ateistek

Samo obilje

Trenutno se nahajam v hotelu Joy Nashira. Je ob sami obali morja, okoli 10 km stran od mesta Manavgat. Mesto je novejše, polno lepih hišk, še najbolj spominja na špansko obalo. Ta del Turčije kaže popolnoma evropsko sliko in sploh nimam občutka, da se nahajam v Aziji in v državi, ki je pri povprečnem Evropejcu okarakterizirana kot nerazvita država. Mogoče kje v notranjosti, tukaj definitivno ne. Seveda pa mesto ni odraz prave Turčije. To bom lahko bolj videl v drugem delu izleta, ko bomo zamenjali zdajšnji hotel in se premaknili bližje večjemu mestu, Antalyi. Tam bomo imeli tudi več svobode pri spoznavanju okolice, saj mesto ni zgolj turizem.

Biti v hotelu s storitvijo “all inclusive” je prav posebna izkušnja. Taka oblika turizma ni ravno moja navada. Ampak, če je že bila ugodna priložnost, sem jo pač izkoristil.
Vse je zastonj, kar naprej nekaj ješ, piješ, kosila in večerje so kot bi bil na kraljevskem dvoru. Ne izbiraš le hrano ampak tudi restavracije, ki so tematsko razdeljene. Savna, fitnes, bowling in še kaj, vse je zastonj. Recepcija hotela po velikosti in višini, spominja na kako večjo železniško postajo. Hotel je resnično ogromen. Še nisem bil v večjem. Za njim je velik kompleks bazenov, takoj zraven pa buči še mrzlo morje. V njem sem se od vse druščine edino jaz opogumil okopati. Voda je okoli 19 stopinj in tudi sicer ni ravno toplo. Domačini pravijo, da je letos tukaj pomlad neobičajno hladna. Dnevne temperature ne presežejo 25 stopinj, z morja pa piha hladen veter.

Pokrajina je precej zelena. Ogromno je nasadov mandarin. Pogledali smo si rimsko mesto Aspendos in zelo velik in dobro ohranjen amfiteater. V njegovi bližini pa tudi dobro viden akvadukt. Na splošno je v tem delu Turčije veliko ostankov rimskih mest ampak jih je velika večina pod zemljo.

Za izlete v lastni režiji ni ravno pretiranega zanimanja. Najem avtomobilov se začne od 40 evrov naprej na dan. Ravno zato smo razmišljali, da bi jo kar na lastno pest mahnili v Pamukkalle, saj je izlet, ki nam ga ponujajo v hotelu predolg in bi trajal kar dva dni, čeprav je ta naravna zanimivost oddaljena okoli 300 km od tukaj. Nekaj bližje bo, ko zamenjamo hotel.

Seveda, moram omeniti, da je hotel skoraj okupiran od Slovencev. “Štajerščina” se sliši z vseh koncev. Ob tem ugodju bom to nekako preživel :). Seveda so nas peljali tudi v šopinge. Cene ponaredkov so od 5 do 20 evrov.

Advertisements

april 29, 2008 Posted by | Potovanja | 8 komentarjev

Dan odhoda

Danes odhajam. V Turčijo. V Antalyo. Dobro je, če poznaš koga, ki dela v turistični agenciji. Ker je “pri koritu”, ti lahko vedno pravi čas sporoči o dobri in predvsem ugodni varianti za potovanje. Tako sem že januarja dobil namig za Turčijo, 7 dni, hotel 5 zvezdic, all inclusive, in nekaj malega vključenih izletov. Cena 299 evrov. Seveda sem bil takoj za. Ponudba je bila že kaj kmalu razprodana. Mislim, da gre za subvencionirano ceno s strani turške države, saj od tebe pričakujejo, da boš na dodatne storitve zapravil še toliko. Vendar, vedno lahko rečeš ne oz. sam preceniš, kaj je vredno tvojega denarja.

Tokrat gremo štirje. Letalo imamo s salzburškega letališča. Veselim se dobrih fotografij, novih doživetij, prijaznih ljudi in priložnosti za kakšen dober blogovski vpis.

april 26, 2008 Posted by | Potovanja | 1 komentar

Mojstrana in Dolina Vrat

Že iz naslova se vidi, sem se probudil iz zimskega spanca in se spet začel ozirati proti lepotam planinskega raja. Raj, ki to je, če ga znaš pravilno konzumirati.

Podrla sva zadnje sedeže v avtu, vanj spravlila kolesi in jo mahnila proti Mojstrani.

Kmalu po znamenitem Aljaževem kipu, ki kaže proti Triglavu na cesti Jesenice – Kranjska Gora, se pojavi Mojstrana. Prispela sva relativno pozno, okrog 12. ure. Zapeljala sva na parkirišče Mercatorja in začela s potrebnimi pripravami za kolesarsko vožnjo. Zoprnost zaradi umazanih rok pri privijanju sprednjih koles, je bila takoj pozabljena, ko sva se zapeljala čez mesto proti vršacem Julijcev. Razkazovali so se v vsej svoji beli lepoti v spomladanskem soncu. Vrhovi so bili zaviti v velike sklade snega.

Široka, delno asfaltirana pot je bila sprva precej položna, kasneje pa se začne precej vzpenjati. Prvo hujšo strmino mi je nekako uspelo premagati, ne da bi se ustavil. Da mi je kondicija upadla v vseh teh hladnejših mesecih, je bilo očitno. Lansko poletje mi ni bil prav noben problem priti s kolesom na Toško Čelo, ne da bi se ustavljal in lovil sapo, zdaj pa ni šlo tako gladko. Nekaj takih “vaj” pa bom spet nazaj v pravi formi.

Po kakšnih štirih kilometrih vožnje, se je prikazal 52 metrski slap Peričnik, ki je zdaj res lep, saj je vode povsod dovolj. Večji del poti do koče naju je spremljalo šumenje Triglavske Bistrice, ki je bila zaradi obilice dežja in talečega se snega mlečne barve. Ponekod, kjer je bila globja, je z modrino spominjala na Sočo. Na posameznih predelih, pod pasom dreves, njeno obrežje krasijo ogromne zaplate mahu, ki so prerasle prav vsak kamen in kamenček in kamor je greh stopiti.
Iz Mojstrane do Aljaževega doma, ki je bil najin končni cilj, je 12 km dokaj urejene poti, ki se večinoma počasi dviguje, tako da ni zahtevna. Dom leži na 1015 metrih. V prejšnjem stoletju je bil že dvakrat podrt zaradi plazov tako, da je zdaj prestavljen. Dom ima več kot 100 letno tradicijo.

Po kakšni uri sva le prišla do njega, tam pustila kolesi in jo mahnila peš. Pri domu je bilo še nekaj snega. Narava je tam tik pred tem, da se zbudi. Cvetijo beli telohi, bukve imajo na vejah komaj vidne nastavke. Grmički borovnic so še vedno goli.

Dom je izhodišče za veliko planinskih tur, kar nakazuje tudi veliko orientirnih tabel. Nekaj višje od doma je spomenik partizanom, velik klin z vponko. Od tam do vrha Triglava je 6 ur. Glede na to, da se v tem času v stenah z vseh koncev kar naprej vali taleči se sneg, si ne bi upal iti kam višje in izzivati usodo.

Dolina Vrat se zaključi pod severno steno Triglava in, od plazov, poležanimi bukvami. Žal sva tudi midva morala zaključiti najino pot, saj je bila zasnežena z južnim snegom.

Vsedla sva ob potočku, se prepuščala zvokom žuborenja in toplim sončnim žarkom ter opazovala dogajanje v visokih stenah, ki so naju obkrožale skoraj z vseh strani. Tu in tam se je s previsnih strmin z opaznim hrupom vsul plaz snega, ki je od daleč spominjal na slap. In tako kar naprej. Dobil sem čudno asociacijo: kot črevesje, ki glasno prebavlja hrano. Od nekje je priropotal tudi helikopter, ki je prav sumljivo letel blizu stenam. Kot bi iskal kakšnega zgubljenega planinca. Zgledal je kot majhen komar v vsej mogočnosti ostenja gora.
Nisem se mogel upreti, ne da bi spil nekaj kristalno čiste snežnice, ki je tekla med skalami. Nagniti se do potočka in ga piti, je pravi privilegij. Prav žal mi je bilo, ker nisem vzel kakšne plastenke in si je še kaj vzel za domov.

Imela sva zelo lep izlet. Nikakor pa si ne morem oprostiti, da nisem vzel fotoaparata. Mislil sem, da bova le malo kolesarila in da bo to vse. Lahkomiselnost pa taka. Nekaj slikic si bom vseeno sposodil od drugje.

        

april 25, 2008 Posted by | Hribolazenje | Komentiraj

Pohod revanšističnega piščeta

Ta pesmica me je povsem zasvojila. 🙂
Video z “buci buci” piščančkom, ki zraste v enakega tirana kot njegovi sovražniki, je hudo idealiziran, politično skrajno korekten in je še en izmed tradicionalnih Mobyjevi družbeno kritičnih spotov. Veganska fetišizacija z novodobno Glorio Gaynor. :mrgreen:

Ravno, ko je Mobi začel s svojim ustvarjanjem glasbe in pohodi po glasbenih lestvicah, sem jaz začel s pohajanji po diskotekah. Tako ima njegova glasba zame zelo nostalgičen prizvok.

april 21, 2008 Posted by | Vsega po malem | 1 komentar

Žongliranja z geni

Geni Kar nekako mimo je šla novica, da je skupina slovenskih znanstvenikov, zbranih v odboru za namerno sproščanje gensko spremenjenih organizmom (kako militantno ime nekega odbora) predlagala ministru za okolje, naj zavrne vse pobude nevladnih organizacij in stranke Zares o preložitvi oz. zavrnitvi uporabe gensko spremenjene koruze podjetja Monsanto. O tem famoznem podjetju in še bolj famozni frankenštajn koruzi, sem že pisal.

Odbor sestavlja 7 slovenskih znanstvenikov; agronomi, biologi, zdravniki in veterinarji. Gospoda ni videla prav nikakršnih zadržkov v omenjeni koruzi. Ni jih prepričala niti Francija, ki je to koruzo zavrnila. Še več, njihova predstavnica je izjavila, da so bili zelo razočarani nad gradivom Francije, ki ga je izdala ob tej zavrnitvi. Bilo naj bi zelo površno oz. šlampasto.
Hecno je, da je enak argument uporabila tudi skupina neodvisnih znanstvenikov, ki je na svojo pest izvedla poskuse nad Monsantovo koruzo. Monsanto je celo blokiral dostop do svojih podatkov z obrazložitvijo, da sami niso opazili nobenih “večjih” odstopanj pri podganah, ki so jih hranili z gensko spremenjeno koruzo od kontrolnih. Kaj, hudiča, pomeni “večjih” ?

Monsantovim znanstvenim zombijem, ki žonglirajo z geni, kot jim odgovarja z namenom doseči čim boljšo prodajno uspešnico, ne morem zaupati. Jasno je, kakšni interesi so njihov glavni motiv. Močno dvomim, da si jih delijo s povprečnim potrošnikom.

Narava okoli nas je preveč kompleksna, da bi lahko neki posamezniki vedeli, kaj lahko vrsta sprememb naravnih izdelkov oz. genskih informacij, ki jih opredeljujejo, povzroči in kakšni so lahko vplivi v medsebojnem sobivanju na druge organizme. Tako nedolžno vse skupaj le ne more biti, saj gre za bistvene, strukturne spremembe.

Res je, ateist sem in verjamem znanosti vendar, ko pride vse skupaj tako daleč, da mi bo korporacijska znanost, ki ima ponavadi več zveze s prevarami kot dejansko znanostjo, govorila, kaj je zame dobro in kaj ne, s svojimi genskimi igricami, se ljubezen neha. Bolj zaupam naravi in njeni milijonov let dolgi evolucijski poti k rešitvam, kot tisti vrsti znanstvenikov, ki znanost frizirajo po naročilu multinacionalk. Kako hudičevo kratkoviden je lahko cilj slednjih, se je do sedaj neštetokrat potrdilo v praksi. Še huje, nekatere multinacionalke s svojim družbeno neodgovornim početjem, nas vodijo v propad.

Če bo naš, sicer funkcionalno precej nepismen okoljski minister res prisluhnil omenjenemu odboru, mu svetujem, naj predlaga, če lahko Monsantovo koruzo najprej preizkusimo kar na omenjenih znanstvenikih. Če so tako zelo prepričani v svoj prav, naj to dokažejo tudi v praksi. Torej, na sebi. Naj žrejo tisto koruzo nekaj let in potem pridejo na natančno kontrolo svojega organizma. In če bo vse v najboljšem redu, jo bom jedel tudi sam. Do takrat pa naj mi prosim nikar ne vzamejo še tisto malo svobode pri izbiri izdelkov preden v celoti zasužnjijo moj izbor in se bom na koncu tudi sam spremenil v gensko spremenjenega konzumenta.

Javnost bi se morala zdrzniti ob vseh teh novicah, ki tečejo mimi nas večinoma neopaženo in čim večkrat pokazati svojo voljo. Ste recimo slišali, da bi nemški BASF znal tožiti Evropsko komisijo, ker odlaša z odobritvijo njihovega gensko spremenjenega krompirja za evropski trg. Kot bi bile odobritve že same po sebi umevne!
BASF je v več evropskih časopisih objavil velike oglase, kjer poziva predsednika evropskega komisarja za okolje, naj čim prej odobri uporabo njihovega krompirjevega zvarka, saj naj bi pomenil veliko večjo konkurenčnost evropskega kmeta. Krompir sploh ni užiten, kar povedo tudi v podjetju, vendar bi ga lahko uporabljali za industrijsko pridobivanje škroba. In kaj bi se zgodilo, če bi tak krompir nek kmet po pomoti zmešal z navadnim? Seveda bi bil kriv kmet. Tako nekateri poznavalci predvidevajo, da danes na trgu ravno zaradi takšnega namernega ali nenamernega mešanja – saj je vseeno – praktično ni več soje, ki ne bi bila gensko spremenjena. Torej je zdaj na vrsti krompir.

Človeštvo gre res v franže. Namesto, da bi se usmerjali v bio kmetovanje, se gremo rajše genetskega popredalčkanja. In veste kam to pelje? Ko ne bo več klasičnih kulturnih rastlin ampak bodo le še genetsko spremenjeni patenti, bodo multinacionalke, kot lastnice, odločale o vsemu. Kdaj jih bomo sejali, kako, kakšna oz. čigava zaščitna sredstva bomo uporabljali, skratka, vse bo odvisno od njih. Kdor bo naredil drugače, ga bodo ali tožili ali pa ne bo pridelal ničesar. Kmetijstvo kot globalna panoga bo postalo lastnina nekaj podjetij. Kmetje bodo zasužnjeni. In preko njih tudi potrošniki. Se sploh zavedate, kaj pomeni imeti moč oz. kontrolo nad pridelavo hrane? Nafta, zlato? Ničla.

Govorijo nam, da vse to počnejo zato, da bi kmetje metali čim manj pesticidov in ostalih strupov, saj naj bi bile gensko spremenjene rastline odporne proti zunanjim vplivom. Po drugi strani pa nam primer Indije oz. pokrajine Andra Pradesh in gensko spremenjenega bombaža pokaže, kaj pomeni, ko nek povprečen kmet pade v kolesje pohlepa tovrstnih podjetij. Da ne omenjam spet tudi vpliva na zdravje ljudi, saj so znanstveniki tudi le ljudje in njihovo znanje nikoli ne more biti tako široko, da bo zaobjelo vse možne napake, ki lahko nastanejo v tako izjemno obširnem sistemu, ki se mu reče narava. Dovolj tvegamo že na drugih področjih, zakaj bi tudi tukaj, če to v resnici sploh ni potrebno?

april 19, 2008 Posted by | V razmislek | 21 komentarjev

Papež v ZDA

 Papež je šel v ZDA zaradi institucionalnih potreb po dvigu ugleda katoliške cerkve. Čeprav se ne strinja z Bushem glede iraške vojne, pa v večji meri deli enaka prepričanja kot povprečni republikanec oz. desničar. Žal je res tako, da že en njegov obisk lahko dvigne ugled katoliški instituciji, čeprav vsa gnojnica ostane nedotaknjena. Par kislih nasmeškov, malo mahanja z roko in poziranja pred kamerami s predsednikom in kakšna darovana maša (zakaj se mašam reče, da jih darujejo duhovniki? Če že kdo koga obdaruje, potem so to verniki, s svojim obiskom, drugače bi duhovnik maševal samemu sebi). In za povrh še ščepec populizma – recimo obisk območja, kjer se je zgodil 11.9. – pa je veliko pozabljenega in rehabilitiranega.
Vseeno pa sem bil presenečen, ko sem zasledil proteste. Razne skupine ljudi, ki se ne vklapljajo v idilične predstave katoliškega enoumja, so se končno prebudile in želele pokazati svoje nestrinjanje z njegovo politiko in izločevalno retoriko. Nekaj takega v Evropi še nisem zasledil, sploh v bivših komunističnih državah, kjer je papež že skoraj fanatično oboževan. Kuje se med ideološke zvezde, kot so se nekoč komunistični voditelji. Oprijemljivega javnega nestrinjanja ni zaslediti, kaj šele demonstracij.

ZDA so bile deležne velikih pedofilskih škandalov. Marsikateri indoktrinirani vernik še vedno misli, da so duhovniki večinoma nedolžni in so zgolj žrtve pohlepnih ljudi. To je tisti del fundamentalnih vernikov, ki bi celo lastnemu otroku rekli, da laže, če bi jim zaupal zlorabo. Pedofilske duhovnike znajo celo opravičevati s pedofilijo v šolah. Ampak, pustimo te skrajneže. Saj ne vedo, kaj delajo.
Višina odškodnin, ki jih je izplačala tamkajšnja rimskokatoliška cerkev je bila skupaj 2 milijardi dolarjev. Škoda, da se tudi v našem delu sveta javnost ni bolj zbudila in jih, podobno kot v ZDA, s tožbami in odškodninami pritisnila ob zid. Močno namreč dvomim, da je bilo zlorab kaj manj. Že to, da so ljudi podzavestno naredili za prostovoljne sužnje svoje ideologije, je zloraba, kaj šele pedofilija.

Papež je izjavil, da mu je žal za vse, kar so storili pedofilski duhovniki, vendar pa, kot pripadnik konzervativne struje papežev, vseeno ne bo spremenil ustroja katoliške cerkve, ki bi zaradi svojega zunanjega imidža, znala biti celo magnet za pedofile. Začuda mu ni bilo žal takrat, ko so vse pedofilske afere skušali, tudi z njegovo pomočjo, pomesti pod preprogo.
Pedofili čutijo svoje nagnjenje in vidijo v instituciji katoliške cerkve, ki jo imajo za moralno zatočišče, neko vrsto očiščenja oz. bega pred svojo umazano notranjostjo. Podobno čutijo tudi homoseksualci, čeprav v resnici s homoseksualnostjo ni prav nič narobe. Žal sami zaradi neodobravanja praviloma katoliške okolice, ne mislijo tako. Hecno, ampak zdi se, da bolj ko vrh katolištva neodobrava homoseksualce, več jih bo med duhovniki. To jim je “kazen”. :mrgreen:
Ker se vsaka ideologija lažje prenaša na mlade, nepopisane ljudi kot odrasle – ti že morajo biti narejen ideološki zvarek, ki bo naredil svoj, pričakovan del pri prenosu ideologije, recimo, pripeljal bo otroka h krstu ipd – tako tudi pedofili, ki se skrivajo pod relativno varno krinko duhovniške oprave, zelo pogosto prihajajo v stik z otroki. Prepogosto. Kakšnemu tudi popustijo zavore in škandal je (lahko) tu. Seveda s tem nočem reči, da so vsi duhovniki pedofili. Dovolj je že eden. Človek se vpraša, zakaj pedofilije ni v budizmu, islamu, hinduizmu ali še kje drugje. Mogoče je, pa v tamkajšnjih družbah ni pravih mehanizmov, ki bi jo izbrskali. Mogoče so te družbe še bolj prežete s totalitarizmom verske substance kot je naša.

april 16, 2008 Posted by | Religije | 11 komentarjev

Novačenje: kupujmo slovensko

Kruh Slovenci so premalo zavedni. Premalo posegajo po slovenskih izdelkih, pravijo v živilskopredelovalnih podjetjih, ki so zato primaknila 100.000 evrov za nacionalno kampanjo Kupujem slovensko.

Kmetijstvo, ki ga poznamo danes, je nakaj povsem drugega kot je to bilo pred stoletjem ali še nazaj. Slovensko je zamenjano s kemično. Danes so kmetje dobro organizirani izsiljevalci in zažiralci slovenskega proračuna, menedžerji, ki so nam vsilili razmišljanje, da je hrana, ki jo oni pridelajo izjemnega pomena saj bi brez njih očitno ostali lačni. Zdaj tudi to ni dovolj ampak so posegli še po nacionalistični komponenti in si želijo naše nagrade zgolj zato, ker so za vogalom in ker jim je ime Janez, Jože, Franci…
Mene pač ne bodo prepričali. Zakaj bi verjel nekemu kmetu, zato ker ima olepšavo “slovenski”, da uporablja manj pesticidov, herbicidov in ne vem še kakšne kemije kot nek angleški, kitajski ali kateri koli drugi kmet? Mislim, da je cilj slovenskega kmeta popolnoma enak kot vsakega drugega. Subvencije oz. profit. Namesto vsega tega nacionalističnega, neoprijemljivega kokodajsanja, naj nam priskrbijo neodvisno raziskavo pridelkov, ki bo dokazala, da so njihovi pridelki res boljši. Predpogoj za vse pa je, da začnejo s standardi bio kmetijstva. Konvencionalen, s subvencijami podprt način kmetovanja je enak povsod: skrb za kakovost in okolje sta za profitom oz. donosom.

Podobno je z živilskopredelovalno industrijo. Hecno, kako si večni rivali kar naenkrat podajo roke. Dvomim, da jim je kaj mar za lokalno prebivalstvo. Prepričan sem, da so celotno kampanjo začeli zaradi večjega zaslužka. Zelo dober primer, da je vse skupaj zgolj marketinška igra, pokaže primer alpskega mleka, ki velja kot slovenski produkt. V resnici bi se moralo imenovati panonsko mleko, saj je pravzaprav madžarsko. Res kvalitetno domače mleko, pridelano v Bohinju, kupujejo Italijani, ker so naše “zavedne” glave v živilskopredelovalni industriji ponudile prenizko odkupno ceno. Nevzdržno, da potem ravno ti vsiljujejo nacionalni diskurz. Bolj profitabilno je zavajati ljudi, češ, da kupujejo slovensko, v resnici pa so sestavine tuje, seveda cenejše.

Odločitev za nakup slovenskega mleka, testenin, pijače ali kosmičev ni le odločitev za slovenski zajtrk oziroma slovensko kosilo, temveč je tudi podpora vsem slovenskim kmetom in domači živilskopredelovalni industriji,” je prepričan Iztok Bricl, predsednik uprave Žita in hkrati predsednik Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij, ki je začela nacionalno kampanjo Kupujem slovensko.

Pravzaprav mi je vseeno. Če želijo podporo, naj si jo zaslužijo. Predvsem s kvaliteto. Bolj pomembna je moja pravica do svobodne izbire kot njihove kalkulacije, previdno zavite v t.i. nacionalne interese.

Le kaj bi se zgodilo, če bi se vsi narodi dosledno držali tega, kar propagira omenjena zbornica? Ob predpostavki, da lahko države pridelajo same zase dovolj hrane, bi zamrla mednarodna menjava. Prav nedopustno je, da se kaj takega gremo doma, če pa so naša živilska podjetja po vseh področjih bivše Jugoslavije dobesedno kolonializirala vse te trge. Kaj, če bi se tudi oni striktneje držali tega in kupovali le domače? Dvomim, da nimajo sami vseh potrebnih kapacitet. Gospod Bricl bi bil verjetno zelo nezadovoljen. Zakaj nam potem sporoča nekaj, kar tujcem za njihove izdelke ne bi nikoli?

Aleša Kandus, predsednica uprave Medexa, dodaja, da se na naših trgovskih policah znajde marsikatero živilo, “za katero ne vemo, kje, kdo in v kakšnih pogojih ga je proizvedel“. Kandusova to primerja z gorivom za avtomobile, ko pravi: “Če želimo, da bi avto dobro deloval, moramo vanj naliti 98-oktanski bencin. Pa se kdaj vprašamo, kakšna naj bo hrana, ki jo jemo, in ali res vsebuje vse potrebno, ali pa jemo le zato, da smo siti?

O, seveda se vprašamo. Ne vem, kdo jim je priznal vso to kvaliteto. Sami sebi? Izdelki pridelani iz konvencionalnega kmetijstva me preprosto ne zadovoljijo več pa naj so še ne vem kako domnevno kakovostni.
So udeleženci v pridelavi in distribuciji mogoče kaj manj obremenjeni s težo profita kot drugi, da bi mogoče bolj gledali na kakovost? Hudo dvomim.
Kandusova, čeprav živi od prodaje čebelarskih izdelkov, žal ne vidi, da točno tisti kmetje, s katerimi tokrat piha v isto rog, s kamičnimi sredstvi morijo čebele in s tem uničujejo čebelarstvo. Zaradi kmečkih lobijev je bila pod to vlado sprejeta zakonodaja, ki bistveno lajša dostop do kemičnih sredstev namenjenih konvencionalnemu kmetovanju.

Kot rečeno, pri izbiri kaj bom kupil, je pomembnejša svoboda pri izbiri kot nek cenen, nacionalističen trik od katerega koristi imajo samo kmetje in živilskopredelovalna industrija. Sem dovolj ozaveščen o pomenu zdrave prehrane, da bi nasedel takim fintam in jih prehitro nagradil. Saj poznate tisti pregovor; kdor prehitro da, dvakrat da.

april 15, 2008 Posted by | Slovenija | 5 komentarjev