ateistek

Kilavo vodenje države

Slovenija je imela različne profile ljudi, ki so jim bile preko volitev zaupane naloge vodenja. Vendar pa še nikoli nismo imeli takega predsednika vlade, ki si pravzaprav sploh ne bi upal vladati. To se je z nastopom Pahorja zgodilo prvič odkar je Slovenija samostojna (karkoli že to pomeni). Sicer bi tudi pri vladi Bajuka lahko imeli podoben občutek, vendar je bilo tam popolnoma jasno, da vlada ni njegova.

No ja, povprečen državljan bi ob očitku na slabo vladanje pomislil na gospodarstvo. Ampak, jaz ne bom, saj v času te uvožene krize ni prav nobeno čudo, če so priljubljenosti vodilnih politikov na nizkih nivojih. S tem se bori tako Sarkozy, Merklova kot celo plastificirani Berlusconi.

Kriza bo odšla takrat, ko bo tudi drugje bolje (ko bo spet plasiran svež denar v gospodarstvo), saj ne obstajajo ukrepi, ki bi lahko Slovenijo prej spravili iz krize pred večjimi državami. Zato bom raje o Pahorju razmišljal z vidika kadrovskih menjav.

Svoj cincavo boječi značaj pod krinko spravnosti je pokazal že takoj po nastopu funkcije v primeru Rupla, dinozavra slovenske politike, ki je preizkusil skoraj vsa mogoča, dobro plačana delovna mesta v državni upravi. Tako je tudi pod Pahorjem dobil, zgolj zanj, prirejeno delovno mesto. Ta nezahvalni konvertit, ki mu pod Pahorjem ravno zato ni bilo potrebno spet zamenjati barve, se mu je, ob prvi priložnosti, ko je videl, da bo ostal v zunanjem ministrstvu, v znak zahvale, lepo podelal na glavo s svojimi izjavami, vsakič serviranimi po malem a zato čim bolj na veliko, pred novinarji. Zvenijo vedno enako: v Sloveniji je še vedno zlovešči komunizem in svobodoljubneži Ruplovega tipa, ki so za Slovenijo preprosto preveliki, morajo biti sprejeti z navdušenjem.
Namesto, da bi ga Pahor takoj, ko je prevzel oblast, poslal v penzijo, ga je obdržal zaradi “listka polnega imen pomembnih politikov v zunanji politiki”, kot da ta sila pomembna imena ne bi vedela, da se v normalni politiki ljudje menjajo z novimi.

Če ima prvo cincanje znake dobrikanja Ruplu, ima drugo cincanje znake odbrikanja Janezu Janši.

Spor Pahorja s Križaničem zaradi Isajloviča. Ker je slednji nekoč sodeloval pri aretacijah jugoanarhista Janeza Janše, je to seveda signal vsem državljanom, ki baje uživamo v blagodatih samostojne Slovenije, da gre za negativca, udbomafijca (karkoli že to je) in sicer sila slabega človeka, ki si ne zasluži državne službe. Sicer sem tudi sam zadržan do tega, da so državne jasli odlagališče vsakogar, ki ima še tako nepomembno poznanstvo z ljudmi na visokih položajih, vendar je v primeru Isajloviča jasno kam pes taco moli in koga moti.

Pritiski na Pahorja se nadaljujejo tudi pri Barbari Brezigar z državnega tožilstva Brezigar & family (tja do četrtega kolena?), ki se je nikakor ne sme zamenjati, saj bi to pomenilo, da se bo naenkrat odstranila zavora pri preiskavah nakupov Patrij oz. priljubljenih orožarskih poslih tudi iz preteklosti. Brezigarjeva tukaj nastopa kot dobra vila, ki se je v svoji dobroti do Janše in njegovih buddyjev že dokazala v devetdesetih. Naj malo osvežim spomin: posebna tožilska skupina, ki jo je takrat vodila, Janeza Janše ni upala (ali hotela) poklicati na informativni razgovor glede orožarske afere. Ovadbo je preprosto zavrgla, Janša pa sploh ni bil zaslišan.
Kako zelo močna ljubezen obstaja med njo in Janšo, dokazuje poslansko vprašanje iz Zaresa, zakaj je tožilstvo vložilo zahtevo za preiskavo zoper finskega novinarja Magnusa Berglunda. “Ta vrhovna” ga je označila za “škandal brez primere ter grob in primitiven pritisk na tožilca”. Eno pof. vprašanje pa taka živčna reakcija? Jasno je, da nekaj smrdi, bere pa se v smislu: Tožilstvo, to sem jaz.
Da bi Pahor le ostal prepričan, da je ne sme zamenjati, glava opozicije grozi celo z ulico. Kot kaže je prepričan, da ima dovolj vernikov, ki bi bili pripravljeni s svojimi telesi dokazati številčnost ljubezni svojega fuhrerja. Če jih pride zgolj tisoči del tiste številke, ki je bila baje pospravljena v obliki evrčkov v žep pri Patrijah, bo to izjemno močan signal Pahorju, naj papeža desnice pusti pri miru. Pahor mu s svojo mlačno obliko vladanja preprosto ni dorasel, saj ta ne generira toliko vernikov.

Si sploh ne predstavljam, da bi se pod vlado Janše lahko zgodilo, da bi se cela Slovenija ukvarjala z zamenjavami “nepravih” politikov. Ti so bili prej zamenjani preden smo sploh utegnili opaziti, kaj se šele pogovarjati o tem. Eh, Pahor, poleg Rupla, brcni tudi Brezigarjevo v rit, da bo letela do Finske. Dva samodržca manj.

Človek dejansko ne ve, kaj je boljše. Cincav predsednik danes ali diktator v prejšnjem mandatu. Vmesne različice žal ta država še nekaj časa ne bo zmogla.

marec 24, 2010 Posted by | Slovenija | 5 komentarjev

Sprevrženo opravičevanje vrha RKC

Prepričan sem, da so bile spolne zlorabe otrok znotraj institucij vedno prisotne, ne glede na čas oz. namigovanja na neke njegove “dekadentne” novosti spolne revolucije iz 60-ih let, kar je izgovor RKC. Razlika je le v tem, da je bilo nekoč, ko je imela cerkev izjemno družbeno moč, popolnoma nemogoče, da bi se o njenih zlorabah govorilo v širšem družbenem konteksu, saj je bilo preprosto preveč ovir oz. verskih indoktrinirancev. Zakaj pa recimo mislite, da se o spolnih škandalih duhovščine na Irskem govori skoraj 100 let prepozno? Danes je družba, celo v katoliško zaplankani Irski, bolj sposobna kritično pogledati v oči svoji moralni avtoriteti in je do neke meje stisniti za jajca.

Žal pa je še vedno utopično pričakovati, da bo tudi sama RKC začela ovajati svojo duhovščino oblastem, kljub krokodiljim solzam, ki jih te dni hinavsko toči papež in laže ljudem, kako mu je žal za pedofilske zlorabe, čeprav je leta 1962 izdal dokument z navodili, kako prikriti morebitnega duhovnika-pedofila pred javnostjo. Ta propagandna kampanja, ki jo zganjajo v zadnjih dneh se mi zdi enako sprevržena kot sama pedofilija, saj ljudem zavestno lažejo. Nihče ne pove, da za vse pedofilske škandale, ki jih vemo v javnosti, vemo zaradi žrtev, ki so spregovorile in ne zaradi RKC same.

RKC pač deluje po logiki institucije, ki ji je zaradi lastnega članstva pomembneje v javnosti ustvarjati sliko o svoji čistosti, kot se dejansko lotiti problema, kar bi jo lahko stalo odlivov tako zaželejenih vernikov. Ti pa pomenijo njeno moč, denar in vpliv. Na koncu šteje le bilanca, ne pa morala. Če bi slednja kaj štela, bi moralo biti krščanstvo že vsaj tisočletje pod rušo. Ima pa to srečo, da se je, za razliko od komunizma, pojavilo v neprimerno bolj nazadnjaških časih, tako , da je celo lahko preživelo vse krvave faze poroda in odraščanja. Zdaj, 2000 let kasneje, se je veliko prelite krvi, ki jo je povzročilo odraščajoče krščanstvo, ki je vse rušilo na svoji poti, preprosto posušilo in pozabilo, ostala pa je propaganda za katero je pomembno, da se prenaša iz roda v rod.

marec 21, 2010 Posted by | Religije | 4 komentarji