7 lastnosti, ki so mi prve padle na pamet

Trikrat sem bil izbran, naj napišem 7 naključnih dejstev o sebi. Prav. Ne bom pisal o svojem, sicer zelo lepem otroštvu.

Te so mi prve padle na pamet:

1. Rad putujem, ker monotonija zahodnjaškega načina življenja uniformira način razmišljanja. To vem šele sedaj, ko mi je moj način kumuliranja denarja omogočil več življenske svobode in pogled “čez”.

2. Ne maram institucionaliziranih religij in če se le da vedno odkrito zaničujem Vatikan.

3. Politično vedno konkreten čeprav se zavedam lastne subjektivnosti. Za seksiste, tradicionaliste, homofobe, kapitalske liberalce in desničarje nekorekten.

4. Pritegne me vse, kar je izvirno. Celo reklame.

5. Ljubim vse kar je povezano z rastlinami. Želim si živeti v hiši, ki bi prepuščala čim več svetlobe (lahko je tudi steklena, če se da:), polni rastlin in vonja po dišeči vlažnosti z minimalističnimi pristopi opremljanja. Obžalujem, ker ne bom nikoli milijarder, ki bi kupoval neobdelano zemljo in na njej sadil drevesa. Kdaj nazadnje ste objeli drevo?

6. Nikogar ne častim, ker je to lastnost ljudi, ki se ne zavedajo svoje samopodobe. Sploh pa mi je tuje avtomatizirano spoštovanje družbeno sprejetih avtoritet brez vprašanja zakaj.

7. Tradicija in nacionalna pripadnost mi ne pomenita nič ampak sta le umetna intelektualna bariera.

Sem že pri sedem?…Pa sem se ravno zagrel za še:)

Proslava kot hvalospev Janševemu egu

 Prav pričakovane stvari so se dogajale zadnje dni, ko sem bil odstoten. Nadaljevanje makartističnega diskurza v slovenskem javnem političnem prostoru. Grdi, dikatatorski komunisti in njihovi nasledniki, ki napadajo današnje s sproščenostjo navdihnjene tvorce še vedno trajajočega osamosvojitvenega procesa.

Predsednik koordinacijskega odbora za državne proslave Aleksander Zorn je danes za Delo izjavil, da Drnovšek ni bil predviden za govor na proslavi ob dnevu državnosti ampak bi le naredil pregled častne čete ter sprejel raport poveljujočega častnika. Sicer je bila ta možnost sprva Drnovšku ponujena in ko jo je odklonil, jo je odbor ponudil Janši. Drnovšek se je nato premislil, vendar pa je odbor ocenil, da bo to ostal Janša. Pika.

Izključitev predsednika države kot govornika pri tovrstni proslavi, je nekaj novega. Zato je povsem pravilno, da je Drnovšek odklonil sodelovanje. Govoriti vsej tisti samovšečni janšistični eliti, ki je gledala iz prvih vrst in Drnovška verjetno že tako ali tako prezira do onemoglosti, je res neprijetno opravilo. Verjetno sploh ni čudno, da se je sprememba govornika zgodila pod vladavino Janeza Janše, ki je proslavo letos spremenil v piknik SDS-a, v pognojenem vrtičku je sadil rožice o tem kako nam gre krasno. Krasno zaradi njega, seveda. V govoru je licemerno omenjal Pučnika skoraj v kontekstu svetnika, pa čeprav je ravno Janša tisti, ki mu je odvzel veljavo in ga dokončno spravil s političnega prizorišča zaradi lastnih interesov. Avtobusi turbo folk oboževalcev (med njimi celo nacistični skin-headi), ki so fanatično nosili majice z napisom njegovega imena, in s posebnim spektaklom na hoduljah, namenjenega pravzaprav njegovi izvoljenki Urški, pa kažejo pravo totalitarnost. Če sem bil kdaj vesel, da obstajajo svobodne volitve, sem to sedaj, saj če jih ne bi imeli, bi se kmalu ustvaril osebnostni kult diktatorja, ki hlapi po ploskanju in občudovanju množic. Kaj si ni nekaj takega, zelo podobnega privoščil Slobodan Miloševič v Gazimestanu na Kosovem?

Drnovška in Kučana se danes prikazuje kot zaviralca osamosvojitvenega procesa. Vendar se res sprašujem kaj bi bilo, če bi tisti kritični čas prepustili Janezu Janši in njegovi militaristični logiki. Bi bilo v Sloveniji manj mrtvih kot jih je bilo sicer ali pa bi kri tekla v potokih? Danes se pač govori v stilu, da je Slovenija premagala sovražnika. Notorična laž, lansirana zaradi organske potrebe naroda po nacionalističnem samoljublju. Kaj je sila, proti kateri se je Slovenija “uspešno uprla in jo premagala” povzročila v drugih republikah nekdanje SFRJ, smo lahko kaj kmalu videli.

Madeira – otok presežnikov

Dokler so spomini in občutki o potovanju na ta konec sveta še zelo sveži, je potrebno vse skupaj čim prej spraviti na papir oz. blog.

Žal je obisk otoka trajal le sedem dni. Premalo. To ugotavljam sedaj, ko sem videl koliko “dela” je pravzaprav tam, če želiš vse videti. Vseeno je bil urnik precej natrpan. Privoščil sem si le dva dni pravih, lenih počitnic s plavanjem v oceanu in poležavanjem na črni mivki, ostalo pa je bilo pohajkovanje. Večinoma z rent-a carom in nekaj malega z avtobusom javnega prometa. Za prečesati otok peš je malo preveč, saj meri okoli 700km2. Sposoja povprečnega avtomobila je stala 32 evrov na dan.

Poleteli smo z minhenskega letališča z letalsko družbo Air Berlin. Na žalost je pač tako, da če si želiš privoščiti lete v kraje, ki niso klasično evropski, moraš zaradi majhnosti slovenskega trga narediti 450 km, da sploh prideš do letališča, ki ponuja take lete. Kako je krasno biti Slovenec v tem pogledu, ne?

Let je trajal okoli 4 ure. Spraševal sem se ali sem jaz tisti, ki je stiskaški, ker nisem hotel dati dva evra za slušalke, ki so potrebne za poslušanje glasbe ali ogled filma ali je to omenjena letalska družba. Prvič v svoji “letalsko-potovalni” karieri sem namreč naletel na letalsko družbo, ki je zaračunavala kaj takega. Tolažil sem se da je problem na njihovi strani, saj je večina potnikov podobno mislila kot jaz in je raje obdržala 2 evra. Vrteli so film in glasbo, ki jih je mogoče gledal in poslušal odstotek ljudi.

Letališče v Madeiri je približno v tretjini celotne velikosti postavljeno na velike betonske nosilce, saj zaradi izjemno razgibanega terena otoka, očitno sploh ni nikjer toliko ravnice, da bi je bilo dovolj za pristajanje letala. In res, otok, ki se dobesedno požene iz Atlantika obdajajo tudi več 100 metrov visoki klifi. Presunljiv je Cabo Girao, ki se vertikalno iz morja povzpne na 580 metrov nadmorske višine in je tako drugi največji klif na svetu. Dobrih, na trenutke zelo prepadnih, vrtoglavih razgledov na okolico, na Madeiri ne zmanjka. Razlog za tako razgibanost terena gre iskati v vulkanskem izvoru otoka. Najvišja točka otoka je Pico Ruivo s 1862 m.

Otok leži okoli 500 kilometrov severno od Kanarskih otokov in približno 1000 km stran od matične države Portugalske. Spada med otoke Makaronezije (Azori, Madeira, Kanarski otoki, Zelenortski otoki). Prebivalcev je 260.000, polovica jih živi v glavnem mestu, Funchalu. Domačini so praviloma nekoliko nižje rasti. Otok je bil poseljen v petnajstem stoletju, ko so nanj naleteli portugalski pomorščaki. Ljudje večinoma živijo po hišah, blokovskih naselij nisem opazil. Ker to pomeni večjo pozidanost prostora, nam slika poseljenosti po zmerno strmih hribih nad pristaniščem Funchala kaže napačen občutek, kot da bi šlo za milijonsko mesto. Pozidanost otoka je na splošno zelo velika, ponekod celo gradijo v same skale. Severni del otoka je bolj zelen od južnega in ima zaradi severnih vetrov nekoliko hladnejšo klimo. Zaradi oceana, ki v doberšnji meri odmerja temperaturo, te pozimi ne padejo pod 13 stopinj, poleti pa zelo redko zrastejo nad 25. Temperatura vode je pozimi okoli 17, poleti pa 20 do 21, tako, da se večina turistov (razen mene in še nekaj njih) raje kopa v hotelskih bazenih.

Hotel Orca Praia v katerem sem bival, je zgrajen v skalo, tako da drugega razgleda z balkonov kot pogled na morje, ni. Velika soba s stekleno steno, velik balkon s pogledom na jug Atlantika in spet velika kopalnica, so me prepričale, da za hotelsko kvalifikacijo treh zvezdic včasih res lahko dobiš veliko.

Ob Madeiri leži še otok Porto Santo (baje ima vedno lepše vreme kot Madeira), ki ga nisem obiskal in še manjša skupina neposeljenih otočkov.

Zaradi zahtevnega terena, so kmetijske površine razporejene v terasah. Ogromno je nasadov banan in vinske trte. Hrana za povprečen žep je približno enako draga kot pri nas. Veliko je mesa, sploh z roštilja in rib. Dobra se mi je zdela madeirska zelenjavna juha. Poskusil sem tudi madeirski kolač, vendar se mi ni zdel nič posebnega. Razen visoke cene. Še huje, ker sem poskusil tistega z orehi, mi je nekaj časa nagajala zgaga.
Poizkusiti pravo domačo hrano, je tam kar problem. No, vsaj meni ni uspelo v celoti. Zdelo se mi je, da domačini ne hodijo preveč po restavracijah, tako da je težko najti kaj res pristno domačega, kjer turizem še nima prstov zraven. Ker nisem imel polnega penziona, je bila samopostrežna večerja v hotelu 16 evrov, vendar sem raje jedel po restavracijah. Predvsem Funchalu, kjer je bila izbira res ogromna. Od rib ali piščanca skupaj z zelenjavo, malo riža ter seveda kot uvod zelenjavna juha.
Madeira je znana po dobrem vinu, ki ima svojevrsten okus, saj ga pridelajo na drugačen način. Ima večjo stopnjo alkohola kot naše. Okus me zelo spominja na slivovo vino, ki ga pri nas ponudijo v kitajskih restavracijah.

Madeira je otok tunelov. Razumljivo glede na teren. Ima tudi avtocesto, ki poteka od letališča do ribiške vasice Ribeira Bravo. Kar naprej si v tunelih, tako, da me bo vožja v njih še dolgo spominjala na ta otok. Ceste so glede na zahtevnost terena na trenutke zelo ozke a vseeno zelo dobre.

Na otoku se lahko počne veliko stvari.
V Funchalu je narejena žičnica, ki nas za 22 evrov popelje do mesta Monte (550 m nad morjem), kjer je prekrasen botaniči vrt Monte Palace Tropical Garden (vstopnina je vračunana v ceno žičnice) in nekaj graščin. Turistom od tukaj ponujajo tudi tradicionalni spust po cesti s posebno izdelanimi sankami. Zahodno od Funchala se razprostira področje modernih hotelskih kompleksov z nekaj kilometrov dolgo in razgibano sprehajalno potjo.
Otok ima zelo veliko botaničnih vrtov. Še več, lahko rečem, da je cel otok en sam botanični vrt. Domačini zelo skrbijo za okolico. Seveda je nujno obiskati tržnico Mercado dos Lavradores, kjer se v prvem delu bohoti izjemno raznolika ponudba sadja, zelenjave in cvetja. Nekatere prodajalke so oblečene v tradicionalna oblačila. Marsikateri sadež sem tam videl prvič. K sreči se jih lahko tudi degustira, vendar se potem spodobi da vsaj nekaj malega tudi kupiš. Drugi del tržnice je ribarnica, kjer prodajajo različne vrste rib, prednjačijo tune in jeguljam podobne ribe (v angleščini scabbard fish), ki se tudi največ uživajo.
Veliko je tudi pohodništva, sploh po vrhovih. Poti so zelo lepo označene. Ena takih lepih peš poti, ki cel čas poteka po grebenih najvišjih vrhov Madeire je od Pico do Arieira do Pico Rouvio. Žal nisem imel preveč sreče, saj je tisti dan, ko sem se spravil gor, bilo megleno vreme, tako da ni bilo kaj prida razgleda na okolico. Opazil pa sem kopico nekih lepih rož, ki so zaradi izjemne številčnosti dajale rumeno podobo grebenom. Zaradi hladnejšega podnebja v hribih, uspeva tudi smreka. Nasploh je vegetacija v gorah severa podobna naši. Na jugu prevladuje evkaliptus. Višji deli so praviloma zelo pogosto zaviti v oblake iz katerih pa bolj prši kot kaj konkretno pada.
Možno je tudi obiskati skrajni vzhodni del otoka, polotok Ponto de Sao Laurencio, ki iz letala zgleda kot nekakšen rjav rep. Dostopen je skozi vasico Canicao, ki je bila nekoč središče lova na kite. Tudi na polotoku so urejene peš poti. Vegetacija je bolj bora, pokrajina je skoraj puščavna. Polno je prepadnih sten in čudovitega razgleda na ocean in kopico čeri, ki kot naravni spomeniki kljubujejo visokim valovom in penjenju morja.

Od mest mi bo v spominu poleg Funchala ostal tudi Porto Muniz, kjer imajo zelo zanimive naravne bazene, ki so nastali kot mešanica delovanja naravnih sil, erozije in človeških rok. Zelo lepo in mirno mesto je tudi Seixal z izjemno razčlenjeno obalo in s temno zelenim gozdom poraščenimi strminami, ki se dvigujejo vse do oblakov. S klifov teče veliko slapov. Na severni strani je še zanimiva Santana, kjer se lahko vidijo tradicionalne madeirske hiše. Ribiško mesto Camara de Lobos sem še največkrat obiskal, saj je bilo dokaj blizu hotela. Je lušno, majhno mestece, kjer je bil prav užitek spiti kak kapučino in opazovati domačine, predvsem ribiče pri vsakodnevnih opravilih. Sem spada tudi energično kartanje:) Omeniti velja še Ribeira Bravo, kot eno najstarejših mest na Madeiri. Od tam je tudi najbližja pot na severni del otoka. Bližnje mesto Ponta do Sol ima lepe, obnovljene hiše in slikovite stranske ulice.

In še nekaj slik:

Uau, samo to lahko recem

Trenutno sem, kot receno, na Madeiri in lahko recem, da sem res zelo prijetno presenecen. Sicer sem pricakoval, da je otok lep vendar da bo toliko, si pa nisem nikoli predstavlja…Dobesedno je precudovit, kot v pravljici, sploh osrednji del, ki je zelen in s hribi takih oblik, ki jih pri nas ni…Juzni del otoka sem ze precej obdelal, tako, da bom jutri zacel s hribi (najvisji malo manj kot 1900 m) in severnim delom…Vreme je se kar ok, tu in tam prsi z Atlantika, na trenutke zelo piha, tako da smo z letalom pristali precej “majavo”, sonce je zelo mocno, temperatura zraka pa ne preseze 24 stopinj…Ljudje so zelo prijazni, cene pa so priblizno kot pri nas…Portugalsko mi ne gre dobro od rok a k sreci se da zelo dobro sporazumeti v anglescini…Skoraj sokiran od naravnih lepot nabiram slike, se vozim z rent-a carom, ceste so dobre, glede na neverjetno zahtevnost terena. Kartice so ze poslane.
Pridem v nedeljo zjutraj.

O vsem tem vec, ko pridem domov in vse skupaj okrasim z res lepimi utrinki iz pokrajine in rastlinskega sveta.

Vatikan in ženske

Vatikanska mačo geriatrija, ki ve vse o vsem, se je javno spravila na Amnesty International, ker podpira pravico ženske, da se prostovoljno odloči za splav, če je bila žrtev posilstva, je spočela v incestu ali pa je orgoženo njeno življenje. Poziva vse ideološke slednike, naj jih finančno bojkotirajo po svojih močeh.

Da je RKC sovražno nastrojena do žensk, verjetno ni neka nova pogruntavščina. Ni jim dovoljeno da sodelujejo v institucinalnem ustroju, saj zaradi svojega spola očitno niso vredne zaupanja v vodenje. Vendar, da nek kardinal reče, da je proti splavu tudi, če je ogroženo življenje nosečnice, pomeni, da ima celo zarodek v njihovih očeh večjo veljavo kot žensko bitje. Umor ni nikoli opravičljiv, pravijo. Ali beseda nikoli vključuje tudi kurjenja čarovnic? Resnično se čudim, kako je mogoče, da nekatere ženske celo s ponosom rečejo, da so katoličanke ob vseh teh ponižujočih dejstvih. Kaj se je zgodilo z njihovim občutkom za emancipacijo?

Ravno zato bom omenil eno izmed najbolj znanih žensk, nun, ki ji je testosteronska vatikanska ideologija do norosti oprala možgane in ji odvzeli vse človeške občutke do lastnega spola.
Veliko se je govorilo o tem, kako je imela nadvse poveličevana, blažena Mati Tereza, uradno sicer velika človekoljubka, fanatična stališča o abortusu, kontracepciji in ločitvah.
Ko je v začetku 70-ih let prejšnjega stoletja izbruhnila vojna med Indijo in Pakistanom, so pakistanski vojaki brutalno posilili okoli 450.000 hindujskih žensk (celo mlade deklice, ki so umirale z razparanimi genitalijami), na tisoče jih je tako ostalo nosečih. Vse to je videla tudi Tereza, vendar namesto, da bi ponudila moralno pomoč vsem tem trpečim ženskam, je v svojih javnih nastopih obsojala njihove vsakršne poskuse splava. Neizprosno je branila fetuse ne glede na okoliščine. Koliko od teh žensk, bi tudi njej privoščile posilstvo? Tako bi lahko govorila iz lastne izkušnje, kar je povsem nekaj drugega kot ideologija.

Sproščena Slovenija po Jambreku

Prav sproščeno sem se namuznil ob Jambrekovih izjav, ki jih je lansiral v slovensko javnost ob javni promociji janšističnega političnega združenja Zbor za republiko. Ta se je spet aktiviral, kot krizna skupina za popravo vladnega rejting. Čudim se kaj Spomenka Hribar počne tam. Ne vem, če je vloga politične disidentke res tako zelo prijetna.

Slovenija je po Jambreku nesproščena. Kaj, hudiča pa to pomeni? Da lahko sproščeno prdnem, ne da bi se vihal kak fini nos?

Šalo na stran. Mišljeno je bilo, kot da je pri nas še vedno komunizem, ki se je tako globoko zažrl v družbo, da celo Janši ni uspelo odpraviti ovir, da bi se ljudje lahko sproščeno izražali o svojih stališčih. Se strinjam gospod Jamrek, le da vzrok vidim v Janši in ne v demonskih komunistih, ki jih že zdavnaj ni več. Ukvarjanje s trenutnim stanjem pri nas, pod to vlado, ne bo nikoli popularno. Toliko je še rdečih krivic in rdečkarjev iz preteklosti, da kar ne moremo sproščeno zadihati trenutnega družbenega zraka, ne?
Bi se omenjeni gospod iz Zbora res zadovoljil le še z enim mandatom političnih favoritov glede na njegovo izrazito angažirano politično preferiranje? Lepo vas prosim. V svoji viziji “sproščeno” določa kdo naj bi bil v novem mandatu na oblasti. V demokraciji se to ponavadi prepusti volilcem.

Kako dobro vlado imamo, nas za potrebe rejtinga skuša prepričati s stanjem v gospodarstvu, ki se je razcvetelo pod to vlado. Ker pa je očitno dober manipulator in slab gospodarstvenik, seveda ne more vedeti, da gre tudi EU in trgom kamor izvaža Slovenija dobro, da smo imeli toplo zimo, kar je vplivalo na gradbeni sektor (in posledično tudi ostale) ter da se pravi učinki neke gospodarske politike vedno pokažejo na daljši rok. Daljši kot traja mandat “sproščenih”. Kako bo on vse to vedel, če tega ne ve niti naš ultra gospodarski strokovnjak Bajuk, ki je v izjavi pred par dnevi, zasluge pripisal kar sebi oz. svojemu ministrstvu. Sicer pa od tigrske gospodarske rasti povprečen državljan, ki dela za 600 eurov na mesec in mu Jambrek pravzparav namenja svojo tokratno manipulacijo, nima nič. Pa čeprav ob enaki produktivnosti in dobičkih v Nemčiji isti delavec lahko dobi tudi dvakrat več. Že slišim, pa naj gre tja, brez odgovora, kdo bo tukaj plačeval davke.
Jambrek omenja celo padanje brezposelnosti, zanemari pa statistično zvijačo, kjer se iz registra nezaposlenih brišejo vsi, ki ne izpolnjujejo kopice pogojev. V Sloveniji zaradi takega vodenja brezposelnosti pravzaprav sploh ne vemo kakšna je realna številka, saj, ironično, registrirana brezposelna oseba ni enaka neregistrirani. Si zaposlen ali pa nisi, tretje možnosti pač ni več. Razen pri nas.

Ker se volitve hitro bližajo, lahko kmalu pričakujemo kopico raznih Jambrekov, ki nam bodo priporočali kdo mora biti na oblasti, da bi nam bilo bivanje sila “sproščeno”. Blagor se nam, kako zelo skrbijo za nas.

Je res smrt meja?

Grozljiva novica, ki pa so jo mediji uvrstili le med črno kroniko (tako Pop TV kot teletekst RTVSlo). Medtem pa je pismo Andrijane Starina Kosem udarna novica, kot da je odkritje, da je Janša vplival na medije (in še vpliva), nekaj zelo novega in nenavadnega.

Je ta dogodek v zdravstvu indikator splošnega, skrajno zmaterializiranega stanja v družbi? Mislil sem, da je kaj takega mogoče le v ZDA (neoliberalci, pomirite se!) a kot kaže, je to tudi slovenska kruta realnost. Človeka, ki je tožil o bolečinah v prsih in je težko dihal, so poslali k splošnemu zdravniku po napotnico, čeprav vsak z vsaj kančkom splošne izobrazbe ve, da so to tipični znaki srčnega infarkta. Le koliko časa bi jim vzelo, če bi se mu posvetili? Res je, da na urgenco pride marsikdo in z njegovim zdravstvenim stanjem mogoče sploh ni nič resnega, vendar kaj ti beli bogovi res nimajo niti toliko časa, par minutk, da bi lahko takoj ugotovili kaj je resno in kaj ne? Saj zase pravijo, da so strokovnjaki. Če se nečemu nočeš posvetiti, je res težko ugotoviti karkoli. Sicer sveto zatrjujejo, da preiščejo vsak primer vendar slednji dokazuje, da se nekdo med njimi laže. Zato, da javnost pomirijo, zdravniška srenja zdaj govori o temeljiti preiskavi. Tako kot je bilo na desetine prejšnjih, kjer zaradi “temeljitosti” ni nihče odgovarjal. Utopično bi bilo pričakovati, da bodo sami sebi očitali napake, tudi, če jih naredijo. In jih. Veliko. Saj so vendar tudi oni samo ljudje. A kaj, ko se bojijo odgovornosti in tiste lene in nesposobne med njimi nočejo izločiti. Človeška življenja gor ali dol. Borbo prizadetih, ki izgubijo bližnje pa arogantno opravičujejo kot post travmatski sindrom in s tem izključujejo sleherno možnost za zdravniško napako. Sploh tisti, najbolj ratoborni, ki ne bodo nikoli priznali napake. Najpomembnejša je neomadeževanost stanu, čeprav v ozadju teče tihi in edini logičen dogovor v stilu, danes ti opravičiš mene, jutri bom pa jaz tebe saj nikoli ne veš, kdaj boš naredil napako.