ateistek

Po sonce na Dovško Babo

Kar sem izkusil danes, je kazalo na to, da sta gorski in nižinski svet lahko dva povsem ločena svetova. Sploh, če ju loči plast oblakov. Pod njo temno, zamegljeno in depresivno, nad njo pa živahno, toplo in poživljujoče vreme z modrim nebom in popolnoma brez oblačka. Kot da bi se vsedel na letalo in odpotoval tisoče kilometrov stran.

Dovška Baba, 1891 metrov visoka gora v Karavankah, je bila povsem dovolj visoka, da je prebila plast zimske megle. Kar tri ure je trajal vzpon iz vasi Dovje do njenega vrha. Zanimivo, da je bilo snega po poti približno enako ali komaj kaj več kot v Ljubljani, če ne upoštevam zametov pod vrhom.

Navzgor, samo navzgor in čim prej na sonce, je bil motiv, ki nas je gnal prvi dve uri. Malo pod Planino Dovška Rožca, se je okoli nas prikazal prizor, ki smo ga nestrpno čakali. Namesto mrzlega zraka, je začelo naše obraze greti toplo sonce.

Slovenija je pokazala vse svoje hribe daleč okoli, ki so segali vsaj 1500 metrov. Videl se je kukajoči Snežnik na povsem drugem koncu Slovenije. Na vrhu se je odprl pogled tudi na Avstrijo in Italijo in Karnijske Alpe z enakim scenarijem meglenega morja po nižinah. Veliki Klek (3798m), najvišja gora Avstrije, je bil tako blizu kot še nikoli. Z vrha Babe se je videla Luknja v dolino Zadnjice (ah, te asociacije).

Kot mački smo od zadovoljstva predli na soncu. A padajoči lok sonca, ki se je kazal nad Julijci, je nemo opozarjalo, da je čas za povratek

.

januar 24, 2010 Posted by | Hribolazenje | 2 komentarja

Zimska idila pod Storžičem

Spodnje slike so nastale v nedeljo na pohodu na Veliki Javornik (1715 m) za Storžičem (če nanj gledamo iz Ljubljane). Čeprav je zjutraj še snežilo in je kazalo, da bo načrtovan izlet v hribe bolj strel v prazno, se je malo po poldnevu pokrajina odprla v vsej svoji beli opojnosti. Smreke so, bolj kot na drevesa, spominjale na snežne skulpture. Prav vsaka bilčica, ki je štrlela nad snežno odejo, je bila okrašena z ivjem. Take oblike so v dolini prej izjema, saj se redko zgodi, da bi se ivje na drevesih, tam, kjer niso prekrita s snegom, kopičilo dlje časa.
Da je dan lep, so kmalu odkrili tudi sami Tržičani, ki so se v množičnem številu udeležili organiziranega sankanja po cesti, ki pelje do Doma pod Storžičem. Otroci so razposajeno tekali sem ter tja. Opazovanje njihove igre me je nostalgično spominjalo na lastno otroštvo in veselje ob snegu.

januar 19, 2010 Posted by | Hribolazenje | 3 komentarji

Grintovec

Zadnje čase se res veliko potepam po hribih. V zbirki obiskanih, se je končno znašel tudi Grintovec. Kot najvišjih vrh Kamniško-Savinjskih Alp (2558 m) ima zato še posebno vrednost. Če pogledate iz Ljubljane proti najbližnjim in najvišjim goram proti severu, potem je to drug, špičast vrh, gledano od leve proti desni.

Cvetovi

Šla sva dan prej preden nas je zajela ta junijska ohladitev. Dan je bil prelep, brez oblačkov. Odpravila sva se ob šestih zjutraj iz Ljubljane proti vasi Kokra in nato po makadamski cesti do kmetije Suhadolnik, kjer sva pustila avto. Čakalo naju je okoli 5 ur čistega vzpona.

Encijan in gobice

Pot se na začetku razcepi na bolj in manj zahtevno. Šla sva kar po prvi, nazaj pa po drugi. Je dokaj prepadna, nekaj je klinov in zajl ampak ni sile.

Gorske rožice

Sonce je bilo še nizko na obzorju tako, da je bilo zelo prijetno. Kapljice jutranje rose so se bleščale in širil se je vonj hladne vlage natopljene z vonjem rastlin. Pogled navzgor je razkazoval strmo dvigajoče ostenje Kočne.

Kočna

Po dveh urah sopihanja sva prišla do Zoisove koče na Kokrskem sedlu. Tam se že bil. Takrat sem se povzpel iz doline Kamniške Bistrice in moram priznati, da je bila pot bolj utrujajoča in daljša.
Odstranili so tudi glasen klopotec. Prijetna in zgovorna oskrbnica nama je rade volje spekla palačinke. Družbo v koči sta ji delala še njen mlad sin in zlata prinašalka Tara.

Zoisova koča na Kokrskem sedlu

Psička Tara, v ozadju vrh Grintovca

Kmalu sva se odpravila naprej, saj je bilo do vrha še dve uri. Sonce je zdaj že kazalo vso svojo moč a je vseeno zaradi višine bilo vse manj toplo in vse bolj vetrovno. S pridobivanjem višine se je tudi odpiral vse bolj daljnosežen razgled, ki ga je na jugu sprva zapiral Kalški greben. Pot se vleče in vleče vendar jo krajša pričakovanje po dosegu vrha in razgleda.

Vrh Grintovca

Razgled je res fenomenalen. Videlo se je 3/4 Slovenije. Sploh ne vem kje naj začnem. Torej, na vzhodu se je najprej pokazala Skuta, nato Brana, delček Kamniškega sedla, nato Planjava, Ojstrica in še naprej po Koroškem. Jugovzhodno se je kazal Kum nad Trbovljem, na jugu Kalški greben, Krvavec, nato ljubljanska kotlina, dlje Snežnik in še dlje celo Učka, jugozahodno se je videl Nanos, nato celotna veriga Julijcev, na zahodu pa Storžič, Stol, celoten greben Košute. Pogled je nesel tudi do vedno belih Dolomitov in Velikega Kleka. Eden boljših razgledov v moji planinski karieri.

Veriga Julijcev

Ni ga lepšega kot kaj pojesti na samem vrhu in po končanem navdušenju nad razgledom še kratko zakinkati. Hladen veter naju je kmalu opozoril, da sva visoko v hribih in da je čas za povratek. Bližala se je sprememba vremena.

Vrh Grintovca, v ozadju Skuta

Pri povratku sva se še enkrat okrepčala v omenjeni koči z ričetom. Po poti povratka so nekaj ur pred nama hodile ovce, ki so za seboj pustile značilen vonj. Moteče ali ne, to pač spada v “gorski diskurz”. Zagledala sva jih, kako se v senci stiskajo ena ob drugi. Kot celota so se rahlo pozibavale v ritmu dihanja.

Ovčke

Planinska kavka

Naslednji dan sem ga pogledal iz Ljubljane. Bil je zasnežen, mrzel. Zbujal je strahospoštovanje.

junij 21, 2009 Posted by | Hribolazenje | 10 komentarjev

Lučki Dedec

V Sloveniji je veliko hribov, ki se imenujejo kot takšni ali drugačne dedci ali babe. Na enem takšnem sem se potepal ta vikend.

Del Slovenije, ki se začne zahodno od Kamnika, kamor gre pot dalje proti Gornjemu Gradu in naprej proti Koroški, mi je dokaj neznan. Nazadnje sem slišal za to območje, ko so tam utrpeli veliko škodo zaradi močne nevihte, ki je porušila veliko gozda.

Iti v ta del Kamniško-Savinjskih Alp, zahteva nekoliko več vožnje. S skupino iz OIS-a smo se dobili malo pred sedmo zjutraj in krenili proti Kamniku in nato naprej po ovinkasti cesti proti Lučam, tam pa po dolgi gozdni cesti do izhodišča, kjer je “grozil” napis, da nas čaka vsaj 3,5 ure hoda v eno smer.

Začetna markacija2

Strma pot po gozdu, ki je ni in ni hotelo biti konca, nam je popestrila s prav posebnim cvetom, ki ga do sedaj zaradi njegove izjemne redkosti (razglašen za redkega in zaščitenega) še nisem videl. Kar trije Lepi Čeveljci so se razkazovali v vsej svoji deviški lepoti. Navdušenost smo potolažili z divjim fotografiranjem.

Lepi Čeveljc

Ko se je gozd končno razredčil, smo se znašli na lepi, okrogli jasi, kjer je sledil počitek in prva vprašanja, kateri hrib je tam pa tam.

Travna jasa

Nad njo so se začele pojavljali prve večje krpe topečega se snega in mrzli potočki snežnice z žuborečim slapom.

Luknja v topečem snegu

Strmemu, vijoličnemu bregu je barvo posodil bujno cvetoči Wulfenov jeglič. Pravzaprav je bilo celotno področje kot velik botanični vrt, kjer so rožice kar tekmovale katere bo lepše zacvetela. Kar težko je bilo hoditi, ne da bi kakšno pohodil.

Cvetoča pot

Cvetoči grmiček

Tam, kjer je sneg izginil še pred kratkim, so se pojavili telohi in najbolj zgodnje cvetje.

Teloh

Alpski zvonček

Kmalu smo prišli do razgledne točke. Pred nami Lučki Dedec kamor smo se hitro povzpeli (2023m).

Lučki Dedec

Na vrhu pa prekrasen prizor gorske kotline Korošice s Kocbekovim domom (1808 metrov – okrogla kotlinica je zgledala, kot bi pogledal kakšno od pokrajih Zemlje iz satelita), ujete pod mogočnim ostenjem Ojstrice (2350m).

Kotanja Korošica s Kocbekovim domom

Ojstrica

Koča na Korošici je ponujala dobro hrano. Precej je bilo tudi drugih obiskovalcev.

Kocbekov dom na Korošici

Lučki Dedec je bil od tu videti veliko bolj divje in neprijazno. Za plezalce je to verjetno pravi izziv. Njegov dolgi vrh in široke stene so se strmo dvigovale proti nebu, nekaj ogromnih skal pa je odlomljenih in nametanih po nižjih predelih.

Lučki Dedec2 - sposojena slika

Sonce je izjemno močno. Kljub kremi s faktorjem 20, sem imel nekaj rdečine na vratu. Tudi ostali jo niso bolje odnesli.

Izlet je bil precej ležeren. To, kar bi nekateri naredili v sedmih, osmih urah, smo mi naredili v celem dnevu. Le kam bi se nam mudilo iz tega planinskega raja? Že tako so prijetne ure prehitro mninile.

junij 17, 2009 Posted by | Hribolazenje | 5 komentarjev

Stol

Zadnje čase mi zelo dišijo Karavanke. Najprej Golica, zdaj Stol.

Poti do njegovih najvišjih delov, je več. Odločila sva se odpraviti od Valvazorjevega doma (1181 metrov), kjer sva parkirala avtomobil. Šla sva po nekoliko krajši, Žirovniški poti.

Začetni smerokaz

Smerokazi so napovedovali 2,5 ure hoje. Pogled navzgor po gori ni bil kaj prida prijeten, saj so se njeni grebeni zavijali v oblake.

Pot je prvih nekaj 100 metrov položna, potem pa se začne strmo dvigovati vse do vrha. Smrekov gozd postane vse bolj redek in kmalu izgine. V tem času ga nadomestijo lepi gorski travniki odeti v živahne barve cvetočih rastlinic.

Cvetje pod vrhom

Cvetovi borovnic

Cvetje po poti

Sprva so nama nagajale zasledovalske muhe. Celi roj je brenčal okoli ušes in glave. Opletanje z rokami ni kaj prida pomagalo.

Kmalu so izginile. Izginilo je tudi sonce. Zamenjal ga je močan veter in kadeče meglice, ki so se z višino popolnoma zgostile v oblake. Vidljivost se je zelo zmanjšala. V roke in ušesa me je zeblo kot psa. Vetrovka je sicer pomagala vendar bi bilo še bolje, če bi vzel tudi rokavice in kapo. Zadnjih par 100 metrov je bilo dejansko mučnih. Ropotanje vetrnice, ki se je vrtela v sunkih vetra, je le kazalo, da sta koča in toplota blizu. Nikoli več se ne odpravim brez rokavic in kape v hribe, pa tudi, če napovedujejo ne vem kako toplo vreme.

Topeči se sneg

Kočo, poimenovano po poetu Prešernu na 2174 metrih višine, vodi starejši in nadvse prijeten par. Nadvse zgovorna gospa nama je postregla s toplim čajem in zelo dobro joto, obogateno s šinkom. Hrano jim vsakih 14 dni dostavljajo s helikopterjem.

Presernova koca z Blejskim jezerom

Blejsko jezero

Ko sem se končno pogrel, sva nadaljevala do vrha, ki je od koče oddaljen približno 20 minut. Veter je bil še vedno “ubijalski”, tako, da sem na samem vrhu na vseh štirih pokukal čez prepadni rob na avstrijsko stran, kleče naredil par fotografij in jo takoj ucvrl nazaj v kočo.

Vrh Stola

Pogled z vrha proti koči

Da bom malo pod vrhom Stola videl tudi kolesarje, res nisem pričakoval. Za nekatere pa res ni omejitev. Žal je tudi vrh Stola ideološko pomarkiran z velikim, grdim križem, ki kar vabim , da se nad njim uporabi žaga.

Gorski kolesarji

Spet sva se vrnila v kočo, kjer so naju  še malo razvajali z dobro hrano. Naročila še palačinke. Izjemno okusne. Ne vem ali je bila v koči hrana dejansko okusna ali pa je temu bilo krivo dejstvo, da sem bil tako visoko v hribih. Tudi ostali planinci so pohvalili kuho, tako, da bo verjetno tisto prvo.

Metuljček

Ko sva se namenila vrniti, se je tudi vreme kar naenkrat spremenilo. Tokrat na boljše. Posijalo je toplo sonce, ogrelo veter in posušilo oblake. Končno se nama je razkazala širša okolica ostalih hribov. Kot da bi spregledala. Oskrbnik koče nama je še prijazno razkazal okolišnje hribe.

Begunjščica

Vrtača

Stol je najvišja gora Karavank, ki seže 2236 metrov visoko. Če ga pogledate z njegove jugovzhodne strani, dejansko zgleda kot ogromen stol. Je zahtevna gora za tiste z nekaj več kondicije, saj je hoje za 5 do 6 ur. In z vetrovko, rokavicami ter kapo, seveda 😉

junij 10, 2009 Posted by | Hribolazenje | Komentiraj

Golica

Prekrasen in zelo obiskan hrib, ki je posodil svoje ime Avsenikovi viži. Leži nad Jesenicami. Njegov vrh je, kot pravi ime, neporaščen z gozdom. Prekrit je le z nežno travo, ki mu daje nadvse prijeten videz. Hrib je znan tudi po narcisah, ki cvetijo po njegovih pobočjih. Najprej začnejo cveteti v nižjih predelih, potem pa se cvetenje pomika vse višje po hribu. Golica je visoka 1836 metrov.

Njena visokost Narcisa

Poti na vrh, je več. Šla sva z avtom do vasica Planina pod Golico in nato izbrala tisto, kjer markacije obljubljajo dvourno trajanje (mimo postojanke “Pri Fencu”). Ob postojanki sem opazil bujno cvetoče travnike, ki so me spomnili, da so bili nekoč taki tudi v Ljubljani. Ko je sonce posijalo po njih, so dobili še bolj izrazito barvo.

Cvetoči travnik

Planina pod Golico
Pot se nato nadaljuje po zelo lepem gozu, ki ga krasijo visoke smreke in začuda tudi jelke. Ko se gozd razredči, smo skoraj že pri koči, ki je okoli 250 do 300 metrov nižje od vrha. Sicer je na začetni markaciji pisalo, da bo pot strma vendar nisem imel takega občutka. Tudi trajanje se mi je zdelo krajše.

Smerokaz

Od koče je potem še pol ure do vrha. Cel čas naju je spremljal meket ovac, ki so se pasle na obsežnih travnikih.

Ovčke na paši

Koča

Bilo je oblačno, čez greben pa je vlekel hladen veter tako, da se nisva preveč dolgo zadrževala na njem.

Ostanki snežnih zametov

Razgled je bil zadovoljiv. Pogled na avstrijsko stran je razkrival široko ustje reke Drave in bolj neprijazen severni del Golice z zakrnelimi macesni.

Drava

Triglav se je zakrival v oblake, okoli njega pa so se razkazovali drugi vrhovi Julijskih Alp. Lepo se vidita dolini Vrat in Krme, ves greben od Viševnika do Debele peči, levo od njega Pokljuka, v ozadju pa Spodnje Bohinjske gore. Na jugovzhodu se odpre še pogled na Karavanke s Stolom v ospredju. Pogled proti Ljubljani pa celo razkrije obrise Šmarne Gore.

Baba

Stol v oblakih

Na vrhu Golice je nekoč stala koča, vendar je bila med 2 sv. vojno požgana.

Pri povratku sva se spet ustavila v koči in si provoščila joto in zelo dober sirov zavitek. Kmalu se je koča napolnila s Štajerci in Italijani. Ko so slednji začeli s petjem, je bil čas za odhod nazaj v dolino.

Jesenice

junij 3, 2009 Posted by | Hribolazenje | 7 komentarjev

Zimski Viševnik

Viševnik je eden izmed najbolj obiskanih dvatisočakov v zimskem času. To se je dokazalo tudi včeraj, ko sem ga obiskal. Že tretjič v svoji hribolazniški “karieri” in prvič v zimskem času.

Rudno polje je bilo polno oboževalcev zimskih radosti. Smučarji, tekači, borderji in mi, planinci. Vsi smo se veselili lepega, zimskega sončnega dneva.

Ob smučišču smo začeli z vzponom. Medtem, ko je sidro smučarje lagodno vleklo v strmino, smo planinci počasi, korak za korakom, grizli vanjo. Zaradi temperaturne inverzije, se je z višino dvigovala temperatura. Tudi nam. Brez problemov bi premagoval strmino v kratkih rokavih.
Dve uri hoje v strmi breg in “skok” od 1350 metrov, kjer je bilo parkirišče do 2050, kolikor znaša višina Viševnika, nas je dodobra preznojila. Pot je bila cel čas dobro shojena, niti dereze pri vzponu niso bile potrebne.

In na vrhu seveda prečudovit razgled na okolišnje hribe, izrazito obložene s snežno odejo. Triglav je bil na dosegu roke. Ljudi je bilo veliko. Sproščeni pogovori so se kar vrstili. Sploh hecanje na temo moje napihljive blazinice, ki mi je služila kot “podritnik”.
Nekateri so uživali v bordanju. Prav užitek jih je bilo gledati, kako se pogumno spuščajo po strmini, drugi so si privoščili turno smučanje.

Tudi mi smo imelii dokaj zanimiv spust. Opremljeni z gamašami, smo se spustili po dolgem in strmem bregu, po neprehojeni poti in snegu, ki se ni udiral globje od kolen. V eni uri smo že hodili nad Konjščico. Pogled na hiške, obložene s kupi snega in igro senc popoldanskega sonca, je bil prav idiličen.

Pozno popoldne smo prišli nazaj na Rudno polje. Temperatura je takoj po zahodu sonca padla na -11 stopinj. Kot bi nekdo ugasnil pečko. Pogreli smo se z borovničkami in kuhanim vinom v topli sobici “Pri Jurčku” in se zadovoljni vrnili domov. Po hribovskih turah se vedno počutim izpolnjenega.

januar 12, 2009 Posted by | Hribolazenje | Komentiraj