ateistek

Stara Fužina, Planina na jezeru, Koča pri triglavskih jezerih

Spet je bilo nekaj lepih dnevov, ko se mi zazdi, da je greh sedeti doma in buljiti v monitor (zakaj vsi rečejo buljiti v računalnik, če tega dejansko nihče ne počne?) ali kakšno drugo nekoristno dejavnost. Meterologi so napovedali lep dan. To je kolega, ki z menoj ponavadi obiskuje hribe takoj motiviralo, da mi je poslal SMS, če greva kam višje.
In tako sva naslednji dan ob sedmih zjutraj, spet prepozno, vozila proti Bohinju. Gneče ni bilo. V Bohinju naju je pričakala megla, ki se je kaj hitro razkadila in razkrila vse lepote bohinjske doline in jezera, ki se jih prav nikoli ne morem dovolj nagledati. Vedela sva, da na izbrani cilj peljeta dve poti, vendar sva vseeno stopila do turističnega biroja v Bohinju (takoj poleg Mercatorja ob glavni cesti), kjer nama je prijazna uslužbenka predstavila pot in svetovala katera je manj strma.

Odločila sva se zapeljati do Stare Fužine, nato pa proti Planini Blato namesto bolj strme poti preko Komarče.
Tam naju je pričakal mladenič, ki je pobiral cestnino. Celih 10 evrov. Po negodovanju sem plačal. Negodovanje sem še nekaj časa nadaljeval, saj je bila makadamska cesta ponekod zelo razbrazdana in polna udolbin. Po polurnem “jahanju,” sva prišla do velikega parkirišča, kjer se je cesta končala. Bilo je skoraj polno avtomobilov, ljudi pa nikjer. Zgledalo je, da že vsi veselo lazijo po hribih, midva pa šele prihajava.

Takoj sva zagledala smerokaze. Vedela sva, da jo morava mahniti v smeri Planine pri jezeru (1453m). Širša gozdna pot, ki je na trenutke bolj spominjala na zoprno melišče, se je takoj začela dvigovati. Počasi a vztrajno sva pridobivala na višini. Mešani gozd je počasi prešel v smrekovega. Po poti je bilo vse več kravjih iztrebkov, ki niso bili kompaktni kot ponavadi ampak so se vlekli po poti kot bi jih nekdo polil. Očitno je imela ta krava drisko. 🙂

Po slabi uri sopihanja po gozdu, se je pred nami odprl neverjetna gorska impresija. Planinska koča, pod njo nekaj manjših koč in okroglo, zelenkasto jezero v zakulisju katerega so se dvigovale visoke, temne smreke. Krave, telički in nekaj bikov se je mirno paslo po pokrajini. S premikanjem so povzročali zvonjenje zvončkov, ki so jih nosili okoli vratu. Prav vsaka žival ga je imela. Vedno sem bil prepričan da zvon ponavadi nosi le ena krava.

Po občudovanju Planine pri jezeru, sva se odpravila v kočo in si privoščila joto, sendivče s črpalke pa spravila za kasneje. Ponovno sva vprašala za smer in starejša natakarica nam je prijazno ne le razložila na karti ampak celo narisala, kam je potrebno iti:) Preden sva odšla, je rekla, naj se ji oglasiva, ko bova nazaj. Kar sva, mnogo kasneje tega dne, tudi storila.

Naslednja postaja je bilo Dedno polje, ki je bilo oddaljeno okoli pol ure stran. Tam je bilo spet nekaj gorskih koč, Prodajali so tudi kislo mleko ampak si ga nisva privoščila. Nato je šla pot do Ovčarije, planote poraščene z ruševjem in preko Prodov v smer končnega cilja. Na tej poti sva lahko uživala razgled proti bohinjskim goram, se posladkala z bolj kislimi borovnicami in med hojo, z visokih krošenj poslušala oglašanje raznih ptic oz. njihovih glasnih, lačnih mladičev.

Po dobrih treh urah, ki sva jih potrebovala od Planine pri jezeru oz. štirih, če štejem od parkirišča, sva zagledala cilj, kočo in prvo triglavsko jezero. Prekrasen prizor, ki je navduševal. Jezero je zgledalo precej plitko, na otip mrzlo in kristalno čisto. Zaradi nizkega vodostaja je bilo razdeljeno na dva dela. Od tod tudi ime Dvojno jezero. Na bregu sva si privoščila še malico in nadvse prijetno siesto, ki je trajala krepko dlje kot običajno, eno uro. Sicer je bila nekoliko moteča zaradi žuželk, ki so neprestano brenčale okoli ušes ali se sprehajale po koži ampak nič zato. Če je veter zapihal dovolj močno, je nabrazdal površino vode in ustvaril majhne valove, ki so se ob nežnem ozvočenju razblinili ob kamenje. Ta zvok se mi je zdel nepopisno pomirjujoč.
V tem mrzlem jezeru se je neka planinka celo okopala.

Koča, ki leži na 1685 metrov, je bila, glede na razmere, zelo dobro založena. Gosti so bili večinoma nemško govoreči, nekaj je bilo tudi Štajercev in Primorcev.
Za kočo leži še eno majhno, umetno, akumulacijsko jezero, Močivec. Iz njega koča uporablja vodo, ki je tudi pitna. Sicer pa sva v njem videla razpadajočo nogavico. 🙂
Nad kočo se krasno vidi Malo in Veliko Tičarico, ki se strmo dvigujeta v nebo. Ena izmed njiju je okrašena z zanimivimi, rumenimi luknjami v skali.
V koči sva si še privoščila nadvse okusen zavitek in pivo, sproščeno pokramljala z natakarico (nočitev stane slabih 17 evrov na osebo, potrebna je najava nekaj dni prej, sploh če gre za vikend) in se odpravila nazaj.

Povratek je šel delno po drugi poti in sicer preko prevala Štapce. Potrebno se je bilo dvigniti okoli 200 metrov. Pot je bila strma, ponekod tudi z zajlami. Zadihana in mokra pod ruzaki, sva prišla do vrha prevala, kjer je res čudovit razgled nazaj na kočo in Dvojno jezero. Od tam sva se spustila proti Ovčariji in se priključila na isto pot po kateri sva prišla.

Skupaj s počitkom, brez vožnje, nama je izlet vzel okoli 9 ur. Vidno utrujena sva se vrnila v Ljubljano, ko se je že spuščal mrak z obljubo, da morava iti spet in si ogledati še ostala jezera. Seveda z nočitvijo v koči.

bodeča neža Dedno polje Dvojno jezero Dvojno jezero2 Dvojno jezero s Štapc Jezero na Planini Krave na Planini pri jezeru Ovčarija Pogled proti koči na triglavskih jezerih Pot po Prodih Smerokazi na Ovčariji teliček Tičarica začetek poti Tabla z opisom Dvojnega jezera

avgust 30, 2007 Posted by | Hribolazenje | 2 komentarja

Neoliberalci uničujejo zdrav kapitalizem

Uncle Sam Govorim o ljudeh, ki sami praviloma ne bodo nikoli na lestvicah najbolj bogatih ljudi. Čutijo pa poslanstvo, da na vsakem koraku zagovarjajo pravila družbe po merilih lastnikov kapitala oz. uspešnih, kot jim pravijo. Lahko jih poimenujem kot janičarje najbolj premožnih ljudi. Oprode, ki delajo “terensko delo” najbolj bogatim. Nekdo bi jim zato pripisal še dobrodušnost.

Pri nas so se pojavili v drugi polovici devetdesetih let. Podobno se je zgodilo tudi v drugih postsocialističnih državah. Njihova največja baza je danes stara od 30 do 40 let. Večina jih izhaja iz urejenih družin, so visoko izobraženi ljudje, karieristi. Nekateri čutijo fanatično potrebo po prepričevanju ljudi v njihov prav, ki je edini možen. Poznamo jih nekaj, kaj ne? Težko jih je ne opaziti.
Skupna točka vsem je potreba po gledanju in presojanju sveta iz svojih praviloma ugodnih razmer srednjega, višjega sloja, če si smem sposoditi avtomobilske kvalifikacije. Ker je njim uspelo (pustimo razloge, ker se z njimi ne ukvarjajo), postane nelogično da tudi drugim ne bi. Tako se ujamejo v psihološki trik, ki jih dvigne nad pravo presojo družbene realnosti.

Ideološko so zelo blizu ameriškemu republikanizmu. Velik zgled sta Ronald Reagan in Margaret Thatcher.

Kljub zagovarjanju svobode in demokracije, se zelo težko sprijaznijo z obstojem institucij delavskega razreda. Tako so izrazito negativno nastrojeni do sindikatov, saj vsako pozivanje na legitimno varovanje pravic te skupine ljudi za njih izzveni kot levičarsko komunistična onanija. Marx je med najhujšimi zločinci. Levičarska opredelitev je lahko le skrajna. Pravzaprav se prav vsako javno opozarjanje na pravice delavstva, demonizira s komunističnim predznakom. Delavci, ki so praviloma le strošek, se morajo navaditi na popolno prilagoditev delodajalčevim zahtevam in biti disciplinirani. Morebitne travme, ki bi iz tega izhajale naj pripišejo sebi in svoji nesposobnosti opravljati boljše poklice. Vsak si je izključno sam kriv za svojo življenjsko situacijo. To je nekaj brezkompromisnih, krutih cinizmov, ki so jih polni zaradi iracionalnega sovraštva delavskega razreda sploh tistega manj kvalificiranega, ki ga je zaradi večje ranljivosti tudi najlažje zaničevati.

Ljudi, ki jim ni uspelo v življenju in so se zaradi raznoraznih razlogov znašli na robu družbe, praviloma prekvalificirajo v lenuhe in nesposobneže. Ravno tako ne prenašajo umetnikov oz. tistih med njimi, ki nimajo vgrajene komercialne note. Vsi ljudje, ki niso v tej družbi uspešni po tovrstnih principih, ogrožajo t.i. ekonomsko svobodo.
Socialna pomoč se jim zdi potuha delomrznežev in popolnoma nepotrebna postavka v proračunu, ki preko polnjenja z davki, dodatno obremenjuje bogate oziroma t.i. uspešne, ki bi lahko brez takšnih uteži države bili še bolj uspešni. Tako bi družbo še hitreje gonili v prihodnost, njihovo nepredstavljivo bogatstvo in moč, ki se lahko usmeri v napačno smer pa so le postranska, nepomembna zadeva. Ne zanimajo jih pojmi, kot so večanja družbene razslojenosti, družbena odgovornost ali civilizacijski minimumi. Gre le za ostanke socialističnih relikvij, ki jih morajo financirati uspešni. Razvoj družbe jim predstavlja znesek namenjen investicijam in ne stanje življenjskih razmer ljudi. Ker državni proračun jemljejo kot nepravičen izplen bogatim, si ga zato lastijo pri presojanju kam vse bi moral biti takšen denar usmerjen. Tako izničujejo tudi pomen volitev, ki določajo, kdo naj bi to delal.

Njihovi bogovi so torej zelo bogati posamezniki, ne glede na to, kako so prišli do bogatstva. Če kdo podvomi v poštenost, mu očitajo zavidanje. Bogati sloj ljudi imajo tudi za nadpovprečno inteligentne, saj drugega kot sposobnost pridobit si čim več denarja, ne cenijo oz. ni vrlina.
Svoje razmišljanje tretirajo kot sodobno, čeprav je v svojem bistvu še najbolj podobno časom začetkov kapitalizma. Edino praktično nezmotljivo načelo pravičnosti in resnice sveta, je trg in njegove lastnosti. V družbi bi, po njihovem, moralo obstajati samo tisto, kar lahko trg upraviči. Vse ostalo je nepotrebno in predstavlja nevarnost za prisesanje na državni proračun. Idealno okolje je okolje brez davkov, saj bi morala tudi država iti na trg.

Še nekaj neoliberalnih resnic najbolj skrajnih zagovornikov:
bolje je ne posegati v realnost tudi če je ne vem kako kruta, saj je ta vedno le odraz človeka in se bo ponavljala. Prevedeno v ekonomsko govorico, je potapljajočega bolje pustiti da se utopi, saj je dovolj tistih, ki znajo plavati.
Vsaka stvar bi morala imeti svojega lastnika, tudi zrak.

Nekateri med njimi občudujejo RKC sploh, če jo primerjajo z državo. Sicer so proti njenemu proračunskemu financiranju, predstavljajo pa jo kot zelo uspešen primer dobro organizirane institucije, ki je obogatela pa čeprav je to le pravljičarstvo na eni in naivnost na drugi strani. Torej, spet spoštovanje bogatstva kot vrednostne avtoritete.

No, ker ni vsaka stvar le črna ali le bela, je nekaj stvari, ki bi jim lahko prikimal:

Kmetijstvo na trg in ukinitev subvencij.
Gledanje na nacionalno sfero, podobno kot politiki, le preko individualnih koristi.
Cerkev in razne hokus pokus ideologije stran od proračuna. Ker gre ravno tako za industrijo, naj jih financirajo tisti, ki si želijo njihovega obstoja.
Večja odgovornost države in absolutna transparentnost pri porabi sredstev državljanov, ki jih poberejo z davki.

In trditev, ki je popolnoma nesprejemljiva:

Vsi imamo enake možnost;
najbolj bebava trditev, ki popolnoma degradira vse človekove lastnosti, ki nimajo veliko skupnega s pridobivanjem premoženja. Da o dedovanju, ki izniči take trditve že takoj v startu, niti ne govorim. Ravno tako o našem materialnem uspehu lahko odloča socialni sloj iz katerega izhajamo, geografska lokacija, zdravstveno stanje, splet življenjskih okoliščin na katere ne moremo vplivat….

Pravzaprav je take ljudi zanimivo poslušat, saj sploh ne vidijo, da lahko njihova stališča pravzaprav težijo k monopolu oz. uničenju kapitalizma. Nosilcu kapitala bi prepustili svobodno voljo. Takrat bo tudi njihova t.i. ekonomska svoboda še težje dosegljiv ideal, saj bo imel višjo ceno, kot jo lahko ima v zdravem, družbeno odgovornem kapitalizmu. Čim večjo družbeno moč ima lastnik kapitala, bolj je samozadosten pri svojih odločitvah in lažje diktira saj trg vse manj deluje oz. v monopolu se celo zaustavi. Velikemu kapitalu svobodni trg v resnici sploh ne ustreza. In tako bo tudi janičarju liberalcu na koncu dal le toliko, kot je to nujno ne glede na to ali to ustreza njegovim predstavam o ekonomski svobodi ali ne. Poznamo modrost, da se pri denarju vse neha. Tudi ljubezen lastnika kapitala do ubogega “ritolizniškega” liberalca.
Upam, da ne bo kdo vse skupaj razumel, kot da je potrebno lastniku kapitali odvzeti vse moči. Nikakor! Ta neživljenjski scenarij smo poznali v prejšnjem sistemu in je druga skrajnost.

Darvinistični model ekonomije, kjer močnejši žre šibkejšega, ne more biti civilizacijska norma. Bogati je družbi, ki ga je naredila bogatega, dolžan, zaradi relativne redkosti dobrin, nekaj vrniti. Namreč, v vsakem trenutku je pač le določeno število dobrin dosegljivih ljudem in niti ene več. Družba, kjer bi bili vsi milijonarji pač zato ni mogoča. Za vse ni dovolj. In kdor ima možnost prilastiti si več, je odgovoren nekaj tega družbi vrniti, saj je odvzel možnost drugemu. Nekdo bo rekel, da vse vrne s tem, ko zaposli ljudi. Vendar pozablja, da mu ravno ti ljudje pomagajo, da ustvari več kot ga stanejo. Torej družbi v resnici ne vrne nič.

V vsaki družbi, ne glede na njene lastnosti, na materialno površje splavajo nekateri posamezniki. Zato je strah, da bi pravih bogatašev zmanjkalo, neutemeljen. Večji kot je neki trg, bolj bogati bodo. Več kot jih bo, manj bo posamezni štrlel iz njihovega visokega povprečja in obratno.
Če se bo država, ki bi morala skrbeti tudi za ljudi, ki nimajo možnosti ali preprosto ne znajo biti uspešni, spremenila v servis lastnikov kapitala, bo izumrla, saj bo s tem izgubila eno svojih primarnih funkcij. Država bi morala biti evolucijska zaščita šibkejših v tem večnem boju človeštva za materialne dobrine in odnose, ki jih tak boj diktira. V nekem roku, ki se vse hitreje krajša, smo tako ali tako pogubljeni zaradi nedefiniranega, kratkovidnega razmerja do narave. Ampak to je že druga zgodba.

avgust 27, 2007 Posted by | Slovenija | 39 komentarjev

Apriorno spoštovanje domovine

Slovenija Kar naprej poslušam ljudi, sploh politike, ki govorijo, kako je potrebno spoštovati domovino. Kar tako, že v naprej.

Spoštovati domovino pomeni spoštovati njene ljudi oz. širše, narod. Prav.
Pravijo, da ima vsak narod svoje značilnosti. In značilnost slovenskega naj bi bila miroljubnost. Pa majhnemu narodu preostane kaj drugega kot miroljubnost? Večji kot si, več si lahko privoščiš. Apriorno spoštovati ta narod ali njegove posameznike, ker me je pač igra slučaja postavila na njegovo geografsko področje, je zame preveč abstraktna kategorija. Naključnost pač še ne rodi apriornega spoštovanja.

Spoštovati domovino pomeni spoštovati njeno zgodovino. Prav.
Zgodovina temelji na zapisih, pričevanjih, najdbah, interpretacije vsega tega pa si vsak lahko tolmači po svoje. Sicer v zgodovini obstajajo neizpodbitna dejstva, vendar je problem, da širša ko je interpretacija nekega dejstva, več je različnih mnenj. Tako lahko hitro postane manipulacijsko sredstvo zgodovinarja ali politike zaradi različnih koristi. Apriorno spoštovanje tako spet odpade.

Spoštovati domovino pomeni spoštovati njene vrednote in simbole. Prav.
Izraz država je Nič, ki ga fizično osmislijo in mu vdihnejo življenje šele politiki. Nekoč so politike zamenjevali razni vladarji, ki so se imenovali zgodovinskemu času primerno. Spoštovati državo torej pomeni spoštovati vrednote politične opcije, ki je v nekem trenutku njen sinonim. Kar spet pomeni, da je spoštovanje države enako kot v tem trenutku spoštovanje politično najmočnejšega človeka v državi in njegovih vrednot. In ko nekdo omeni tega človeka, torej Janeza Janšo, je apriorno spoštovanje domovine, njenih vrednot in simbolov pri meni, v tem trenutku, takoj spet na psu.

Bolj ko so državljani nezahtevni do države, jo spoštujejo, lažje in enostavneje jim je vladati. Najbolj pogost motiv in smisel vladanja v t.i. demokraciji je opredmeten z materialnim zadovoljevanjem. Vse ostalo je idealizirana iluzija poslušnih in nesvobodnih državljanov, ki med predajanjem zavednosti državi in narodu, zgolj ribarijo v kalnem in se predajajo neživljenskim strastem. Nacionalizem kot čutno nezaznavna prvina, je skrajna oblika take ljubezni in poteka v obratni smeri kot bi morala. Torej bi morala država oz. domovina biti tista, ki se apriorno nauči spoštovati svojo osnovno enoto, državljana. Vse ostalo je zgolj način kako državljana zmanipulirati do tega nivoja, da v nekaterih osnovnih stvareh ne misli več s svojo ampak “domovinsko” glavo in ob tem ustvariti materialno korist v sicer precej kratkem mandatnem obdobju.

Naj si zaslužijo mojega spoštovanja. Nič ni samo po sebi umevno. Ti časi so mimo.

avgust 23, 2007 Posted by | Slovenija | 9 komentarjev

Hrvaška, Dalmacija, njeni ljudje

split Moje bivanje na dopustu in občutenje krajev, kjer sem bil, mi še kar ne gredo iz glave. Mogoče bo pomagalo, če misli spravim na blog in jim dam neko obliko.

Prva stvar, ki sem jo pomislil je, da v Dalmaciji stalno ne bi živel nikoli. Zaradi par razlogov.

V hotelu, kjer sem bival, sem spoznal prijazno gospo, natakrico, ki nam je stregla pijačo in sprejemala plačila. Vsak dan sem si ob večerji privoščil deci rdečega ali majhno pivo in sem vedno sedel na lokaciji v restavraciji za katerega je bila zadolžena. Všeč mi je bila. Že na pogled je delovala prijazno in nežno. Zmotila me je njena ploščica z imenom in priimkom, kjer je bil priimek premazan z ediksom. Seveda sem jo vprašal čemu. In zgodba, ki mi jo je povedala, se je ujemala z mojim prvim negativnim občutenjem Dalmacije, ki me je na trenutke dušil.

V času Jugoslavije, se je poročila s človekom, ki je bil srbske nacionalnosti. Sama pa je bila Hrvatica, rojena v Brelih. Z možem sta živela v Sarajevu. Žal je zgodaj umrl. Ostala sta ji dva otroka za katera je morala sama skrbeti. Izjemno breme, sploh, če ga dobiš na ramena v času vojne. Vojna vihra, ki se je razplamtela v Jugoslaviji oz. Bosni, ji je vzela bivališče in je tako morala z otrokoma zbežati nazaj v svoj rojstni kraj. Zaradi človeške zlobe in pritlehnega predajanja ljudi nacionalizmu, je bila kar naprej deležna obsodb, ker se je poročila s človekom neprave religije. Vsi so jo gledali kot izdajalko. Ko ji je ob neki priložnosti celo hotelski gost zabrusil, da ne bo dopustil, da bi ga stregla “srbkinja”, je začela skrivati sicer zelo tipičen srbski priimek, prevzet od moža. Tudi sodelavci so si jo radi privoščili. Bilo ji je zelo težko a vseeno je uspela.
Zdaj, ko so se razmere nekoliko popravile in se je nacionalistični diskurz vrednotenja sveta v primitivnih glavah vsaj nekoliko polegel, ji je nekoliko lažje. Pojamra nad slabo plačo (3300 kun) in delavnikom a vseeno se je s tem sprijaznila in nekako preživi. Tudi otroka sta zdaj že odrasla.
Njena zgodba o vseh prestanih mukah, me je zelo dotaknila, saj mi je že od malih nog, zaradi osebnih lastnosti, znan občutek kaj pomeni biti stigmatiziran.
Le kaj se je zgodilo v človeških glavah, da so bili naenkrat pripravljeni zaničevati ali celo ubijati zaradi nečesa tako banalnega kot je nacionalna ali religijska pripadnost? Tisti, ki so razširili virus nacionalizma, so danes povečini bogati in uživajo veliko ugleda, saj so ga znali pravilno vnočiti. Rušenje Jugoslavije jim je prav prišlo.

Nacionalizem kot močno orožje promotorja je zgolj za navadne ljudi. Promotor pa pobere slavo v takšni ali drugačni obliki in se z njim ne ukvarja v njegovi stvarni obliki, ki je lahko obarvana s krvavo barvo.

Kar naprej sem se čudil kako je mogoče, da so narodi na območju Jugoslavije bili vojno, če so si pa tako zelo podobni. Tako sem lahko v Makarski na ulici Franje Tuđmana poslušal srbske narodnjake in plesal kolo. Čemu potem vojna nedolgo nazaj? Še en dokaz, kako je nacionalizem iracionalen.

Na Hrvaškem je nacionalno-religijska sfera dojemanja in vrednotenja ljudi še vedno zelo pomembna. Verjetno ni nič drugače na ostalih področjih bivše Juge. Tako se na Hrvaškem ponekod še vedno govori o ustaštvu kot pozitivnem gibanju in o razumevanju tistih, ki so se mu pridružili. V Dalmaciji kar mrgoli ustaških grafitov, ki nikogar ne motijo. Prav tako plakatov o “heroju” Gotovini.

V Gospiču imajo sodnika, ki je zaradi sladkosti vdajanja nacionalizmu, pustil na počitnice morilca. Ta je, spet v navalu nacionalizma, hladnokrvno ustrelil 19 letnega Srba v tilnik. Spet drugič je sodnik obsodil nekega Srba na dolgoletno kazen zaradi vojnih zločinov, ker ima dovolj “srbskega in osmanskega izkoriščanja Hrvatov, ki traja že 500 let”, kot je zapisal v obrazložitvi. Omenjenemu sodniku ni domač samo nacionalizem ampak tudi seksizem (ponavadi gresta z roko v roki pri “alfa samcih”). Tako je nekega moškega kazensko oprostil posilstva neke ženske, saj, kot je zapisal v obrazložitvi, “šarjenje s prstom po anusu ni posilstvo”. Ko bi vsaj kdaj njega kdo pošaril na omenjenem delu telesa, uh! Nič se ne zgodi, še vedno opravlja funkcijo delilca pravice.

Cerkvena “inteligenca” je ob prazniku Marijinega vnebovzetja s tribun, v stilu iskanja zunanjega sovražnika, govorila o Titu kot o Hitlerju, medije in “materialistični ateizem”(verskega materializma ni?) izenačila s hudičem (pisano z veliko), družino pa kot edino vrednoto, ki bi jo baje znale ogroziti homoseksualane poroke (navedeno eksplicitno). Vsi naj bi molili za “zdravo tkivo hrvaškega naroda”. Pravi hitlerjanski besednjak.
Če sem že pri gayih, na plečih katerih se ponavadi začnejo lomiti prva kopja, ko družba zapade v krščansko hinavščino, je potrebno omeniti tudi supetarskega župnika, ki se je v glasilu, namenjenemu lokalnim vernikom, ki ga sam piše in izdaja, zelo slikovito razpisal o homoseksualcih kot disfunkcionalnih, nenaravnih bitjih, ki porivajo v prazno oz. v luknjo, ki temu ni namenjena. Žebelj in žebelj ne gresta skupaj ampak nujno potrebujeta matico, nam sporoča. Plus in plus se v naravi odbijata pravi, obenem pa zatrdi, da je celo znanstveno dokazano, da je homoseksualnost nenormalna. Masturbiranje je označil kot “streljanje v prazno”. Njegova “razmišljanja” so objavili skoraj vsi časopisi a nekega posebnega odziva ni bilo, kar verjetno pomeni, da se ljudje strinjajo z njim. Verjetno gre še za enega cerkvenega homoseksualca, ki si na tak način zdravi komplekse, ki jih doživlja zaradi bolečega nesprejemanja samega sebe.

Prav s težavo sem v tistih dnevih okoli Marijinega odhoda v vesolje, bral hrvaške časopise, kjer so se le redki obregnili ob cerkveno razmišljanje in v njem iskali sicer zevajoče luknje. Večina medijev je raje iskala napake politikov zaradi neposlušanja cerkvenih sporočil, kot da bi se lotili cerkvene hinavščine.
Pomislek na Slovenijo in vse bolj izraženo podeželjsko-cerkveno mentaliteto, ki se je z Janševo vladavino sproščeno vrinila v slovenski prostor, bolj kot bi se sicer morala, kaže podobno sliko. Sploh, ko sem v sicer velikem izboru TV programov v hotelski sobi, izbral edini slovenski program, TVSLO1.

Ravno v dneh mojega dopustovanja na Hrvaškem, se je odvijala nogometna tekma Hajduk – Sampdorija. Vse se je vrtelo okoli tega. Split je že tako ali tako prepoln enega in istega grafita HAJDUK, ki se pojavlja v različnih nakrancljanih oblikah. Tisti dan so na radiju kar naprej vrteli glasbo z domoljubno vsebino, ki je opevala tudi Hajduk in ljubezen do njega. Navijači so se vozili v starih škripčevjih od avtomobilov in ponosno vihrali z zastavami. Obup. Ko vse okoli tebe ponori in usmeri misli in pozornost le v eno smer, se začneš spraševati, če ni mogoče s teboj kaj narobe.

Nek večer smo obiskali Split. Mesto ima novo rivo, zgodb o njej pa seveda zlepa ne zmanjka. Prva zamera spličanov je bila, da so v njeni renovaciji sodelovali zagrebčani. In ti grozni zagrebčani so si celo drznili določene segmente projekta zaupati italijanom. Zato je po večinskem mnenju spličanov nova riva grda in predraga. Meni osebno je bila všeč.

S starimi kantami na kolesju, ki se celo imenujejo avtomobil in jih kar mrgoli po cestah, spuščajo cele megle smrdljivega izpuha. Če se znajdeš za takim avtomobilom, je najbolje ustaviti in počakati, da odsmrdi svoje. Vmes pa lahko razmisliš, če je prav, da ima lahko vsak avtomobil ne glede na njegovo stanje ali boš v tem segmentu dal prednost okolju. Jaz sem se kljub levičarskemu svetonazorstvu, odločil za okolje pred socialno pravičnostjo.

Ko smo se iz Splita vračali nazaj v Brela, smo bili deležni objestne vožnje domačinov, ki bi se lahko tragično končala. Prizor, ko na tvojem pasu drvi prehitevajoč avtomobil proti tebi, je grozljiv. Še huje pa je, če ga doživiš kar dvakrat v enem večeru. Adrenalin se pretaka v potokih.
Naslovnice časopisov so poleg pogorišč požarov skoraj vsakodnevno “krasile” slike prometnih nesreč. Veliko jih zagrešijo tudi utrujeni turisti. Ampak domačini so tisti, ki vozijo zelo energično, prehitevajo na ovinkih, polnih črtah, vozijo z meglenkami, trobijo, če ne voziš tako kot si oni predstavljajo. Se prav nič ne čudim, da se je jadranska magistrala, po neki ameriški raziskavi, znašla celo med 20 najbolj nevarnih cest na svetu. Domačini s svojim mediteranskim temperamentom, ki je še eno izmed lepših poimenovanj za primitivizem, dodajo ogromno zraven.

Dalmacija, zelo si lepa, le sonce je ljudem, ki jih rediš na svojih prsih, preveč udarilo v glavo. Mogoče bom drugo leto, če te spet obiščem, imel že več izkušenj in strpnosti do tvojih sicer tudi prijaznih prebivalcev in bom tako lahko napisal tudi kaj bolj spodbudnega. Letos so izkušnje žal take.

avgust 22, 2007 Posted by | Potovanja | 4 komentarji

Speed boat

No, ta “hitra avantura” je pa zadnja v mojem tokratnem dopustovanju na Hrvaškem. Zmanjkuje časa in denarja.

Kolega, ki je bil z menoj, je insistiral, da hoče preizkusiti, kakšen je občutek, če drviš po vodi 70 km na uro. Pri neki smešni in nadvse simpatični ponudnici tovrstne storitve, ki je govorila hrvaško z izrazitim nemškim akcentom, sva vplačala 125 kun po osebi za dvourni izlet.

Vkrcala sva se na pomolu na čoln, kjer nas je že pričakalo vsaj 10 ljudi s plavalnimi jopiči. Voznik je takoj razvil visoko hitrost. Začelo je močno pihati. Voda se je penila, hrup motorjev pa je postajal neznosen. Da bi ga prekril, je voznik še bolj navil glasbo. Tako je Colonia s svojimi ritem mašinami le preglasila motorje.

V dobrih desetih minutah skakanja in zavijanja, smo prišli na Brač v mestece Povlja. Dali so nam pol ure časa za sprehod. S kolego sva si v lokalčku ob morju pivoščila točeno laško 0.3 l za 8 kun, kar je neverjetno poceni. V lokalu je odzvanjala pesem Pantagana, ki je letošnji domači hit poletja na Hrvaškem. Zelo poslušljivo. 🙂

Vrnili smo se nazaj proti celini in se ustavili na plaži Vruja, kjer dostop ni možen drugače kot po morju. Tam nas je “blagoslovil” obisk skupine delfinov, ki so kazali svoje plavuti in občasno tudi glave iz vode. Ko sem jih opazoval, me je obdal lep občutek sreče. Dvomim, da je tudi kontra. Slikati jih, mi žal ni uspelo.

Tam smo se tudi kopali. Voda je bila kristalno čista, čeprav nekoliko bolj hladna, saj so v neposredni bližini izviri podvodne sladke vode. Ogled skal neverjetnih oblik in senc, je bilo zadnje preden smo se vrnili nazaj v Brela. Pod vtisom dogodka, sva razmišljala, da bi naslednjič, če bo podobna priložnosti, šla tudi na parasailing.

p.s. danes imam rojstni dan. Poleg tega je pa tudi zadnji dan dopusta, tako, da me hoče prijeti neka depra:). Telefoni zvonijo z najboljšimi čestitkami. Hvala vsem. Vseeno pa kozarec z vodo vidim bolj napol prazen ko napol poln:))

Kamen pred Breli kip na Povlji obala pri Vruji Povlja sled speed boat Vruja

avgust 19, 2007 Posted by | Potovanja | 5 komentarjev

Rafting na Cetini

Do sedaj sem že večkrat imel priložnost preizkusiti tudi tak način zabave pa je nisem nikoli.

Ob sproščenem sprehajanju po brelskih plažah, se je v mojem vidnem polju znašla reklamna tabla, ki je opisovala rafting po Cetini. Ker vem, da je doživetje rečne pokrajine skozi plutje čisto nekaj drugega kot zgolj opazovanje narave z obrežja, sem se takoj odločil, da je pa zdaj res že skrajni čas za rafting. Takoj se mi je pred očmi prikazal kultni film Deliverance 🙂

Ponudnik je obljubljal drugo stopnjo težavnosti od šestih. Torej, relativno mirno. Cena je bila 200 kun po osebi, vse skupaj pa poteka od Slimena do Radmanovih mlinic, kar pomeni 10 kilometrov »vožnje«.

Ob osmi uri zjutraj je pred hotel prišel avtomobil. V njem je že sedel romunski par, tako da nas bo skupaj štiri osebe na čolnu plus vodnik. Po dobrih 20 minutah smo bili prepeljani na izhodišče, kjer nas je čakal vodnik in pripravljen čoln, gumenjak. Slekli smo se do kopalk, dobili zaščitno čelado, plavalne jopiče in vsak veslo.

V polomljeni angleščini smo bili najprej deležni inštrukcij pravilnega veslanja in razumevanja povelij. Torej, beckwards (veslaj nazaj) forward (veslaj naprej) left side (vesla le leva stran) right side (vesla le desna stran), stop (ne vesla nihče) in bomba (vsi se presedemo v notranjost čolna). Stopala smo si zataknili za posebne paščke, ki so bili na dnu čolna pri vsakem od nas, tako da je bilo še težje pasti ven iz čolna. Nato smo zapluli. Sedel sem kot prvi na levi strani.

Po mirnem veslanju se je kmalu zaslišalo prvo šumenje vode. Torej, prihaja akcija. In res. Čoln je vse bolj pridobival na hitrosti, hrup je postajal vse glasnejši. Spustili smo se po prvih brzicah. Premetavalo nas je sem ter tja. Vodilni je zavpil bomba. Hitro smo se presedli v notranjost čolna. Pozabil sem na pravilno držo vesla, tako da sem z njim opletal »v tri krasne« in tako lopnil kolega po glavi. Seveda ni bilo nič hudega, le čelada je malo zaropotala. Sledil je smeh.

Spet je nastopil počasnejši tempo vode. Lahko sem v miru opazoval naravne lepote Cetine. Petje ptic, regljanje žab in zvoki mimo letečih insektov so preglasili tiho žuborjenje vode. Pot nam je nekaj metrov stran prekrižala zvijajoča belouška, ki je nadvse elegantno plavala in hitro premagovala razdaljo do druge rečne strani. Račja družinica nas je radovedno opazovala in skrbela, da se ne bi preveč približali eni drugim. Dno reke so krasile izjemno dolge preproge različnih rastlin, ki so v rečnem toku plapolale kot zastave. Globina vode se je hitro spreminjala. Različne vrste in velikosti rib, so švigale sem ter tja pod čolnom. Venerini laski, ki so rasli na skalah tik nad vodo in gosto visoko rastlinje, so se nežno predajali osvežilnemu vetrcu, ki je nosil vonj po rečni vodi. Divje fige so stegovale svoje veje tik nad vodo in tolkle po naših čeladah. Skratka, obkrožalo me je eno samo življenje.

Po zagotovilih vodnika, naj bi bila voda ponekod tudi pitna, čeprav sem tu in tam videl sumljivo belo peno, ki se je nabirala v zalivčkih. Mogoče je šlo za žabji mrest ali kaj podobnega, ne vem. Sem pozabil vprašat, saj sem kar naprej napenjal sluh, če morebiti slišim v daljavi novo šumenje vode in s tem novo zabavo.

Preden smo prišli do najbolj nevarnega dela reke, kjer se skale poženejo iz rečnega dna, smo izstopili iz čolna in se sprehodili okoli 200 metrov naprej po bregu. Brez vodnika, ki se je sam spustil po nevarnih brzicah in nas nato pričakal. Spet smo nadaljevali skupaj. Tisto bi bilo res preveč nevarno.

Sledilo je še nekaj brzic, enkrat smo nasedli na kamen, drugič se obrnili nazaj, tretjič se znašli med vejevjem. Reka nas je dodobra zmočila oz. prešpricala, čeprav sem bil že tako dovolj moker, saj sem si edini upal tudi malo zaplavati. Voda je imela 18 stopinj.

Obiskovalci reke so nam prijazno mahali z obale ali nas celo fotografirali. Kolegi nasproti sem pripomnil, da se počutim kot Paris Hilton:) Na cilj smo prispeli po treh urah, premočeni a polni smeha in dobre volje. Da sem vso stvar vzel zelo resno, dokazuje žulj od veslanja na palcu 🙂

Eden izmed organizatorjev, ki nas je pričakal na cilju z našimi oblekami in nas kasneje zapeljal nazaj v hotel, se je pohvalil, da je bil na raftingu na reki Soči. Kar ni mogel prehvaliti njenih lepot. Še kako prav ima.

Fotoaparat in ostali predmeti, ki se ne smejo zmočiti, so bili spravljeni na čolnu v nepredušni kantici. Tu in tam sem se uspel »izboriti«, da sem lahko naredil nekaj fotografij.

Cetina čoln pernato bitje gosto rastlinje ob reki struga1 struga3 zelenje struga2 insekt na zunanjem ogledalu avta

avgust 16, 2007 Posted by | Potovanja | 3 komentarji

Biokovo, sveti Jure, Vošac, Makarska

No, končno sem se z družbico iz zavetja hotela in bližnjih plaž premaknil ter se včeraj, po skoraj enem tednu po prihodu, odpravil raziskovat okolico. Natančneje, namenil sem se v nacionalni park Biokovo, visoki gorski masiv, ki se dviga nad makarsko riviero.

Namesto, da bi ubrali krajšo pot, ki pelje iz bližnje Makarske (mimo trgovskega centra Konzum), smo šli iz Podgore in šele od tam začeli s pridobivanjem nadmorske višine. Se bo potrebno naučiti boljše brati karte.

Po četrt urnem vzpenjanju, pot pripelje do vstopa v nacionalni park, ki stane 25 kun.

Kmalu po vstopu, se sicer redka vegetacija kmalu spremeni. Asfaltirana cesta se zelo zoži, kar sem kasneje, pri povratku, izkusil kot zelo zoprno stvar.

Ko je bilo okoli 1000 metrov visoko, je nastopila gorska pokrajina z majhnimi hribčki, redkimi borovimi gozdički, nizkimi listavci ali ogolelimi predeli. Temperatura se je kar hitro spuščala, slabo stopinjo na vsakih 100 metrov.

Tu in tam se je dalo videti osamljene, kamnite hiške, ki so samevale v posameznih dolinicah, kjer je bilo nekaj rodovitne prsti.Tako na takih področjih ni manjkalo posejanih povrtnin.

Razgled na morje, obalo celine in sosednje otoke, se je s pridobivanjem višine izboljševal.

Po slabi uri od izhodišča, se je prikazal vrh svetega Jure, 1762 metra visoko z oddajnikom na vrhu. Ravno zato me je precej spominjal na Krvavec pa še visok je podobno. Parkirišče pod vrhom je bilo precej majhno, obisk turistov pa kar velik. Nek možakar, verjetno zaposlen pri nacionalnem parku, je prihajajoče turiste usmerjal po parkirišču.

Sam vrh je zaprt za javnost, zato je potrebno iti okoli vrha na vzhodno stran (5 minut), kjer stoji razpadajoča cerkev in kamen z napisom sveti Jure. Kot nekakšno nadomestilo za vrh..

Zaradi hribovja pred vrhom, je bil razgled na morsko stran bolj slab. Pogled v notranjost pa je segel do Imotskega in Bosne. Kot rana v pokrajini, se je videla tudi nastajajoča avtocesta, ki se je vlekla v smeri proti južni Dalmaciji.

Kdor si želi boljšega razgleda na morsko stran, lahko pri vračanju zavije proti planinskemu domu Vošac, ki je skoraj navpično nad morsko obalo in leži 1422 metrov visoko. Enako smo storili tudi mi. Avto se pusti na parkirišču pri zapuščeni hiši, nato sledi 20 minut pešačenja po nekoliko strmi poti do roba gore. Tam pa se res odpre neverjeten, panoramski razgled na okolico. Prav z zadovoljstvom sem gledal na karto in ugotavljal kje je kaj. Brač, Hvar, polotok Pelješac, Korčula, v daljavi pa Lastovo, Vis ter celo Mljet, so dopolnjevali že tako popolno razgledno sliko Dalmacije. Razgled je bil tako popoln zaradi dežja, ki je spral ozračje v prejšnjih dnevih. Direktno pod nami se je kazala Makarska, levo in desno po obali pa skoraj celotna makarska riviera.

Zelo zadovoljni smo se spustili v dolino na makarsko plažo, se kopali in iz morja gledali proti vrhovom gore ter ugotavljali, kje hudiča smo še pred dobro uro navdušeno gledali navzdol.

Izlet je bil prekrasen. Edina zoprna stvar je zelo ozka cesta in avtomobili, ki pripeljejo nasproti. Sploh, če jih je več. Potem je pač potrebno v »rikverc« vožnji iskati najbližji del ceste, ki je vsaj toliko širok, da se da peljati mimo. Zna biti zelo stresno, sploh, če se na ozkem delu sreča več avtomobilov, kot se je seveda pripetilo nam. Nekatere turistične agencije pa celo vozijo turiste v kombi busih, da so težave lahko še večje. Ampak po vsem videnem in doživetem, se je seveda splačalo.

Brač brinove jagode cvet cvetje gneca na ozki cesti gorska pokrajina1 hiska in vrt Makarska Makarska riviera masiv Biokovo metuljcki na cvetu Otoki in polotok Vošac Podgora sveti Jure vrh gore vstop v park

avgust 13, 2007 Posted by | Hribolazenje | 4 komentarji