nikoli. Enako pa je tudi z Ustavo. Če ima kdo vseeno želje po obračunu, svetujem selitev v Iran, kjer gaye javno obešajo. Tako bo zadovoljstvo popolno.

Zanimivo je, da imamo v Sloveniji kopico nekih organizacij, ki se ukvarjajo z varovanjem človekovih pravic. Ena takšnih je tudi Komisija za peticije ter človekove pravice in enake možnosti Državnega zbora Republike Slovenije. Sploh ne bi vedel, da obstaja, če ne bi slišal za njeno oglašanje ob povojnih pobojih v Hudi Jami.

Pred Cafejem Open, kjer se je zgodil napad, je potekalo podpisovanje Peticije proti homofobnemu nasilju in za odprto družbo (peticija po podpisu predlaga, da donirate denar. To nikakor ni povezano z avtorji te peticije, zato nikar ne pošiljajte denarja. Vaš podpis se bo zabeležil zgolj z vnosom vašega imena.)

Peticijo so med drugim prišli podpisati Majda Širca (kulturna ministrica), Majda Potrata (poslanka SD), Katarina Kresal (notranja ministrica), Dušan Semolič (Svobodni sindikati), Omer Naber (glasbenik), Mitja Čander (Študentska založba), Pavel Gantar (predsednik državnega zbora), Majda Pučnik Rudl (Urad za enake možnosti), Vito Rožej (poslanec SD), Ivo Vajgl (evropski poslanec), Vika Potočnik (nekdanja županja Ljubljane), Zoran Janković (župan Ljubljane), Dejan Levanič (poslanec DZ), Gvido Kres (poslanec SLS), Marko Vozelj (SMS), Borut Sink (Mladi LD), Marko Baruca (Mladi forum SD) in drugi.

Seveda so kritiki takoj pohiteli, češ, kaj ima Semolič za podpisovati take peticije, naj se raje ukvarja z delavci (so med gayi sami nezaposleni lenuhi?) ali, ena hudo moralistična, Janković naj namesto za parado nameni denar za lačne družine (možganski kabli so žal prekratki, da bi ugotovili, da tudi homoseksualci polnijo državni proračun).

sz5_eva_irgl_tomilombar Podpisa mične gospodične, ki je predsednica omenjene “davkoplačevalske” komisije, nisem zasledil. Roko na srce, niti podpisa predsednika države (sicer je javno obsodil napad) in vlade ni (sumljivo je tiho, hm, je gay?), vendar me ta dva predstavnika “vseh” državljanov ne navdihujeta toliko kot “rajska Eva” 😉

Verjamem, da ji je krščanski bog poleg zelo lepe upodobitve iz “Adamovega rebra”, dodelil tudi ušesa in oči, s katerimi bi lahko spremljala problematiko uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kar naj bi bila njena naloga in dodala tudi svoj podpis ali vsaj kaj čivknila na to temo. Vsaj načelno, če ji že verska indoktrinacija preprečuje iskrenost. Lahko se tolaži, da ni edina, čeprav je edina, ki je na tej funkciji.

Po cerkvah mrgoli zaradi lastne homoseksualnosti zafrustriranih jerkoff župnikov, ki bi jim namesto idealiziranega moraliziranja s t.i. katoliškim naukom raje videl v svobodi parade. Ampak, za to so potrebna jajca, ki jih ne prva ne drugi nimajo.

Advertisements

junij 29, 2009 Posted by | V razmislek | 9 komentarjev

Odšel je Michael Jackson

Prvi kupljeni CD je bil album Thriller, prvi stik s filmskim svetom grozljivk, je bil videospot Thriller, prve občutke za ritmičnost glasbe, sem razvijal ob prvi minuti komada Billie Jean. Vse to je bilo takrat, ko je v prvi polovici osemdesetih kralj popa premikal meje te zvrsti. Je bilo zelo lepo odraščati v tistem času. Hvala, Michael.

Hočeš ali nočeš, se človek na vse to tudi čustveno naveže.

Govoriti o popu, ne da bi omenil Jacksona, je enako, kot govoriti o hrani, ne da bi omenil soli. Album Thriller, unikatni plesni gibi, bele nogavice in klobuk, bodo verjetno večni. Kljub napakam.

junij 26, 2009 Posted by | Vsega po malem | 9 komentarjev

Grintovec

Zadnje čase se res veliko potepam po hribih. V zbirki obiskanih, se je končno znašel tudi Grintovec. Kot najvišjih vrh Kamniško-Savinjskih Alp (2558 m) ima zato še posebno vrednost. Če pogledate iz Ljubljane proti najbližnjim in najvišjim goram proti severu, potem je to drug, špičast vrh, gledano od leve proti desni.

Cvetovi

Šla sva dan prej preden nas je zajela ta junijska ohladitev. Dan je bil prelep, brez oblačkov. Odpravila sva se ob šestih zjutraj iz Ljubljane proti vasi Kokra in nato po makadamski cesti do kmetije Suhadolnik, kjer sva pustila avto. Čakalo naju je okoli 5 ur čistega vzpona.

Encijan in gobice

Pot se na začetku razcepi na bolj in manj zahtevno. Šla sva kar po prvi, nazaj pa po drugi. Je dokaj prepadna, nekaj je klinov in zajl ampak ni sile.

Gorske rožice

Sonce je bilo še nizko na obzorju tako, da je bilo zelo prijetno. Kapljice jutranje rose so se bleščale in širil se je vonj hladne vlage natopljene z vonjem rastlin. Pogled navzgor je razkazoval strmo dvigajoče ostenje Kočne.

Kočna

Po dveh urah sopihanja sva prišla do Zoisove koče na Kokrskem sedlu. Tam se že bil. Takrat sem se povzpel iz doline Kamniške Bistrice in moram priznati, da je bila pot bolj utrujajoča in daljša.
Odstranili so tudi glasen klopotec. Prijetna in zgovorna oskrbnica nama je rade volje spekla palačinke. Družbo v koči sta ji delala še njen mlad sin in zlata prinašalka Tara.

Zoisova koča na Kokrskem sedlu

Psička Tara, v ozadju vrh Grintovca

Kmalu sva se odpravila naprej, saj je bilo do vrha še dve uri. Sonce je zdaj že kazalo vso svojo moč a je vseeno zaradi višine bilo vse manj toplo in vse bolj vetrovno. S pridobivanjem višine se je tudi odpiral vse bolj daljnosežen razgled, ki ga je na jugu sprva zapiral Kalški greben. Pot se vleče in vleče vendar jo krajša pričakovanje po dosegu vrha in razgleda.

Vrh Grintovca

Razgled je res fenomenalen. Videlo se je 3/4 Slovenije. Sploh ne vem kje naj začnem. Torej, na vzhodu se je najprej pokazala Skuta, nato Brana, delček Kamniškega sedla, nato Planjava, Ojstrica in še naprej po Koroškem. Jugovzhodno se je kazal Kum nad Trbovljem, na jugu Kalški greben, Krvavec, nato ljubljanska kotlina, dlje Snežnik in še dlje celo Učka, jugozahodno se je videl Nanos, nato celotna veriga Julijcev, na zahodu pa Storžič, Stol, celoten greben Košute. Pogled je nesel tudi do vedno belih Dolomitov in Velikega Kleka. Eden boljših razgledov v moji planinski karieri.

Veriga Julijcev

Ni ga lepšega kot kaj pojesti na samem vrhu in po končanem navdušenju nad razgledom še kratko zakinkati. Hladen veter naju je kmalu opozoril, da sva visoko v hribih in da je čas za povratek. Bližala se je sprememba vremena.

Vrh Grintovca, v ozadju Skuta

Pri povratku sva se še enkrat okrepčala v omenjeni koči z ričetom. Po poti povratka so nekaj ur pred nama hodile ovce, ki so za seboj pustile značilen vonj. Moteče ali ne, to pač spada v “gorski diskurz”. Zagledala sva jih, kako se v senci stiskajo ena ob drugi. Kot celota so se rahlo pozibavale v ritmu dihanja.

Ovčke

Planinska kavka

Naslednji dan sem ga pogledal iz Ljubljane. Bil je zasnežen, mrzel. Zbujal je strahospoštovanje.

junij 21, 2009 Posted by | Hribolazenje | 10 komentarjev

Lučki Dedec

V Sloveniji je veliko hribov, ki se imenujejo kot takšni ali drugačne dedci ali babe. Na enem takšnem sem se potepal ta vikend.

Del Slovenije, ki se začne zahodno od Kamnika, kamor gre pot dalje proti Gornjemu Gradu in naprej proti Koroški, mi je dokaj neznan. Nazadnje sem slišal za to območje, ko so tam utrpeli veliko škodo zaradi močne nevihte, ki je porušila veliko gozda.

Iti v ta del Kamniško-Savinjskih Alp, zahteva nekoliko več vožnje. S skupino iz OIS-a smo se dobili malo pred sedmo zjutraj in krenili proti Kamniku in nato naprej po ovinkasti cesti proti Lučam, tam pa po dolgi gozdni cesti do izhodišča, kjer je “grozil” napis, da nas čaka vsaj 3,5 ure hoda v eno smer.

Začetna markacija2

Strma pot po gozdu, ki je ni in ni hotelo biti konca, nam je popestrila s prav posebnim cvetom, ki ga do sedaj zaradi njegove izjemne redkosti (razglašen za redkega in zaščitenega) še nisem videl. Kar trije Lepi Čeveljci so se razkazovali v vsej svoji deviški lepoti. Navdušenost smo potolažili z divjim fotografiranjem.

Lepi Čeveljc

Ko se je gozd končno razredčil, smo se znašli na lepi, okrogli jasi, kjer je sledil počitek in prva vprašanja, kateri hrib je tam pa tam.

Travna jasa

Nad njo so se začele pojavljali prve večje krpe topečega se snega in mrzli potočki snežnice z žuborečim slapom.

Luknja v topečem snegu

Strmemu, vijoličnemu bregu je barvo posodil bujno cvetoči Wulfenov jeglič. Pravzaprav je bilo celotno področje kot velik botanični vrt, kjer so rožice kar tekmovale katere bo lepše zacvetela. Kar težko je bilo hoditi, ne da bi kakšno pohodil.

Cvetoča pot

Cvetoči grmiček

Tam, kjer je sneg izginil še pred kratkim, so se pojavili telohi in najbolj zgodnje cvetje.

Teloh

Alpski zvonček

Kmalu smo prišli do razgledne točke. Pred nami Lučki Dedec kamor smo se hitro povzpeli (2023m).

Lučki Dedec

Na vrhu pa prekrasen prizor gorske kotline Korošice s Kocbekovim domom (1808 metrov – okrogla kotlinica je zgledala, kot bi pogledal kakšno od pokrajih Zemlje iz satelita), ujete pod mogočnim ostenjem Ojstrice (2350m).

Kotanja Korošica s Kocbekovim domom

Ojstrica

Koča na Korošici je ponujala dobro hrano. Precej je bilo tudi drugih obiskovalcev.

Kocbekov dom na Korošici

Lučki Dedec je bil od tu videti veliko bolj divje in neprijazno. Za plezalce je to verjetno pravi izziv. Njegov dolgi vrh in široke stene so se strmo dvigovale proti nebu, nekaj ogromnih skal pa je odlomljenih in nametanih po nižjih predelih.

Lučki Dedec2 - sposojena slika

Sonce je izjemno močno. Kljub kremi s faktorjem 20, sem imel nekaj rdečine na vratu. Tudi ostali jo niso bolje odnesli.

Izlet je bil precej ležeren. To, kar bi nekateri naredili v sedmih, osmih urah, smo mi naredili v celem dnevu. Le kam bi se nam mudilo iz tega planinskega raja? Že tako so prijetne ure prehitro mninile.

junij 17, 2009 Posted by | Hribolazenje | 5 komentarjev

Irski šok

tombstone_celtic_cross Na Irskem se nekaj dogaja. Prikrito. Javnost postaja vse bolj nemirna. Ustanovi se komisija, ki bo raziskala kaj se dogaja za skritimi zidovi irske katoliške cerkve od kjer prihaja hlad vznemirljivosti.

Komisija dela in dela celih 9 let ter na koncu izda 2600 strani dolgo poročilo, ki predstavi šokantne podatke;  med leti 1930 do 1990 je bilo v 216 katoliških institucijah s strani duhovnikov in nun, zlorabljenih in pretepenih približno 35.000 otrok.

Med nastajanjem poročila, katoliška cerkev skuša na vse pretege omiliti zanjo neugodno stanje. Brani se z vsemi topovi in pošilja svoje ideološke vojščake v prve linije. Red Christian Brothers sproži tožbo proti komisiji. Z njo, zaradi vsesplošne indoktriniranosti družbe v katoliški nauk, torej tudi sodnikov, doseže, da se imena storilcev ne smejo javno razkriti. Dosežejo celo to, da se ugotovitve komisije ne smejo uporabljati za kazenski pregon.

Večina zlorabljenih otrok je bilo v katoliških internatih, šolah in bolnišnicah. Člani komisije so opravili razgovor s približno 1000 žrtev telesenih in psihičnih zlorab. Najbolj kruta je bila duhovščina v domovih za fante, vrh cerkve pa je ves čas vedel, kaj se dogaja in je pretepanje celo spodbujala. Mogoče jih je k temu spodbujala krvava Biblija:

“”Če ima kdo trmoglavega in upornega sina, ki ne posluša ne očetovega ne materinega glasu in ju ne uboga, čeprav ga strahujeta(!), naj ga oče in mati primeta in peljeta k mestnim starešinam, k vratom njihovega kraja. Rečeta naj starešinam njihovega mesta: “Ta najin sin je trmoglav in uporen, ne posluša najinega glasu, požrešnež je in pijanec(?).” Potem naj ga vsi možje njegovega mesta posujejo s kamenjem, da umre..(5 Mz 21,18-21)””

“”Človek pa, ki bi predrzno ravnal, tako, da ne bi poslušal duhovnika, ki tam opravlja službo Gospodu, tvojemu Bogu, ali sodnika, ta človek mora umreti. ( 5 Mz 17,12)””

Katoliška cerkev je, zavedajoč se posledic za njen proračun, s pritiskom na indoktrinacijski gumb, dosegla še nekaj. Večji delež morebitnih odškodnin bo poravnala kar država iz posebnega, povečini davkoplačevalskega sklada v katerem je na razpolaga 1,3 milijarde evrov.

Pripravlja se še eno poročilo, ki bo kmalu obelodanilo tudi zlorabe duhovščine v župnijah v Dublinu in njegovi okolici. Dublinski škof je že kar v naprej javnost opozoril, da bo poročilo šokiralo prav vsakogar. Je s tem skušal sebe izvzeti iz teh strahot, češ, saj sem vam rekel, ali pa je stari perverznjak že seznanjen s tem, kaj vse je počela njegova razvratna duhovščina.

junij 11, 2009 Posted by | Religije | Komentiraj

Stol

Zadnje čase mi zelo dišijo Karavanke. Najprej Golica, zdaj Stol.

Poti do njegovih najvišjih delov, je več. Odločila sva se odpraviti od Valvazorjevega doma (1181 metrov), kjer sva parkirala avtomobil. Šla sva po nekoliko krajši, Žirovniški poti.

Začetni smerokaz

Smerokazi so napovedovali 2,5 ure hoje. Pogled navzgor po gori ni bil kaj prida prijeten, saj so se njeni grebeni zavijali v oblake.

Pot je prvih nekaj 100 metrov položna, potem pa se začne strmo dvigovati vse do vrha. Smrekov gozd postane vse bolj redek in kmalu izgine. V tem času ga nadomestijo lepi gorski travniki odeti v živahne barve cvetočih rastlinic.

Cvetje pod vrhom

Cvetovi borovnic

Cvetje po poti

Sprva so nama nagajale zasledovalske muhe. Celi roj je brenčal okoli ušes in glave. Opletanje z rokami ni kaj prida pomagalo.

Kmalu so izginile. Izginilo je tudi sonce. Zamenjal ga je močan veter in kadeče meglice, ki so se z višino popolnoma zgostile v oblake. Vidljivost se je zelo zmanjšala. V roke in ušesa me je zeblo kot psa. Vetrovka je sicer pomagala vendar bi bilo še bolje, če bi vzel tudi rokavice in kapo. Zadnjih par 100 metrov je bilo dejansko mučnih. Ropotanje vetrnice, ki se je vrtela v sunkih vetra, je le kazalo, da sta koča in toplota blizu. Nikoli več se ne odpravim brez rokavic in kape v hribe, pa tudi, če napovedujejo ne vem kako toplo vreme.

Topeči se sneg

Kočo, poimenovano po poetu Prešernu na 2174 metrih višine, vodi starejši in nadvse prijeten par. Nadvse zgovorna gospa nama je postregla s toplim čajem in zelo dobro joto, obogateno s šinkom. Hrano jim vsakih 14 dni dostavljajo s helikopterjem.

Presernova koca z Blejskim jezerom

Blejsko jezero

Ko sem se končno pogrel, sva nadaljevala do vrha, ki je od koče oddaljen približno 20 minut. Veter je bil še vedno “ubijalski”, tako, da sem na samem vrhu na vseh štirih pokukal čez prepadni rob na avstrijsko stran, kleče naredil par fotografij in jo takoj ucvrl nazaj v kočo.

Vrh Stola

Pogled z vrha proti koči

Da bom malo pod vrhom Stola videl tudi kolesarje, res nisem pričakoval. Za nekatere pa res ni omejitev. Žal je tudi vrh Stola ideološko pomarkiran z velikim, grdim križem, ki kar vabim , da se nad njim uporabi žaga.

Gorski kolesarji

Spet sva se vrnila v kočo, kjer so naju  še malo razvajali z dobro hrano. Naročila še palačinke. Izjemno okusne. Ne vem ali je bila v koči hrana dejansko okusna ali pa je temu bilo krivo dejstvo, da sem bil tako visoko v hribih. Tudi ostali planinci so pohvalili kuho, tako, da bo verjetno tisto prvo.

Metuljček

Ko sva se namenila vrniti, se je tudi vreme kar naenkrat spremenilo. Tokrat na boljše. Posijalo je toplo sonce, ogrelo veter in posušilo oblake. Končno se nama je razkazala širša okolica ostalih hribov. Kot da bi spregledala. Oskrbnik koče nama je še prijazno razkazal okolišnje hribe.

Begunjščica

Vrtača

Stol je najvišja gora Karavank, ki seže 2236 metrov visoko. Če ga pogledate z njegove jugovzhodne strani, dejansko zgleda kot ogromen stol. Je zahtevna gora za tiste z nekaj več kondicije, saj je hoje za 5 do 6 ur. In z vetrovko, rokavicami ter kapo, seveda 😉

junij 10, 2009 Posted by | Hribolazenje | Komentiraj

Vatikan kot angel

Angels and Demons Popcorn Kolosej. Ogled filma Angeli in demoni. Totalno razočaranje. Jebena, prikrita reklama Vatikana. Kar je najhuje, ujeli so me nepripravljenega.

Na kratko: sposojena simbolika Iluminatov kot prikrivanje pokvarjenega posameznika, ki si želi papeževega prestola v genialnem planu, ki pa, tako kot v vsakem filmu, ne uspe.

Redka svetla točka je katarzični trenutek filma: scena gorenja zelo pomembnega vatikanskega kardinala kot zamenjava običajne filmske scene, kjer vedno gorijo le heretiki.

Kritika krščanstva Toma Hanksa in nezaupanje do RKC, ki se sicer vleče skozi film, zbledi ob ekskluzivnosti katoliškega Fuhrerja. Ta je prikazan celo kot modrec pri balansiranju sobivanja znanosti in religije. Hanks pa kot skesan heretik, ki mu ne preostane drugega kot podreditev veličini oboževanega starca, ki dokončno pokoplje njegovo herezijo z vredno nagrado.

Nekdo se je skušal odkupiti zboru vatikanske geriatrije za jezo ob DaVincijevi šifri. Tudi na moj račun.

junij 5, 2009 Posted by | Religije | 23 komentarjev