Še Tokija

Raziskovanje japonskega glavnega mesta se nadaljuje. Vceraj cetrt Ginza, danes obisk najvecje zelezniske postaje Shinjuku, obisk bliznjega parka Shinjuku Gyoen, prvo ponocevanje in radost ob prejetju pozabljene Japan Rail karte ter preizkus WC skoljke, ki ti po opravljeni potrebu najprej odplakne kupcek srece, nato pa se ocisti in osusi intimne predele, lol. Vse to ob zeljeni temperaturi zraka in vode. Samo gumbe je potrebno pritisniti v pravilnem zaporedju.

Ginza naju je razveselila s Sonyjevim centrom, kjer prodajajo svoje najnovejse izdelke, ki jih se ni nikjer v prodaji. Stavba v osmih nadstropjih ponuja na vsakem od njih tematsko razdeljene izdelke in kopico tipicno kimajocih in nasmejanih hostes, ki so v vsakem trenutku na razpolago potencialnim kupcem. Pravi uzitek za ljubitelje najnovejse elektronike. Nekoliko so me le razocarale cene, saj sem pricakoval, da bodo nizje.

Postaja Shinjuku je nekaj posebnega. Je najvecja tokijska zelezniska postaja, kjer se dnevno na njej predrenja tudi do 2 milijona ljudi. Ko od dalec poslusas vse te zvoke, ki jih vsak trenutek oddaja taka mnozica hitecih ljudi, se kar ustrasis. Okoli nje pa v vecernem casu po sosednjih ulicah zazarijo milijoni luck in displayev, ki okrasujejo stavbe s pravim futuristicnim izgledom. Ne bi bilo slabo, ce bi sem pripeljali vecnega ljubljanskega jamraca Jazbinska, lol, da vidi, kaj lahko clovek vse naredi in da ni vsa modrost v starih, plesnivih stavbah, pardon, kulturni dediscini. Ko sem v Ginzi videl stavbo, ki jo krasi ogromna Casio ura, umetelno vdelana v fasado ali, ko vidis stavbo, kjer je na njen vrh postavljen kar grad, ki spominja na bavarske, pomislis, da je arhitektura res brez meja. Prav posebno dozivetje. Toliko ustvarjalnosti na enem mestu cloveku kar vzame sapo.

Pocasi se prebujajo cesnje in vse bolj se oblacijo v cvetoce barve. Bele, roza, vijolicne, nekatere so cepljene, tako, da imajo na istem drevesu vec barv. Ogromen park Shinjuku jih je poln. V teh dneh pa je poln tudi ljudi, vec tisoc, ki pod njegovimi cesnjami prirejajo piknike in se druzijo. Vsi navduseno fotografirajo cvetove od blizu in dalec. Kako lepo, da ljudje ne potrebujejo nekih svetnikov in verske institucije, ki bi jim zapovedovala praznike, zaradi lastnih promocijskih ciljev ampak preprosto castijo naravo in njen vsakoletni krogotok. Vstopnina je simbolicna. Ko so zvecer park zaprli, za vso tisto nepregledno, dolgo mnozico ljudi ni ostala skoraj nobena smet, kar je prav neverjetno. Ste bili pri nas kdaj v Tivoliju, po kaksnem koncertu na prostem v poletnem casu. Raje ne!

Obiskoval sva tudi shopping center Takashimaja, ki se razteza v 12. nadstropjih in je povrhu se razdeljen v dva dela, torej prakticno za 24 nadstropij razlicnih, tematsko razdeljenih sklopov izdelkov. Ponujajo izdelke, ki se jih pri nas niti ne bi spomnili da jih potrebujemo. Ker je Tokyo tako veliko mesto, si lahko prodajalci privoscijo prodajo se tako bizarnih malenkosti in drobnarij in iz tega naredijo celo verigo. Vsaka palcka, vsaka cevka za opremo stanovanja, za ustvarjanje, kar tako. Vsakodnevni izdelki, ki jih krasi izjemen dizajn in najnovejsa tehnologija, dobijo kar naenkrat nov smisel.
Na vrhu pa izjemen pogled na Tokyo in seveda lep japonski vrt.

Danes pa v nove podvige.

Povzetek potovanja s slikami tukaj

Tokyo – mesto kot iz skatlice

Ja, tako nekako bi ga lahko opisal. To, kar sem videl, je navdusujoce. Mesto je cisto, lepo, sodobno, dodelano. Funkcionira kot ura. Vlaki vozijo na minuto natancno. Ljudje hitijo kot pridne mravljice. Ne vem sicer koliko so ob tem srecni, vendar je zunanji vtis zelo pozitiven. Po vlakih kinkajo – celo stoje, berejo, nekateri nosijo neke bele zascitne maske na obrazu kot Michael Jackson. Veliko stvari je avtomatiziranih. Recimo narocilo jedi, kjer kliknes na jed, placas in nato z racunom dobis zeljeno. Obstajajo celo avtomatizirani hoteli. Se nisem naletel na zanemarjeno stranisce, kvecjemu so prava diseca in ponekod zapleteno avtomatizirana izkusnja.

Voznja z vlakom od letalisca Narita, ki je okoli 60 km stran od Tokya, je razkazala pokrajino z lepimi japonskimi hisami in krasnimi vrtovi ob perfekcionisticno obrezanem drevju. Bolj pravilo kot izjema. Veliko je bambusovih gozdov in tudi ostalega zimzelenega rastlinja.

Let iz Pariza je hitro minil. 4 najnovejsi filmi po lastni izbiri z zaslona na sedezu pred menoj in cas je hitro minil. Tukaj smo 8 oz. od noci na nedeljo, ko premaknemo kazalce naprej v Evropi, 7 ur naprej. Temperature so priblizno enake kot pri nas ali malenkost visje.

Seveda pa ne gre vse gladko. Doma sem pozabil vavcer za Japan Rail Ticket. Zelo slabo dejstvo, saj so japonski vlaki med mesti zelo dragi, s to karto, ki me je stala malo cez 200 evrov pa so zastonj. Kaj narediti? Klicati domov, naj jo posljejo po DHL-u v Tokyo v hostel, kjer sem nastanjen. Obljubili so, da jo dobim v dveh dneh torej danes in zaracunali 50 evrov. Malenkost v primerjavi z denarjem, ki bi ga moral odsteti za vlake. Tam bi govoril ze o par 100 evrih, ce ne celo 1000. Drag spas so njihovi vlaki.

To pa ni bila zadnja sitnost. Hostel v Tokyu sva rezervirala za 6 dni, vendar pa sva za dva dneva naredila napacno rezervacijo. Namesto za 27. in 28. marec, sva jo naredila za 27. in 28. februar. Kako nama je to uspelo, ne vem. K sreci je zraven hostla nek hotel, ki ponuja poceni spanje v kapsulah po 25 evrov. Kako to zgleda ne vem, danes bom poskusil. Dva dni bo pac potrebno zdrzat.

Vceraj sva se potikala po ogromnem parku pred kraljevo palaco. Na stotine ograjenih, umetelno obrezanih borovcev na golf travi, je zgledalo kot niz povecanih bonsajev. Prekrasno.
Cesnje bodo vsak hip zacvetele.

Prvi vtisi pac.

Povzetek potovanja s slikami tukaj

Eksplozija tečajev delnic

Danes je DJI skoraj 7% v plusu glede na petek oz. 20% višje od dna pred dvemi tedni, še najbolj pa so eksplodirale delnice bank. Delnice CitiGroupa so v zadnjih 14 dneh zrasle za neverjetnih 190% oz. skoraj 3 krat. Ker popušča strah pred recesijo, se tudi cena nafte dviguje, trenutno je že spet čez 50 dolarjev. Padla pa sta dolar in jen v primerjavi z evrom. Padec slednjega mi zelo odgovarja zaradi obiska Japonske 😉 .Še dobro, da sem počakal na zadnji dan nakupa pred odhodom, saj je jen v zadnjem mesecu izgubil skoraj 10% v primerjavi z evrom.

Pogumni se, kot kaže, vračajo nazaj na borzo, tisti, najbolj pogumni, ki so vstopili dva tedna nazaj na njenem dnu pa so že nagrajeni z lepimi dobički.

Pravijo sicer, da je za medveda značilna velika volatilnost delnic oz. nagli izbruh optimizma, ki se potem vrne nazaj v padanje, vendar, to še ne pomeni, da se trend ob zadnji eksploziji ni obrnil v bika. Obamina administracija bo počistila bilance bank oz. slaba posojila celo do višine 1000 milijard dolarjev. Logika gašenja starega dolga z novim, je navdušila Wall Street, kjer, za razliko od pohlepa, ni vedno prostora za moralo ali zdravo pamet.

Se je ameriška privatna tiskarna denarja oz. FED, ki je Obami posodil denar, končno odločil obrniti trge navzgor? Pravi odgovor na to vprašanje je lahko zelo dobičkonosen. Škoda, ker tako nepomemben smrtnik kot sem sam, ne ve, kaj se podi po glavah bančnih bogov – Rothschildov, Morganov ali Rockefellerjev, ki preko “nevidnih” niti usmerjajo svoje marionetne lutke oz. tržišča v željene smeri

Bliža se Japonska

Jaaapoonska? Šit, kaj boš pa tam? V naših glavah je dlje kot Nova Zelandija.

Pomlad prihaja, vse bo zacvetelo, japonski vrtovi, japonske češnje, moja obsesija bonsaji, lepa narava, ateistični zen-budizem, gora Fuji, najsodobnejša tehnologija, dobra hrana, hitri vlaki.

Sitnoooo. Še 6 dni. Priznam, da me je kar malo strah. Popolnoma drugačen svet. Naporno bo. Vstati bo treba ob 4. zjutraj, nato vožnja do Trsta. Od tam let do Pariza, nato presedanje, ki mu sledi 13 urni let do Tokia, kjer bom, tudi zaradi časovne razlike, šele drugi dan zjutraj. Prava agresija na bioritem. Ampak, vzburjenje pred neznanim odtehta.

Načrt: 6 dni Tokia, 3 dni Takayame, 5 dni Kyota in nato povratek v Tokio in domov. Nakup letalske karte na Odklopu je bil dokaj ugoden (600 evrov z vsemi taksami, skoraj pol manj kot sicer), saj je že več kot tri mesece odkar sem jo kupil.
Kakšen mesec nazaj sem kupil tudi karto za ugodno vožnjo po njihovih hitrih železnicah. Japan Rail ticket, 7 dni 211 evrov. Ker so vlaki zelo hitri, se da v enem dnevu premagati več 100 kilometrov in si ogledati znamenitosti daleč naokoli. Spal bom po hostlih, povprečna cena pa je okoli 30 evrov na dan, živel pa od sušijev (sploh ne vem kako se sklanja ta reč), ki jih ali sovražite ali pa imate radi.

“A, odkud ti lova, frajeru?” Denarnica se bo sicer popolnoma spraznila vendar, če človek pametno načrtuje potrošnjo denarja in se na enem koncu odreka zato, da ima na drugem, gre.

Proračun za celotno potovanje in vse stroške bivanja in hrane, je max. 2000 evrov, kar je bistveno ceneje kot organiziran obisk Japonske preko turističnih agencij, ki brez težav lahko presega 3000.

S seboj bom vzel majhen, 8,9 inčni prenosnik in sproti iskal dodatne zanimivosti.

Kako zgleda, ko se znajdeš pred velikim, nakrancljanim strojem, kjer moraš potrditi karto in je vse napisano v njihovih grabljicah ali se v tisti poplavi vlakov vsesti na pravilnega in nato pravilno izstopiti? Uh, ne, ne grem sam, si ne bi upal 😉

Povzetek potovanja s fotkami tukaj

Dostojanstveno zažgi pedra!

“Odrastel sem v katoliški družini, kjer gredo življenjske usmeritve izključno po poteh dostojanstva in tistega, kar lahko drugim služi kot vzor.”

Josip Šitum, ki je odslužil 14 mesecev zapora zaradi poskusa metanja zažigalne steklenice oz. molotovke na “Gay pride” parado leta 2007 v Zagrebu.

Milijoni za hrvaško RKC

Iz hrvaškega državnega proračuna prejšnjega leta, je katoliška cerkev dobila, preračunano iz kun, okoli 51 milijonov evrov. Več, kot je dobilo ministrstvo za turizem, kar je na Hrvaškem, kot državi, ki si želi biti turistična tarča, pravzaprav šokantno. V desetih letih pa je dobljeni znesek znašal več kot 530 milijonov evrov. Trenutno se v državi gradi več 10 cerkva, RKC oddaja prostore, odpira podjetja, trguje z nepremičninami, delnicami, dobiva neobdavčene prispevke vernikov in jim po ceniku zaračunava poroke, pogrebe, krst in ostalo obredje.

In zakaj več za cerkev kot turizem? Kako zakaj? Letos je recesija in potrebno je financirati vse molitve ljudi, da bo Vsemogočni prepričal turiste, da vseeno pridejo ali pa, da sam vrže kaj “šuška” z nebes.
Je mogoče, da ste jezni? No, no, mi smo vendar zgodba o uspehu. Prodaja boga je pač donosna zadeva zato, ateisti, lepo se pogrizite od zavisti, ker se vaše “brezbožno sranje” tako uspešno ne prodaja, da bi vas celo država, kjer se v resnici gnetejo naši ljudje (ampak šššš), dodatno nagrajevala za uspeh. Še denar za stroške reklam na parih avtobusih, kjer ste razodevali svoje blasfemije, pri nas zberemo od “ljubih nam vernikov” v najbolj zakotnih cerkvah že pri eni maši. Naš sveti oče ima pod svojo ritjo toliko “skromno duhovnih” cekinčkov, da bi lahko oblepili celo Zemljo z enim samim plakatom, tako, da bi nas tudi bog takoj videl z nebes. Face it, you are losers!

Zavezniški zločini maščevanja

V našem prostoru, kljub strasti do polpretekle zgodovine, ki je kot kaže prijela tudi mene, nikjer ni zaslediti niti besedice o zločinih zaveznikov med in po koncu 2. sv. vojne. Zaradi boljše informiranosti slovenske javnosti, ki očitno nima niti najmanjšega pojma, da zgodovina niti pod razno ni črno-bela, sem se tega “raziskovanja” lotil sam. Pravzaprav je to v času interneta preprosto in ne zahteva velikega truda. Dovolj je v iskalnikih vpisati Eisenhower War Crimes, pa se vam prikažejo celi seznami strani, ki obravnavajo to tematiko. Ob prebiranju teh strani boste hitro ugotovili, da naši komunisti niso bili prav v ničemer posebni, Tito pa je bil pravi amater v “pospravljanju” takšnih in drugačnih poražencev. Predsednik borcev NOB Stanovnik, se sicer občasno trudi kaj povedati o tej temi, vendar ga nihče ne jemlje resno. V oddaji Trenja, ga je Slak, namerno ali ne, prekinil, ko je omenil Einsehowerja in hotel povedati kaj več o njegovih zločinih, in napovedal reklame.

Kdo je bil Dwight D. Eisenhower? Bil je glavni poveljnik ameriških sil (1945-1948) in republikanski predsednik ZDA med letom 1953 do 1961. Njegovo sovraštvo in želja po maščevanju nad Nemci, sploh ob dejstvu, da je bil jud, se je močno kazalo v času, ko so zavezniki zajeli nemške vojake in je bila vojna končana. Svoji ženi je tako v pismu napisal, da izjemno sovraži nemški narod ter da obžaluje, da nosi nemški priimek.

Ko je Nemčija kapitulirala, so jo zavezniki razdelili na 4 enote med Američane, Francoze, Ruse in Angleže. Eisenhower se je odločil, da bo nemške ujetnike prekvalificiral iz vojnih ujetnikov v “razorožene sovražnikove enote” (angleško “Disarmed Enemy Forces – DEFs”). Tako se je izognil, da bi jih varovala ženevska konvencija o vojnih ujetnikih. Podobno so Američani naredili tudi z zajetimi muslimani v Guantanamu, v svojem zadnjem lažnem konstruktu boja proti terorizmu. Na tak način je Eisenhower zadevo uredil in zadostil pravnim vidikom.
Maščevanje se je lahko začelo.

Prvi ukrep je bil zmanjševanje hrane in vode ter prisilno delo. Viri omenjajo (en takih virov je knjiga Other Losses, kanadskega pisatelja Jamesa Bacquea), da je pod Eisenhowerjevo komando po 2 sv. vojni umrlo okoli milijon nemških vojakov zaradi namernega izstradanja. V knjigi so tudi omenjene priče, ki trdijo, da so videle ameriške vojake streljati na ženske, ki so čez ograjo metale kruh ujetnikom. Ravno tako priče trdijo, da so tovornjaki vsakodnevno odvažali trupla izstradanih ujetnikov.
Politika Eisenhowerja je bila prikrita, saj niso vedeli, kaj se pravzaprav dogaja za zidovi. Celo pošiljke pomoči Rdečega Križa so bile zavrnjene.

Nekateri zgodovinarji ocenjujejo, da je bila smrtnost nemških vojakov v ameriških rokah 4 krat višja kot recimo tistih v britanskih. Američanom je bila celo prepovedana komunikacija z nemškimi civilisti vse do junija 1945, ko so določbo omilili in najprej dopustili komunikacijo z nemškimi otroci. Dokončno pa so prepoved odpravili konec leta 1946, ko je bila dovoljena tudi poroka.

Seveda pa se maščevanje ni končalo le pri vojakih. Eisenhowerjev odposlanec Lucius Clay je izjavil:
“I feel that the Germans should suffer from hunger and from cold as I believe such suffering is necessary to make them realize the consequences of a war which they caused.”

Nemški Rdeči Križ je bil razpuščen. Mednarodni Rdeči Križ pa je sicer pošiljal pomoč civilistom, vendar so jo podvrgli strogim kontrolam. Ocenjuje se, da naj bi v letu 1945 povprečen nemški civilist zaužil le okoli 1200 kalorij na dan, kar je skoraj polovica manj od povprečja. Oktobra leta 1945 so Britanci objavili podatek, da je bila smrtnost med odraslimi nemškimi civlisti 4 krat višja, med otroci pa kar 10 krat višja kot v času pred vojno. V raziskavi, ki jo je naročil bivši predsednik ZDA Hoover in je bila objavljena februarja 1947, je bilo zapisano, da so bile sosednje države v približno enaki stopnji prehranjenosti kot pred vojno, medtem, ko je bila ta stopnja v Nemčijo katastrofalno nizka, sploh med otroci in starejšimi.
Koliko nemških civilistov je umrlo zaradi skupinskega zavezniškega maščevanja nad nemškimi civilisti, ne bomo vedeli nikoli.

Zaradi potreb po delovni sili, je Eisenhower poslal Stalinu nekaj 100.000 zajetnih Nemcev kot prisilno delovno silo. Uporabljali pa so jih tudi za čiščenje minskih polj.
12 oktobra leta 1945 je The New York Herald Tribune zapisal, da so Francozi nemške ujetnike izstradavali do smrti in so stanje primerjali s holokavstom. Ocenjuje se, da je leta 1947 kar 4 milijone Nemcev delalo kot prisilna delovna sila pri zaveznikih. Smrtnost prisilnih delavcev je segala tudi do 40%, najvišja pa je bila v Sovjetski Zvezi.

Torej, gospoda v SDS- u, boste predlagali tudi ukinitev obiležij Zaveznikom v evropskem parlamentu? Lahko se tokrat namesto na Stanovnika sklicujete kar name. Najlažje pa bo, da priznate, da imajo zmagovalci preprosto pravico do obračuna s poraženci. Stanje na terenu pač dokazuje da je temu tako, čeprav je sila nekorektno. Mirnodobni čas in njegova logika pač ne bosta šla nikoli z roko v roki z vojnim. Če nekateri premorete tako veliko ogorčenja ob komunističnih zločinih, ni vrag, da ga ne boste tudi ob “demokratično zavezniških.”