Samooklicani varuhi morale spet na delu

Spet sem pri Kmetiji. RTVSlo in društva za pravice otrok želijo preko sodišča doseči, da bi se termin te oddaje preselil na kasnejšo uro.  In kaj konkretno jih moti? Prizori spolnosti, golota (gole ženske prsi in golo moško telo), preklinjanje (“pizda”, “jebi se”, “kurac”, “zdej bo pa pizda materina”, “boli me kurac”), vulgarno govorjenje (“zajebat”, “a jo čm na mavši u guzico”), kajenje zvitkov na način, ki asociira na uživanje prepovedanih substanc.

He, he, sploh to zadnje je nadvse zabavno. Ko človek prebere te njihove obtožbe dejansko pomisli, da na Pop TV vsak dan predvajajo povprečen pornografski film, čeprav je seveda obtožba napihana kot milni mehurček.

Vedno sem se bal samooklicanih varuhov morale.

Raje gledam 100 Kmetij kot Možinine dokumentarce o povojnih pobojih, Stalinu, 18 let stare Dnevnike, Duhovni utrip, govejo “Na zdravje” ali vedno enak nedeljski diskurz Galuniča, ki se že leta in leta vleče kot čreva. Ali nas tlačijo nekam v zgodovino 60 let nazaj, vendar ne zato, da bi nas kaj naučili ampak predvsem pravilno “politično izobrazili”, ali nam prodajajo verski fanatizem ali pa dobro zapakiran zvočni dolgčas nakrancljan s superlativi tradicije. Da o Mariu niti ne izgubljam dodatnih besed. Lahko rečem le hvala Ladotu in Juretu za njuno oddajo v tem nedeljskem terminu, če sem seveda takrat pred TV.

Zadnjič sem v Duhovnem utripu zasledil neko “zadekano” nuno, ki je za debelimi rešetkami nekega samostanskega reda v poltemi majhnih okenskih lin razlagala, kako je srečna, saj je našla popolno svobodo. Ali pa kopico ljudi, ki v neki zamaknjeni verski ekstazi pojejo pesmice, se smejčkajo pred kamero kot zadnji bebci in plešejo kot drevesa v vetru, ter razlagajo, kako se pogovarjajo z bogom. Grozljivo! Pa to oddajo predvajajo popoldne in se nihče ne pritožuje.

Če bi imel otroka, bi mu seveda pustil, da gleda Kmetijo in mu dodatno razložil, zakaj so ljudje lahko pasji eden do drugega in kako je z vsemi temi deli telesa, ki smo jih tabuizirali. To bi bil vendar krasen čas in priložnost, da ga na čim bolj mehak način soočim z realnostjo. Bolje, da jih sami pripravimo nanjo, kot da naenkrat trčijo z njo popolnoma nepripravljeni in jih zato napolni z nevrotičnostjo.Konec koncev je Kmatija posnetek realnega stanja obnašanja ljudi, le da je sproducirana na umeten način. Zakaj bi otroke zavijali v vato, če je realnost takšna kot je in jim jo lahko na primeren način tudi razložimo? A da nimamo časa? No, potem si otroka niti ne zaslužimo.

Kaj pa naj otrokom rečemo, ko vidijo nekega norca na Možina TV, ki reče, da se je pogovarjal z Jezusom? No ja, vedno lahko rečemo, da gre za verske blazneže. Vendar, zakaj je v našem prostoru verska blaznost dopuščena in se ob njo nihče ne spotika oz. je interpretirana celo kot “versko čustvovanje”, posnetek neke socializacije med ljudmi pa je že skoraj kriminaliziran? Če eden drugega pošljejo v tri krasne, pa kaj? Kdo v družini pa pred otrokom ni kdaj zakolnil? Če La Toyi “zgolj slučajno” pogleda leva silikonska joška ven, pa kaj. Saj revica drugih atributov kot so “big tits”, niti nima. Če Artur gol koplje krompir in je ob tem sneman od daleč, pa kaj. Če si Salome raje sama zvije cigarete kot da bi kupovala že pripravljene, pa kaj? Obogatitev obreda kajenja.

Ko pa nekdo javno reče na nacionalni televiziji, ki jo povrhu plačujem tudi sam, da se je včeraj pogovarjal z bogom ali Jezusom, potrebuje posteljo v psihiatrični bolnišnici, saj širi versko blaznost. Tam ga nihče ne bo motil pri “čveku”. In predvsem, ne bo motil mene kot mentalno zdravega človeka.

Sicer je pa tako ali tako jasno, zakaj se RTVSlo pritožuje čez Kmetijo. Delajo jim preveliko konkurenco. Gledanost je blizu pol milijona gledalcev, kar se lahko primerja s TV prenosi večjih nogometnih tekem. Če si nekdo noče priznati, da je zanič in zato raje kompenzacijsko udriha po tistem, ki je boljši, je to tisto, kar je najbolj izrojeno.

Konec”nomadenja”na Hrvaškem

Končal se je letošnji dopust. Kje drugje kot na Hrvaškem. No, slovenski Jelinčič nacionalisti, pojejte se. 🙂

Kot vsako leto sem se tudi tokrat prepustil medijem, da me vsrkajo v hrvaško realnost. Vsakodnevno prebiranje časopisov nekje v senci dalmatinskih borovcev pod masivom Biokova in opojnem vonju smole, ob petju škržatov in stran od obljudenih plaž, je bila moja edina realnost. No, pa še kak izlet na Biokovo, Split, Makarsko, Brač in Primošten je bil vmes. Seveda je bilo tudi nekaj testiranja hrvaškega vsakdana s spoznavanjem ljudi, kjer sem pokasiral kakšen prijazno serviran očitek o vinjetah ali slovenski blokadi.

Hrvaška realnosti ni tako bistveno drugačna od naše. Kriza, denarne težave, stiske ljudi, beda, vsakodnevne lopovske afere skorumpirane politične HDZ elite. Še najbolj pa me je pritegnil konflikt med Mesičem in hrvaško RKC, ki so ga nekateri mediji še dodatno podpihovali z veliki naslovi na to temo skoraj vsak dan. Mesič, jezen zaradi pisanja nekega župnička v katoliškem glasilu, ki ga je označil za veleizdajalca, se je sklenil maščevati, saj mu nikakor ni uspelo izsiliti opravičila cerkvenega vrha. Seveda mu obračun z duhovniško elito, ki je Hrvaško spremenila v svoj udobni vrtiček, ni padel na pamet prej. No, res pa je tudi, da če bi Mesič v svojih predvolilnih obljubah omenjal obračune z ljubljeno duhovščino, ne bi bil niti izbran, saj je nepredstavljivo, da bi bil v takem okolju izbran nekdo, ki bi se lotil favoriziranih, razvajenih, redovniških riti.

Zaskrbljujoče je, da se je več kot 50 odstotkov državljanov postavilo na stran RKC. Tako si dejansko želijo uprizarjati ideološko nasilje svojega verskega prepričanja iz udobja večine nad manjšimi verskimi skupnostmi. Seveda oni tega ne vidijo kot nasilje ampak kot logično posledico svoje številčnosti. Marsikateri uradnik je celo brez sramu napovedal, da bo zaradi Mesičevih izjav, da verska obiležja ne sodijo v državne prostore, nalašč obesil razpelo na stene uradov, če jih seveda tam že ni sedaj, saj so plastična ali lesena trupla brezmadežno spočete pop ikone razobešena celo po nekaterih državnih vrtcih.

Žal duhovno olastninjena raja, RKC pojmuje kot rešiteljico, ki jim je s svojimi simboli pomagala do dosege samostojnosti. Biti Hrvat je enako kot biti katolik. Tako zelo jo ljubijo, da so ji odpustili plačevanje kriznega davka, ki ga je država vsilila vsam državljanom, ki zaslužijo več kot ušivih 3000 kun (dobrih 400 evrov). Skorumpirana država je ravno tako skozi prste pogledala vladajoči politični eliti in jo oprostila davkov na luksuz, delnice, dividende. Jezna zaradi kriznega davka in dviga DDV za odstotno točko (ta zdaj znaša 23%), je raja za jesen napovedala množične proteste po vseh večjih hrvaških mestih. Tako bodo Kosorjevo stisnili v kot, da bo verjetno prisiljena skleniti pogodbo s hudičem oz. IMF-om, ki ji bo posodil prepotrebne milijarde globalno bolj zaželenih valut, kot je to kuna, seveda v zameno za marsikatero ugodnost. Tako bodo Hrvati prej ali slej prodali svoj nacionalni interes (kar koli že to je) zato, da bodo nemoteno prejemali svoje plače in pokojnine. Vsaka stvar ima svojo ceno.

Kljub mojim željam, da bi tudi Hrvaško zajelo zmanjšanje turističnega obiska, kar bi lahko pomenilo nižje cene drugo leto, ko spet nameravam priti, je bil recesijski padec do konca julija le tri odstoten. Avgust naj bi te skupne izračune še popravil. Pojavila se je tudi ideja, da bi šolske počitnice podaljšali za teden dni, kar bi pomagalo turistični sezoni, vendar pa je naletela na neodobravanje pri učiteljih.

Lahkotno branje je bila razplamenitev strasti med Severino in predsednico vlade Kosorjevo. Severina ji je na svojih koncertih namenila veliko kritik in sporočila, da “ako imaš muda promijeni zakon o umjetnoj oplodnji”. Zakon je hudo diskriminatoren, saj je zapisano, da se taka oploditev  lahko opravi le na poročenih parih. Očitno je tudi ta zakon pisala farška navlaka, saj med vodilnim vrhom HDZ in hrvaškim cerkvenim vrhom velja dogovor, da podpirata eden drugega. HDZ sprejema zakone, ki ne hodijo po živcih vrhu katoliške ideologije in njegovemu sesanju proračuna, ta pa na mašah v predvolilnem času potihem agitira za izvolitev “pravih katolikov”, ki so po naključju pač iz HDZ.

Velik odmev je v javnosti imel koncert skupine U2. Seveda nadvse pozitiven že s primesmi fanatizma. Nek novinar, navdihnjen s skupino, je Hrvaško razdelil na dva dela. Zahodna, kulturna in levičarska s prestolnico Zagrebom, kjer se odvijajo koncerti U2 in nekulturno, nagonsko, desničarsko-katoliško Hrvaško s prestolnico Splitom, kjer se posluša neo-ustaš in “za dom spreman” kvazi domoljub z debelim računom in prav nič hrvaškim imenom, Thompson. Iz ljubezni do U2 so spet drugi hiteli izpostavljati katolicizem glavnega pevca Bono Voxa in se ob tem sklicevali na njegovo omenjanje boga z odra. Je velik donator v humanitarne namene, nima afer in ustreza vsem predstavam kakršen naj bi bil pravi katolik, zato je, kot sem lahko spet prebral od nekega drugega kolumnista, pravzaprav sodobni Jezus Kristus.

Napetosti med Zagrebom in Dalmacijo se kažejo tudi v črni kroniki. Neka “lepo vzgojena” mularija se je v Dubrovniku fizično spravila nad avtomobil z zagrebškimi tablicami. Tudi srbske avtomobile radi obdelajo.

Na Hrvaškem se tudi letos mudilo veliko svetovne elite, med njimi tudi Bill Gates. Zadnji dan sem imel celo to “čast”, da sem videl najdražjo jahto na svetu, vredno 250 milijonov dolarjev. Nek perverzno bogat Rus, težak 6 milijard dolarjev, se je  z ženo Srbkinjo (po kateri je tudi poimenoval mega jahto), drznil potikati ravno tam, kjer je bila tudi moja od dopusta finančno izčrpana malenkost. Jahta je res zadnji krik tehnologije. Dolga je kar 111 metrov. Podobna je podmornici in zaradi oblike trupa skoraj ne povzroča valov. Da bi napolnil njen rezervoar za gorivo, je potrebnih kar 1,7 milijona dolarjev.

Hrvaško čaka vroča jesen. Pozdravljena do naslednjega leta, ko spet pridem, če bo seveda dovolj šuška.

Cres

Prejšnji teden sem se nakaj dni potepal po Cresu.

Lep otok, kjer je ravno prav vrhov za pohajanje. Obiskal sem Sis in med slovenskimi turisti priljubljeno Osorščico. Navduši tudi razčlenjeni jug s kopico lepih zalivčkov ter mestom Cres, Mali in Veli Lošinj. Da je Mali Lošinj precej večji kot Veli, si ne bi nikoli mislil, če seveda izhajam iz imena. Nekaj je tudi zanimivih vasic kot sta Beli, Valun in Lubenice. Pri vasici Beli se da videti okoli 400 let star hrast z debelim, votlim deblom, kamor se da celo zavleči. Žal mu je nevihta pred nekaj leti zlomila debelo vejo in mu okrnila izgled. Pri Lubenicah je nekaj 100 metrov nižje tudi prekrasna prodnata plaža s sinje modrim morjem. Je težko dostopna, saj sta na izbiro le dve varianti;  ali slabo uro dolga še kar strma pot navzdol (in seveda kasneje navzgor, uh) ali pa čoln.

Vreme je bilo ob obisku cel čas lepo. Pravzaprav preveč lepo, saj bi bil kak dan z oblačnim vremenom prav dobrodošel. Sploh, ko sem hribolazil na omenjeno Osorščico. Bolj kot vzpon, mi je moči jemalo močno sonce. Zaslediti je, da obstajajo tri poti, jaz sem šel iz Nerezin. Je večinoma dobro markirana. Greben hriba je zelo dolg, tako, da je za zagnane, dovolj zgodnje hribolasce, dovolj hoje za cel dan. Obiščejo lahko več vrhov od katerih je najvišji Televrin (588 metrov). Na grebenu je tudi planinska koča, ki pa mi je ni uspelo obiskati. Razgled s svetega Mikula in nekaj minut stran oddaljenega Televrina, je prekrasen. Na zahodu so se videle Unije,  na jugu kupčki nadaljevanja Cresa, Malega Lošinja, Susak, na vzhodu pa Krk, Rab, celo Pag, na severu pa celina s komaj vidnimi odtisi Učke in širšega reškega območja. Pravijo sicer, da se da včasih videti celo Triglav, kar pa dvomim.

Na otoku je tudi sladkovodno jezero (Vransko jezero) do katerega pa je dostop prepovedan, saj ga uporabljajo za pitno vodo. Ob poteh sploh ni označb zanj, saj ga skrivajo kot zlato. Je neokrnjeno in polno ptic, ki se preganjajo nad njegovimi višavami.

V teh dneh na Cresu bujno cveti žajbelj. In ko veter potegne čez vse te modrikaste cvetoče poljane, vse opojno diši. Vmes se znajde tudi kakšna ovčka, ki opozori na svojo navzočnost z meketom. Znajo celo priti do cest vendar so se naučile, da panično ne bežijo ampak mirno, pri kraju, mulijo travo.

Kupil sem žajbljev med (po zagotovilih prodajalca) vendar pa v njem ne začutim arome po žajblju. Nabral sem ga tudi nekaj za čaj, kjer pa njegova grenka aroma zagotovo ne bo ušla.

Na otoku je v tem času še zelo malo turistov. Plaže so skoraj prazne tako da vlada pravo razkošje pri izbiri pravega kotička. Ne vem zakaj tak čredni nagon pri odhodih na dopust, ki uniči marsikaj, kar je v tem času samo po sebi umevno. Žal pa tudi sedaj ni vse pozitivno. Recimo popravljanje cest, ki jih pred začetkom sezone hitijo pripravljati in ustvarjati zastoje. Ponekod so omejitve hitrosti, namerno ali ne, prenizko postavljene. Malo naprej pa zasede policajev, ki radi krepko oglobijo. Motijo pa tudi črede motoristov, ki se preganjajo po otoku in z nadležnim hrupom kalijo njegov mir.

Japonska – dežela, ki jo mora vsak obiskati

Japonska (oz. Nippon) je država vulkanskega izvora. Njeno površje je zelo nestabilno, zato so tam zabeleženi zelo močni potresi. 97% njene površine je sestavljeno iz štirih otokov, Honšuja, Šikokuja, Kjušuja in Hokaida. Je dežela, kjer je poseljenost mogoča le na 20-30% ozemlja, zato so taka področja ekstremno poseljena. Šteje okoli 128 milijonov prebivalcev. Je visoko razvita država z najdaljšo povprečno življensko dobo prebivalstva in drugo najmočnejše gospodarstvo na svetu po nominalnem BDP-ju. Je monarhija, kjer ima cesar zelo omejeno vlogo. Oblast je v rokah predsednika vlade in dvodomnega parlamenta. Njena zunanja politika je tesno povezana z ZDA.

Zdaj, ko sem se vrnil domov, še toliko bolj opažam napake v svoji okolici, ki se tam ne bi mogle zgoditi. Zdaj vem, da so vse te napake odpravljive in ne le utopična želja. Zanič asfalt poln lukenj in neštetih krpanj, predpotopni vlaki, smeti po grmovju, črni madeži od žvečilk po tleh, cigaretni ogorki, nekateri neurejeni vrtovi, polno parkirane avtomobilske pločevine skoraj povsod, počečkane stene, obupne fasade nekaterih stavb, glasno in moteče govorjenje po mobilnih telefonih, prehitra vožnja, preveč velikih, po ozonu smrdečih terencev, fehtanje, lopovščine in skorumpiranost elit. Današnja Ljubljana in Slovenija.

Veliko od naštetega so na Japonskem uspešno odpravili ali vsaj omilili. Ker je dežela revna z naravnimi resursi in razpoložljivim prostorom glede na število prebivalstva, so se bili prisiljeni organizirati do potankosti in uporabliti možgane ter svetu ponuditi primerno zapakiran izvoz svojega znanja. Začnejo zelo zgodaj. Mladi Japončki so deležni pravega “drila” zato, da lahko kasneje v življenju čim več prispevajo k družbi. Uspeh sicer ni 100% vendar vseeno dovolj velik, da se družba približa zastavljenim idealom.

Za obisk Japonske si je zelo pametno predhodno nabaviti Japan Rail Pass, s katerim si zagotovite poceni prevoz z japonskimi vlaki in hitrim vlakom Shinkansen (za najhitrejši vlak Nazomi je potrebno doplačilo). Dosegajo tudi 300 km/h, zato je mogoče planirati veliko enodnevnih izletov na večjih razdaljah.

Ljudje so zelo prijazni. Turistom zelo radi pomagajo. Znajo celo sami ogovoriti turiste, ki zmedeno gledajo v karte in pomagati (nama se je to zgodilo dvakrat). Angleško znajo bolj slabo, še najbolj znajo v Tokiu. Uporaba latinice je ravno tako bolj redka, izjema je železniški promet. Bankomati za dvig denarja so ponavadi v trgovinah (recimo seven eleven). Denar zamenjujejo le določene banke oz. njihove podružnice in nekateri hoteli z več zvezdicami, vendar so menjalni tečaji slednjih zelo slabi. Nakup vozovnic za vožnjo z z JapanRail vlaki se sprva zdi zapleten, zato je dobro, da si nabavite dobro karto s postajami in poteki linij( ponavadi jih imajo v hostlih), tako, da boste vedeli, koliko stane vožnja do želene postaje. Če pa sprva ne gre, so poleg vedno pisarne zaposlenih, ki radi pomagajo. Hrana je kar draga, še najcenejše so “noodle” juhe po restavracijah (srebanje na glas ni znak nekulture) in že pripravljena hrana v trgovinah, kjer prevladuje suši. Kapučino in tortice so približno po 3 evre, jabolko po en, pivo in voda (ta je sicer pitna a ima okus po kloru) sta najcenejša iz avtomatov, ki so zelo pogosti po ulicah. Hostli so po 25 do 35 evrov na osebo in jih je potrebno že prej rezervirati (google iskalnik). Spanje v kapsulah (sploh ni tako slabo) je bilo po 25 evrov. Obiski njihovih različic term so približno po 10 evrov. Obiski templjev so lahko zastonj ali s plačilom. Avta nisva rentala, tako, da nasveta nimam, kot sem pa lahko slišal, je to precej zapleteno in se za to odloča malo turistov. Ob takih železnicah in JapanRailPass karto je to za povprečnega obiskovalca Japonske nepotrebno.

Tokio in ostali obiskani  kraji

Nekoč se je imenoval Edo. Mesto je vsekakor del svetovnih prestolnic. Ne moreš biti globalno podjetje, če tam nimaš podružnice.

Na njegovem ožjem delu živi 8 milijonov ljudi. Širše območje Tokia pa  je najgosteje naseljeno urbano področje na svetu, s kar 35 milijoni ljudi, kar je skoraj tretjina celotnega prebivalstva Japonske.

Ožji del mesta je popolnoma pozidan. Pobeg iz asfalta in stolpnic predstavljajo številni parki, ki so pravi umetniški izdelki. Najbolj znani deli mesta, ki jih je potrebno obiskati so:
Shibuya           (v večernem času veliki displayi, vse je pisano in utripa, futurizem, ogromno trgovin),
Shinjuku       (najbolj obljuden del, kjer vsak dan prestopi do 2 milijona ljudi,  10 min. stran velik park Shinjuku Gyoen),
Ueno                 (park, živalski vrt),
Tokio station  (poslovno področje, blizu velik kraljevi park in palača)
Asakusa           (shopping),
Harajuku        (mladina, modni trendi, ob vikendih poziranja cosplayerjev na Harajuku station),
Ginza                (shopping, Sonyjeva stavba),
Roppongi       (zabava, Tokio Tower).
Priporočam tudi vožnjo z linijo železnice Yurikamome po najnovejšem, obmorskem delu Tokia.

Obiskal sem še Kyoto, Hirošimo, Kanazawo in Takayamo. V vsakem od teh mest se splača obiskati parke, v Kyotu četrt Gion kjer so gejše in zeleno področje okoli reke Hozu, v Hirošimi park miru in muzej, v Kanazawi sanjski park, ki je namesto trave poraščen z mahom, v tradicionalnejši Takayami pa skok do z Unescom zaščitene Shirakawago vasice.

Vsaka dežela pusti na popotniku občutke. Japonska je z njimi pri meni v samem vrhu. Ko jo omenimo, deluje tako nepredstavljivo daleč. Celo Nova Zelandija nam zveni bližje. Tako drugačna se nam zdi, da si jo v mislih dodatno oddaljimo. Popolnoma neupravičeno. Japonska je res drugačna. Pozitivno drugačna in vredna obiska. Dežela, ki se je prilagodila sama sebi in iz tega neredila zavidanja vredno perfektnost na katero je lahko ponosna.

Ogled slik priporočam v Firefox Mozilli, ker se stran po ogledu posamezne slike ne nalaga ponovno.

Kyoto, Hiroshima

Pohajanje po Japonskem se počasi bliža koncu.

Vtisi; Hitri vlaki, ki ne zamujajo. Idilični privatni vrtovi, ne glede na prostor pred hišo, še bolj idilični javni vrtovi. Templji in nadležne, visoke vstopnine (sploh v Kjotu, ampak, ker se ponavljajo, jih ne obiskujem več). Trenutno cvetoče češnje. Prijazni ljudje, ki so VEDNO nasmejani, kot, da imam le jaz lahko slabe dneve. Nesramno visoke cene sadja (jabolko ali pomaranča po evro, lepo vas prosim), tortic,(ah, itak niso zdrave),piva (najcenejši je iz avtomata, drugače je pa skoraj toliko kot celo kosilo). Popolna in na trenutke nadležna avtomatiziranost (buliš, kako za vraga moraš plačati recimo tramvaj, ostali pa te “strpno” čakajo). Ker ne znam brati njihovih grabljic, hišk, kozolcev in ograjic, sem praktično nepismen.
Sliši se, kot da bi se naveličal in da se javlja domotožje. No, ni tako. Delam le primarjave.

Kako bi bilo dobro najeti nekaj Japoncev, da pridejo k nam in nam uredijo razsulo od železnic. Torej, najamemo 1oo Japoncev, odpustimo vse nesposobne Berdajse in po politični iniji nastavljene direktorje, počrpamo kaj denarja iz EU skladov in poberemo še kaj denarja od t.i. slovenske vojske ter sprožimo ustrezno kampanjo za večjo uporabo železnic namesto smrdeče pločevine in nacionalna sramota oz. pogoltna vreča brez dna, imenovana SŽ, bo končno rešena.

Ah, bluzim. Torej, sem v Kjotu, še enem velikem mestu Japonske. Pravzaprav je na tem področju Japonska izjemno obljudena, tako, da sploh ne veš, kje se konča eno in začne drugo mesto. Zraven je Osaka, ravno tako veliko mest. Čim je dovolj nižine, takoj je polno poseljeno. Japoncev je pač zelo veliko, rekel bi, da celo preveč glede na velikost Japonske.

Včeraj sva prehodila vsaj 20 km. Sagano (zahodni del Kjota) je poln templjev. Na Japonskem se mi zdijo templji bolj skupaj in niso razmetani povsod po pokrajini, kot je to pri nas s katoliško stavbno navlako.
Gozd bambusov in trenutno cvetoča obala reke Hozu sta zelo obiskana področja. Na mostu čez reko se je trlo ljudi, ki so prišli uživati v pomladanskih barvah in prebujajoči naravi. Ker so na vsakem vrtu pobirali vstopnino, sva jo zato raje mahnila v “neobrezano” naravo. No, za enega sva vseeno plačala vstopnino, vendar ni bil tega vreden.

Danes sva šla v Hirošimo, ki je par 100 km od tukaj. Dve uri s hitrim vlakom in sva bila tam. Veliko turistov si je prišlo ogledati mesto, ki je preizkusilo, kaj pomeni biti bombardiran z jedrsko bombo. Spominski park miru in hiša oz. ruševina, ki so jo poimenovali “A Bomb Dome”, govorita o tej tragediji. Je ena izjemno redkih hiš, ki je ostala po ameriškem “miroljubnem” bombardiranju Hirošime.
6.8. 1945, ob 8:15 je njihov jedrski zvarek brez kakršnih koli opozoril eksplodiral 6oo metrov nad tlemi, nad samim osrčjem Hirošime. Nad ljudi je bil poslan ogenj in udarni val ter peklenska vročina, ki je segala celo do 4000 stopinj. V trenutku je bila pokrajina izbrisana v območju treh kilometrov. Do konca leta 1945 je število žrtev naraslo na 140.000. Obisk muzeja in spominskega parka dajo človeku misliti o smislu kolektivnega kaznovanja, ki se vedno vsili ob logiki vojne.

Obisk prelepega parka Shukkeien je bilo lepše opravilo. Tudi tam sem ob neverjetnih zmožnostih japonskih vrtnarjev pomislil, zakaj kakšnega ne uporabijo tudi pri nas, saj je Arboretum pravi amaterizem v primerjavi s tem, kar sem videl tukaj.
Naključno sva naletela tudi na drevesnico, kjer so prodajali bonsaje. Uh, le zakaj je ta Japonska tako daleč, saj bi si vsaj dva rade volje kupil in prinesel domov. Za ceno od par 100 evrov so prodajali prave umetnine. Pri nas takih bonsajev sploh ne moreš kupiti.

Jutri me čaka še malo skakanja po Kjotu in obisk četrti, kjer so baje gejše, nato pa zvečer na vlak in nazaj v Tokijo. Tam ostanem še en dan in nato na letalo.

Povzetek potovanja in fotke tukaj

Tradicionalna Japonska

Zadnja dva dneva sva raziskovala Takayamo in njeno okolico. Je manjše, tradicionalno mestece (za japonske razmere seveda, veliko pa nekje kot Celje), ki je zaslovelo po tesarjih. Stari del mesta je poln lesenih hiš, obdajajo ga grički in kopica templjev.
V njegovi bližini (slaba ura vožnje z avtobusom, večinoma skozi tunele) leži vasica (okoli 600 stalnih prebivalcev), ki spada pod Unescovo zaščito, Shirakawago. Lepe hiše, s streho iz debele, riževe slame, dajejo poseben, idiličen izgled okolju. Poleg tega pa ležijo v gorski dolini, obdani z visokimi hribi. Pozimi je tukaj vedno dva do tri metre snega. Da bi hiše zaščitili pred požarom, imajo pripravljene in na gosto posejane škropilnice, ki se po potrebi vrtijo in visoko v zrak spuščajo curke vode. Žal so z izgradnjo novejših hiš nekoliko okrnili zunanji izgled vasice.Ko menjajo posamezno streho, zraven vedno pomaga cela vas.

Obiskala sva tudi japonske terme. Uporabljajo geotermalno vodo, ki jo je na Japonskem veliko. Zunanji in notranji bazeni z vročo vodo (tam do 40 stopinj ali še kako čez) so priljubljen način namakanja. Zraven je lahko tudi kakšna savna in obvezno tudi neke vrste umivalnica, kjer se obiskovalci sede umivajo telo, zobe, brijejo, skratka vse, kar spada v opravilo osebne higijene. Kopališča oz. bolje rečeno namakališča so strogo ločena na moški in ženski del, obiskovalci pa so nagi. Storitev je vrhunska, saj dobesedno ne potrebuješ ničesar. Britvice in ščetke za enkratno uporabo, šamponi za telo, lase, celo krtače (dezinficirane z UV svetlobo), želeji, parfumi in majhna brisača so pripravljeni za vsakega obiskovalca posebej.

Danes sva se odpravila iz Takayame proti Kyotu, vmes pa se še ustavila v Kanazawi in si na hitro ogledala izjemen park, ki je praktično v celoti prekrit z različnimi vrstami maha in neverjetno oblikovnimi drevesi, mostički, potočki, cvetočimi češnjami, velikimi koi ribami. Prava umetnija.

Kyoto ima neverjetno oblikovano glavno postajo. Popolni futurizem. Skoraj bi si polomil vrat, ko sem gledal vse tiste arhitekturne izpeljave.
Hostel je razočaranje ampak bova preživela.

Povzetek potovanja s fotkami tukaj

Sayonara Tokio

Mesto je največje, kar sem jih kdaj obiskal. Moskva, London, kje pa! Od ostalih svetovnih prestolnic se razlikuje po izjemnih tehničnih rešitvah, saj je v njem še toliko bolj izrazito pomanjkanje prostora. A kljub temu se ne duši v avtomobilski pločevini, kot recimo vasica Ljubljane, ko se njen utrujeni proletariat zvečer uleže k počitku. Tukaj se avta preprosto ne splača imeti, saj je železniško omrežje popolnoma brezhibno. Sicer si pa niti ne predstavljam, kako bi zgledalo, da imajo vsi ti milijoni ljudi avtomobile, Tokio bi se zadušil tako od smoga kot od pločevine.

Avtocesta poteka čez samo jedro mesta in je dvignjena na visoke stebre. Vožnja po njej razkaže neštete nebotičnike, kjer je krasen vpogled v še bolj neštete pisarne. V njih si kruh služi vec milijonov tokijčanov. Kljub pozni uri, se jih je veliko še vedno potikalo po njih. Kot sem lahko slišal, ima povprečen delavec en teden počitnic poleti in enega pozimi, plače pa se začnejo od 1500 dolarjev naprej.

Zadnje dneve sem obiskal Shibujo, najbolj futurističen del Tokija, kjer sem imel občutek, da bo zdaj, zdaj pripeljal še kakšen avomobil po zraku in se bom preslikal v film Peti element. Ko semafor pokaže znak za pešce, se čez dolgo cestišče vsuje nepregledna množica ljudi, ki s hojo v hipu preglasi glasne reklamne panoje in večmetrske displaye. Trgovina do trgovine, najbolj pa izstopa Shibuja 109, ogromna tgovina z oblačili za mlade, ki je razdeljena v dve stolpnici, kjer je ena namenjena zgolj ženski klienteli, druga pa v zadnjih nadstropjih le fantom. Neverjetno, kaj vse ta mularija navleče nase in po kakšnih cenah.
K občutku futurizma pa veliko pripomorejo tudi mladi, ki se gnetejo v več kilometrov dolgih shopping ulicah mestnega predela Harajuku in kupujejo odštekane obleke, ki brišejo meje med spoloma in mejijo že na teater.

Vožnja z eno novejših linij vlaka, ki poteka “v zraku”, imenovana Yurikamome, po obmorskem delu Tokija, razkrije kako velik je pravzaprav in kaj vse je zmožen človek zgraditi, če je interes oz. denar.

Namen videti goro Fuji, se nama je nekoliko izpridil. Zagodlo jo je slabo vreme. Yamanakako, kraj z velikim jezerom, kamor sva se zapeljala z avtobusom, je bril mrzel veter. Gora oz. ognjenik, visok skoraj 38oo metrov, se je skrival zavit v oblake in le tu in tam pokazal svoj mizasti vrh. Večji del časa, ki sva ga imela na razpolago, sva zabila v nekem lokalu, kjer so ob naročilu hrane ponujali zastonj čaje in sokove.

Obisk Roppongija (znanega po ponočevanju in pijančevanju) ter po Tokio Towerju (333 metrov visoka, rdeča kopija Eiffelovega stolpa) sva sicer naredila, vendar pa se nisva dvigovala 150 oz. 250 metrov visoko, kjer imajo razgledne točke. Razlog je zasoljena vstopnina. Aja, tudi ponočevala nisva pretirano.

Obiskala sva tudi Ueno, še en predel Tokija, kjer je živalski vrt in park. Park me je za razliko od kraljevskega, ki sem ga obiskal dvakrat, pustil hladnega. Bolj zanimivo je bilo preizkušati vso tisto “cmarjenje” hrane, ki so jo pripravljali obiskovalcem ob dolgih sprehajalnih poteh. Nisem imel sreče, saj je vse, kar sem poskusil, bilo za moje pojme bolj neokusno. Živalski vrt pa tako ne obiskujem, saj se mi zdi tak način zabave nezanimiv, če ne celo sporen.

Zjutraj sva zapustila Tokijo in se s hitrim vlakom Hakiri (“piči” do okoli 250 km/h) odpeljal do Nagoye ter nato presedla na drugega do Takayame, kjer bova ostala par dni. Malo se je potrebno odpočiti od vsega tistega asfalta in vrveža.

Sem v majhnem, urejenem hostlu v japonskem stilu. Soba nima postelje, le mizico na sredini sobe in na njej vse potrebno za pitje čaja. Tu je še televizija in wireless internet. Namesto postelje so naju v omari pričakale deke in neka japonska izpeljava jogija.
Okolje je prekrasno zeleno. Hribi, bambus in nešteti cipresini gozdovi.

Povzetek potovanja s slikami tukaj