Pahor “izdajalec”

Če bi rekel, da me je Pahorjeva izjava okoli sindikalnih protestov presenetila, češ, da ni potrebno delavcem na splošno dvigniti plač ampak zgolj povečati stopnjo stimulacije, bi se zlagal. To konstantno Pahorjevo koketiranje s trenutno oblastjo in spravni momenti v njegovih izjavah, so prav neokusni. Ta milozvočni, nekonfliktni angelček s svojim vladnim konformizmom pravzaprav uničuje pravi pomen opozicije.
Način sindikalnega boja delavcev za svoje pravice in kako jih doseči, je stvar suverene presoje prostovoljnih članov sindikatov in njihovih izvoljenih predstavnikov. Vsaj tako bi v demokratičnih družbah, kjer se sindikati ne prikazujejo kot demonski rep komunizma ampak legitimno združenje, moralo biti. Ne potrebujejo predlogov nadvse “pametnih” in ponavadi zelo dobro preskrbljenih zunanjih opazovalcev, ki jim bodo govorili kako to doseči. Že vidim bombastične komentarje v kolumnah Financ, kjer bodo potešene riti Mrkaićevega tipa z raznoraznih t.i. inštitutov na veliko modrovali z ameriškimi liberalnimi populizmi. In če se tega posluži celo nek kvazi predstavnik opozicije, ki je povrhu še šef stranke, ki naj bi imela največ posluha do delavskega razreda in spoštovanja njihove suverene odločitve do tega, kako pokazati svojo voljo, smo pri absurdu.

Če samo pomislim na vse nevrotične izpade, ki smo jih lahko opazovali v DZ, ko je še Janševo kmetavzarsko podeželje predstavljalo opozicijo, je več kot očitno, da sedanja opozicija spi. Izpostavljenih je le nekaj posameznikov, ki se javno angažirajo in sicer Cvikl, Potrč, Lahovnik in seznam se kaj kmalu neha. Res je, da je tudi opozicija med seboj nekoliko premešala karte, vendar to ne pomeni, da so na počitnicah. Upam, da ne mislijo, da so rezultati javnomnenjskih raziskav, kjer vodijo socialdemokrati, dovolj. Janša kot šolani militaristični borec že ne bo predal oblasti kar tako. Prepričan sem, da ima v rokavu kopico potez, ki bodo pozicije kotiranja strank še dodobra premešale.

Kaj bi moralo Pahorja, kot opozicijo, brigati, če Janša ne bo sposoben pravilno organizirati predsedovanje Slovenije EU? Izjavil je namreč, da je potrebno Janšo v tem času pustiti pri miru. Neverjetno. Če so ljudje Janši dali mantad, potem so dali madat tistim, ki jih na seznamu niso izvolili, vlogo opozicije. Pahor tukaj očitno sugerira k neopravljanju dela. Mene kot volilca ni nihče na zadnjih državnozborskih volitvah obvestil, da bo tisti, ki bo v opoziciji, pol leta invaliden in nedelaven zaradi zunanje šminke Slovenije.

Pahor preprosto ne sodi na t.i. levico, sploh pa ne v stranko, ki ideološko zagovarja pravice delavstva, saj se ga zelo težko identificira kot njihovega zagovornika ali zaveznika. Če bi že kdo moral iti počivati, je to on.

Pornografija naša vsakdanja

Včeraj sem imel zanimivo debato z Dajano. Ja, to je tista punca, “wannabe most important Slovenian blog person,” ki je nekoč izjavila, da bo nehala pisati blog, ker nima od tega nič. Ampak, pustimo to.

Zmotil jo je SIOL- ov generator blogov, na katerem se je pojavil tudi blog s pornografsko vsebino.

Njena utemeljitev je sledeča:

“V naši državi obstajajo zakoni, da se take slike ne smejo objavljati in na blogih oz. na agregatih se to pač DA kontrolirati. Drugo je seveda, če kdo to namenoma daje noter. Pornografska industrija je izjemno agresivna, inteligentna, prefrigana, predvsem pa bogata branža, ki pač izrablja debilnost ljudi, katerih interes je gledati take slike. Zdaj so tudi že ugotovili, da se sicer to zelo dobro prodaja, ampak države imajo vendar zakone, ki ščitijo mladoletne in otroke pred tem. Tega si nisem izmislila jaz in tri hinavske stare mame! Briga me, če so naši moški tako impotentni, da morajo svoje seksualne potrebe zadovoljevati po internetu. Tisti, ki pornografije ne maramo, imamo vendar tudi pravice. Tako kot imamo pravico biti zaščiteni pred nasiljem, kriminalom, nesrečo itd. Gre za vse vrste nasilja, ne samo za pornografijo! Kaj otrok čuti, ko vidi pornografijo? Gnus. Če vprašam svojo skoraj trinajstletnico, tega NE SME videti, ker ji gre na bruhanje. Moja šestletnica je rekla, ko je videla slike anatomije teles v leksikonu: Fuj. Pa ne bi že spet ponavljala, da se o vsem pogovarjamo, da smo nudisti in da imamo filtre proti tem. Tukaj enostavno nimam kaj za diskutirat! Zakoni so vendar jasni! Mogoče pa bo zagovornikom pornografije uspelo prepričati naše poslance in spremeniti te zakone??? Možno. Ustanoviti pedofilsko stranko, kot jo imajo v Belgiji… Vendar je internet TUDI za otroke, mladostnike in za tiste, ki jim pornografja in “svinjske” slike ne pomenijo višek zadovoljstva. Tako kot karkoli podobnega – slike nasilja, sovraštva, karkoli ekstremnega pač. Torej – tukaj ni kaj za diskutirat, ampak izvajati zakone. Tvoj komentar je enostavno komentar človeka, ki nima otrok, ki so tudi na internetu in nima pojma.

In moja utemeljitve:

Če nepornografski TV programi uporabljajo pornografijo, potem je nekaj z njimi narobe po tem zakonu in NE S PORNOGRAFIJO. Če je pornografija javno dostopna na prodajnih površinah tudi otrokom, spet problem NI V PORNOGRAFIJI ampak neustrezni distribuciji le te. Dostop do pornografskih vsebin na vsaki strani JE ZAŠČITEN z geslom in uporabniškim imenom, saj ponudniku pornografije ni v interesu, da njegov material ljudje gledajo zastonj. Je pa res, da za pokušino javno ponudi nekaj tega materiala. In ker ti praviš, da imaš vse inštalirano, potem ne vem čemu skrb. Ponavljam: to da se je pornografija pojavila na SIOL- u, ni kriva pornografija ampak SIOL.

Kako za boga milega te lahko nekdo prisili, da brskaš po pornografskih straneh? Da, jaz tudi rad gledam pornografske slike. Mar sem zato debilen??

Kaj je lahko gnusnega v sliki moškega penisa in ženske vagine? V čem je razlika, če vidiš žensko vagino na slikah ali jo pogledaš na sami sebi? Pa ne mi reči, da si lastno hčer vzgojila na tak način, da se ji lastne genitalije gabijo…

Enačenje klasične pornografije z nasiljem, je popolnoma nevzdržna trditev in je skregana z zdravo pametjo. Slika moškega penisa, ki je v ženski vagini, ne more imeti elementov nasilja kot krvaveči ljudje, zognenela trupla, raztrešeni možgani po steni in podobne nesnage filmskih producentov….Pornografija, ki temelji na prostovoljnosti vpletenih ljudi (99,9% vse pornografije), je popolnoma sprejemljiva in vsakršno prepovedovanje pomeni kršitev temeljnih svoboščin in diktaturo hinavščine. Res pa je, da ima tudi vsak starš popolnoma suvereno pravico zaščititi otroka pred internetno pornografijo. Vendar to ne more narediti tako, da bo pornografijo prepovedoval, jo obsojal ali metal v isti koš z nasiljem. Pornografska industrija se poslužuje raznoraznih trikov, da pride do ljudi, ki jo imajo radi. Gre za navadno industrijo. In dokler jih ne doseže, so vmes lahko tudi taki, ki jih to moti. Če jih, potem obstaja rešitev. Tak ima vse možnosti softverske zaščite. Če tega ne naredi, temu ni kriva pornografija ampak on sam. Torej v tem primeru SIOL, ki očitno nima filtrov. Govoriti, da je internet največji promotor seksa je popolna neumnost, saj tisti, ki to pove očitno še ni slišal za zaščito. Pornografska industrija ni prav nič kriva, če recimo 24ur. com uporabi pornografske slike na neprimernih straneh. Naj spremenijo svoje strani in dopustijo pogled v take slike tistim, ki si tega res želijo. Torej s plačilom. Ker pa vedo, da pornografija ljudi nikoli ne pusti ravnodušne in lahko povečuje obisk spletišča, pa raje malo riskirajo in jih ponudijo pod nos vsem. Torej, kdo je tukaj kriv? Pornografska industrija ali lastnik take strani? Potrebno se bo tudi sprijazniti, da je pornografija pri večini ljudi, sploh pri moških, zaželjena in visokega rejtinga ne dosega zaradi pornografske industrije ampak ljudi, ki si tega želijo. Fanta, ki ni začel z masturbiranjem ob pornografskih revijah, bi težko našel. Zato mi gre to hinavsko vihanje nosu nekaterih ob pornografiji resnično na živce. Obstajajo načini zaščite, zato naj jih končno začnejo uporabljati. Zanimivo bi se bilo tudi vprašati kako pornografija vpliva na otroke, kako jo oni dojemajo… Verjetno veliko bolj indiferentno kot odrasli, saj močno dvomim, da razumejo kaj tiste slike sploh prikazujejo. Dokazov o škodljivosti pornografije še nisem videl. Sem pa videl kopico moralnih dušebrižnikov…

Pijani predsedniki

Bi se jezil ali bil prizanesljiv ob takih posnetkih? Prizanesljiv bi bil zato, ker vem, da so tudi predsedniki zgolj ljudje, čeprav jih širša družba tretira kot neke novodobne kralje. Večina med njimi si celo želi take obravnave, češ, saj sem vendar predsednik. Po drugi strani pa se mi zdi prav odvratno, da celo vrh svetovno najpomembnejših mož, gleda z govorniških odrov kot nakresani pijanci s tistim več kot očitnim steklenim pogledom in pajacastim obnašanjem. Gre za znak izrazitega nespoštovanja javnosti oz. ljudi, ki so jih izvolili.

Sem pa vsakič zelo jezen, ko mi je na silo odvzeta svoboda gibanja na javnih površinah, če se po naključju znajdem tam, kjer se mudi kakšen od “pomembnih” državnikov. Naj se raje dobivajo na obrobjih mest in pustijo državljanom, ki jih redijo na prsih, pravico do svobodnega gibanja. Naj se nimajo za bahato ekskluzivo oz. zvezdnike. Verjamem, da je dober občutek, da vse stoji, ko se pelješ mimo in gledaš iz razkošnega avtomobila, vendar pa ne želim biti sredstvo s katerim si bodo tako polnili lastni ego.

Predsedniške volitve

Čedalja bolj si upam verjeti, da se bo v drugem krogu predsedniških volitev res zgodil scenarij, ki bo nakazoval večjo discipliniranost, tradicionalno bolj zaspanega levega volilnega bloka, ki je prespal tako volitve o vstopu Slovenije v NATO in EU kot zadnje parlamentarne volitve. To bi lahko pomenilo, da milozvočno orglično melodijo le ne bom poslušal naslednjih pet let. Ne vem sicer kako se bodo na levici dogovorili okoli tesnega izzida Turka in Gasparija, vem pa, da je pravzaprav vseeno.

Zanimivo, kako so naše oblasti spremenile volilno zakonodajo in omogočile pravico do volitev tudi državljanom, ki živijo drugje. Ti “oddaljeni Slovenci”(med njimi jih veliko ne zna niti govoriti slovensko) podrejeni drugim zakonom in oblastem, imajo enakopravno pravico voliti in tako odločati, kot vsi ostali, ki živijo v tej državi in jo tako ali drugače financirajo. Seveda je to krivico Janša zagrešil zato, ker si želi dodatnih glasov diaspre, ki je tradicionalno desna. Pa logika pravičnosti gor ali dol.

Zelo sem zadovoljen, ker je bil Peterle z volilnim izidom pravzprav kaznovan. Cel čas volilne kampanje se je izdajal za nekoga, ki to v resnici ni. Spravljiv in ljubeč do vseh, čeprav so si njegovi volilci želeli kakšne krepke na račun njim mrskih manjšinskih struktur prebivalstva. Lahko bi vsaj povzel kakšno od fašističnih papeževih stališč. Mogoče bi lahko branil čast škofa Rožmana ali vsaj nastopil s prižnice v kakšni od pomembnejših slovenskih cerkva, he,he..Tako bi dodal nekaj soli na to zelo dolgočasno volilno kampanjo. Potem bi ga lahko še bolj kritiziral kot običajno. 🙂
Ravno nasprotno se je plemenitemu, nacionalistično-mačističnemu pozerju Jelinčiču, ki je v marsikomu uspel prebuditi zlobne nagone po tradicionalnem iskanju krivcev, povečini primitivna neposrednost, obrestovala. Spet je samemu sebi dokazal, kako zelo ekskluziven je. Ljudje raje vidijo, da za nekatere svoje težave niso sami krivi ampak so to namišljeni pedofili, Romi, “pedri”, mogoče drugi zlobni narodi, živeči pri nas in okoli nas. Ne vem sicer komu bodo Jelinčičevi volilci namenili svoje glasove v drugem krogu. Mogoče jih bo Titov kip, ki stoji v njegovem vrtu prepričal, da se vdajo v klasično vrednotenje slovenskega političnega prostora po ključu ideološkega nadaljevanja druge svetovne vojne. Potem bo izzid drugega kroga volitev nedvoumen. Pomenil bi, pa, pa Peterle. Upam, da se bo v primeru poraza zgledoval po “letališčnem” Pučniku in se zaradi neuspeha končno za vedno umaknil iz slovenskega politične prostora.

V primeru Peterletovega neuspeha bi znala Janšo končno zagrabiti panika. Sicer Urška že počasi najavlja novice o poroki, verjetno tudi zaradi populistično-promotorskih potreb. Vendar pa to, skupaj z glasovi iz tujine, ne bo zadnji prijem, ki se ga bo spomnil do državnozborskih volitev naslednje jeseni. Kljub temu, da mi gre krepko na živce, vem, da še zdaleč ni neumen. Vsaj pri svojih načrtih namenjenih povprečnemu a še neprepričanemu desnemu volilcu.

Nobelova nagrada za mir

Ob imenu človeka, ki dobi Nobelovo nagrado, se podzavestno ustvari misel, da gre za izjemnega genialca in vseveda na področju znanosti. Tudi uradno jih formulirajo kot nagrade za različna področja znanosti. Večina nagrajencev na področju fizike, ki jo, poleg kemije, smatram za kraljico znanosti, je recimo Američanov. Zgleda, da vso fizikalno pamet sveta najbolj privabijo na tisti konec. Nagrada znaša okoli milijon evrov.
Velikokrat sem že ugotovil, da imajo Nobelove nagrade svoje neznanstvene plati, saj jih dobijo tudi ljudje, ki so kilometre stran od prave znanosti. Tako jo lahko dobijo tudi pisatelji, ekonomisti in mirovniki. Dopuščam, da je to za nekoga znanost, zame ni. Čas bi že bil, da jih drugače opredelijo. Osredotočil se bom na, zame najbolj diskutabilno kategorijo, “znanstveno” nagrado za mir. Letos jo je dobil Al Gore za svoj dokumentarec o segrevanju ozračja.

Mir in segrevanje ozračja imata seveda veliko skupnega čeprav na prvi pogled ne izgleda tako. Vprašanje časa je, kdaj bodo globalne spremembe začele vplivati na svetovni mir.

Ob gledanju filma so se pojavila vprašanja na katere sem iskal logične in predvsem prizanesljive odgovore. Film mi ni predstavil prav nobenega dejstva več, ki ga ne bi poznal preden sem se vsedel za ogled. Mogoče je poln neznanih dejstev za povprečnega, nevednega, republikanskega “fastfood” Američana. Sploh taki hodijo v kinematografe? S tem očitkom seveda nočem povedati, da smo pri nas kaj boljši. Spominjam se nekih mladih deklet, ki so se med predvajanjem strašansko dolgočasile in si izmišljevale glasne načine, kako čim bolj zanimivo premagati očitno predolgo minutažo filma. No, vsaj v kino so se spravile gledat nekaj o segrevanju ozračja in če si to zapomnijo ali ujamejo vsaj vsak deseti stavek, je izplen že kar velik.

Opazil sem, da se Gore v filmu prav ležerno prevaža z letali sem ter tja in daje avtoritativni vtis nekoga, ki ve kaj govori. Deluje kot da je v konstantnem gibanju in razmišljanu, kar naprej si nekaj beleži in nima časa za nič drugega kot da nam predstavi resnico, ki jo je, predvidevam, večina v tem prostoru že poznala. Vendar pa je ta, t.i. resnica produkt tima znanstvenikov, ki jih v filmu nisem opazil. Gore nam govori kot profesor na falulteti. Kot nek samozavestni znanstvenik. V resnici pa je zgolj manager, ki povzema in prodaja tisto, kar so mu rekli in pripravili drugi. V resnici nima pojma o CO2, zemeljskih dobah, dogajanjih v oceanih ali soncu, gibanju atmosfere….Možakar ima pravno izobrazbo a se kljub temu nahaja v družbi svetovnih znanstvenikov, kot so recimo fiziki ali kemiki. Priznam, imam probleme s sprejemanjem informacij od neavtentičnih ljudi. Seveda je tisto, kar Gore govori v filmu večinoma resnica, pa vseeno. Primer: če mi enako informacijo pove pravi meteorolog na RTVSlo ali “wannabe horny” napovedovalka vremena na komercialni televiziji, ki ne ve niti kaj je visoki zračni pritisk, jo bom neprimerno lažje konzumiral od pravega meteorologa.

Mislim, da gre za še en ameriški podjetni način vohanja in kopičenja denarja, saj je Gore pametno ugotovil, da mu bo ta tržna niša prinesla veliko slave in denarja, ki sta mu pobegnila z neuspešno nominacijo za predsednika ZDA. Da je do take ideje prišlo najprej v ZDA, se ne čudim, saj gre za najbolj podjetno državo na svetu. Kljub izjemnim osebnim koristim, je Gore “zagrešil” promocijo in večje zavedanje o problematiki segrevanja ozračja. Neprimerljivo več kot njegov takratni tekmec in zdajšnji predsednik, korporacijski bebček Bush z resnico svetovnih multinacionalk. Če me spomin ne vara, je bil tudi Bush med predlogi za nominirance za Nobelovo nagrado za mir.

Ah, če sem že pri tem imbecilu, moram pokomentirati dejstvo, da se je dva dni nazaj sešel z Dalaj Lamo (tudi dobitnikom Nobelove nagrade za mir), danes pa že posredno grozi s tretjo svetovno vojno. Sprašujem se, kaj je hodilo razvpitemu skrajnemu mirovniku Dalaj Lami, ki baje niti komarja noče ubiti, po glavi, ko se je sestajal s to brutalno, nepismeno človeško kreaturo. Verjetno bi se sestal tudi z vragom vragov, samo da bi se slišalo za trpljenje njegovega izmučenega in vse bolj asimiliranega naroda.

Kamniška Bistrica – Kokrško sedlo

Danes je bil še en lep oktobrski dan. Glede na to, da si čez vikend nisem mogel vzeti veliko časa za obisk visokogorja – bil sem na polhograjskem Tošču, vendar to ne šteje v omenjeno kategorijo – sem danes skušal nadoknaditi “izpad”. Ugotavljam, da sem pravzaprav odvisnik od lepega vremena. Svojo odvisnost čutim kot izjemno potrebo po gibanju v naravi, če je lep, sončen dan. Vsaj uro ali dve. In če je ne udejanjim, se zvečer počutim nadvse nekoristno. Skoraj čutim, kot bi me pekla vest. Tudi, če sem imel tisti dan veliko dela.

Danes zvečer me tako ni pekla vest. Zjutraj, ko se je po Sloveniji po poljih razkazovala ena izmed prvih letošnjih slan, sem s kolego odšel v Kamniško Bistrico z namenom obiskati Kokrško sedlo na 1793 m višine. Pot nanj se lahko ubere tudi iz doline Kokre.

V Kamniški Bistrici so me pričakali mrzel zrak, dva rigajoča osla v staji in zaprta koča. Ja, ob ponedeljkih pač ne delajo. Pot sva nadaljevala po gozdni cesti vse do tovorne žičnice, kjer je parkirišče.

Pot je takoj zelo strma. Najprej teče čez gozd, ki je sčasoma vse bolj poležan ali polomljen. Razlog gre iskati v snežnih plazovih. Vidijo se debela debla, kako so zlomljena in razcefrana od silne moči plazov. Zgledalo je kar srhljivo.

Gozdarji, ki so nekje v dolini žagali les, so parali sicer tiho gorsko zvočno idilo. Pojdite že na malico, sem si mislil.

Strma pot se vleče in vleče. Ko sva prišla do melišča sva zagledala vertnico in konec tovorne žičnice na vrhu. Človek pomisli, saj ni več daleč. Vendar je takrat vsaj še ura sopihanja. Pot, ki zadnjih 100 metrov še bolj dvigne naklon, se mi je tako vlekla, da sem na koncu že skoraj sopihajoče preklinjal 🙂 . Mogoče je bolje vrha ne videti, ker te potem napačna vidna zaznava ne vodi do občutka, da je še malo.

Čisto prepotena sva le prisopihala na vrh, kjer stoji Cojzova koča. Tudi ta je bila zaprta. Za to sezono so jo zaprli ravno včeraj. To sva že prej vedela, zato sva se “oborožila” z okusnimi Tuševimi sendviči. Če pomislim na prejšnje izlete v gore in sendviče, ki sem jih kupoval, so najbolj zanič in tudi najbolj dragi Petrolovi – fuj, nikoli več. Kupila sva še banane, vodo in energijske ploščice. Ah, ni ga boljšega občutka, kot okusna malica v hribih, ko dosežeš cilj. Sicer bi bila kakšna jota še boljša izbira, vendar so bile razmere pač takšne.

Od izhodišča pri tovorni žičnici do vrha, sva z nekaj postanki potrebovala 2 uri.

Sonce je prav prijazno razkazovalo svojo toplino in nekako le uspevalo segrevati zrak, tako, da ni bilo mrzlo niti za kratke rokave. No, vsaj nekaj časa. Kasneje je začelo hladno pihati. Vetrnica, ki je postavljena blizu koče in nad klopicami, se je prav hrupno vrtela. Ne vem, ugibam, da so jo tja postavili zaradi pridelave elektrike za kočo.

V nižjih plasteh je bil zrak bolj vlažen tako da se je, kamorkoli sva pogledala, raztegovala plast meglice. Razgled na jug je zaradi Kalške gore in Kalškega grebena omejen. Ravno tako pa sicer zelo lep pogled na Grintavec omejuje pogled na sever. V smeri zahoda se vidi delček ceste na Jezersko, dolina Kokre, nad njo se suvereno dviguje Storžič. Na vzhodni strani pa se je zelo dobro videla Velika planina in tamkajšnji vikendi (hudiča, od kdaj jih je toliko? kdo jim je dal vsa ta dovoljenja?) in ostenje Jurjevca, ki je ob povratku nazaj kar žarelo v popoldanskem soncu.

Ker se nisva hotela sprijazniti s slabim razgledom, vsa se po malici odpravila še kakšne pol ure naprej v smeri Grintovca. Seveda se razgled bistveno ne spremeni, le sedlo in koča na njem, se vidi lepše. Po lep razgled bi se morala odpraviti na Grintovec, vendar je do njega od koče še vsaj 2 uri. Bilo bi prepozno.

Tam sva se še nekaj časa martinčkala. Opazovala sva letala, ki so letela nad nama. Ma, ni bilo niti minute, ko ne bi nekje na obzorju videla ali zaslišala vsaj enega. Prava gneča na nebu.
Kavke, ki jih je kolega hranil pri koči, ko sva malicala, so naju sledile in spet prišle preverit, če bodo dobile še kaj za v kljun.

Po prijetnem počitku, sva se odpravila po isti poti nazaj v dolino. Hribi v okolici so ji pobrali sonce. Tudi hladiti se je začelo. Po skoraj uri in pol spusta oz. “kolenskih preizkušenj” sva prišla do avta in se čez uro pripeljala v večerno Ljubljano.

Rdeča maša

Ko sem slišal, da obstaja tudi rdeča maša – včeraj so jo uprizorili v ljubljanski stolnici – sem se samo namuzal in pomislil, da infiltracija katolicizma v pore države res nima meja.

Kaj sploh je rdeča maša? Gre za mašo, kamor povabijo pravnike in sodnike, torej ljudi, ki držijo pokonci enega izmed stebrov funkcioniranja države. Njihova profesija se tako slavi s cerkvenim obredjem. Izhaja še iz srednjega veka, časov inkvizicije.
Tovrstnih maš ne poznajo samo pri nas ampak tudi v tujini, sploh ZDA. Tako je predlani na tako mašo prišel Bush skupaj s predsednikom ameriškega vrhovnega sodišča. Ja, to je tista država, kjer se sicer na veliko govori, da je dober primer ločenosti države od cerkve. Ob takih trditvah, se mi pred očmi takoj pojavijo srhljivi prizori iz ameriških filmov, kjer priče na sodiščih polagajo roke na Biblijo. Ta krvava knjiga naj bi jih s svojo avtoriteto moralno prepričala, da ne smejo lagati. Ne vem, kaj se zgodi če rečeš, da si ateist in tega ne želiš storiti. Verjetno kot priča zgubiš precej ugleda pri poroti, saj je nemogoče, da bodo verniki v njej manjšina. V ZDA je v zadnjih letih biti ateist in to javno izražati, podobno bogokletno kot recimo v Afganistanu ali Iranu.

Rdeča maša je torej namenoma izmišljen obred, da se pravniki in študentje prava ob začetku sodnega obdobja oziroma na začetku akademskega leta v jesenskem času v četicah zberejo k evharistični daritvi, kjer prosijo (pazi to!) Svetega Duha za pomoč in razsvetljenje pri delu in študiju. Formulacija je tukaj.
Kar ne morem verjeti, da si nekdo v 21. stoletju upa na tak način formulirati ideološki, neformalni vpliv na sedanje in bodoče predstavnike državnega sodstva in jih povrhu še vleče iz časov srednjega veka in inkvizicije.

Cerkev ob evharističnem slavju udeležence vabi k prejemu zakramenta pokore in svete evharistije (evharistija je eden od zakramentov cerkve, kjer udeleženci jedo hostijo, ki perverzno simbolizira Jezusovo telo). Kaj ta pokora pomeni v resnici, ni potrebno veliko razmišljati. SSKJ pravi: pokora – kar je določeno za kršilca božje ali cerkvene zapovedi; ali pokoravati se – upoštevati voljo, zahteve koga.

Mašo organizira Akademsko društvo Pravnik. Pravičnost, srčnost, zmernost in tradicionalizem člani dosegajo s spoštovanjem in varovanjem pravne države, pa tudi s spoštovanjem “človekovega življenja od spočetja do naravne smrti” in “zakonske zveze kot skupnosti moškega in ženske.” Mogoče gre za mnenje Svetega duha, kdo bi vedel? Precejšnjega odziva je bilo recimo deležno mnenje ob referendumu o zdravljenju neplodnosti z biomedicinsko pomočjo, kjer so se jasno postavili na stran nasprotnikov – ženska ne sme biti umetno oplojena, če nima moškega. Sveti duh se je mogoče preko njih oglasil tudi v času kampanje za Nato in zapisal, “da je vstop Slovenije v transatlantsko zavezništvo izjemnega pomena za slovensko prihodnost“.
Ker je omenjeni duh nekoč davno povedal, da ima rad rdečo barvo, ker je to barva pravičnosti, se duhovniki oblečejo v rdeča liturgična oblačila. Od tod tudi ime.

Če odstranim ves ta sveti hokus pokus, pridem do povsem zemeljskega spoznanja, da si Vatikan na tak način in s takimi obrednimi prijemi, pri sedanjih in bodočih sodnih oblastnikih, skuša zagotoviti dodatno ideološko pristranskost, ki je mogoče izpadla v običajnem prenosu verske ideologije s staršev preko cerkvenih obredov na otroke. Pri sodnikih in odvetnikih, ki imajo pomemben družbeni vpliv, se izplača malo bolj potruditi pri “transportu” ideologije. Nikoli ne veš, kdaj jih boš potreboval. In če jih, potem potrkaš na njihove verske nazore. Včasih tudi to ni potrebno. Če v prenosu ni bilo preveliko šumov, bodo svoji ideologiji vedno prisluhnili. Pa ločitev države od cerkve gor ali dol.
Ob primerni verski prežetosti, bodo kot poslušni roboti poskrbeli, da se ta, sicer striktna ustavna ločnica, pravno zamaže. Še huje, nekateri sploh ne bodo videli, da je karkoli narobe. V ZDA se je celo zgodilo, da so škofje na takih mašah javno kritizirali tiste pravniki, ki so poudarjali strogo načelo ločenosti države in cerkve. Pa smo tam. Korak po korak, pa bo družba spet zrela za srednji vek in cerkveno enoumje.
Kje je meja med osebnimi nazori sodnikov, recimo glede pravice do splava, in zakonskimi paragrafi, postane nepomembno vprašanje.

Mogoče kakšna posebna maša za čistilke, smetarje, prodajalke, raznašalce časopisov, gospodje duhovniki? Ah, le kdo se bo s to družbeno nevplivno rajo posebej ukvarjal. Od njih je že dovolj, če vsako nedeljo pridejo na običajno mašo in prinesejo kaj evrčkov za neobdavčeno farško nabirko.

p.s. Pa še en dokaz, da je s sodišči dobro sodelovati: danes je vrhovno sodišče razveljavilo pravnomočno sodbo o krivdi škofa Rožmana za kolaboracijo. To je tisti cerkveni mož, ki je blagoslovil domobrance na ljubljanskem stadionu, ko so leta 1944 prisegli Hitlerju in SS enotam. Ker se nahajamo v vakumu hudega zgodovinskega prevrednotenja po merilih poražencev, je tudi argument blagoslova premalo.

To bo verjetno delo tistega razsvetljenega Svetega duha o katerem cel čas govorim. 🙂 Spet je malo potrkal na določene glave. Mogoče bo nekoč tako dosegel, da bo slovenska družba s prizanesljivostjo gledala ne le na cerkveno kolaboracijo ampak tudi inkvizicijo. Počasi se daleč pride. Cerkev ima časa na pretek.