Gremo na Nordkapp

Tole ni reklamno sporočilo, ki bi ga nekdo naročil. Zadeva je preprosta. Že več let me črviči, da obiščem sever, doživim polnočno sonce in tamkajšnjo pokrajino. Letos sem se odločil, da željo izpolnim. Prijavil sem se na 17 dnevni izlet po severu Evrope do Nordkappa.
Danes sem dobil sporočilo od agencije, da je premalo prijavljenih. Ne, izlet ne bo odpovedan ampak bodo le nekoliko spremenili program. Jaz bi pa raje, da ga ne bi.

Torej, drage in dragi moji, če je kdo od vas zainteresiran, naj zmiga rit, se prijavi in gremooooo. Meni se zdi cena sprejemljiva. Hrana ni vračunana v ceno vendar bodo vodiči poskrbeli, da se bomo ustavljali in si jo sproti kupovali ceneje. Sever Evrope je namreč zelo drag. Sam bom ta čas več ali manj na testeninah in ribah iz konzerv. Zalogo si bom naredil že doma. Spali in kuhali bomo v bungalovih ali hostlih. Nočnih voženj je zelo malo.

Prijavljenih nas je 24 (poznam samo eno osebo), potrebujemo pa vas še 6. Tukaj je kontakt in program, če nas bo vsaj 30, drugače ni letala nazaj in nekaj manjših organizacijskih sprememb. Izlet agencija organizira že vrsto let, tako, da stvar zelo dobro poznajo.

No, mogoče se pa s kom od vas srečam. 🙂

Slovenska nedoraslost Evrosongu

Saj ne, da bi bil nek navdušenec tega glasbeno-teatralnega tekmovanja ampak, ko gledam vse te kisle obraze slovenskih izglasovanih predstavnikov in poslušam njihove po večini samovšečne izjave, v kontekstu, češ, za slabo uvrstitev so krivi drugi, ne jaz, ki sem vse naredil, me vedno spreletavajo prizori iz basni o lisici in kislem grozdju.

Evrosong je pri Slovencih v večini okarakteriziran po kriterijih mehiških žajfnic. Prevladuje kritiziranje a hkrati tudi zanimanje. “Žajfnost” bo trajala dokler izvajalci ne bodo deležni boljših rezultatov. Višje kot je poslani izvajalec uvrščen, manj je kritik. Več stavkov “and twelve points go to Slovenia” (če seveda spoh pride do finala) in manj bo Evrosong zanič. Tako preprosto je pravzaprav.

Obnašanje užaljene Rebeke, katere obrazci medijske pojavnosti, ki so ji prinesli uspeh v glasbeno relativno nezahtevni Sloveniji (vsaj tisti, ki se vključuje v glasovanje), je pravzaprav simptomatično za razvajeno smrkljo z ranjenim egom, nedoraslo zahtevnejših prijemov, ki ne bi le promovirali domače zaplankanosti.

Vendar Rebeka ni nič drugačna. Pravzaprav ni v ničemer. Dolgočasno, izpeto povprečje. Podobno so užaljeni glasbeni ustvarjalci in nekateri prejšnji izvajalci, ki so bili ravno tako deležni evrosongovskih kislih limon. Če se tako obnašajo fundamenti, ne moreš več pričakovati niti od konzumentov.
Čas, ki ga ustvarjalci in izvajalci porabljajo za kujanje naj raje porabijo za izboljšanje ponudbe glasbe v EMI tistim, ki radi vrtijo številke in glasujejo. Dvomim, da je krivda konzumentov, ker pošiljajo slabe pesmi na Evrosong. Če vsako leto iščemo najmanj slabega med slabimi, potem to ni recept za uspeh. Sicer pa, kaj sploh lahko pričakujemo, saj se v tej mikro Sloveniji vsako leto obrazi na EMI ponavljajo, torej tudi pesmi in vrednotenja, kaj je primerno za izvajanje in kaj ne.

Ne more biti problem (če seveda smatramo slabe uvrstitve Slovenije za problem in Evrosong kot nekaj pomembnega) v celotni Evropi ampak je lahko le pri nas. Da bi se vsi motili le mi ne, je zelo malo verjetno. Nekdo bo rekel, da naši izbrani komadi niso bili slabi. Vendar, problem je v tem, da smo naše komade tudi največkrat slišali, kar pomeni neko vrste okuženosti, saj tisto, kar slišimo večkrat oz. nam gre “v ušesa” ponavadi zelo radi ocenimo kot boljše. Dokaz, da tudi možgani pri večini ljudi radi delajo po principu najmanjšega upora.

Slišim tudi kritike raznih “poznavalcev umetnosti”, kako je Evrosong postal kič brez primere, cirkus, maškarada, kuhinja in podobno.

Jaz bi temu preprosto rekel evolucija, “poznavalce umetnosti” pa preprosto postavil v kot. Umetnost sem vedno smatral kot stvar osebnih in ne splošnih percepcij, ki ti jih nekdo predstavi ali celo nauči, kar lahko pripelje do reciklaže.
Če bi bil danes Evrosong takšen kot je bil recimo v 60-ih, bi današnji vse bolj razvajeni gledalci verjetno spali zraven ali preklopili na sosednji program, kjer se ravno predvaja reklama za brezhiben pralni prašek. Evrosong gre preprosto v drugo smer kot naprimer popevke San Rema. Od njega se preprosto pričakuje, da ni več le pevsko tekmovanje ampak postaja tudi teater z maskami, šminko in sceno.  Ne vem, zakaj bi to bilo slabo. Ne vem, zakaj si Evrosong ne bi smel zgraditi neke svoje podobe in logike, iti v svojo smer ter se tako razlikovati od prave inflacije raznoraznih glasbenih tekmovanj.

Če mi okolica vsiljuje slaboumje iger z žogo kot nekega občega, skupinskega mobilizacijskega momenta, potem mi ni težko preživeti niti ” kiča, cirkusa, kuhinje ali maškarade” Evrosonga. Vse to je zelo podobno in ima fundament v “kruhu in igrah”.

Milano in Ascona

Čez vikend sem se potepal po Milanu, po mestih ob jezeru Lago di Maggiore in po Luganu o katerem sem pisal že lansko leto.

MILANO

Milano mi, razen dobre organizacije prometa, ni pustil večjega vtisa. Pod dobro organizacijo mislim na možnost poceni parkiranja pred začetno postajo metroja in nato za neko sprejemljivo ceno (3 eure celodnevna karta) lahek dostop do mestnega središča (postaja Duomo).
Ostal mi bo v spominu po kršenje lastnega ideološkega pravila, da ne vstopam v cerkve. Tamkajšnja katedrala je nekaj posebnega, saj se turisti lahko sprehajajo praktično po njeni strehi od kjer je dober razgled na okolico. To me je prepričalo, da sem segel v žep in cerkev celo financiral s 5 evri vstopnine.

Pred cerkvijo je velika ploščad, kjer se tare ljudi. Berači ponujajo nekaj zrn koruz za golobe in če jo vzameš, zahtevajo denar. Pri strani so ponavadi vedno nekje parkirani policaji in opazujejo dogajanja. Hecno je, koliko vrst policije imajo v Italiji pa je država kljub temu mafijska.

Mesto ima, če ga primerjam z Ljubljano, občutno manj zelenja. Arhitektura ni nič izjemnega, da bi jo posebej omenjal.
Pogled po ljudeh res pokaže, da je Milano mesto mode, saj nesamokritično “navlečejo” nase prav vsako cunjo, da lahko hodijo kot pavi. Mularija hodi oz. caplja v hlačah, ki sežejo le do polovice riti. V metroju sem videl nekega starejšega gospoda, ki je bil oblečen v poslovno obleko, s kravato, obute pa je imel neke vrste copatov za doma. Hecno. Tisti, ki dajo nekaj na oblačenje, se večinoma oblačijo kot kakšni tinejdžeri ne glede na lastna leta. No, poglejte starega kozla Berlusconija, ko ni v klasičnih oblekah, pa boste vedeli kaj mislim. Izjemo, ki spominja na gotski stil, sem fotografiral spodaj.
V mestu je videti veliko več ras, kot recimo v Ljubljani.
Cene so seveda precej višje kot pri nas. V najbolj prestižnem delu, v galeriji Vittorio Emanuelle II, ki je zelo velik, umetelno pokrit shopping center z dvemi arkadami, je kava po 3 evre, pizze po 10-15, rižote in pašta pa tudi po 20, najdražje so do 40. Kljub cenam, se ljudi kar tare. Prada, Gucci in ostale prestižne znamke ponujajo svoje pregrešno drage izdelke.
Razvpita milanska Scala, ki se nahaja takoj za Galerijo, me je s svojim zunanjim izgledom precej razočarala. Pred njo stoji velik kip posvečen Leonardu DaVinciju. Bi prej pričakoval koga drugega.
Naprej od katedrale in ploščadi, se nahaja velika sprehajalna ulica s trgovinami, ki pripelje do velike vodne fontane in dvorca Sforzesco. Tam ponavadi prirejajo razstave. Tokrat so predstavili Leonardove skice človeškega telesa in nasplošno razvoj medicine. Tukaj vstopnine ni bilo.

ASCONA

Širša okolica Milana, sploh del, ki gre potem naprej proti Alpam in Švici, krasijo čudovita jezera. Klima je tam dokaj prijetna, tako da posamezne vrste palm lahko prezimijo zunaj.
Pri Locarnu, v Švici (še sreča, da se da vstopiti v Švico z osebno izkaznico, saj sem potni list “pametno” pustil kar doma), sem odkril sanjsko mestece, Ascono. Tako lepega, urejenega in mirnega mesta ob jezeru res težko najdeš. Kot zanimivost sem šel pogledati koliko stanejo nepremičnine. Pod milijonom frankov (okoli 600.000 evrov) je bila izvira bolj slaba. In koliko nepremičnin, ki so točno take kot iz mojih najdrznejših sanj. Ogromna okna v kockastih hišah, s pogledom na jezero in okoliške Alpe, prelepim vrtom in minimalistično opremo. Fuc**** gorgeous!
Mestece ni očaralo samo mene ampak tudi veliko znanih ljudi, ki so se rade volje zadrževali v njem. Recimo Hermanna Hesseja ali Carla Junga. Zelo radi ga obiskujejo predvsem nemški turisti. Enkrat letno je v njem organiziran jazz festival.
Nad mestom je Orselina, kraj, kjer se lahko zapeljete z žičnico na bližnje hribovje (okoli 1500 m), če se seveda strinjate z zasoljeno ceno.

Ah, koliko lepot je na tem svetu, ki so dosegljive le skozi gledanje. Ampak, tudi to je bolje kot nič.

Izrael – 60 let skrajne ironije in cinizma

Al nakba. Tako so Palestinci poimenovali 60 letno trpljenje, ki jim je povzročil Izrael. Ta, na drugi strani, praznuje. Diskurz bolečine na eni in veselja na drugi strani.
Ljudje se prav nič ne naučijo skozi zgodovino in se lahko hitro sprevržejo iz večne žrtve v pretkanega tirana. Bolečine so, zato, da se je rešijo, pripravljeni izvajati nad drugimi. In kdor jih opozori na tako početje, v primeru Judov, lahko dobi pečat antisemitizma. Prav, pa naj bom antisemitski, če bo to tako tretirano iz spodnjih stališč. Mi je vseeno. Sicer pa je izraz povsem neprimeren, saj so semiti tudi Arabci. Potem bom pa mogoče za nekoga nacist, saj je tudi to zelo priljubljen termin zagovornikov Izraela. Whatever!

BIBLIČNA ZGODOVINA

Zgodovina Judov je stara 4000 let. Nomadsko ljudstvo, imenovano Hebrejci, so živeli na ozemlju današnjega Bližnjega vzhoda. Eden od Hebrejcev, Abraham, velja za očeta njihove vere, ker se je zavzemal za vero v enega samega boga. Čim bolj greš v preteklost, bolj je podobna pravljicam, legendam in ostalim lepše poimenovanim izmišljotinam. Novejša kot je zgodovina, manj je potrebe po mistiki oz. vpletanjih boga.
Veliko Judov dejansko veruje, da jih je bog izbral za posebno ljudstvo in sklenil z Abrahamom zavezo. Ta samovšečna, večvrednostna izmišljotina, ki močno diši po diskurzu arijske večvrednosti, ki jo je rad uporabljal njihov največji sovražnik v sodobni zgodovini, Adolf Hitler, je pogosto uporabljena kot resen “argument” za opravičevanje obstoja današnjega Izraela.
Pravljica o Abrahamu; Abraham in njegova žena Sara sta si nadvse želela otroke, vendar ni šlo. Abraham je s samim bogom sklenil dogovor, da bodo njegovi potomci verjeli le vanj in mu bodo pokorni. Zakaj bi to bog zahteval, ne vem. Mogoče se je ustrašil drugih konkurenčnih bogov, kdo bi vedel, he,he. Za uslugo je Abrahamu obljubil toliko potomcev, kot je zvezd na nebu, in živeli bodo v svoji obljubljeni deželi. Kmalu po tem se mu je rodil sin Izak. Izakov sin se je imenoval Jakob ali Izrael in Abrahamovi potomci so postali znani kot Izraelci. Moške so začeli obrezovati kot znak potomstva Abrahama. Mora res prav vsaka religija na tem svetu biti tako prekleto zagozdena v moške roke?

Izraelce je zasužnjilo veliko drugih narodov. Ko so se pojavili Egipčani, je bog iz “pogodbe” tokrat spet izbral moškega, Mojzesa, naj se s faraonom dogovori, naj Izraelce izpustijo. Ta ni pristal in si tako prislužil jezo. Da zaščiti svoje ljubljeno ljudstvo, se je bog odločil pomoriti vse sinove Egipčanov. Ko si je celo on roke mazal s krvjo, je faraon le popustil. Izraelci so zbežali v t.i. eksodusu. Faraon je vseeno poslal vojsko za njimi vendar jo je bog uničil, saj ko so vojaki prišli do Rdečega morja, se je morje dvignilo in jih vse odplaknilo, medtem, ko se je za Izraelce razprlo, da so lahko ušli. Nato so blodili po puščavi. Bog se je spomnil pogodbenega razmerja in Izraelcem postavil pravila po katerih se morajo obnašati. To so bile t.i. božje zapovedi, danes dober tržni trade-mark katoliške cerkve.

Tako so Izraelci s to zgodbo o trgovini z bogom pravzaprav razvrednotili njegovo mitsko vsestranskost. Zgodba dokazuje, da boga pravzaprav sploh ni oz. ne sme biti, saj je prav odvratno verjeti, da je lahko tako zelo človeški oz. tipično moški.

Nato so se Izraelci nastalili v mestu Kanaan za katerega so mislili, da je tista obljubljena dežela. Borili so se celih 200 let in končno ustanovili državo Izrael, ki jo je vodil kralj David. Ta je ustanovil tudi glavno mesto Jeruzalem. Med ljudmi so se pojavili t.i. preroki, ki so začeli opozarjati ljudi, da se ne držijo božjih zakonov.
Ko so v mesto prišli Babilonci, so porušili Jeruzalemski tempelj ter veliko Izraelcev zasužnjili in odpeljali v Babilon. Izgnani Izraelci so postali znani kot Judje. Božje zapovedi, ki jih je dobil Mojzes, so izpolnjevali še bolj dosledno.
Narodi, s katerimi so imeli Izraelci spopade, so se kar izmenjavali. Kasneje so Izraelu s trdo roko zavladali tudi Rimljani. Postavljali so jim oderuške davke. Ko so se uprli, so Rimljani (cesar Titus) podrli njihov drug tempelj in jim prepovedali šolanje. Zaradi zatiranja je zopet zbežalo veliko število ljudi, tokrat v Evropo. Nastala je t.i. judovska diaspora.
V stoletjih po diaspori se je preganjanje nadaljevalo tudi v Evropi. Kristjani niso bili do njih prav nič boljši, saj so jih prisilili živeti v getojih. Sploh so bile krute križarske vojne, ko se začenjajo v Evropi protijudovski pogromi.
Krščanski svet je imel proti Judom predsodke, ki so izhajali iz verskih in ekonomskih dejstev. Obsodili so jih za heretike, ki so umorili Jezusa in ga niso priznavali za božjega sina, zastrupljali vodnjake in ubijali krščanske otroke. Preganjali so jih skoraj v vseh evropskih državah. Ne le katoliki ampak tudi protestanti. Najhujše preganjanje pa so doživeli v času 2 sv. vojne in Adolfa Hitlerja, kot produkta najskrajnejše oblike krščanskega antisemitizma. Ta ga je udejanil v praksi s pobojem milijonov Judov in ga poimenoval kot “rešitev judovskega vprašanja”.
Judi, po drugi strani, pa se nikoli niso želeli mešati z lokalnim prebivalstvom in so tako svojo “različnost” še povdarjali z religijsko endogamijo. Poroke s pripadniki drugih verskih skupnosti, so zelo redke oz. nezaželjene. Če recimo pogledate današnje ZDA, njeni prebivalci, potomci raznih evropskih narodov, danes sploh ne vedo več niti jih zanima od katerega naroda izhajajo. Kaj takega se pri Judih ne bo zgodilo nikoli. Pri njih je egoizem naroda, kot kolektiva, izrazit. Abstraktnost nacionalne pripadnosti oz. naključje, kje in komu se rodiš, je že samo po sebi vrlina, ki naj bi v nekih okvirjih determinirala razmišljanje in poglede na svet.
Danes se Judi najpogosteje delijo na dve skupine: Aškenazi in Sefardi. Pojavile so je tudi teorije, češ, da so Aškenazi v povprečju inteligentnejši od ostalih ljudi. Še ena samovšečna, večvrednostna izmišljotina, ki diši po nacistično-arijskem diskurzu.

EKONOMSKA NADVLADA SVETA

Kristjanom je vera (beri: katoliška institucija) prepovedovala posojanje denarja in zaračunavanje obresti. Judje, ki niso smeli opravljati mnogih drugih poklicev, so to početje hitro prevzeli.
Začeli so jih obtoževali goljufij in obogatitev na tuj račun. Skozi stoletja so si tako uspeli izgraditi ekonomsko moč, ki so jo najlažje oplajali v ZDA, saj so tam izvoljeni predstavniki zelo hitro prišli pod kontrolo najmočnejših interesnih skupin.
Bolj kot so posamezni Judi bogateli, bolj so jih okolice vsesplošno sovražile. Kot eni prvih ekonomskih liberalcev, so zelo dobro vedeli, kaj si morajo v družbi prilastiti, da jo lahko obvladajo in da se ne bo več zgodilo, da bi ona obvladala njih. Vedeli so, da je bolje obvladovati banke in monetarne sisteme kot vojske. Najbolj uspešna družina v tem kopičenju bogatstva je bila družina nemškega porekla, Rothschild (rdeči ščit). Začeli so z majhno prodajalno zlata in kasneje s posojanjem denarja vladarjem. Ko se je Bank of England znašla v krizi, so jo zalagali (posojali) z denarjem, ki so ga sami delali. Podoben scenarij, ko je izdajanje denarja pravzaprav privatizirano, počnejo danes v ZDA. Njihova moč je skozi stoletja vse bolj rasla. Z dogovorjenimi porokami so zelo pazili kdo vstopa v družino in kaj se dogaja s premoženjem. Nesluteno bogatenje je projekt generacij in traja še danes.

Poleg tiskanja denarja, so začeli tudi s trgovanjem z orožjem. V času Napoleonovih vojn, so z orožjem zalagali tako Angleže kot Francoze. Tudi med ameriško državljansko vojno so orožje prodajali tako Severu kot Jugu. Poznavalci predvidevajo, da naj bi ta družina med 1. sv. vojno, po vsakem mrtvem vojaku, zaslužila 10.000 dolarjev. Zaradi lažjega poslovanja, se je družina razširila na francosko, italijansko, avstrijsko vejo in vsaka veja se je večinoma ukvarjala z bančništvom. So že vedeli zakaj. Recimo, ko se je podpisovala Versajska pogoba, ki je pomenila neke vrste delitev sveta, je pri njenem podpisu sodelovalo več kot 2/3 takšnih in drugačnih bančnikov.

Danes so zelo pogosto del t.i. teorij zarot. Imeli naj bi v svoji lasti preko neštetih povezanih podjetij, bank, multinacionalk, polovico svetovnih zalog zlata. Pod svojim vplivom naj bi imeli celotno vlado ZDA, ne glede na izide volitev (izjemno redko se ne izide, takrat se poslužijo atentatov) obveščevalne službe, FED, UN, Svetovno banko. So tiste vrste bogataši, ki jih ne boste nikoli videli na lestvici najbogatejših Zemljanov, čeprav jih marsikdo postavlja na sam prestol vladarjev sveta. So neke vrste končna, globalna faza evolucije kapitalizma. Razvejana družina Rothschild je njegov končni, logični zmagovalec oz. superlastnik vsega, kar je pomembnega na tem planetu. Zdaj se ukvarjalo le še z načrtovanjem prihodnosti, ki se mora odvijati v taki smeri, da bodo njihove pozicije globalnih vladarjev ostale nedotaknjene oz. še boljše.
No, to družino omenjam zato, ker je močno pripomogla k ustanovitvi države Izrael s kupovanjem ogromno zemlje za naselitev judovskih prišlekov. Kot darilo Izraelu, je družina tudi financirala izgradnjo Kneseta in vrhovnega sodišča.

SIONIZEM

Izraz ne opredeljuje nič drugega kot stari dobri nacionalizem. Tako se lepše sliši. Veliko ljudi celo meni, da judom sploh ne moremo očitati nacionalizma. Smešno!
Konec 19. stoletja je Teodor Herzl, kot utemeljitel sodobnega sionizma, v Baslu obelodanil načrt judovske države. Sionizem kot vsesplošna nacionalistična zavest, ki se je razširila med Judi, jih je na tisoče in tisoče v naslednji desetletjih, kot magnet, pripeljala nazaj v “biblično obljubljeno deželo”. Na trgovino z bogom niso pozabili. Da bodo zaradi tega nekoč v prihodnosti vsak dan grešili božje zapovedi, jim ni padalo na pamet. Niti danes tega ne vidijo.

Čeprav so bili na področju današnjega Izraela dolga stoletja, zaradi izseljevanj, v manjšini, ki je prav dobro živela z arabsko večino, saj jih ti niso tako zatirali kot kristjani, je sionizem poskrbel, da se to konča. Arabci so zaradi konstantnih doseljevanj postajali vse bolj nezaupljivi. No, res pa je, da so brez nezaupljivosti prodali veliko zemlje Judom ne da bi sploh pomislili, kam jih to lahko pripelje.
Palestincev takrat pravzaprav sploh ni bilo. Danes ta izraz označuje tisti del Arabcev, ki jih je prizdela ustanovitev Izraela. Večinoma gre za ljudi, ki so bili protipravno pregnani (okoli 700.000) in katerih potomci še danes tavajo po Bližnjem Vzhodu ali pa se stiskajo v revščini in pomanjkanju po taboriščih. Ironično, kot bi gledal Jude nekje v srednjeveški Evropi v getih. Izrael si že leta in leta prizadeva, da bi tem ljudem OZN odvzela status beguncev. Skratka, da se vse skupaj lepo pozabi.
Najbolj skrajni zagovorniki Izraela radi rečejo, da so si Palestinci za vse sami krivi. Podobno cinično, kot če bi rekli, da so si Judi s svojim bogatenjem (in, roko na srce, tudi izkoriščanjem) pred očmi ljubosumne okolice, sami krivi za Hitlerja.

DANAŠNJI IZRAEL

Po katastrofi holokavsta, je veliko držav katarzično gledalo s prizanesljivostjo do ustanovitve judovske države. Izrael je bil ustanovljen s podporo OZN. Njegovo ustanovitev je podprla tudi Sovjetska Zveza, saj je bila prepričana, da bo novonastala država še eden od njihovih komunističnih satelitov. Poleg tega pa se je želela rešiti veliko svojih Judov.

Arabci so se čutili izigrane, saj jim je bila nekoč ta zemlja, kot večinskemu prebivalstvu, obljubljena s strani Angležev, ki so jo imeli v svojem protektoratu, ko je razpadlo Otomansko cesarstvo. Ampak, kot kaže, božje obljube štejejo več. Judi so nestalo situacijo dobro izkoristili, se organizirali in dosegli, kar so želeli. No, razen miru. Za tega pa se bodo morali tudi sami pogledati v ogledalo in se vprašati, če je današnji Izrael, obdan s 5 metrskim zidom in podhranjenimi Palestinci, tisto, ki so si želeli oz. jim ga je kar bog obljubil.

Kmalu po razglasitvi Izraela, je nastalo več vojn z Arabci, ki so jih Izraelci zaradi boljših taktik in orožja, vedno dobili. Vsaka zmaga je rezultirala z novo zasedbo ozemlja. Kljub temu, da Palestinci nimajo neke možnosti za pravi upor nad okupacijo, Izraelci nikoli ne bodo dobili zmage nad vojno, ki vsak dan tiho tli v notranjosti Palestincev. Tudi ti so postajali vse bolj skrajni in se začeli zatekati k samomorilskim napadom. Fanatični verski voditelji so jih pošiljali v smrt skupaj z nedolžnimi ljudmi.

Ko je Ben Gurion razglasil zahodni Jeruzalem za prestolnico Izraela, sta se vlada in parlament nonšalantno preselili v mesto in s tem dali jasno vedeti Palestincem, da bo kmalu cel Jeruzalem izraelski.

Ukaz Ben Guriona o izgonu Arabcev je izraelska cenzura izbrisala iz njegove biografije. Pokoli v palestinskih vaseh Deir Jasin, Lydi ali krvavi bombni napadi na hotel, in vse to pod organizacijo kasnejšega izraelskega premierja Menachem Begina, so izbrisani iz izraelskega kolektivnega spomina.

Izrael boje proti Palestincem smatra kot pravico do obrambe, medtem, ko se palestinski upor imenuje terorizem, čeprav je več kot očitno čigava je vojaška premoč in kdo lahko na mah pobije več civilistov, če to želi. In tudi je! Velikokrat. Vendar ne s fračami. Samo dva primera : ko se je zgodila tragedija Jenina ob drugi palestinski vstaji, so izraelski helikopterji brez kakršnih koli zadržkov streljali na eno izmed palestinskih taborišč, kjer se je v tistem trenutku gnetlo 10.000 ljudi. Marca 2003 je buldožer Caterpillar pod sabo zmečkal ameriško mirovno aktivistko Rachel Corrie, ki je s svojim telesom poskušala zaščititi dom palestinske družine.

Čeprav se je Izrael razglasil za edino demokracijo tistega dela sveta, se njegovi zakoni berejo kot zelo dobro segregacijsko čtivo, ki se ga ne bi sramovali v nekoč rasističnih ZDA. Samo en primer: izraelski parlament je 31. julija 2003 izglasoval zakon, ki Palestincem, ki se poročijo z izraelskim državljanom, prepoveduje, da bi pridobili izraelsko državljanstvo.

JUDI KOT NASPROTNIKI IZRAELA

Moje skromno mnenje je, da bi bil svet veliko lepši in bolj varen brez Izraela. Z menoj bi se strinjal tudi marsikateri, politično levo usmerjeni Jud, saj niso vsi podporniki Izraela. Nekaj je tudi Judov, ki so ohranili zdravo pamet in stvari vidijo širše od okvirjev nacionalno – verske pripadnosti in večvrednostnega kompleksa. Na žalost pa niso tako glasni, kot njihovi militantnejši sonarodnjaki.

Albert Einstein: Zame je židovska religija kakor vse ostale, inkarnacija najbolj otročjega praznoverja. In židovski narod, h kateremu sem vesel, da pripadam in s katerim imam globoke mentalitetne podobnosti, po mojem mnenju nima nekih kvalitet, ki bi se razlikovale od drugih narodov. Na osnovi izkušenj lahko rečem, da oni niso nič boljši kot ostale skupine ljudi…

Judi, ki imajo toliko samokritičnosti, da javno povedo, da je Izrael zgrešen projekt, so vredni mojega spoštovanja. Vse več Izraelcev in Judov nasploh zavrača izraelsko dolgoletno fašistično ter militantno politiko do Palestincev. Na stotine rezervistov noče služiti rednega vojaškega roka v Gazi in na Zahodnem Bregu. Predstavlja jih organizacija Courage to Refuse.

Ampak, kar je, je. Klici po izbrisu Izraela so absurdni in pomenijo nov krog prelivanja krvi. Če je to, kar danes gledamo na Bližnjem vzhodu, izstavljen račun za trpljenja v judovski zgodovini, ki jo je hotel bolj radikalen del judovstva, potem se bojim, da nastajajo nove travme in novi neporavnani računi. Poprava travm z novimi travmami, je najslabša možna pot. Zgodovinske grehe, ki so jih različni narodi zagrešili nad Judi, plačujejo popolnoma nedolžni ljudje, ki imajo zgolj to smolo, da živijo na območju, sposojenim za manifest biblijskih pravljic in nacionalizma. Niso tega mogli početi, recimo na Luni? Manj škode bi bilo za celotno človeštvo.

Nisem prepričan, če se bo kdaj našel kdo, ki bo uspešno rešil nastalo situacijo, saj sploh ni prave volje. Kot bi vsem skupaj tako stanje odgovarjalo. Mogoče čez leta probleme reši zelo visoka palestinska rodnost in vse manjše priseljevanje od nacionalizma pijanih Judov v Izrael. Prav zanimivo bi bilo opazovati, kako bi se tokrat, ponavadi dobro organizirani Izraelci, izkopali iz problema. Močno upam, da jim takrat svet ne bo dopustil novega pregona civilistov kljub temu, da ga bo militantnejša struja Judov ekonomsko najverjetneje tudi takrat dobro obvladovala.

Mirno počivaj, draga Tara

Pa nas je zapustilo. To prijazno in čuteče bitjece. V 9. letu starosti. Zaradi hudih zapletov pri sladkorni bolezni, nam je bilo svetovano, da jo humano uspavamo. Tiho je obrnila glavico, zaspala in odšla za vedno.

Nastala je boleča praznina. Bila je eden izmed veznih členov moje družine. Ostali so spomini na to živahno, kosmato, izjemno karakterno kepico, ki je vedno vedela, kaj bi rada. V mojem spominu je dobila svoj prostor od trenutka, ko sem jo, ob nakupu, prvič zagledal kot zadnjega mladička iz legla.

Upam, da smo ji ponudili vse, kar je pričakovala in si želela. Želim si, da nas je čutila kot dobre prijatelje v njenem kratkem življenju.

Opatija

Tja se namenim večkrat. Relativno blizu je in ob morju. Ura in pol pa si tam. Saj bi šlo še hitreje, če ne bi imeli od Postoje do Jelšan tako zanič cesto, polno nepreglednih ovinkov in ponekod lukenj.

Mesto mi je preprosto všeč. Rad grem tja, se vsedem v kakšnega od dobrih lokalov in si privoščim morsko hrano. Glede na to, kako so cene pri nas podivjale, se mi sploh ne zdi tako zelo drago. Pa ne samo to. Preprosto se obožujem sprehajati po dolgi, urejeni pešpoti, ki cel čas poteka ob morju, poimenovani po Francu Jožefu I. To, da jo moram vsaj enkrat prehoditi v celoti, me še čaka. Hudičevo dolga je, celih 12 km. In če se to pomnoži krat dva, je to že skoraj pravi športni podvig. Še večji podvig bi bil obisk Učke, saj je od tam speljana pot.

Videl sem celotno hrvaško obalo in Opatija je med Top 5. Po arhitekturi se zelo dobro vidi, da ima že dolgo turistično tradicijo in da so v njo hodile pomembne evropske glave že v 19. in prvi polovici 20. stoletja. Hoteli, ki so praviloma manjši, so narejeni v avstroogrskem stilu. Veliko je vil in vrtov, izjemno starih dreves, lepih parkov. Včeraj je bilo občutenje rastlinstva še bolj izrazito, saj v tam času leta vse diši in cveti. Sploh ta vrsta grma ima nadvse močan in omamen vonj. No, za tiste, ki jih daje seneni nahod, zdaj ni pravi čas. Ponekod je bilo toliko cvetnega prahu v zraku, da sem ga ob močnem vdihu kar fizično začutil v grlu.

Tokratni odhod v Opatijo si bom zapomnil bolj kot sicer. Ko sva odhajala iz Ljubljane, sva se ustavila v Marcheju na Lomu. Je res, da imajo mogoče nekaj dražjo hrano, vendar me še vsakič prepričajo, da je kvalitetna in sveža.
Kar naenkrat sem jo zagledal. Takoj sem vedel, da je ona. Najprej sem okleval ali naj se ji sploh javim, saj me ona ni še spoznala. Pa tudi ne ve, kdo sem, saj nimam, za razliko od nje, na svojem blogu veliko slik. V nekem trenutku se mi je, med nabiranjem solate tako blizu približala, da je bil refleks takojšen: “Živjo, veš kod sem? Ateistek.”
Zelo urejena ženska me je gledala, kaj se zdaj grem, potem pa šele dojela, da me pravzaprav pozna. No, pač preko računalniških ničel in enic. Konflikt med računalniškim in dejanskim svetom. Bilo ji je zelo nerodno, he,he..To ni bil moj namen, draga blogerka Saša.
Saša je ena prvih, ki sem jih dal med povezave in defenitivno prva, ki sem jo spoznal iz tega naslova.
Malo sva še pokramljala, potem pa sva se poslovila. Vse skupaj je bilo res prav hecno.

Kriška gora

 Prav srce me boli v teh dneh, ko poslušam vse te novice o poginih čebel. Sploh, ko se gibljem v naravi in jih gledam, kako neumorno oprašujejo cvetove. Tudi danes je bilo tako na Kriški gori. Zdaj te žuželke gledam še z večjimi simpatijami. Pa ne samo njih. Vse kar leti in brenči, celo hišne muhe so mi bolj pri srcu. 🙂 .Tako vsaj vem, da je okoli mene življenje in ne smrt.

Zapeljala sva se do Golnika, nato pa do vasice Zgornje Vetrno. Od tam je še nekaj minut vožnje do vasice Gozd. Pri koči na 890 metrih sva pustila avto. Pokrajina je v tem času prekrasna. Zelena barva dobesedno sili v prav vsako celico očesa. Med vožnjo sem opazoval neverjetno lepe hiše in vrtove v Golniku. Za mene, blokovsko, ljubljansko bubo, ki nima niti balkona, je to prava paša za oči in domišljijo. Ah, kaj bi vse jaz počel, če bi imel kje kak tak prostorček….

Kriška gora je pravzaprav 5 km dolg gorski greben med dolino Tržiške Bistrice in Storžičem. Najin cilj je bila koča, ki je na višini 1471 metrov.

Pot gre najprej skozi vasico Gozd, nato pa se hitro začne vzpenjati. Je zelo dobro markirana in urejena. Strma je pravzaprav vse do vrha, tako, da je potrebno dodobra gristi kolena. Vendar pa vseeno ni tako hudo kot se sliši. Pot poteka večinoma po gozdu in senci. Obenem pa je ob poti kar nekaj klopic, vsaka ima svoje ime in sliko, kjer si lahko odpočijemo. Ob tem pa se recimo prepustimo zvokom petja ptic.

Po kakšni uri in pol sopihanja, se gozd razredči in hitro pridemo do koče. Tam se nam ponuja razgled proti Kranju in Ljubljani, saj pred nami ni nobenih visokih hribov. Na drugi strani je gorovje Košute. Zahodno od njih se vidi Stol in, še dlje v meglicah, Julijci. Na nasprotni strani se pokažejo kotanje in grape na Storžiču. Če je komu premalo, lahko pot nadaljuje proti Tolstemu vrhu, najvišji točki grebena Kriške gore (1715 m), kar bo vzelo še eno uro.

Ker je koča še zaprta, sva pomalicala svojo hrano. Le zakaj je redko tako okusna in redko tako tekne kot v hribih? Opazovala sva ovčke, ki so se pasle v neposredni bližini in kakšno tudi skušala pobožati. Edino črna ovca na spodnji sliki se je opogumila in ni zbežala, ko sva se približevala tropu in se pustila pobožati. Prišla je neka planinka in se pritožila nad njihovim smradom. Smešno, pa bi ostala v dolini in se pritoževala nad smradom avtomobilov. Žal ji tega nisem rekel, čeprav rad stegnem jezik.

Malo sva se še sprehajala po vrhu grebena, opazovala okolico pod nama in zmajarje. Drevje, ki ga v večini sestavljajo bolj piškave bukve, še ni ozelenelo. Tam šele sedaj cvetijo trobentice in žafrani (žafran ali podlesek, ne vem), grmički borovnic pa so še čisto goli. Regrad je ravno pravi za solato. Nato sva se po isti poti spustila nazaj v Gozd. Da spust ni bil ravno dolgočasen, je poskrbela srna, ki sem jo videl teči v daljavi, vonjave gozda, petje ptic in cvetje ob poti.