ateistek

Locarno, dolina Maggia in alpska jezera

Včerajšnji dan sem večinoma preživel v Švici. Z družbo sem se odpravil proti dolini Maggia v smeri mesta Peccia, mimo Locarna, cilj pa je bil obiskati čim več gorskih jezer, ki so tukaj dokaj pogosta.

Cesta se kmalu precej zoži in začne strmo dvigovat tako, da je srečanje z nasproti vozečim vozilom lahko precej zoprna stvar. Avto smo pustili v idilični vasici Fusio (1278 m) in jo peš mahnili do prvega jezera Lago del Sambuco. Lepa pokrajnina je nudila zrele borovnice, brusnice, maline in gozdne jagode, tako, da smo potrebovali precej več časa kot je pisalo na orientirnih tablah, saj smo se kar naprej ustavljali in jedli mikavne gozdne sadeže. Čudno, da je bilo tega toliko, saj je bilo tudi turistov precej. Očitno tega ne obirajo. Smo že začeli razmišljati in se hecati, če mogoče ni kje v bližini kak jedrski reaktor:)

Kmalu se je pred nami odprl prizor zajezenega jezera. Na eni strani jezu jezero, na drugem pa prepad, kjer so ptice jadrale na vzgonskem vetru. Z gora so se v soncu svetlikali slapovi, ki so strmo padali v jezero. Prevladovali so macesni, ki so se z dvigovanjem terena vse bolj redčili, dokler ni ostala le še nizka trava in posamezno nizko, cvetoče rastlinstvo. Kot pokrajina v reklami za Ricolo:)

Medtem, ko smo z avtom pridobivali na višini, smo se peljali mimo večih prekrasnih jezer. Ob vsakem smo postali za nekaj časa in si ogledali okolico. Še nikjer nisem videl toliko kremena na kupu, ki je od daleč zgledal kot zaplate snega. Ko smo se dvignili do zadjega jezera Lago del Naret (2350 metrov), se je končala asfaltirana cesta. Tam nas je zopet pričakal jez. Opaziti se je dalo tudi nekaj kampistov, ki so ribarili.

Peš smo se podali do okoli 25oo visoko, kjer se nam je odprl pogled na vzhodno stran. Zrak je bil prijetno svež, okoli 15 stopinj. Izmenjavala sta se obdobja sončnega in oblačnega vremena. Srečali smo nekaj Američanov drugače pa je bilo ljudi malo.

Še nekaj časa smo se predajali visokogorskem ambientu, namakali roke v mrzlem jezeru (mraz vode je zelo hitro segel do kosti) ter globoko vdihovali gorski zrak. Počasi smo se vrnili do vasico Fusio, lačni in prijetno utrujeni. Meniji so bili po 21 evrov, tako da smo se hitro premislili in raje zavili v trgovino ter si kupili kaj cenejšega za pod zob. Na eni izmed hiš smo opazili označbo višine, kjer je pisalo, da je do tja, torej 5 metrov visoko, leta 1951, segal sneg. Uau! Niti pomisliti si ne upam, kako je bilo živeti v takih pogojih.

Proti večeru smo se začeli vračati. Našo pozornost so zbudili posamezniki, ki so se kopali v reki Maggio. Ker ne pričakuješ ravno, da se kdo kopa v alpski reki, smo se ustavili z namenom preveriti, če bi se lahko tudi mi kaj namočili. Reka ima zelo zanimivo korito. Polno različno velikega kamenja, globokih razjed in sten neverjetnih oblik in okrasitev, ki so zaradi nizkega vodostaja gledali iz vode. Bili so zelo topli od popoldaneskega sonca. Voda je imela okoli 20 stopinj ali celo še kaj več, tako da ni bilo težko skočiti vanjo. Prava osvežitev.

Mesto Locarno, kot zadnji postanek, je bolj spominjalo na mesto nekje ob morju. Povsod so rasle palme, veliko je bilo urejenih parkov, ljudje so posedali po lokalih in ob obali ter kramljali. Prevladovala je italijanščina, saj mesto spada v italijanski kanton Ticino. Tu in tam je zasmrdelo po cigarah, saj ljudje tam, kot kaže, bolj kadijo le te kot klasične cigarete. Jedli smo zelo okusno večerjo. Cene so seveda precej visoke. Za nas. Za domačine niti ni tako zelo drago, če upoštevam dejstvo, da je v Švici povprečje plač okoli 3000 evrov. Lepo urejene izložbe, stavbe, kjer ni nikjer zaslediti starih, oguljenih fasad, kot recimo pri nas, kažejo, da je nekaj resnice na tem, da je Švica država z visokim standardom. V času našega obiska so se pripravljali na filmski festival.

Pot nas je na koncu peljala nazaj v Italijo, ob jezeru Lago di Maggiore v Caldrizzato, kjer sem bival.

borovnica brezno z vodno kotanjo brusnice cvetoče rastline dolina gozdna jagoda hiške jez lago del sambuco maline mravljišče

Advertisements

julij 29, 2007 Posted by | Hribolazenje | 1 komentar

Macugnaga in Monte Rosa

Seveda nisem dolgo zdržal biti doma. Sploh pa ne v tisti ljubljanski vročini. In tako sem se odzval velikodušnemu povabilu, naj pridem v Italijo, natančneje v Cadrezzate.

Takoj prvi dan, sem opazil izjemen gorski masiv Monta Rose že s terase, kjer trenutno prebival. Tako mogočno se dviguje nad pokrajino, da ga je težko neopaziti. Seveda sem hotel vse skupaj videti od blizu. No, relativno blizu.

Monta Rosa je alpski masiv, ki se s svojimi vršaci dviguje vse do 4600 in še nekaj metri visoko ( najvišji je pic Dufour 4632 metrov). Zelo spoštljiva kilometraža. Dostop do tega impozantnega naravnega amfiteatra je precej enostaven. Po avtocesti iz Milana do Gravelone in naprej proti Domodossoli. Nato sledi ozka, vijugasta cesta, ki nas pripelje do Macugnange, dobrih 1300 metrov visoko. V ozadju se takoj prikaže mogočna veriga vršacev, ki naredijo zelo močan vtis. Mesto zelo spominja na avstrijske vasice. Hiše so kot brunarice, zidane in preoblečene v les z značilnimi, cvetočimi rožami po balkonih. Pozimi mora biti tukaj zelo živahno zaradi smučarjev.

Od tam naprej lahko bolj lene riti vzamejo sedežnico, ki jih popelje skoraj 2000 metrov visoko, do Belvederja. Povratna karta stane 12 evrov. Tisti bolj športno naravnani, pa jo seveda lahko mahnejo peš. Poti so dobro shojene. Obstaja tudi možnost gondole, ki nas popelje v drugo smer do skoraj 2800 metrov visoko, vendar je bil tisti del gora bolj zavit v oblake.

Ko sestopimo s sedežnice (na trenutke precej vrtoglave, sploh pri vračanju v dolino) nas pot popelje proti ledeniku in čez njega. Še nikoli nisem hodil po taki podlagi. No, saj ni nič posebnega. Povsod večje ali manjše skale, ponekod pa se je prikazala modro-bela barva ledu. Od vsepovsod je tekla mlečna voda v dolino, kjer potem nastane reka Toce. Na ledeniku se kar naprej nekaj premika, tako, da so na tistih področjih, kjer je bilo več ledu kot kamenja, le ti kar naprej drseli. Glede na vse te vremenske spremembe, se sprašujem, če nisem bil v tistem trenutku stika z ledenikom privilegiran, saj nisem čisto prepričan, če bodo to lahko počeli tudi naši zanamci.

Nato se kmalu prikaže koča, ki leži 2070 metrov visoko. Zavetišče Zampone. Presenetila me je zelo velika ponudba, saj si lahko dobil sladoled, kolačke, čokoladke, več jedi, velika izbira pijače. Zanimivo, glede na to, da pri nas v gorskih kočah ponavadi ni kaj več od kakega jabolčnega štrudlja in jote ali ričeta. Preizkusil sem polento, ki je v teh krajih zelo pogosta na jedilniku.

Med hranjenjem nas je presenetilo bučanje. Lahko sem opazoval velik, prašen plaz kamenja, ki se je vsul nekje z višine, seveda, daleč stran v masivu. V daljavi se je dalu slišati oglašanje svizcev. Rastlinski svet se mi je zdel nekoliko premalo pester, saj se je velik del rastlinskih vrst cel čas ponavljal.

Od koče naprej pa lahko vsi, ki so željni gorskih avantur vstopijo v ta gorski masiv, kjer se stvari začnejo “bolj zares”. Naprej je še eno ledeniško jezerce. Vreme je zelo spremenljivo. V javnosti se je govorilo o smrti nekaj alpinistov, ki so par dni nazaj zmrznili v Monte Rosi zaradi nenadnega vdora hladnega zraka.

cvetje gorska pokrajina ledeniški gorski potoček ledenik lišaji Macugnanga Macugnaga2 Macugnaga z Monte Roso v ozadju pogled proti najvišjemu vrhu pogled s sedežnice rob ledenika sedežnica sprehajalna pot vznožje koča

julij 27, 2007 Posted by | Hribolazenje | 1 komentar

Mavrica nad Ljubljano

Ko dežuje in obenem tudi sije sonce, se vedno oziram po nebu in jo iščem. Danes je bila popolna. Dvojna. Amatersko pofotkano, pa vendar. Škoda le, ker se je že temnilo. Ker sem bil preblizu je žal nisem mogel poslikati v celoti. Na zadnjih dveh sliki pa sta v ospredju bonsaja, ki ju gojim na okenski polici.

mavrica2 Mavrica1 mavrica3 mavrica4 mavrica5

julij 24, 2007 Posted by | Narava | 11 komentarjev

Vladi podpora spet navzdol

Kako so to dobre novice🙂
Naš večni g. Rupel baje že navezuje stike s Pahorjem, zaradi novega kroga izsesavanja državnega proračuna. Press:)

To dobro leto do novih volitev bomo že še nekako pregrizli, potem pa pride na vrsto, vsaj močno upam, odpiranje šampanjca v upanju na zmanjšanje krščanskega turbo-folk diskurza v slovenski družbi. Če zatohla podeželjsko-katoliška mentaliteta dobi še en mandat, nas najverjetneje čaka poljska usoda. Sicer ne na zunanji ravni, ker smo preprosto premajhni, da bi kogarkoli izsiljevali, kot to primitivno počne Poljska v odnosih z Nemčijo ali kar celotno Unijo, ko še vedno načenja popolnoma irelevantne teme iz časov druge sv. vojne. Za skrajne poljske konzervativce v Nemčiji še vedno vlada preoblečen Hitler. Ta država, ki je, za evropske razmere, na zelo nizkih civilizacijskih ravneh, se očitno še ni naučila, kaj je to svobodna družba. Več desetletij so trpeli komunizem, zdaj, ko ga pa ni več, so si nadeli enaka očala nesvobode, le da z drugega, skrajno konzervativnega konca. Če sam ne veš kaj je svoboda, jo ne moreš privoščiti niti drugemu.

Janša je družbeno pozornost že med svojim prvim mandatom, podobno kot sta to naredila brata Kaczynski, usmeril v preteklost. Še vedno se lovi namišljene komuniste in protiosamosvojitelje, kot nosilce vseh možnih grehov te družbe. Proces osamosvajanja bojda še vedno traja.

RTVSlo nas neprestano bombardira s povojnimi poboji in herojstvih osamosvojiteljev. Predvajajo se domači filmi z eno in isto tematiko; kako zelo smo trpeli zaradi nesvobode v jugo režimu.
Skoraj da ni razprav, kjer ne bi bili prisotni verski ideologi. Njihovo mnenje je povsod relevantno. Glejte prenose maš, pravijo v reklamnih blokih. Harmonika se pred TV ekrani razteguje na vse kriplje, promovirajo se družine z vsaj petimi otroki. Odkrivajo se čari nacionalizma in ljudi iz pravega testa na račun manjših družbenih skupin.

Psihično nasilje nad novinarji nekaterih časopisov, je postalo izrazito zaradi fundamentalistične potrebe po menjavi politične barve pod krinko uravnoteženosti. Odgovorni osebi ene izmed najbolj znanih radijskih postaj in tiskovne agencije, ne trpita morebitnih žaljivk na račun predsednika vlade, ker je to, kot kaže, v janšistični demokraciji zelo nezaželjeno. Ti pojavi se ne tretirajo kot pomanjkanje svobode, ker se je bolj enostavno ukvarjati z nesvobodo v nekdanji Jugoslaviji pa čeprav je že zdavnaj izdihnila.

Vlada finančno podmazuje biblični festival in ga prikazuje kot dogodek leta. Seminarju pravih znanstvenikov na Bledu, kjer naj bi bil med udeleženci celo Stephen W. Hawking, pa je namenila kar 4x manj denarja. Vsesplošno zanemarjanje humanističnih področij, ki nimajo katoliškega predznaka, postaja perverzno. S političnimi navezami se ustanavlja verska šola in financirajo cerkveni zavodi s sredstvi ministrstva za znanost, kar pomeni, da je cerkev tista, ki po novem promovira znanost.

Zaradi presežka denarja v RKC, ki so ga v določeni meri lahko hvaležni sedanji vladi, se odpirajo nove fronte cerkvenih investicij, ki presegajo okvirje Slovenije. Tako RKC gradi na Hrvaškem turistični kompleks s čuda nekih zvezdic za elitne goste z več luksuznih vil in celo lastno cerkvijo.

Želi se beatificirati arhitekta, kar podpirajo tudi na ministrstvu za kulturo. Ustvarjajo se novi narodni junaki za potrebe politike. Eden izmed njih, v duhu nekih drugih časov, celo “krasi” ime glavnega letališča.

Inflacija se, sproščeno po Jambreku, bohoti. Ravno tako razlike med plačami v večinsko državnih podjetjih pa čeprav je Janša, ko je bil še v opoziciji, očital Ropu dopuščanje take razlike in se tako hotel prikazati kot zagovornik malega delavca. Danes se tega očitno ne spominja več, saj so se pod njegovo vladavino plače nekaterim javnim uslužbencem dvignile tudi za polovico. Tako predsednik zavarovalnice Triglav zasluži danes približno 40 odstotkov več kot njegov predhodnik. Nagrade nastavljenim upravam v takih podjetjih pa so dobesedno skočile v nebo.

Vse te plače že tako bogatim, naj bi bile očitno znak, da nam gre dobro, saj naj bi gospodarstvo kar cvetelo. A takoj, ko v tej silni uspešnosti svoj delež hoče iztržiti tudi navadni delavec, se zaplete, saj skuša vlada pritiskati na sindikate, naj ne zahtevajo višjih plač. Z davčno reformo, ki je “strokovnjakom”, kot je baje Bajuk, prihranila okoli 14 tisoč evrov davčnih obveznosti spet pridemo do starega reka o bogu in njegovi bradi. Baje so taki ljudje tudi bolj pridni, več delajo, kar nam vsem, očitno lenim državljanom, svetuje tudi omenjeni gospod.

Pa en len in sproščen pozdrav. Danes, kot kaže, le ne bo tako zelo vroče.

p.s. lansko leto me je dalmatinec ugriznil. Zdaj končno vem zakaj:)

julij 24, 2007 Posted by | Slovenija | 12 komentarjev

Oderuške cene CD- jev

Nelly Furtado - Bjork Zadnjič sem se po dolgem času znašel v BTC- ju v trgovini Big Bang. Sprva nisem imel namena nič kupit ampak zgolj pogledat ponudbo. Tako sem se ustavil tudi na oddelku CD-jev oz. kot bi rekel naš baje nadvse spoštovani jezikoslovec Toporišič, zgoščenk in si zaželel kupiti zadnji album od Bjork (Volta) in Nelly Furtado (Loose). Že dalj časa ju spremljam in ugotavljam, da mi takšna glasba ta trenutek zelo odgovarja. Površno sem pregledal polico in ugotovil, da morajo biti cene tam okoli 5 do 10 evrov. Res zelo površno, saj je cena pisala tudi na izbranih zgoščenkah. Ampak, očitno ni bila namenjena meni:). Na blagajni je seveda sledilo presenečenje, saj se je izkazalo da gre za vroče žemljice (no, če že omenjam Toporišiča, razpočenke), ki stanejo malenkost manj od 16 evrov vsaka. Tisto, kar sem videl so bili starejši albumi različnih izvajalcev, ki pa seveda nimajo enakih cen in ne nosijo neke simbolne oznake, da gre za novo, aktualno glasbo. In če je novo, je pač potrebno ceno zasoliti.

Ob takih cenah se prav nič ne čudim, če mularija snema novo glasbo preko peer-to-peer programov oz. računalniškega komunizma, kot so tak način izmenjave datotek poimenovali v ZDA. Nikoli več. Drugič raje kupujem preko Amazona. Kot sem lahko pregledal cene, so precej nižje. Z Amazonom nimam sicer še izkušenj, vendar so ljudje, ki so ga omenjali in imeli opravka z njim, v glavnem zadovoljni. Dokler jih sam ne preizkusim, ne bom vedel zagotovo. Upam, da ne bo spet preglobok poseg v denarnico v obliki ne vem kakšnih potnih stroškov nova, neprijetna lekcija.

julij 22, 2007 Posted by | Slovenija | 10 komentarjev

Kako se ohladiti in se ob tem še posladkati

Ameriške borovnice Danes je kolega, ki nadvse obožuje ameriške borovnice, predlagal, če se zapeljeva do neke kmetije v Borovnici poleg Vrhnike, ki jo je našel na internetu. Seveda sem bil takoj za.

Borovnice je res najbolje kupiti iz prve roke. In tam baje dobro uspevajo zaradi kisle, barjanske zemlje. Sodijo med najbolj zdravo in celo zdravilno delikatesno sadje. Poleg vsega so pa tudi zelo okusne.

Pot je bila od Vrhnike naprej zelo ozka. Čudno, ob taki številčnosti ljudi, bi lahko imeli boljšo cesto.

Kmetijo, ki se je nahajala blizu ostankov železniškega viadukta, sva hitro našla. Cenik je bil že na vratih. Ko sva vstopila v hišo, se je prikazala velika soba, kjer je veliko pridnih, mladih rok sortiralo borovnice v posode. Cela industrija, sem pomislil. Od prijazne gospe sva kupila 6 kg borovnic. Kila je po 5 evrov. Pri našem, očitno oderuškem “šipcu”, sem jih plačeval po dobra 2 evra za 250 gramov.

Ker se nama ni dalo takoj nazaj v vročo Ljubljano, sva se zapeljala do Pekla, soteske, ki je okoli 5 km stran od Borovnice. Ko sva prišla v ta zeleni, poraščeni, idilični kraj, sva presenečeno ugotovila, kako prijetno je ozračje. Le zakaj so mu dali ime Pekel in celo postaviti kip hudiča na vhodu? Dišalo je po drevesih, potoček je šumel, termometer v avtu pa je kazal le prijetnih 24 stopinj, medtem, ko jih je bilo v Ljubljani vsaj 30. Pravi užitek. Žal sva bila dokaj pozna, da bi se dodobra sprehodila do vseh petih slapov, ki so jih obljubljale tabele in kazale, da za tak podvig potrebuješ vsaj dve uri in ustrezno obutev. Zato tudi nimam nobenih svojih fotk, ker je bilo nenačrtovano. Lahko bi dodal fotke Pekla z Wikipedije ali Googla ampak to-potem-ni-to. Vsekakor pa se vrnem tja in raziščem tudi ta lepi kraj in še preizkusim hrano v bližnjem gostišču.

Torej, če imate možnost, bežite iz te pozidane in z ozonom onesnažene Ljubljane v zelenje. Mnogo bolje se mi zdi, kot se cel dan skrivati za roletami ali trošiti drago energijo za klimatske naprave.

julij 18, 2007 Posted by | Narava | 4 komentarji

Moja prva swingerska izkušnja

(zvočniki obvezni)

No, da ne bo pomote. Nisem swinger niti sem sodeloval v takšni zamenjavi partnerja, he,he..Govorim o tej spolni praksi kot neprostovoljni opazovalec.

Namreč, v soboto sem se potikal po rovinjskem koncu. Tako me je pot zanesla proti nudističnem kampu Amarin (bivša Monsena). Naprej pelje makadamska cesta, kjer so stale okrepčevalnice. Tam smo se z družbico ustavili, našli dobro senco za avto in se z vso plažno navlako odpravili iskat primeren kotiček za kopanje in sončenje. Rahlo je pihljalo, morje je bilo očarljivo modre barve.
Naenkrat se je pred nami odprl prizor skupine ljudi, 50 do 100 nudistov, srednjih do starejših let, ki se je sončila. No, vsaj tako je zgledalo na prvi pogled. Bili so zelo nenavadno skupaj. Ko smo šli mimo, sem zagledal prizor, ki me je kar nekoliko pretresel pa čeprav sem zelo svobodomiselen človek in mislim, da je vse, kar odrasli ljudje počnejo v spolnosti dovoljeno, če seveda temelji na prostovoljnosti.
Ženska srednjih let je ležala z razkrečenimi nogami, moški, ki je ležal poleg nje pa ji je šaril po pobritem mednožju. Sramne ustnice so “sevale po okolici”. S prstom je oponašal “oneta”, ki gre “not in ven”. Ženska je bila obrnjena proti ostalim, ki so lahko nemoteno gledali “gibanje”. Večina moških opazovalcev je “žlajfalo” nabrekle zadeve in gledalo v “center odprtega dogajanja”.
Malo naprej se je neka druga ženska trudila z oralnimi spretnostmi nad “vampatim hlodom”, ki je ležal poleg nje..In spet novi žlajfači.

Twighlight zone? Grupni seks v živo, sredi belega dneva. Orgije na prostem sredi katoliške Hrvaške?? Občutek, da ti je nerodno namesto nekoga drugega, me je prisilil, da sem se ozrl okoli iščoč kakšne otroke, ki bi vse skupaj lahko videli a jih k sreči ni bilo nikjer. Ko smo končno našli svoj kos plaže par 100 metrov stran od “razgrete skupine”, sem slišal nekega Hrvata, ki je nekomu drugemu razlagal, da gre za svingerje, ki so si ta kraj zbrali za svoje javne zabave. Ni prav noben problem videti, kako se večji del skupine en čez drugega predajajo spolnosti. Torej so bili tokrat še zelo dostojni. 🙂
Ni mi sicer jasno, zakaj mora biti stvar tako javna. Je to tisto, kar je tukaj najbolj “rajcih”? Verjamem, da takrat, ko (če) se človek naveliča spolnosti v dvoje, išče nekaj več. Res ne vidim problema, da bi najeli nek prostor. Ravno tako pa je bilo v ozadju plaže ogromno grmovja oz. visoke makije.

Pozno popoldne, ko smo se vračali, skupine ni bilo več nikjer. So šli že počivat? Jah, seksati na plaži pri dobrih tridesetih stopinjah in v starosti petdesetih ali šestdesetih let, res ni mačji kašelj. Mogoče se jim je pa mudilo na biblični kongres v Ljubljano :mrgreen: ?

julij 15, 2007 Posted by | Vsega po malem | 40 komentarjev