ateistek

Cepljen!

Cenik cepljenja Danes sem opravil tudi to. Cepil sem se proti rumeni mrzlici zaradi, kot rečeno, obiska Kenije.

Že takoj, ko prideš v čakalnico, dobiš občutek, da gre za privatno ambulanto. Prostor je lepši kot običajno v javnih zavodih, lahko prelistaš kopico revij. Hitro si na vrsti. Povabijo te najprej na razgovor o cepivu. Izpolniš anketni list, ki mu sledi 10 minutni razgovor, kjer te zdravnica poduči o vseh zdravstvenih nevarnostih na območju kamor greš, morebitnih stranskih učinkih cepljenja in ti, po ceniku, ponudi tudi druga zdravila. Šele na koncu pove, da razgovor stane 8,9 evra. Ja, super. Spet sem slabo pogledal cenik.

Zdravnica me je kar prestrašila, kaj lahko vse dobiš v takih deželah. Upam, da ne bom začel panično bežati, ko bom videl ali zaslišal prvega komarja, he. Ker nisem bil navdušen nad antimalariki zaradi katerih ima lahko celo 25% odstotkov ljudi stranske učinke, mi je svetovala, naj si v Mombasi kupim močan repilant. Ga bom poskusil dobiti že kje na letališču. Pri nas baje niso tako močni. 

Potem te cepijo, izročijo knjižico cepljenja in izstavijo račun. Vse skupaj 40,90 eur. Če bi pa vzel še antimalarik Malaron, ki ga je svetovala, bi moral dodati še 48,50 evra. Omenjala je tudi nek antibiotik na recept, če bi dobil drisko ampak sem tudi to prijazno odklonil. Upam, da mi ne bo žal. 

Potrebno bo kupiti še nekaj kosov lahkih, poletnih oblačil z dolgimi rokavi in hlačnicami, sprazniti spominsko kartico v fotoaparatu in še kakšno malenkost pa sem pripravljen na odhod.

november 30, 2007 Posted by | Potovanja | 5 komentarjev

Nekaj sprememb ob bližajoči se prvi obletnici bloga

Screenshot Kmalu bo eno leto odkar pišem blog, natančneje 9.12. Takrat bom ravno v Keniji tako, da bom to obeležil zdaj. Ob taki obletnici se spodobi, da naredim nekaj sprememb. Upam, da na boljše. Izbral sem drug izgled bloga, dodal sem nekaj več linkov do drugih blogov, napisal nekaj več o sebi in seveda dodal slikico, tako da me boste lahko tisti najbolj firbčni videli. No, slikan sem bolj od daleč, tako da zadovoljstvo ne bo popolno. 🙂

Za nove linke sem se odločil, saj sem ugotovil, da me linka nekaj blogerjev, jaz pa jim linkov ne vračam nazaj. Zdaj upam, da je “krivica” popravljena. Če sem koga pozabil, naj se kar oglasi. Nekaj pa sem jih dodal tudi kar tako.

Moram pa reči, da sem kar malo obžaloval, da sem svoj blog začel pisati pri wordpressu, predvsem zato, ker ne morem objavljati določenih dodatkov (recimo google analytics), ki jih vidim na drugih blogih in seveda reklam ter se veseliti tistih nekaj evrčkov 🙂 . WordPress sploh ne dovoli vstavljana skript z besedo java. Če kdo pozna kakšen način, bi bil zelo vesel nasveta. Poleg tega pa WordPress zaračuna vsako malenkost. Da sem lahko povečal pisavo na novem izgledu bloga, ki je bila po defaultu skoraj neberljiva, očitno nalašč, (temu rečejo strokovno CSS editing), so me ocurili za 15 dolarjev. Ma, sem prav besen. Dva mesece pred tem pa sem plačal tudi 20 dolarjev za povečanje strežniškega prostora na 1 GB. In vse to velja le za eno leto. Ah, zdaj kar je, je.

Za pisanje bloga me je navdušila Pozicija Ženska. Nekaj časa sem spremljal njen blog, potem pa sem se ob njenem prigovarjanju začel spraševati, zakaj ne bi tudi sam kaj napisal. In tako se je začelo. Sicer sem se večkrat znašel v stanju, ko sem se spraševal kaj naj sploh pišem. Vendar pogled okoli mene, me je vedno navdihnil za kakšno novo temo in ropotanje po tipkovnici se je lahko spet začelo. Občutek, ko zadovoljno končaš z iztiskanjem misli v konkretno obliko, je res dober. Poleg tega pa sem v zadnjem letu precej prepotoval, tako da je bilo prispevkov lahko le še več. To je krasen način, da se spominjam vseh teh lepih dogodkov

Ko sem začel, je bila statistika okoli 50 do 60 unikatnih klikov dnevno. Počasi je začela rasti in danes beležim okoli 250. Sicer še vedno ni ne vem kaj, ma sem zadovoljen. Ljudje me predvsem najdejo preko iskalnikov, ko vtipkavajo imena tistih krajev o katerih sem pisal na blogu. In morem reči, da me imajo iskalniki kar radi, saj moje prispevke razvrščajo kar visoko. Poleg takih obiskovalcev, pa vas je tudi nekaj rednih, ki me vsakodnevno obiskujete.

Vsem, ki me radi berete iz takšnega ali drugačnega razloga, bi se rad zahvalil za vaše obiske.

november 30, 2007 Posted by | Vsega po malem | 4 komentarji

Oh, Kahrel dragi, pojdi se solit!

Naš obrambni minister, namreč. Je izvrsten motiv za zamenjavo televizijskega ali radijskega programa. V nasprotnem čutim skoraj potrebo po tarzanskem kriku, ko ga mazohistično poslušam ob naštevanju razlogov, zakaj mora vse Slovenija nabavljati orožje in tako omejen proračun usmerjati v drugo smer, kot bi ga logična, zdrava pamet.

Biti ponosen slovenski vojak, je merilo časti le še v najbolj neprepihanih, podeželjskih glavah. Ti časi so k sreči že mimo. Danes je potrebno nacionalni ponos dobro plačati.
Vseeno se za ta poklic k sreči odloča vse manj ljudi, kar je poleg nizkega plačila tudi dokaz, da ljudje, vsaj tisti nacionalno najbolj zastrupljeni, vse manj verjamejo v možnost vojne. Naj bi jih bilo celo 600 premalo. Upam, da to ne bo najbolj goreče glave na obrambnem ministrstvu prepričalo k ponovnemu uvajanju rednega služenja vojske.
Kljub zmanjšanju števila vojakov, bodo vseeno dobili nova orožja. Sicer ne vem, če se naša “abrambna” oblast zaveda, da bo vso to orožja kup neuporabnega železja, če ne bo nikjer nikogar, ki bo upravljal z njim (beri, tudi ubijal za tuje interese). No, naš Kahrelček pravi, da se to očitno nadvse potrebno, morilsko škripčevje, mora kopičiti in naročati, saj smo se baje s pristopom k NATU obvezali po izpolnjevanju standardov opremljenosti slovenske vojske.

Standardi? V praksi to zgleda tako, da nekaj lobistično nadvse sposobnih podjetij, ki izdelujejo orožja, pregleda starost prejšnjih naročil članic NATA in razmisli, če ne bi bil pa zdaj že čas, da se standardi zvišajo, si tako naredijo nov cikel poslov in s pozitivno bilanco opravičijo stroške, ki so jih imeli z razvijanjem morilskih novitet.

Torej naš angelski varuh NATO zmanjšuje težo slovenskega proračuna in nam temeljito bombardira in klesti številke. Če hočete, da vas varujem, boste plačevali z nakupi orožja meni najbolj všečnih prodajalcem. Kot da bi bilo orožje sredstvo zaščite pred vojno in ne sredstvo vojne. Vsi se vedno le branijo, ne?
Samo, pred kom naj bi nas NATO varoval? Pred samim seboj, če nas napadeta Italija ali Madžarska, ki sta tudi njegovi članici? Ah, mogoče nas bodo pa napadli Hrvati oz. njihove vesoljske podobe iz Jelinčičevih ZF filmov, mogoče celo nevtralni Avstrijci. Prej bo na Zemljo padel komet, kot da nas bo kdo napadel. Tisti, ki ga je pičila kača vojne, bi verjetno rekel, da je možno vse. Tako enostavno bo opravičil vso to bogatenje določenih podjetij in padel na izpitu logičnega razmišljanja, primernega zdajšnjemu času.

Kaj ni čudno, da se ljudje niso spomnili nekega drugega globalnega NATA, ki bi poskrbel za drugačne sovražnike, ki niso zgolj namišljeni ampak vsakodnevno ustrahujejo ljudi v obliki socialne, zdravstvene ali okoljske grožnje in so posredno lahko generator vojn? Zakaj je NATO-ov “minimalni standard” scenarij možen samo takrat, ko se govori o orožju, vse ostalo pa se zdi utopično? Človeštvo kot ponavadi raje zapravlja denar za morebitno zdravljenje kot preventivo.
Nikoli ne bom pozabil, ko sem po forumih in pogovorih protestiral, ker NATO ni pomagal svoji članici Španiji pri grozljivi ekološki katastrofi pred nekaj leti. Dobil sem začudene odgovore ljudi, da to ni v pristojnosti NATA in naj se kar sam odpravim tja pomagat pri čiščenju. Zdelo se mi je fascinantno, da so v meni iskali rešitev problema in meni očitali nedejavnost, ne pa NATU, ki bi samo malo mignil z repom in posodil nekaj svoje mehanizacije, pa bi bilo lahko narejenega ogromno. Zgleda, da mora biti le oborožen človek na drugi strani sovražne črte.

Nekdo bo rekel, da obstajajo globalne institucije, ki se ukvarjajo s človekoljubnimi dejavnostmi. Kje, kdo je tako uspešen? Če res obstajajo, zakaj potem nikjer ne zasledim nikogar, ki bi govoril svetovnim vladam, da morajo dvigniti okoljske, zdravstvene in socialne standarde in vse skupaj transparentno začiniti z milijardami evrov ter jih še dodatno odebelil iz tistih proračunskih postavk, ki so namenjeni nakupom orožja? Če jih lahko NATO pobere njim, zakaj ne bi bilo tudi obratno?
Ne, ne. Sanjam. V realnem svetu je pač nujno financirati orožarska podjetja za vsako ceno. Naš pridni Kahrel, vsi tisti, ki jih je nasledil in tisti, ki ga bodo nasledili, so le del te grde realnosti, kjer je strah pred sovražniki vsakodnevna histerija.

Zaradi majhnosti države in nezanimanja državljanov, je koncept slovenske vojske popolnoma nepotreben in s tem tudi obstoj ministrstva za obrambo. Potrebujemo ga zgolj zato, da nagaja pri racionalnejši, bolj človeški porabi proračunskega denarja. Porabljati denar za ljudi in njihove mirnodobne potrebe lahko delamo le pogojno, z novo, naoljeno puško ob sebi in kopico sovražnikov, ki bodo zdaj, zdaj pogledali izza grmovja.

november 28, 2007 Posted by | Slovenija | 33 komentarjev

Kenija, prihajam!

Nevesta iz plemena Sumburu Grem v Afriko, natančneje v Kenijo. Sicer le za en teden, pa vendar je tudi to nekaj. Letim 8.12. ob pol devetih zvečer z Dunaja in pridem naslednji dan okoli pol šeste zjutraj v Mombaso. Vse skupaj me bo prišlo okoli 670 evrov z že vračunanim parkiranjem na letališču.

Potrebno se bo še iti cepiti proti rumeni mrzlici ( 31,30 eur). Zavod za zdravstveno varovanje sicer ponuja tudi tablete proti malariji, vendar so zelo drage in nezdrave in je, po nasvetih tisti, ki so že bili v Keniji, bolje uporabljati močnejša sredstva za zaščito pred komarji. Verjetno so tudi ta nezdrava vendar vseeno bolj zdrava kot tablete ali, krščen jezušček, malarija.

Tam imam namen obiskati del ogromnega nacionalnega parka Tsavo. Upam, da se bo dalo videti kaj afriških živali v njihovem naravnem okolju, brez rešetk. Dobro bi bilo tudi obiskati Masaje, vendar je njihov rezervat preveč daleč za čas, ki ga imam na razpolago. Seveda se mislim vsaj malo namočit tudi v Indijskem oceanu. Informacije se še zbirajo, načrt dodeluje, tako da bo mogoče na koncu nekaj popolnoma drugega. Se je že zgodilo.

november 27, 2007 Posted by | Potovanja | 11 komentarjev

Another gay movie

Enkrat za spremembno nisem šel v Kolosej gledat filme ampak v margino Dvora na dneve gayevskih in lezbičnih filmov.

Šli smo si pogledat film Another gay movie. Pred njim sta bila še dva kratka predfilma. Nič posebnega.

Film je bil res prava komedija, kot so obljubili. Mislil sem, da me bo razneslo od smejanja, sploh, ker sem bil v taki družbi, kjer je ponavadi že en “weird” pogled dovolj, da izbruhne krohot. Kaj šele, če vse skupaj podžge platno s tetkami (naziv za feminizirane moške) ali nezaslišanimi prigodami “booty virgin” gayev, ki skoraj podivjano a neuspešno iščejo svoj prvi seks. Sicer je film močno karikiran, nadrealističen in tipično, plehko ameriški v smislu teroriziranja s precenjevanjem pomena zunanjega izgleda in “določenih izrastkov “. Očitno je to najlažji način, da se v tem, z lepoto in seksom vse bolj obremenjenem svetu, lahko prikaže ves spekter gayevskih pojmovanj spolnosti. Verjetno pri heteroseksualnosti ne bi bilo prav nič drugače. Vendar pa mu plehkosti niti ne smem preveč zameriti, saj resne življenjske stvari niso ravno neka zabavna zadeva. Sploh, če življenje odstopa od običajnega.

Film je gayevska parodija na Ameriško pito. Sposodijo si celo sceno iz kultnega filma Carrie z legendarno Sissy Spacek. Za vse oči, ki niso homofobno naravnane in presežejo pogled čez lastne planke iščoč zabavo, je tak film krasna popestritev večera. Ko sem opazoval publiko, se mi je zdelo, da je bil najbolj všeč ženskam, ki že tradicionalno bolj simpatizirajo z gayi. Hm, ima to kaj sorodnosti s fetišizmom, ki ga čuti večina hetero moških do lezbijk?   

Huda izjava: All Catholics are bottoms (02:57)…Jesss 🙂 Sploh skriti gay župniki, bi dodal, ROTFL !

Glede na to, da je festival vse do sobote, si ne bi bilo slabo pogledati še kakšen film. 

november 26, 2007 Posted by | Vsega po malem | 4 komentarji

Je tudi Maister nagnal Štajerce delat v Avstrijo?

Rudolf Maister - naš odrešenik No, ravno to sem se vprašal včeraj, ko sem poslušal domoljubne hvalospeve temu militarističnemu možaku. A ni hecno, da veliko ljudi na tistem koncu doma zganja hudo domoljubje, hodijo pa na delo v Avstrijo, kjer je urna postavka občutno višja kot pri nas in s tem tudi večja možnosti za boljše življenje? S tem početjem sporočajo, kje je bolje poskrbljeno za njih.

Že vidim, da mi bo kdo, kot tukaj , spet očital, da sem Mrkaićev provokativni slednik, vendar zakaj je provokacija to, če opozorim na nekaj nedoslednosti v tej zgodbi o vsemogočem Maistru, ki je veliko prispeval k temu, da je ljudi, ki so se pač naključno rodili na tistem koncu, obsodil na slabše urne postavke ali pa jih pognal čez mejo zaradi boljšega zaslužka? Pa ne mi govoriti, da denar ni pomemben oz. je manj pomemben kot naključje, ki mi je odredilo kje se bom rodil in kateremu narodu bom zato moral pripadati. Materialistična predpostavka, kot primarni človeški motiv, poganja, generira in odloča o skoraj vsem na tem svetu. Vsaj do trenutka, dokler to ne bo prevzelo, iz ravnovesja vrženo okolje, vendar je to že druga zgodba.

Kot še nepopisane liste, nas starši in družba kaj hitro okužijo z nacionalnim fluidom, ki večini ljudi zamegli pravo moč presoje in spravi v mišljensko abotnost ali celo sovražna razpoloženja. Če le pogledam Balkan, kjer so se raje odločili pobiti nekaj 100.000 ljudi, se po življenjskem standardu vrniti 60 let nazaj, skrajšati povprečno življensko dobo, uničiti infrastrukturo in okolico in vse to samo zato, da lahko danes nemoteno in s ponosom govorijo ali celo kažejo katere religije in narodnosti so, se zgrozim od neizmerno črnih globinah bede “made by humans”.

Če torej odmislite vso to privzgojeno nacionalistično ideologijo, ki vam diktira razmišljanje in se jemljete zgolj kot univerzalna človeška bitja, je jasno, da je tako slavljenje militarističnih, nacionalnih junakov pravzaprav nesmisel. Če bi svet res funkcioniral tako kot učijo svetovne religije, potem bi bila vsak militarizem in militarist, okarakterizirana kot nekaj slabega. Ampak ne bom zdaj še o hinavščini industrije religij.

Jaz z Maistrom nimam nič, niti želim kaj imeti. Podobno “popizdim”, ko mi nekdo reče, da se je Jezus žrtvoval za nas. Začnem grizti ob tej kolektivni perverziji samousmiljenja. )

Še manj pa si želim, da mi nekdo vsiljuje Maistrov hud pomen za ta narod (pojem za kolektivno, prostovoljno lastninjenja drugega človeka), katerega osnovni delci so le posledica naključja in privzgojenih želja po pripadnosti tuzemeljskim ideološkim interpretacijam. Pripadam samo svojim staršem in prijateljem, ki jih imam rad. Ne mislit, da bom imel koga raje, zgolj zato, ker živi na enakem geografskem področju kot sam in “pripada enakemu narodu”. Tako “jezusovsko” nabit z ljubeznijo pa žal ne morem biti. ). “Imeti rad” namreč jemljem v pravem pomenu besede in ne s svetlobnimi leti oddaljene distance t.i. narodnostne pripadnosti.

november 24, 2007 Posted by | V razmislek | 8 komentarjev

Sprehod po Ljubljani

Danes sem si privoščil dveurni sprehod po sicer zelo temačni, depresivni, novembrski Ljubljani. Mahnil sem jo iz Šiške do Bežigrada in nazaj čez Center. Sprva je bil moj namen zgolj hoja in poslušanje MP3 glasbe iz mobilnika vendar me je okolje kar hitro posrkalo vase in, od glasbenega ugodja, občasno preusmerilo mojo pozornost.

Hitro sem odkril, da je Ljubljana umazano, nastlano mesto. Še najbolj izrazito se to lahko opazi v parkih ali površinah, ki so izven ulic. Na avtobusnih postajah kadilci povsod puščajo škatlice, le v kantah ne, veter nosi časopisne liste, vsaj ena plastenka je prisotna skoraj na vsaki zelenici.

Prosjačenja je vse več. Nekoč sem “fehtarje” opazil le okoli Maximarketa ali na Čopovi, zdaj pa klečijo tam, kjer je vsaj minimalna frekvenca ljudi. Ljudje se na splošno zelo grdo držijo, malo je nasmejanih.

Najbolj pa so mojo pozornost pritegnile smeti, ki so ostale od sobotnih demonstracij. Višek vsega je bil nemarno odvržen transparent v parku pri stavbi Dela. Slike povedo več kot dovolj. Kaj ko bi študentje, poleg želje po brezplačnem šolanju, vključili tudi bolj univerzalno željo po čistejšem okolju?

posledica kofetkanja

Posledica kofetkanja

Semoličeve pelerine

Semoličeve pelerine, ki jih je veter prinesel do ograje pivovarne Union

Študentski transparent

Študentski transparent odvržen v parku pri stavbi Dela

transparent

Da me ne bo kdo narobe razumel. Podpiram delavske in študentske demonstracije, vendar, če bo zato Ljubljana nastlana do ušes, jim raje predlagam drugačen, bolj čist izraz svoje legitimne volje.

november 22, 2007 Posted by | Slovenija | 14 komentarjev