Ko te pošljejo na pokvarjeno letalo

Če mi je že šlo zelo gladko pri potovanju na La Palmo, se je povratek domov, na trenutke zdel kot nočna mora.  Španski letalski prevoznik Iberia nas je včeraj, pri presedanju letala v Madridu, poslal na letalo, kjer so malo pred poletom ugotovili, da je nekaj narobe s pristajalnimi kolesi. Sprva so nas celo prepričevali, da bodo kolesa popravili. Cela armada letaliških delavcev je nekaj počela pod nami, nato pa so čez pol ure ugotovili, da je vseeno bolje, če zamenjamo letalo. Potniki so bili vidno živčni.

Po glavi so mi rojili mešani občutki. Dobro, da so ugotovili okvaro, drugače bi bil zdaj že večni ujetnik preteklosti. Po drugi strani pa sem bil jezen, saj ne morem verjeti, da imajo tako slabo organiziran pregled letal, da napake ugotavljajo tik pred vzletom.

Nihče se nam ni nič opravičil. Lahko bi nam dali vsaj kak sendvič, saj je skupna zamuda trajala okoli štiri ure. Potniki, vključno z mano pa lačni, utrujeni in nekateri tudi prestrašeni. Namesto tega, nam je Iberia poslala nasmejane stewarte, ki so “delili” sendiče po 6 evrov, malo pivo po 3, meni, ki vključuje malo večji sendič in coca colo pa po 10 evrov. Ko so se mi nasmihali ob izhodu in me pozdravljali, bi jim skoraj pokazal nekaj svoje slabe volje, vendar sem zadnji moment pomislil, da niso oni prav nič krivi. Bedna Iberia in njihovo še bolj bedno vodstvo. V svojem časopisu se v nekem članku hvalijo, kako so neki ženski s cerebralno paralizo omogočili nadvse prijeten in zastonj čezcelinski let, po drugi strani pa lačnim potnikom ponujajo nesramno drago hrano na svojih letalih, ki se pregledujejo, ko so že potniki v njih.

Še zdaj me črviči, kaj bi bilo, če bi….Prizori in vsebina filma Final Destination so se kar naenkrat zdeli zelo blizu. Upam, da se gospa Smrt ne bo počutila prevarano.

Zgodba se nato nadaljuje, vendar brez Iberie. Zagodli so nama jo tudi Italijani. Iz Madrida sva pristala v Benetkah. Avto sva pustila na nekem privatnem parkirišču kak kilometer stran od letališča. Pač, ceneje, kot če ga pustiš na letališkem. Poleg nižje parkirnine so oglaševali tudi brezplačen transfer do letališča. Lastnik parkirišča nama je pustil telefonsko številko na katero naj pokličeva, ko bova prišla.  Ko sva to naredila, se nama je oglasil uslužbenec, italijanski cepec, ki ne zna niti besedice angleško. Bolj preprosto mu že nisva mogla razložiti, da bi rada, da naju pridejo iskat. Postal je osoren. Niti toliko gramov možganov ni imel, da bi logično sklepal zakaj ga kličeva. Poiskala sva nekega uslužbenca, mu razložila zadevo in prosila, če lahko pokliče. Na koncu smo ugotovili, da naju prevoz že čaka vendar ne pred vhodom, kot je bilo dogovorjeno ampak v nadvozu v prvem nadstropju. Ah, ti makaronarji….

Zadnji dnevi na La Palmi

Izpolnila sva tudi dva planirana izleta. In sicer 6 urni treking po nacionalnem parku Caldera de Taburiente in pohajkovanje po gozdovih severa otoka. Slednjega sva opravila danes, prvega pa vceraj. Moram napisati popravek. Caldera de Taburiente ni vulkanskega izvora oz. velik vulkanski krater, kot sem zapisal ampak je nastala kot rezultat nalaganja nestabilnega materiala, ki so ga bruhali vulkani. Otok je segal 3000 metrov visoko (danes do 2400 in se nekaj metrov). Nekega dne v daljni preteklosti, se je zato del otoka dobesedno porusil v morje. Se danes se vidi sled. Ostalo pa je naredila erozija. Ostal je le najbolj stabilen material, ki danes tvori nepopolni obroc v premeru 8 km okoli nepreglednega stevila sotesk in hribov v njegovi notranjosti.

Kot sem ze omenil, je treking na La Palmi priljubljeno sredstvo za prezivljanje dopustniskih dni. Toliko poti je na voljo, da bi bilo kar tezko prehoditi vse v nekem razumnem roku kolikor ponavadi trajajo turisticni aranzmaji. Midva sva zadovoljna z videnim. Obiskala sva skoraj vse na otoku, kar je navedenega pod “interesting points”, res pa je, da se veliko zanimivih stvari tudi skriva izven teh kvalifikacij. Vendar pa je te tezko najti, saj je otok poln skritih kotickov. Mogoce je tudi prav tako. V nasprotnem bi utegnil pomisliti, da je zdaj, ko mislim, da sem vse videl, nezanimiv. Tako pa se bom vrnil domov z obcutkom, da je La Palma se vedno vredna moje pozornosti in, mogoce kdaj, novega obiska.

To je moje zadnje javljanje pred povratkom domov in glavnim postom, kjer bom natancneje napisal kaj vse sem videl in bom post opremil s fotkami. Tako bom mogoce komu pomagal, ce se kdaj odloci tudi sam obiskati ta dragulj.

p.s. ce sem odkrit, sem ze pocasi sit tega neprestanega spanskega zlobudranja z vseh mogocih koncev 🙂

Povzetek potovanja s slikami tukaj

Dez, kostanj in plaza

Tako bi lahko v kratkem opisal zadnja dva dneva.

Vceraj sva se odpravila na sever otoka v Garafio. Nasla sva zelo lepo, nadvse divje in neokrnjeno podrocje, kjer so domacini kar v strmi obali naredili neke vrste zaklonisca ali skladisca. Verjetno gre za stare, zapuscene prostore ribicev. Avto sva pustila kar visoko. Spustila sva se skoraj do morja in obcudovala ceri zelo nenavadnih oblik ter pod nama opazovala penece se morje. Celo pescena plazica se je pokazala med skalami.
V daljavi se je videlo, da se priblizuje slabo vreme. Siva zavesa, kateri ni bilo videti ne konca ne kraja, se je blizala vse hitreje. Tudi veter je postal zelo mocan, na robovih ostenja klifa celo nevaren. Ob nizkem grmicevju, ki je raslo na njih, je kar vrsalo. Zgledalo je, kot da se bliza sodni dan. Zajela me je panika in sem hotel hitro nazaj do avtomobila. Kolega pa me je samo gledal in se cudil, kaj mi je. Obnasal se je, kot da pozna tukajsnje vreme in da ve, da ne bo nic hudega. Meni so vzorci vremena na Atlantiku pac neznani. Zacelo je padati, bolj natancno, gosto prsiti. Skrila sva se za neko veliko skalo, kjer si se lahko zavlekel malo globje in pocakala. Zanimivo je, da je sonce cel cas gledalo skozi oblake, ceprav se je na vse konce kadilo od prsecega dezja. Ko se je prsenje le nekoliko zmanjsalo, sva jo mahnila nazaj do avta. Pogled navzdol proti morju in grozni sunki vetra, ki so brili na izpostavljenih mestih, so mi nagnali kar nekaj strahu. Vseeno sem si drznil stopiti cim blizje robu, pograbiti fotoaparat in poslikati izjemno lepo sliko mavrice, ki se je v celoti kazala v globini prepadnega klifa nad morjem. Zame nepozabna dogodivscina tako v dobrem kot slabem smislu. Tako na Atlantiku zgledajo le plohice.

Kupi kdo kostanj? Ga je ze kdo poskusil z La Palme? Cena, hm…ah, ne, ne prodajam nic 🙂 Nabral sem ga nekaj kilogramov. Dovolj je bilo samo eno drevo, pod njim pa popolno razkosje. Ce je vmes se zapihalo, mi je z drevesa padal skoraj po glavi.

Danes pa nisva pocela pravzaprav nic. Slabo vreme vceraj, je danes prineslo tudi visoke valove, ki jih je bilo od dalec prav veselje opazovati. Zdaj, ko to pisem, mi pozornost motijo detonacije, ki jih povzrocajo zabijajoci valovi v visok betonski valobran, ki je v neposredni blizini hotela. Ko pogledam cez okno, se razbesnelo morje kadi na drugi strani in sprica tudi cez njega. Nekateri ob njem kar puscajo avtomobile tako da tudi njih tu in tam opere. Ne vem kako gredo avtomobili skupaj z morsko vodo ampak ocitno niso njihovi temvec rentani in jim je vseeno. Sicer pa sva danes ravno zaradi slabega vremena na vzhodnem delu, kjer sva pozicionirana, sla na zahodnega, kjer je bil cudovit dan. Obiskala sva eno lepsih plaz in turisticno naselje Puerto Naos. Sami nemski upokojenci ali druzine.

Ker je dnevov do konca pocitnic vse manj, sva nacrtovala se en pohod po gozovih na severu otoka in se eno planinsko turo po nacionalnem parku Caldera de Taburiente. Upam, da nama uspe. Do sedaj je slo se vse po nacrtih.

Povzetek potovanja s slikami tukaj

Cas bezi prehitro

..sploh, ko clovek dela tocno tisto, kar si zeli. To doseci pa ni kar tako, saj veliko ljudi sploh ne ve, kaj bi radi od svojega zivljenja. Ampak, to ni moja stvar.

Vazno je, da vem, kaj meni odgovoarja. Sam si vzamem nekaj hribov, nekaj morja in sem presrecen.

Tukaj na La Palmi dnevi minevajo kot poblazneli. Zjutraj vstanem od sedme do osme. Sonce tukaj dokaj pozno vzhaja, tam okoli osme. Malo se s sopotnikom ozreva z balkona kaksno vreme je, nato karto v roke z namenom ugotoviti kje se nisva bila.  Nato sledi zajtrk, ki je vedno bolj obilen. Sicer imam kar slabo vest ko vidim vsa tista jajca, sire, pancete in se kaj ampak “deholesterolizacija” bo prisla na vrsto, ko bom doma.  Tukaj lezenje po hribih ne pride v postev ob otrobckih ali sadju. Sem prehitro lacen.

Zdaj sva v fazi raziskovanja nacionalnega parka Taburiente. Zadeva je res velika. Gre pravzaprav za ogromen krater vulkana, kjer je voda dodatno ustvarila nepregledno mnozico sotesk in hribov, ki se en za drugim vrstijo v  vulkanskem obrocu. Poti in idej kam iti zlepa ne zmanjka. Pa se vsaka je dolga vsaj 3, 4 ure v eno smer. Problem je, da je potrebno zgodaj vstati, saj se zgodaj dopoldne zacnejo formirati oblaki, ki poznim obiskovalcem unicijo razglede. Vsak ljubitelj hribov pa zelo dobro ve, kako pomemben je lep razgled in koliko poplaca trud.

Pozno popoldne, ko je sonce ze nekoliko izgubilo moc, pa se zapeljeva se na plazo Tanzacorte, ki je od parka oddaljena dobrih 10 km in se tam spocijeva, jaz pa tudi rad se zaplavam v Atlantiku, ki ima okoli 21-22 stopij. Privosciva si se kaksno pozno kosilo oz. zgodnjo vecerjo. V hotel se ponavadi vrneva ko je ze noc, okoli osme, pol deveta. Nato na sprehajalisca Santa Cruza se na kako pijacko in dan je zakljucen, zeh.

Ne vem kaj je s sobarico. Kolega je pustil mikico, pa jo je lepo tematsko oblikovala in pustila na postelji. Celo WC papir je na zacetku rolice zlozila v rozico. He, he, dober nacin, da ji pustimo kaj tringlta.

Povzetek potovanja s slikami tukaj

Potepanje je v polnem razmahu

Danes je ze cetrti dan odkar sem na otoku. Ce bi rekel, da je prekrasen, bi se ponavljal ampak je res. Po nizinah je bolj malo porascen, od 600, 700 metrov nadmorske visine pa se zacnejo pravi, bujni gozdovi. Ponekod je polno kostanja, lahko bi rekel, da so kar kostanjevi gozdovi. Ne vem ampak zdi se mi, da ga tukaj prevec ne cenijo, ceprav mi je to nadvse cudno. Jaz si ga bom vsekakor nabral kolikor se bo dalo. Drevesa se kar sibijo od jezkov. Trta raste kar po tleh. Visje prevladujejo izjemno mogocni, kanarski bori.

Obiskala sva ze sever otoka, nekaj vzhodnega dela in danes, jug, kjer prevladujejo vulkani. Pokrajina je tam taksna, kot bi bil nekje na drugem planetu. Oblike in barve kamenin so prav abstraktne. Potipala sva tudi sam vrh otoka (2400 in se nekaj), kamor se lahko pripelje z avtom. Naslednjic bova pesacila. Je pa na vrhu hudicevo mrzlo, saj zelo rado mocno piha, tako da bo potrebno vzeti cim vec toplih kosov oblacil. V daljavi se lahko vidi Teide, najvisji vrh Tenerifov (3700 in se nekaj), ter El Hierro in Gomero.

Plaz je bolj malo, na severu nic, vendar pa so tiste, ki so, cudovite. Turizma ni tako zelo veliko. Vecina turistov pohajkuje po vrsacih. Treking je zelo dobro organiziran. Vsak dan so na voljo vodeni izleti po hribih, le odlociti se moras kam. Ob teh krasotah pa to zna biti kar problem. 🙂

Povzetek potovanja s slikami tukaj

Prisel na La Palmo

Pravzaprav je slo prav vse po nacrtu. Letalisce v Benetkah sva hitro nasla. Parkirisce sicer ne takoj, vseeno pa dovolj hitro, da nisva imela sitnosti. Nek tip ima zraven letalisca svojo zemljo pa jo oddaja za pol nizjo parkirnino. Obenem pa nudi tudi kombi za prevoz do vhoda na letalisce. Pustil nama je tudi telefonsko, da ga pokliceva, ko bova nazaj in bo takoj koga poslal, da naju pobere. Lahko bi sicer znal malo bolje anglesko ampak vemo vsi zelo dobro kako gredo skupaj anglescina in Italijani.

Let od Benetk do Madrira je trajal 2 uri. Letalisce je res ogromno in tudi dobro organizirano. Hitro sva nasla izhod do metroja, zamenjala 3 linije (prav z lahkoto sva nasla vse tocke, kjer je bilo potrebno prestopiti) in prisla v center mesta, kjer sva imela rezerviran hostel. Uh, le kako je z internetom vse lahko, ne?  Soba je bila bolj tako tako, vendar za prenocisce, ki stane 20 evrov po osebi, nisem pricakoval ne vem kaj. Zal sva bila prepozna, da bi obiskala mesto. Danes pa sva spet morala hitro nazaj na letalisce, da ujameva letalo za La Palmo. Prtljago sva lahko pustila na letaliscu, brez da bi nama karkoli zaracunali, saj je bil let iz Benetko do La Palme vezan.

Ob dveh popoldan sva prisla na otok, vzela taksi in prisla do hotela Maritime, kjer sva imale rezervirano sobo. 

Mesto Santa Cruz de la Palma je sicer manjse vendar pa nadvse prijetno. Arhitektura je tipicna za kanarske otoke. Na eni strani ga stiskajo visoki hribi na drugi pa peneci ocean. V mestu je zelo dobra ponudba hrane, tako, da je bila odlocitev, da vzameva samo zajtrk, pravilna. Pogled imava direktno na morje, ceprav v rezervaciji ni bilo nic recenega o tem. To pa ponavadi pomeni, da ni. 

Jutri nama pripeljejo avtomobil, ki sva ga tudi predhodno ze rezervirala in se zazeneva v raziskovanje otoka. Po slikah iz raznih turisticnih publikacij sodec, je otok prekrasen. Bomo videli. Dodatno sem si kupil se eno kartico za 2 GB, saj imam obcutek, da bo zdajsnja premalo.

Da bo koncni sestevek zadovoljstva se vecji pa prispeva recepcionarka v hotelu, ko pove, da je internet zastonj. Ups, zgleda, da je v hotelu se nekaj Slovencev, saj so pustili sveze sledi v browserju…Ocitno obozujejo siol.net, zurnal24.com in rtvslo.si 🙂

Povzetek potovanja s fotkami tukaj

Zeitgeist – Addendum

Drugega oktobra se je, kot obljubljeno, na spletu pojavilo nadaljevanje Zeitgeista, dokumentarca, ki nam razkriva nekaj, kar logično razmišljanje in poznavanje človeške narave obnašanja izven okvirjev družine in prijateljev, v popolnosti prenese. Film me je spet spodbudil k razmišljanju in me napolnil z spodnjo družbeno kritičnostjo, ki je pri meni tako ali tako nikoli ne manjka.

GLOBALNA ORGANIZACIJA SVETA KOT TEORIJA ZAROTE

Teorija zarote? Je svet res tako enostaven, da ne obstajajo skrivna združenja, ki ga usmerjajo ter nam kreirajo realnost in dojemanje tako kot bi oni hoteli? Zakaj bi verjel, da so globalni igralci pošteni ljudje in da vse delajo le zaradi dobrega? Tako namreč zgleda, ko jih poslušamo preko TV ekranov. Je tako naivno razmišljanje sploh lahko v domeni povprečno inteligentnega človeka? Bi kdo dvomil v moj IQ, če bi rekel, da je bil Irak napaden le zaradi odstranitve Sadama in orožja za množično uničevanje, da se Bush bojuje za demokracijo, da je svetovna trgovina pravično razdeljena med bogatimi in revnimi, da svet upravljajo bogati in uspešni ljudje z občutkom za obče dobro, da za Vatikan velja vse, kar sam sporoča vernikom, da bomo čez nekaj let izkoreninili revščino, lakoto? In kdo ima večji motiv pri kreiranju mnenja, ustvarjalci Zeitgeista ali bogati ideologi globalnega kapitalizma? Sam vse odgovore poznam.

Torej, tudi sam si bom drznil verjeti, da je svet primitivno organiziran po sistemu mafije, ki mu vladajo posamezniki, skriti za različnimi institucijami (finančnimi, verskimi, pravnimi), preko katerih ga vrtijo v tisti smeri, ki jim najbolje odgovarja. Le zakaj bi sploh bilo boljše na tem svetu, če za to ni neke obče prisile? Mafijska organizacija sveta, je tisti pravi prvinski impulz, ki ga človek v sebi najprej zazna in brez prisile po boljšem, tudi najprej doseže. Vse ostalo bi zahtevalo širši družbeni diskurz in s tem tudi manjši izplen za glavnega organizatorja, ki ga je evolucija kapitalizma že zdavnaj določila kot svojega končnega zmagovalca. Zdaj je potrebno le še držati njegove uzde in ga usmerjati v želeno smer.

GOSPODARSKA KRIZA

Smo v času gospodarske krize, ki jo je, kot ponavadi, zakuhal človeški pohlep. Ljudje se kar naprej ukvarjamo z razmišljanjem, kako obogateti s čim manj dela. Pri najbolj uspešnih nastanejo prav neverjetne kreacije finančnih instrumentov, ki največ koristi prinesejo prav izumitelju. Vendar se je pohlep že tako zelo razširil in vpel v finančni sistem, da je preprosta presoja oz. kmečka logika le zoprna neprijetnost s katero naj se ukvarjajo drugi, ko jim prodamo svoj finančni izum. Dokler stvar funkcionira, se praviloma nihče ne sprašuje o smislu. Na koncu, ko vsi skupaj panično ugotovijo, kako gnil je bil pravzaprav ta izum, pa se izgube najbolj pohlepnih nacionalizirajo in prelijejo na pleča vseh, tudi tistih, ki so najmanj krivi. Govorijo, kako je zadnja nacionalizacija bank v ZDA pravzaprav komunizem, v resnici pa so države, ki jih je prizadela kriza spet v največji meri poskrbele le za mrhovinarske banke. Svoje dolgove do države bodo hitro odplačale z obrestmi, ki jih bodo zaračunale ljudem s posojanjem tujega denarja in spet bodo na vrsti zahteve delničarjev. In tako do naslednje krize.

ČEMU SPLOH OBSTOJ BANK?

Pohlep in “izumiteljstvo” sta se pri tej krizi pojavili pri bankah, ki so jo tudi zakuhale. Banke dobesedno ne ustvarjajo ničesar. Posojajo si denar od centralne banke oz. tiskarne denarja, ali drugih velikih udeležencih finančnega trga, ki ga potem naprej, po višjih obrestih, posojajo prebivalcem. Enako delajo z denarjem prebivalstva, ki si ga sposojajo za nižje obresti kot jih računajo tistemu drugem delu prebivalstva, ki mu ta isti denar posojajo. Dobiček je vedno razlika v obrestni meri. Banke so pravzaprav zgolj distributerji tujega denarja za kar si zaračunajo določen del “zaslug”, čeprav v resnici niso zaslužne za nič. Brez bank bi šlo z lahkoto, le država bi, preko centralne banke (ne velja za ZDA, kjer je celo centralna banka, FED, privatizirana), morala prevzeti njihovo vlogo in organizirati celoten sistem distribucije denarja. Tako pa je država svojo nalogo monetarnega upravitelja delno predala bankam, ki se zaradi pričakovanj njihovih delničarjev izmišljajo vse mogoče načine, kako doseči čim večji izplen pri posredovanju tujega. So posredniki, ki so svoje posredovanje spravili na tak nivo dojemanja, da si nihče več sploh ne predstavlja sveta brez njih. Zrasli so nam vsem čez glavo za kar smo jih celo sami prosili, saj so nosilci denarja, ki ga imamo vsi radi.

Banke pomenijo podvajanje dela, kar v končni fazi zaradi njihovega nepotrebnega vrivanja v finančni sistem, za končnega uporabnika podraži ves finančni krogotok. Banke so rak rana družb, ki jih v resnici nihče ne potrebuje razen njihovih dobro organiziranih ustanoviteljev. Dokler bodo obstajale, se ne bo spremenilo nič.

Po obeh svetovnih vojnah so bankirji, tako ali drugače, sodelovali pri delitvah sveta. Najmočnejše svetovne banke (CitiBank, Bank of America, JP Morgan) v navezi s FED- om, IMF- om, Svetovno banko in nekaterimi multinacionalkami (Haliburton, naftna podjetja, Bechtel, Monsanto, WalMart, Bayer..) so sposobne celo financirati politične nestabilnosti ali vojna stanja, saj jim pravzaprav nadvse odgovorajajo, ker pomenijo novo delitev in nove posle. Po končanju se vedno poveča potreba po denarju oz. novem začetku, kjer se potem pojavijo oni, kot čudežni odrešeniki. Logična naveza, ki se drži pregovora manus manum lavat oz. roka roko umije. Ravno to se dogaja tudi v teh dneh, ko IMF ponuja svoja, na prvi pogled nedolžna posojila za premostitev krize. In ravno tako se je v preteklosti, po vseh tistih državah, kjer so skorumpiranim vladam posojali denar, ki so ga potem porabili za posel nacionalnega pomena, ki ga je, glej ga naključja, dobilo katero od zgoraj naštetih podjetij.

SUŽENJSTVO DANAŠNJEGA ČASA

Nekoč se je suženjstvo kazalo kot neposredna, fizična prisila, danes pa se kaže preko finančnega sistema oz. vse večjega zadolževanja. Suženjstvo je vidno posredno zato je tudi manj očitno, čeprav nič manj prisotno. Bolj kot so ljudje zadolženi, večji sužnji so in bolj lahko sistem, ki je v rokah najmočnejših, z njimi upravlja. Bolj kot so zadolženi, bolj so v strahu za službo, prej pristajajo na pogoje delodajalcev, manj so se pripravljeni organizirati in boriti za svoje pravice. Čas postane le še vrednota izražena v denarju oz. urni postavki. Sicer je res, da danes del sveta živi bolje kot je recimo pred 100 leti. Vendar pa je napredek v kapitalizmu kolateralna kategorija, saj vsaka novost, brez ustrezne ekonomske računice, ne bo zanimiva, čeprav bi mogoče bila zelo pomembna za človeštvo oz. okolje. Sploh v odnosih do okolja, je taka računica zelo ignorantska, saj le to (še) ne dela revolucij in se ne upira. Presoja koliko daleč bo nek lastnik šel v izkoriščanju, je prepuščena njemu samemu ali skorumpiranim državnim organom. Namesto inteligentnega upravljanja z naravnimi resursi, ki bi prej ali slej lahko pripeljalo tako daleč, da bi imeli vsi dovolj za neko dostojno življenje, so nosilci razvoja multinacionalke, ki ga bodo gnale v tisto smer, ki bo odgovarjal njihovi politiki in profitu, ki ni več le ekvivalent zagotavljanja njihovega obstoja ampak zasužnjevalsko sredstvo širjenja vpliva po vseh sferah družbenega funkcioniranja.

Bolj kot predajanju opazovanja okolja in njegovega vse bolj očitnega propadanja ter kravžljanju možganov, kaj narediti, da se to vsaj nekoliko ustavi, se človeštvo na Zahodu raje predaja bleščanju takšnih ali drugačnih izdelkov, ki jih je zasužnjevalski sistem tudi naredil in kjer pravi smisel ne leži v njihovi uporabi, kvaliteti in neoporečnosti ampak zgolj in le prodaji. Laži in zavajanja o njihovi uporabnosti so pravilo, ki smo ga ob vsakodnevnem propagandnem bombardiranju pravzaprav navajeni in jih ne razlikujemo več od prave resnice. To zavajanje je daleč od nedolžnega, saj že marsikje sega na področja prevar ali direktnega zdravstvenega ogrožanja konzumentov.
Kot bi se vozil na ladji, ki se potaplja pa bi vseeno raje izbiral kakšen šampanjec in položaj ležalnika na soncu si bom privoščil kot reševal glavo.

ALTERNATIVA

Film nam predstavi alternative, kako se spopasti z vse bolj očitnim zasužnjevanjem ljudi in korporacijskim uničevanjem planeta. Vsi vemo, da bomo tudi sami pogubljeni, če bomo izgubili komunikacijo z naravo. Vendar, nič se ne zgodi. Bojim se, da se tudi ne bo, dokler se ne pogreznemo v stanje, ko ne bo več možne poti nazaj. Če sami ne bomo znali poskrbeti zase, nam tudi planet ne bo pomagal. Njemu je itak vseeno. Vrtel se bo okoli Sonca z nami ali brez nas.

Najbolj navdušujoče sporočilo filma je, da se s pomočjo moderne tehnologije, ki je bistvo vsega, rojeva novo globalno gibanje kritičnega razmišljanja in novih dimenzij dojemanja, ki bo nekoč mogoče doseglo neko upoštevanja vredno kritično maso, ki bo lahko prinesla kaj dejanskih sprememb. Zaprite bančni račun, če je odprt pri kateri od svetovnih bank, postanite čim manj odvisni od posojil, novih izdelkov, ki jih v resnici sploh ne potrebujete, religije in podobnih zasužnjevalskih metod kontroliranja, ne glejte televizije, bojkotirajte vojsko, bodite energetsko varčni, imejte manjši avto ter se s kritičnim delovanjem preko civilnih družb upirajte slabim odločitvam politikov. Ni potrebno izpolniti vsega, dovolj je že zavedanje, da ni vse, kar odstopa od trenutnega vzorca sobivanja človeštva na tem planetu, utopija. Utopično je ravno prepričanje, da bomo s sedanjimi vzorci urejanje družbe poskrbeli, da bo za vse bolje. Kdor smatra, da je alternativa vedno le utopija, žali človeško inteligenco in potencijal, ki bi morala biti sposobna več od bakterijskih principov eksistiranja ali hijenskih norm upravljanja lastne družbe. Tudi “Zeitgeist alternativa” si zasluži priložnost pokazati svetu, če je sposobna spremeniti več kot očitno slabo klinično sliko stanja človeštva. Današnji zahodni človek je postal kronično pasiven in naveličan, kar pa najbolj škodi prav njemu. Globalizirani kapitalizem mu življenjski standard in s tem tudi dojemanje družbenih odnosov, že četrt stoletja tišči v stagnaciji.

Sploh ni potrebno slediti filmu, dovolj je, da odkrijete povezavo med samim seboj, naravo in predstavami o tem, kaj je to prvinska svoboda pa ste že ogromno naredili. V tem pogledu se ne morete veliko razlikovati od ostalih ljudi, saj je v povezavi le ena resnica.

In še dve koristni povezavi:
The Venus project
Zeitgeist movement

Moj predlog izboljšanja družbe:
Odpravimo parlament in klasične volitve