Zakaj ne grem na evropske volitve?

Kar naprej nam dopovedujejo, da je demokracija sistem, kjer je v največji meri zastopan glas ljudi. Realnost je seveda drugačna. Res je, da človešto nima boljšega sistema, ki bi vzdržal organsko prirojeno slo po imetju in vso logiko, ki temu sledi, ne da bi se ob tem sprevrgel v diktaturo ali celo splošno pobijanje.

Na domače volitve hodim predvsem zaradi katarzičnih potreb in ne zato, da bi bilo kaj drugače. Volim predvsem zato, da ne zmaga tisti, ki ga ne maram. Smisel je torej obkrožiti svojega kandidata in s tem doživeti neke vrste notranjo izpolnitev oz. zadovoljstvo, ker bo mogoče nasprotni izgubil. Drugačnega pogleda na volitve, kot je recimo mnenje, da bo potem boljše,  kot trezen realist, žal nisem sposoben razviti.

Kot pasivni volivec nimam ravno veliko vpliva na splošno politično dogajanje. In ko pomislim na EU ter svoj glas na evropskih volitvah, je vpliv tega še bolj minoren. Seveda me preko medijev prepričujejo v nasprotno in tako mojo inteligenco skušajo degradirati na nivo 5 letnega otroka. Strici in tete poslanci bodo poskrbeli za Slovenijo tam nekje daleč stran od domovine in vsem bo lepše. S tistimi sedmimi preplačanimi kekci med skoraj 800. Lepo vas prosim. Vendar, komu bo v resnici lepše? Nam ali tistim, ki se smejijo s plakatov.

Pri nas se zelo redko kdo razpiše o evropski birokraciji in vseh ugodnostih, ki jih uživajo vsi mogoči zaposleni v njenih nedrjih. Če bi recimo primerjali njihov pravilnik o delavcih z istim pravilnikom v nekem privatnem podjetju, bi lahko pomislili, da je pri prvih Marxov Komunistični manifest že dejansko zaživel v praksi, čeprav je njihovo socialistično ugodje financirno tudi iz podjetij privatnega značaja, kjer vlada surovi kapitalizem. Človek se vpraša zakaj je nek delavec, ki ustvarja konkretno dobrino po diktatu trga, manj nagrajen kot nekdo, ki si preko zakonov odškripne majhen delež od njegovega ustvarjanja, sam pa dejansko ne ustvarja ničesar.

Tako pač je na tem svetu. Razpredati o tem je žal brezpredmetno. Tudi sam bi se verjetno obnašal enako, če bi bil med priviligiranci evropske administracije. Vendar, če pogledam stvar od daleč, potem je seveda legitimno pričakovati, da bi morali obstajali zakoni, ki bi bili spisani tako, da težijo stran od parazitske okupacije tkiva gostitelja z ustreznim nadzorom.

Je evropska požrtna in preobsežna administracija, ki stane več milijard evrov letno, racionalni parazit, ki se prekomerno razrašča po gostitelju? Je recimo racionalno, da nek evropski komisar na še tako nepomembnem področju prejema 20.000 evrov mesečne plače ob vseh bonitetah, ki lahko znašajo še enkrat toliko? Je recimo logično, da ima predsednik evropske komisije Jose Manuel Barroso približno enako plačo kot Obama, sploh ob dejstvu, da ni bil niti neposredno izvoljen? Barroso pospravi v žep okoli 300.000 evrov na letnem nivoju brez upoštevanja dnevnic in vseh ostalih izmišljenih dodatkov, ki lahko ta znesek tudi podvojijo ali celo potrojijo. Namreč, višje kot greste po lestvici vrednotenja posamezne uradniške funkcije, večje je materialistično razvajanje in večji je posluh do izpolnitev njihovih kraljevskih želja. Tudi, če si jih ne želijo v takem obsegu, so vpete v sistem. In, ko si jih enkrat deležen, hitro pozabiš na načela, ki si jih še do včeraj trosil.

Vem, tudi naši domači poslanci so si izoblikovali zase ugoden sistem. Vendar pa je ta občutno manj ugoden, kot je evropski. Pa prav malo me briga, če evropski sistem zaobjema več ljudi in s tem tudi več denarja, ki si ga lahko od njih vzamejo. To ne bi smelo biti opravičilo.

Razumem vse te plakatne nasmeške v teh dneh, avtobusna pohajkovanja in novačenje volivcev pred odhodom v evropski socialistični vrtiček obilja in dela, ki je odvisno od tega koliko se ti sploh da, saj ni nobenih norm. Kandidati zelo dobro vedo, da glasovi za njih pravzaprav pomenijo legitimizacijo uradniškega razvajanja.

Bodoči evropski poslanci bodo lahko celo izbrali ali bo poenotena, debela mesečna plača od skoraj 8000 evrov bruto obremenjena po domači zakonodaji ali pa po “evropski”, torej le 17% od bruto zneska. Kaj naj si ob teh perverznih zneskih mislijo Romuni ali Bolgari, kjer je povprečna plača okoli 250 evrov? Poleg tega pa jim pripadajo dnevnice v višini 298 evrov, letni dodatek za potovanja v tujino 4148 evrov, dodatek za osebnega pomočnika v višini 17.540 evrov ( “kobilarnar” Miha Brejc je tako dodatek podelil kar svoji hčerki oz. ženi Gregorja Viranta, ki jo je vzel za asistentko!),  dobijo tudi letno 4202 evra za vodenje pisarne v Bruslju, Strasburgu in doma (karkoli že to pomeni), pokrijejo jim tudi stroške telefona, prevoza (tudi če uporabljajo nizkocenovne lete, jim obračunajo polno ceno za “economy class” vozovnice) in poštne stroške ter nabavo telematske opreme. Vendar pa jim tudi to ni dovolj, saj je v javnost le pricurljal podatek o tem, kako so nekateri preprosto pobasali v žep ves denar za pomočnike (zakaj jih sploh rabijo, so nesposobni sami opraviti “delo”?) ali pa jih zgolj fiktivno zaposlovali. Skratka, požrtnosti, brez ustreznega nadzora (pregovor “vrana vrani…”), ni konca ne kraja.

Nisem evroskeptik, saj menim, da je EU kljub vsemu potrebna zaradi preventive, saj so se na tej celini odvijale neštete vojne. Če bom kdaj dobil občutek, da si evropska uradniška kasta res prizadeva še za kaj drugega kot za svoje sanjske plače in ugodnosti, pridem tudi na volitve. Dokler pa me bo preganjala misel, da sem zgolj tepček, ki bo s svojim glasom potrdil nov krog kraljevske pojedine od katere sam nima prav nič, pa protestno ostanem lepo doma. Naj se mastijo kolikor jih je volja. Vsaj občutek, da sem jim to tudi sam omogočil s svojim glasom, me ne bo preganjal. Bolje pa tako ali tako ne bo nikoli.

Cres

Prejšnji teden sem se nakaj dni potepal po Cresu.

Lep otok, kjer je ravno prav vrhov za pohajanje. Obiskal sem Sis in med slovenskimi turisti priljubljeno Osorščico. Navduši tudi razčlenjeni jug s kopico lepih zalivčkov ter mestom Cres, Mali in Veli Lošinj. Da je Mali Lošinj precej večji kot Veli, si ne bi nikoli mislil, če seveda izhajam iz imena. Nekaj je tudi zanimivih vasic kot sta Beli, Valun in Lubenice. Pri vasici Beli se da videti okoli 400 let star hrast z debelim, votlim deblom, kamor se da celo zavleči. Žal mu je nevihta pred nekaj leti zlomila debelo vejo in mu okrnila izgled. Pri Lubenicah je nekaj 100 metrov nižje tudi prekrasna prodnata plaža s sinje modrim morjem. Je težko dostopna, saj sta na izbiro le dve varianti;  ali slabo uro dolga še kar strma pot navzdol (in seveda kasneje navzgor, uh) ali pa čoln.

Vreme je bilo ob obisku cel čas lepo. Pravzaprav preveč lepo, saj bi bil kak dan z oblačnim vremenom prav dobrodošel. Sploh, ko sem hribolazil na omenjeno Osorščico. Bolj kot vzpon, mi je moči jemalo močno sonce. Zaslediti je, da obstajajo tri poti, jaz sem šel iz Nerezin. Je večinoma dobro markirana. Greben hriba je zelo dolg, tako, da je za zagnane, dovolj zgodnje hribolasce, dovolj hoje za cel dan. Obiščejo lahko več vrhov od katerih je najvišji Televrin (588 metrov). Na grebenu je tudi planinska koča, ki pa mi je ni uspelo obiskati. Razgled s svetega Mikula in nekaj minut stran oddaljenega Televrina, je prekrasen. Na zahodu so se videle Unije,  na jugu kupčki nadaljevanja Cresa, Malega Lošinja, Susak, na vzhodu pa Krk, Rab, celo Pag, na severu pa celina s komaj vidnimi odtisi Učke in širšega reškega območja. Pravijo sicer, da se da včasih videti celo Triglav, kar pa dvomim.

Na otoku je tudi sladkovodno jezero (Vransko jezero) do katerega pa je dostop prepovedan, saj ga uporabljajo za pitno vodo. Ob poteh sploh ni označb zanj, saj ga skrivajo kot zlato. Je neokrnjeno in polno ptic, ki se preganjajo nad njegovimi višavami.

V teh dneh na Cresu bujno cveti žajbelj. In ko veter potegne čez vse te modrikaste cvetoče poljane, vse opojno diši. Vmes se znajde tudi kakšna ovčka, ki opozori na svojo navzočnost z meketom. Znajo celo priti do cest vendar so se naučile, da panično ne bežijo ampak mirno, pri kraju, mulijo travo.

Kupil sem žajbljev med (po zagotovilih prodajalca) vendar pa v njem ne začutim arome po žajblju. Nabral sem ga tudi nekaj za čaj, kjer pa njegova grenka aroma zagotovo ne bo ušla.

Na otoku je v tem času še zelo malo turistov. Plaže so skoraj prazne tako da vlada pravo razkošje pri izbiri pravega kotička. Ne vem zakaj tak čredni nagon pri odhodih na dopust, ki uniči marsikaj, kar je v tem času samo po sebi umevno. Žal pa tudi sedaj ni vse pozitivno. Recimo popravljanje cest, ki jih pred začetkom sezone hitijo pripravljati in ustvarjati zastoje. Ponekod so omejitve hitrosti, namerno ali ne, prenizko postavljene. Malo naprej pa zasede policajev, ki radi krepko oglobijo. Motijo pa tudi črede motoristov, ki se preganjajo po otoku in z nadležnim hrupom kalijo njegov mir.

Čemu medijski molk?

Od 14. do 16. maja bo v Atenah srečanje skupine Bilderberg. Gre za skupino najvplivnejših ljudi Zahoda (kar seveda pomeni tudi sveta), ki se dobijo enkrat letno (vsako leto v drugem kraju v luksuznih hotelih od leta 1954). Druščina uradno ne obstaja. Prisotnih je okoli 130 ljudi, od kronanih glav, predsednikov vlad do predsednikov svetovnih korporacij.

Vprašanje, kako je mogoče, da svetovni mediji še nikoli niso resno pisali o njihovih srečanjih, kljub temu, da gre za sestanek najpomembnejših ljudi sveta, je iz leta v leto neodgovorjeno. Čemu ta misticizem? Kaj nima javnost pravice zvedeti o čem se pogovarjajo na teh sestankih, saj so tam tudi od te iste javnosti izvoljeni politiki? Javnost ima pravico zahtevati, da ji politiki polagajo račune. Organizatorji srečanja pa novinarjev sploh ne vabijo (razen izjemno redkih, preizkušenih) in skrivajo sezname udeležencev. Kaj se vendar dogaja?

Vseeno pa se je že nekajkrat zgodilo, da je kdo od udeležencev stegnil jezik ali celo izdal seznam udeležencev. Tako je Denis Healey, eden od pomembnih organizatorjev in ustanoviteljev nekoč izjavil:

“Da bi rekel, da si prizadevamo za enotno svetovno vlado, je veliko pretiravanje vendar pa je v tem vseeno kanček resnice.  Bilderberg člani mislimo, da se ne moremo neprestano bojevati eden proti drugemu za nič, pobijati ljudi in puščati za seboj na milijone brezdomcev. Zato mislimo, da je enotna svetovna skupnost dobra stvar.”

Zanimiv je pogled po delovnih razporedih šefov velikih bank v teh dneh, ki so ga opravili v TimesOnLine. Robert Zoellick, šef Svetovne banke, bo na “nepričakovanem” poslovnem srečanju v Atenah, Tim Geithner, finančni minister ZDA, ima skrivnostno prazen razpored za naslednja dva dneva, Jo Ackerman, šef “Deutche Bank” bo na potovanju “nekje po Evropi”, Jeana-Cloudea Tricheta, šefa Evropske centralne banke, ne bo na spregled do konca tedna.

Od politikov radi povabijo konservativce, kapitalske liberalce in tiste socialiste, ki “razumejo denar”.

Za nekatere ljudi so ti sestanki popolnoma neškodljivi. Tu in tam celo povabijo kakšnega novinarja, ki pa o tem začuda ne piše na naslovnih straneh.

Ljubitelji teorij zarot pa mislijo drugače.

Jim Tucker, stari zalezovalec Bilderbergovih srečanj, trdi, da je bila Thatcherjevi ukazana “demontaža” britanske suverenosti ampak je ta rekla, ‘no way’, kar je povzročilo, da je niso nikoli več povabili.
Kritiki pravijo, da so Bilderbergi “valilnice” novih ameriških in britanskih predsednikov. Leta 1991 je bil na sestanku opažen Bill Clinton, ki je leto kasneje postal predsednik ZDA. Enaka zgodba je s Tonyjem Blairom, ki se je udeležil sestanka leta 1993 in leto kasneje postal predsednik vlade.
Obama in Hillary sta “smuknila” na srečanje leta 2008, ko sta bila v Virginiji, kjer je bilo tudi srečanje. Ko so novinarji pričakovali Obamino letalo in ugotovili, da ga ni v njem, so se jezno obrnili na njegovega predstavnika za tisk Roberta Gibbsa. Ta je izjavil, da je Obama želel opraviti nekaj obiskov, ki so imeli “privatni” značaj. Ko je Gibbsa naslednji dan poklical Tucker in ga vprašal, če je bil Obama na srečanju Bilderberov, je ta rekel, da tega ne želi komentirati, brez, da bi karkoli zanikal.

Na vprašanje, kaj se dogaja na teh sestankih, je poskusil odkriti tudi ameriški novinar Alex Jones, ki jim je vsako leto za petami. Vendar pa vedno naleti na zastražene hotele, kjer celo osebju lažejo kaj se dogaja. Iz zased mu uspe posneti kakšen svetovno znan obraz in mu preko megafona zatuliti kakšen od svojih “antiglobalističnih” sloganov ter dati na internet. In to je ponavadi tudi vse.

Domneva, da je vsoda sveta pravzaprav v rokah Bilderbergov, ki na takšnih sestankih določijo, kako se bo odvijala svetovna politika in gospodarstvo, je nadvse popularna. Pripisujejo jim odgovornost za razne politične pretrese po svetu; bombardiranje Srbije, bombe v Oklahoma City, Osama bin Laden, napad na Irak, umetno višanje cen nafte pred časom, vplivanje na cene delnic, dirigiranje recesije…Vse to naj bi bil njihov smrtonosni ples po katerem so primorane igrati države in njihovi nevedni državljani, ki mislijo, da globalna politika nastaja kar tako, spontano, sama od sebe.

Ideja, da ultra bogati ljudje iz sence vodijo svet, ni nič novega. Kaj ni smisel kapitalizma ravno v tem, da močni organizirajo svet tako, kot njim najbolje ustreza? Pomembno je ostati na ugodnih pozicijah za prav vsako ceno.

Marginalizacija cerkvenih zločinov?

RTVSlo se je končno odločila prikazati tudi kakšen od množice dokumentarec “out there”, ki govorijo o zločinski preteklosti katoliške cerkve. Od Grims-Simonittijevega zakona, ki nam je prinesel “pomladne” urednike, so nam skoraj vsak teden v “prime time-u” servirali  ovenčane “dokumentarce meseca” o komunističnih pobojih v takšnih in drugačnih izvedbah. Seveda so jih predhodno pompozno reklamirali in dajali vtis, da gre za izjemno pomembno tematiko, čeprav že vrabci na strahah čivkajo o njej.

Kot kaže se je Janševa rtv-jevska oproda odločila pokazati, da svet le ni tako črno-bel. Sicer le v margini drugega programa nacionalne televizije, vendar je za omenjene može že to izjemen dosežek. Še do včeraj sem mislil, da se kaj takega lahko ogleda le na tujih televizijah ali internetu. So se ustrašili za svoje stolčke? Seveda pa s ponujenim nisem zadovoljen saj je jasno, da zločini na naši nacionalki niso tretirani enako.

V petek 15.5. ob 20.00 bodo na drugem programu nacionalne televizije predvajali prvi del avstralskega dokumantarca (od štirih) “Tajni arhivi inkvizicije”.

Dokumantarec so posneli na podlagi vatikanske dokumentacije, ki jo je papež na zahtevo zgodovinarjev in kritikov le izročil na vpogled. Ob tem je zanimiva izjava Augustina Di Noia, visokega vatikanskega predstavnika:

“Ni prav mučiti ljudi. Vendar je bilo mučenje v tistem času upravičen, legitimen način pridobivanja dokazov in je bilo torej legalno upravičeno.”

Naši domači sledniki te nekoč uvožene institucije seveda ne mislijo enako, ko gre za povojne zločine. Če bi, potem bi se lahko končno vsi začeli ukvarjati s problematiko zdajšnjega časa, kjer aktivnosti komunističnih klavcev ni več, so pa še kako živi cerkveni ideologi in promotorji, ki, kot vidimo, celo s simpatijami gledajo na krvavo zgodovino lastnega svetonazorstva. Kdo ve, če si morebiti potihoma spet ne želijo teh mračnih časov. Radikalni islam jim je lahko trenutno vsekakor v navdih po povrnitivi stare slave. Mogoče pa so vseeno ubrali boljšo taktiko, saj je v kapitalizmu bolj pomembno čim večje kopičenje premoženja, izogibanju davkov in prisesavanje na državni proračun, kot razteleševanje nekih ubogih, kričečih heretikov. Bi jih še utegnil razumeti, he,he. Niso zastonj že skoraj 20 stoletij uspešni s prodajo megle.