ateistek

Jezera severne Italije in južne Švice

Racak Ja, tam sem se potepal prejšnji vikend oz. še en dan več, če sem natančen. Dobil sem povabilo in zakaj ga ne bi izkoristil? Poleg tega pa oseba, ki me je povabila zelo dobro pozna omenjeno področje, tako da sem imel še vodiča. Super!

Vožnja do Milana je minila relativno hitro (cca. 500 km in slabih 5 ur vožnje) a se je zapletlo pri zadnjih kilometrih. Najprej je bilo problematično plačevanje avtoceste, saj so cestninske postaje večinoma avtomatizirane in če zapelješ v napačen pas, za teboj pa še drugi, nastane problem. Sploh, če so vsi živčni, kar pa je prej pravilo kot izjema. Tako se obračanje eurocard-a na vse možne načine in ustavljanje v režo, nikakor ni posrečilo. Zato je sledilo slikanje avtomobila, izstavitev listka na katerem je pisalo, da je potrebno plačati cestnino na pošti in končno dvig zapornice, kot rešitev pred vso tisto živčno italijansko avtomobilsko maso za hrbtom. Brrr, precej stresno.
Druga zoprna stvar pa so bili cestni zastoji zaradi popravil pa čeprav je bila ura že skoraj polnoč. Tam radi popravljajo ceste ponoči in ni sploh taka redkost da celo popolnoma zaprejo cesto in te pošljejo na obvoz. Krasno, sploh, če nisi domačin. K sreči je bil kraj Ispra, kot končni cilj, še nekaj 10 km stran od Milana, ob vklopljenem GPS-u lahko najti, čeprav baje Italijani zelo slabo posodabljajo tovrstne podatke.

Poleg jezera Maggiore sem obiskal še Lago di Como, Lago di Monate in v Švici Lago di Lugano.

Takoj sem se lahko prepričal, da gre za zelo lepe kraje. Smola je bila pri vidljivosti, saj se okoliških vršacev, ki se dvigujejo tudi čez 4000 metrov (Monte Rosa) žal ni dalo videti. Niti en dan. Zoprna vlaga. Vendar pa sem se hitro sprijaznil s tem, ko sem začel z ogledom jezer in izjemne vegetacijske pestrosti. Zaradi mešanja sredozemske in alpske klime sploh ni nobena redkost videti palme in smreke, ene ob drugi. Sploh je zdajšnji čas, ko vse poganja in brsti res pravo obdobje za obisk teh krajev, ki so se mi zdeli kot velik botanični vrt. Hiše, ki so jih krasili skrbno urejeni, vsaj 1000 kv. metrov veliki vrtovi, so standard. Na enemu izmed njih so imeli celo želvo, ki je zelo rada pozirala. Azaleje so cvetele na vsakem koraku, povsod je omamno dišalo po visterijah. Tako nenavadno obrezanih platan nisem videl še nikjer. Tudi javne površine so večinoma urejene. Sploh v Luganu, delu italijanskega kantona v Švici. Tam tudi če sem se trudil, nisem nikjer mogel najti hiše z zanemarjeno fasado. Pa pravijo, da je Ljubljana lepo mesto. Malo morgen. Če se samo spomnim na Celovško sploh tam od Tivolija naprej, me je kar groza. V primerjavi s tistim, kar sem tam videl, smo totalni amaterji. Jankoviča bi bilo treba poslati tja na inštrukcije. No, če sem že pri Luganu, moram omeniti še njihovo značilnost igranja šaha na ulicah, kar zgleda takole. Lugano je sicer kar drago mesto, vendar se da zelo dobro in ceneje (za tamkajšnje razmere) jesti izven glavnih ulic. Vseeno pa so cene višje kot pri nas. Baje je italijanski kanton najcenejši. Prav nič ne komplicirajo če se plačuje v evrih. 

Obala jezer se mi vseeno ni zdela zelo pozidana. Tudi razkošja je precej. Ko sem iz radovednosti stopil v enega izmed luksuznih hotelov, me je blišč kar zaslepil. Če bom kdaj obiskal Dubaj in tisti znani hotel v obliki jadra bo meja razkošja postavljena višje. Seveda, le za gledanje.  

Nisem izpustil hribov, ki jih je v okolici kolikor hočeš. Tarča je bil Mottarone. Z avtom se lahko pride skoraj do vrha (okoli 1500 m) s plačilom par evrov nadomestila za uporabo ceste. Na razpolago pa je tudi žičnica iz Strese vendar naj bi bila precej draga. Seveda ne smem pozabiti na najboljšo in najbolj zdravo varianto, peš do vrha. Tam se odpre neverjeten razgled na okolico a žal ga, kot že omenjeno, zaradi vlažnega in meglenega ozračja nisem bil deležen prav nič. Tako sem se moral zadovoljiti s panoramskimi fotografijami z razglednic in turističnih prospektov. Pa kdaj drugič.     

In še kaj drugega kar ni povezano z naravnimi lepotami. Cene nepremičnin se mi niso zdele pretirane. Mogoče celo nekaj nižje kot v Ljubljani. Presenetila me je zakompliciranost dostopa do interneta pri ponudnikih. Namreč, če želiš dostop, je potrebno predložiti potni list (osebna izkaznica ni dovolj), ki ga kopirajo. Neverjetno, kot da bi bil v neki strogi policijski državi ne pa v Italiji, kjer del javnega življenja kroji mafija. Mogoče je v severni Italiji vseeno bolj znosno na tem področju. Da je sever bolj razvit od juga je v Italiji več kot očitno. Zanimiva se mi je zdela ugotovitev, ki sem jo opazil v lokalih, da večinoma kadijo ženske. Hecno. Moški so ponavadi le sedeli zraven. Če omenim, da so Italijani zelo radi lepo oblečeni (zdelo se mi je, da prevladuje bela barva) in da nekateri porabijo za “lišpanje” več časa kot njihove ženske, verjetno ni novost. Mladina nosi kavbojke z debelimi belimi pasovi za katere se zdi, da bodo zdaj, zdaj padle z riti, če je že pol ne gleda ven.

Hrana je bila dobra, le preveč sira dodajajo. Ogromno vrst ga je in enega izmed njih jedo stopljenega, zavitega v pršut, ki ga postrežejo skupaj z medom. Lokalna specialiteta. Vsekakor za poskusit. Vina so zelo dobra, zdelo se mi je, da bolj sladka kot pri nas. Rdeča vina z mehurčki tam niso nobena posebnost.

Toliko. No, moram omeniti še kolega, ki je naredil vse te lepe fotografije. Made by Marko Hribar, he,he.. Moj “trotl” fotoaparat namreč nima takih zmožnosti.

Advertisements

april 26, 2007 Posted by | Potovanja | 11 komentarjev

Pomembnost in nujnost razkošne embalaže

EmbalažaNe, ne govorim o nekih klišejskih predsodkih v zvezi z zunanjim izgledom človeka – recimo silikonskih vsadkih vse povsod, he,he – čeprav ima verjetno podobne vzroke, ampak o dejanski embalaži oz. tistemu, kar se zavrže, ko kupimo izdelek.

Danes sem si kupil brivski aparat. Mokro britje je sicer dober pristop k temu, kako izgledati  civilizirano a vseeno sem se odločil, da poskusim tudi tako krajšati vso to hitro rastoče “žimovje” na obrazu. Razlog, da sem si ga tako pozno omislil je v slabih izkušnjah oz. cukanjih, ki so se praviloma dogajala vedno, ko sem poskusil suho britje. Danes proizvajalci obljubljajo prava čuda in recimo, da jim verjamem. No, vsaj do prvega britja, ko se bom oz. ne bom prepričal v njihov napredek. Če ne bom zadovoljen, seveda leti izdelek nazaj v trgovino v obliki reklamacije.

Ko sem odpiral vso to embalažo in se prebijal do izdelka, sem se zopet znašel pred občutkom, kako je embalaža postala pomembna. Namreč, za aparat, ki meri okoli 15 cm v višino in dobrih 5 cm v širino, je potrebno toliko embalaže, kot da gre vsaj za trikrat večji izdelek. Vsa tista plastika in vrečke…Res mora biti tako ali bi se lahko dalo malo bolj racionalno embalirati izdelke? Misel, da vsa tista nepotrebna in odvečna plastika potrebuje več desetletij ali celo stoletja, da razpade, mi odvzame precej optimizma pri bodoči uporabi izdelka. Vse več je tega nepotrebnega balasta, ki ne koristi nikomur. Zanamci se bodo dušili v “razkošju” naših smeti.

april 24, 2007 Posted by | Narava | 4 komentarji

Pokol v Virginiji

BerettaGrozno. Nekdo vzame orožje v roko in v stilu filmskih junakov preprešeta telesa vseh, ki se v tistem trenutku nahajajo v njegovi bližini. Popolnoma zamaknjen um na koncu le odkrije, da pa je mogoče naredil napako in pokonča še sebe. In kje je prišel do orožja? Mogoče v omari staršev ali kar v bližnjem supermarketu.

In nato sledijo hinavske besede predsednika, ki pove, da je nadvse pretresen ob dogodku. Torej, predsednika, ki podpira usmeritev ameriške družbe k čim lažji dostopnosti do orožja. Besede človeka, ki ima raje profit od prodaje orožja kot človeška življenja. Hinavsko do obisti. Bolj bi ga cenil, če bi bil preprosto tiho.

Berem, da naj bi zagovorniki celo izjavili, da je ta dogodek še bolj jasen dokaz, da bi morali imeti ljudje še več orožja in bi take norce hitreje zaustavili. Norce, ki so mogoče kupili orožje ravno pri njih. Torej, ljudje naj bi ga imeli ob sebi vsak trenutek, saj nikoli ne veš kje bo počilo. Fokus razmišljanja se vedno usmeri le na dejanskega morilca in nikoli na potencialnega. Si predstavljate, da bi res vsi imeli orožje zato, da se “zaščitimo”. Kaj sploh pomeni zaščita in kako si jo vsak od nas razlaga sploh potencialni morilci, ki v določenem odstotku obstajajo prav v vsaki družbi? Dejstvo je, da v primerni družbeni klimi, kot je recimo vojna, taki posamezniki vedno pridejo na površje pa ne glede na to ali zastopajo pravo ali napačno stran.
Lažje ko je nekomu odvzeti življenje, manjšo vrednost ima. Vrednost ene pištole. Bolj ko je orožje nedostopno, več truda je potrebno vložiti, da ga dobiš in manj bo potencialnih morlicev postalo dejanskih. Orožarski lobiji se kvečjemu veselijo takih dogodkov, saj se bo verjetno še povečala prodaja in tako se bo spirala vse bolj poglabljala in bližala k svojemu izvoru, ki so ga ZDA že imele v času Divjega zahoda. Zato pa tudi potrebujejo tako močan pravosodni sistem, da lahko spiralo vsaj na trenutek zaustavi. Trenutno v ZDA vsako leto umre okoli 30,000 ljudi zaradi strelnega orožja, v sosednji Kanadi, kjer orožje ni tako lahko dostopno pa je ta številka občutno nižja.
Absolutno se zavzemam za svobodni trg, vendar v določenih primerih pa tudi ta ne nudi rešitve. Svobodni trg na področju orožja hrani samega sebe zaradi potreb ljudi po popravi krivic izven njihovih zmožnosti ali sodnih dvoran.
Maščevanje je vedno sladko, pravijo. Malo koga od njih je briga za vzrok maščevanja, ki je lahko otročje preprost oz. banalen in za čas ko orgazmično zadovoljstvo maščevanja popusti.

april 17, 2007 Posted by | Vsega po malem | 18 komentarjev

Privlačnost skrajnega vremena

Tromba nekje med Hvarom in BračemEkstremnega vremenskega doživetje sem bil deležen dvakrat v življenju. Prvič se je to zgodilo v moji rani mladosti, ko sem bil na počitnicah na deželi pri dedku in babici. Bili smo na njivi in ročno pobirali posušeno seno. Okoli nas se je začelo oblačiti vendar je sonce še vedno sijalo. Nismo se preveč ozirali na vse skupaj. Kar naenkrat se je v daljavi zaslišalo strašansko bučanje in na sosednjem hribu se je videlo, kako močno se drevesa upogibajo v vetru. Pri nas pa totalno brezveterje. Bučanje se je vse bolj približevalo in postajalo vse bolj glasno, tako da smo hitro začeli bežati proti domu. Čez nekaj trenutkov nas je veter ujel in spominjam se, da je bil tako močan, da sem imel občutek, kot da me neka močna roka grabi po telesu in me bo zdaj, zdaj dvignila v zrak. Držali smo se za roke in bežali kolikor hitro se je dalo, eden drugega nismo slišali kljub dretju, seno je letelo po zraku, drevesa pa so proizvajala nezaslišano bučanje in se zvijala pod sunki, tu in tam pa se je celo slišalo pokanje vej. Bilo je resnično grozno. Spominjam se, da mi je kot otroku šlo od groze na jok vendar preprosto ni bilo časa. Nič drugega ni bilo pomembno kot zaklonišče oz. naša varnost. K sreči je bila njiva od hiše oddaljena okoli 100 metrov, tako da smo nekako le pritekli do varnega cilja, saj smo imeli veter v hrbet. Drugače si ne predstavljam, kako bi se premikali. Še zadnje kar sem naredil, preden sem vstopli, je bil pogled nazaj, kjer se je videlo, kako je pokrajina izginjala, saj jo je prihajajoči steber dežja, divje nošen z vetrom, vse bolj požiral in hitel proti nam. Vse skupaj ni trejalo niti20 minut in zopet je posijalo sonce. Posledice divjanja vetra so bile vidne skoraj na vsakem koraku vendar se narava k sreči vedno zaceli.

Druga izkušnja pa se mi je pripetila kar v Ljubljani, leta 2001. Verjetno se večina ljubljančanov spominja tistega leta po razbitih avtomobilih zaradi debele toče. Takrat sva se s kolegom ravno peljala domov, ko se je zgodilo. Najprej močan dež, nato drobna toča, ki pa se je vse bolj debelila. Promet je takoj obstal in vsi so začeli panično iskati zavetja in zavijati s ceste. Tako sva zavila pod neko drevo misleč, da bo kaj pomagalo, vendar je bilo to iz trenutka v trenutek bolj okleščeno in na koncu je bilo komaj še kaj listov na njem. Razbijanje toče po avtomobilu se je slišalo kot da bi nekdo v nas metal kamenje. Cel čas sem si govoril: Nehaj,nehaj..Tako je razbijalo, da sem gledal okoli kako naj se zaščitim, če razbije tudi stekla. Celo sonce se je že kazalo, vendar so ledeni kosi še vedno padali po avtu. Kolega se je držal za glavo in panično razlagal, kako nima avta zavarovanega za take stvari. Ko se je razbijanje končno poleglo sva stopila ven in pogledala vso škodo. Avto je bil prekrit z listjem in k sreči le manjšimi vejami. Listje je očitno res ublažilo udarce. Bilo je nekaj krepkih vdrtin vendar niti približno toliko kot smo kasneje videli v poročilih, kjer so kazali posnetke močno razbitih avtomobilov.

In kaj je v vsem tem privlačnega? Bes in moč narave, občutek, da smo zanjo nekaj napomembnega a hkrati njen del. Dogajanje ponavadi ostane za večno zapisani v spominu. Najbolj privlačno pri vsem pa je, da se ob takih dogodkih sproži kopica občutkov.

Pa čim več mirnega vetra v vaša jadra.

april 15, 2007 Posted by | Narava | 5 komentarjev

Obljubim, da letos grem na dopust na Hrvaško

Hrvaška grb Iz leta v leto se kar naprej ponavlja ena in ista zgodba o tem, kako naj Slovenci ne bi dopustovali na Hrvaškem, ker si baje ne zaslužijo našega denarja. Letos se je ta kampanja še bolj zaostrila, saj se po emailih razpošilja link na tole stran s pozivi “zavednim” Slovencem naj celo puščajo svoja imena in priimke z obljubami, da pa letos res ne bodo šli tja dopustovat.

Mislim, da je teh sosedovskih zdrah glede dopustovanja res že počasi dovolj, sploh, ker jih še najbolj podpihujejo nacionalisti in take neumne strani. Kako to, da stvari postajajo tako skrajno enostranske? Kaj Slovenci res ne vedo, da je izvoz slovenskega blaga na Hrvaško približno še enkrat višji kot je uvoz. Torej, če bi začeli Hrvati s protikampanjo o (ne)potrošnji slovenskih izdelkov, kdo bi bil bolj oškodovan?

Številke povedo vse:

leto     izvoz (v mio EUR)   uvoz (v mio EUR)     saldo (v mio EUR)
2003        1.007                          444                             +563
2004        1.167                          514                             +653
2005        1.304                          609                             +695
2006        1.464                          736                             +728

Vir: Urad RS za statistiko

Torej trditev, da smo Slovenci zgolj hrvaške molzne krave nikakor ne vzdrži. Je nesramno zavajujoča. Največji izvozniki na Hrvaško pa so: Nuklearna elektrarna Krško d.o.o., Gorenje d.d., AC-Facro d.o.o., Krka d.d., Sava Tires d.o.o. in Tojota Adria d.o.o.
Le koliko je takih “zavednih” Slovencev, ki pozivajo na nedopustovanje na Hrvaško in posedujejo Gorenjeve ali Krkine delnice, he,he..?

Pravijo, da so Hrvati nesramni do slovenskih gostov. Mogoče res, vendar, če sprejmemo njihovo igro nismo prav v ničemer boljši. Sam sem sredi Splita doživel, da so bili vsi tujci okoli naše družbe postreženi, sam pa sem se čudil, zakaj nas nihče ne vpraša kaj bomo pili. Vstali smo in odšli drugam, kjer je bila postrežba takojšnja. In seveda cel čas, ki smo ga preživeli v Splitu, smo se izogibali omenjenega lokala in denar nosili drugemu. Pošteno. Mogoče smo bili tisti trenutek res nekoliko užaljeni vendar nihče od nas ni iz tega delal nekih nacionalističnih konstruktov, saj imamo vedno možnost izbire. Takih, ki bi se branili slovenskega denarja je zelo malo, saj so v vsakem primeru obsojeni na slabše pozicije pri bitki za stranke. Torej, logika je preprosta in mora delovati.

Slovenskih napisov ali reklam ne pogrešam preveč (še doma jih komaj prenašam), čeprav sem jih na Hrvaškem že večkrat opazil, sploh pri radijskih oglasih.

Naslednje kar trdijo je, da Hrvati nočejo razumeti slovensko. Ne vem zakaj bi morali pa podobnost jezika gor ali dol. Konec koncev smo mi njihovi gosti. Pri njih doma. Ko grem na Tajsko pač ne zahtevam, da me razumejo v mojem domačem jeziku, ne? Če Hrvati ne želijo razumeti slovensko, jim pač povem v angleščini ali pa grem drugam. Če jim je tako lažje, prav. Oni so tisti, ki doma določajo pravila.

Glede visokih cen pa lahko povem le to, da so odraz ponudbe in povrpraševanja. Če si lahko privoščijo visoke cene brez da bi imeli upad gostov, prav. Meni sicer tudi ne odgovarjajo, vendar je to njihova legitimna pravica.

Najbolj pa me je nasmejal poziv sponzorjem, med njimi celo turističnim agencijam. Le katera turistična agencija bi se odrekla tega dela ponudbe in s tem dela dobička? Močno dvomim, da bo tržna niša “nedopustovanja” na Hrvaškem kdaj zaživela zaradi razlogov, ki jih navaja avtor te strani. Če bo, potem smo gnil, nacionalističen narod, ki ga ne zanima celotna plat zgodbe.

Ne bodite zaplankani slovenceljni in hodite na dopust tja, kjer sami mislite da je najbolje, ne pa, da vam ga drugi odrejajo s takimi zaplankanimi, kolektivističnimi vzgibi.

april 13, 2007 Posted by | Potovanja | 12 komentarjev

Madžarska

Parlament Prejšnji vikend sem izkoristil za obisk Madžarske. Sicer sem tam že bil večkrat in vsakič sem odkril kaj novega. No, veliko je odvisno tudi od družbe s katero se nameniš na taka potovanja. Tokrat smo bili štirje, tako da smo izpolnjevali želje vsakega od nas po tem, kaj bi kdo rad videl. Tako smo poleg Budimpešte dodobra obredli tudi severno stran Blatnega jezera, uživali v dobri madžarski hrani sploh v čardah in seveda srkali zelo dobro vino. Ne vem od kje predsodek, da so madžarska vina zanič. Mogoče zaradi Tokaja. V spominu mi bo za vedno ostala nadvse dobra modra frankinja oz. “kek frankoš” kot bi rekli Madžari, ki smo si jo privoščili v prvi obiskani čardi. Kasneje smo jo iskali celo po Budimpešti, tako da smo domov prinesli 3 različne letnike frankinje v upanju, da bo katera taka kot tista v čardi. Degustacija še sledi.

Bil sem nadvse ljubosumen na prebivalce Budimpešte ob dejstvu, da stane stanovanje celo v strogem centru s pogledom na široko Donavo in kraljevo palačo, nič več kot 1000 evrov po kvadratnem metru. Mogoče je razlog v temu, da je ob veliki ponudbi stanovanj število prebivalcev upadlo iz sredine osemdesetih z 2,1 milijona na 1,7 kolikor šteje danes. Uf, koliko bi potem moralo upasti število prebivalcev v Ljubljani, da bi se cene nepremičnin spustile na take znosne nivoje, torej v povprečju kar za trikrat?

V mestu se težko zgubiš, saj so Donava in mostovi več kot priročna točka za orientacijo. Mesto krasi čudovit parlament, kraljeva palača, zanimiva tržnica, citadela, nekaj katedral (za tiste, ki to imajo radi), ogromno lepih stavb narejenih seveda v avstro-ogrskem slogu, nekaj toplic (Gellert), zelo dobro organizirana podzemeljska železnica, ki se za ponočnjake prehitro zapre. Taksisti so se mi zdeli bolj pošteni kot so bili nekoč. Gre pač na stari dobri sistem “vprašaj pri večih koliko te bo stalo”.
Manj lepo je videti klošarje, ki spijo v podhodih. Ravno tako me je motila izrazita pristonost tujih podjetij, skoraj nič madžarskega ni ostalo. Naši “Mrkaić-isti” bi jim verjetno kar ploskali.
Cena bencina je različna od črpalke do črpalke. Nekaj dražje kot pri nas. Toliko različnih naftnih podjetij še nisem videl nikjer. Celo od Lukoila. Nikar pa ne kupujte hrane na črpalkah, saj je lahko tudi 3x dražja kot v navadni trgovini.
Cene hrane in pijače v gostilnah in lokalih je več ali manj primerljiva z našo, izjema so elitne lokacije (npr. Vaci utca), kjer lahko sežejo v nebo. To sem izkusil tudi na lastni koži. V času, ko so kolegi šli obiskati neko katedralo, sem se vsedel v bližnji lokal in počakal da so opravili svoje “romanje”. Naročil sem kozarec rdečega vina in ko sem pogledal račun, me je skoraj kap. Celih 1600 forintov (skoraj enak tečaj kot tolar) za deci in pol. Pa ko bi bilo vsaj kaj posebnega. Pomislil sem, da me je očitno “katoliški Bog” kaznoval, ker ne hodim v njegova svetišča.

Spali smo v nekem hotelu okoli 10 km izven centra za 18 eur po osebi na dan z vključenim zajtrkom.
Nek domačin se je pritoževal, da odkar so se v Budimpešti začeli nemiri in demonstracije zaradi laganja predsednika vlade o stanju v državi, je upad turistov očiten.

Ko človek sliši ime Blatno jezero (Balaton), pomisli, da gre za nekaj malega rjave vode z obilico mulja. Voda v jezeru res ni globja od 3 metrov vendar je daleč od tega, da bi lahko rekli, da gre za majhno jezero. V premeru ima več kot 77 km in meri 592 km2. Voda ima posebno, zelenkast barvo. Turizem je tam bolj zmeren, razkošnih hotelov ni bilo opaziti, bolj pa so v ospredju apartmaji pri zasebnikih. Opazili smo nekaj surferjev, jadrnic in čolnov.
Balaton obkroža veliko hribov oz. hribčkov zanimivih oblik, ki so bili nekoč vulkani.
Najprej smo obiskali Szigliget, manjše mestece z ruševinami gradu iz 15. stoletja od koder se prikaže čudovit razgled na okolico. Nato je sledilo mesto Keszthely s skrbno urejenim parkom in razkošnim gradom Festetics. Prekrasni, mogočni hrasti so se dvigovali visoko v nebo. Postanke smo zaključili v majhnem mestu Heviz. Krasi ga termalno jezero, kjer je voda vedno nad 30 stopinj, tako da se je zelo zanimivo kopati v njem recimo v zimskem času. Po jezeru je bilo veliko točk, kjer si se lahko prijel in spočil, saj je plavanje v topli vodi zelo naporno. Razjezilo me je, da je jezero ograjeno in prost dostop sploh ni bil mogoč. Halo, kako si lahko nekdo lasti naravno jezero in okoli njega nabije ograjo? Potrebno je bilo kupiti karto za plavanje a žal smo bili prepozni. K sreči smo naleteli na potoček, ki je tekel iz jezera in tako sem se res lahko prepričal, da je voda zelo topla. Celo ribice so bile v njem.
Sklenil sem, da ob kakšnem vikendu v zimskem času res obiščem ta kraj in se “pogrejem”, saj ni več kot 350 km iz Ljubljane.

Naučil sem se nekaj izgovorjave črk. s = š ; sz = s ; cs = ć ; gy =dž

Izlet je bil krasen, vreme je bilo kot naročeno, družba dobra. Le kaj bi hotel več?

april 12, 2007 Posted by | Potovanja | 8 komentarjev

Koliko nas stanejo religijski prazniki?

Prvi maj  Ivo Boscarol? No, saj veste…To je tisti podjetnik, ki misli, da je vsa pamet sveta v njegovi lasti. No, saj vem, med podjetniki je precej takih, ki svoje materialno bogatstvo radi primerjajo z bogatstvom v glavi. No, ta gospod je povrhu še pozer, ki nadvse ljubi blišč kamer. Tako pameten je, da je celo očaral Paterleta, ki ga je vzel za glavnega organizatorja njegove bližajoče predsedniške kampanje ampak pustimo to.

Pred časom se je spomnil, da bi bilo fino obdavčiti pare brez otrok in tokrat, ukinitev dveh prostih dnevov in sicer 2.1. in 2.5. Baje da Slovenci preveč počivajo oz. lenarijo in tako ustvarjajo nepotrebne gospodarske izgube.

Čudim pa se, da omenjeni gospod, ki mu je ekonomska računica verjetno zelo blizu, raje ni predlagal delovne dneve, ko vsi lenarimo zaradi propagandnih potreb vodilne religije. Ta je uspela doseči praznik na dan, ko je neko zanjo pomembno žensko zaradi domišljijskih potreb dvignila v zrak in jo telesno kar izstrelila nekam v vesolje. Prav tako nam je vsiljen praznik na dan, ko namesto da bi delali, se v zahvalo, ker se je baje nekje nekdo za nas žrtvoval ter se zopet dvignil nekam visoko, kamor malopridneži ne pridejo nikoli, prežiramo z obarvanimi simboli življenja, jajci in še čim, kar ima vse prej kot pridevnik “zdrav”.  Tako si tudi sami krajšamo pot do hitrejšega dviga, pardon, v mojem primeru spusta, v peklensko vroče globine.

Če se že vsiljuje logika, da bi res privarčevali milijone potem bi raje videl, da bi jih varčevali ob dnevih, ki, vsaj zame, veljajo za cvet institucionalizirane domišljije, licemerja in najbolj neokusnega, primitivnega populizma vodilne svetovne moralne avtoritete kot pa na drugi dan novega leta, ko se še večina zdravi alkoholne pregrehe ali drugega maja, ko se proletarijat poda kam na piknik v pravkar prebujeno naravo z vonjem po rdečem.
Vendar zakaj bi se omenjeni podjetnik zameril vodili moralni avtoriteti v tej državi, ki ima menda odgovore na vse družbene probleme pa čeprav zaradi potreb njene ideologije lenarimo kar tri dni. Tudi to so milijoni. Še toliko lepši, ker so od samega Boga, ne?

april 9, 2007 Posted by | Religije | 5 komentarjev