Pijana politika SDS

Ustavna obtožba predsednika nima niti najmanjše možnosti, da bi sploh prišla do Ustavnega sodišča. Face it!

Vendar, zakaj človek nekaj dela, čeprav že v naprej ve, da ne bo uspešno? V logiki politike, ne glede na njeno barvo, ima lahko nesmisel precejšnjo ceno, sploh, če ima njen nosilec dovolj neumne volivce, da ga bodo zanj celo nagradili. Če bi običajni človek tako nesmiselno upravljal s svojim življenje, bi kaj kmalu končal med samomorilci, klošarji, alkoholiki…Skratka, poraženci.

Politična tržna niša imenovana makartizem pri volivcih SDS vedno vžge. Brez neprestanega lovljenja komunističnih čarovnic iz neke zgodovine za katero verjetno večjemu delu državljanov te države dol visi a kljub temu poganja volivni stroj SDS, bi od Janeza Janše ostal le še Janez ?.

Zakaj bi se naši “strokovnjaki” kregali okoli tega, kateri ukrep je boljši za reševanje brezposelnih, če je pred nami nekaj dekagramov neke kovine, ki jo je prejel nek, še bolj bizarno nepomemben starec? Aja UDBA, kršenje človekovih pravic, likvidacije…..Sicer hudo pomembni pojmi a politika se z njimi igra, kot da so res le še stvar preteklosti. Od kdaj? Sem kaj zamudil? Kdo si drzne prodajati utvare, da je svet danes lepši kot je bil 20 ali 30 let nazaj? Smo sploh kdaj lahko zadovoljni?

Svet seveda ni prav v ničemer boljši, le politično smo pijani do te mere, da se raje kot v realnost, zatekamo k političnim tetris igricam, ki nam jih vsakodnevno kreirajo v centralnem komiteju SDS-a.

Ja, vem, tudi sam se se ujel v njihovo sestavljanko, ki kaže, da predvolilni čas za nekatere traja natanko 4 leta. Bravo fantje in punce iz SDS-a. Vendar pa bi vam vseeno svetoval vsaj malo počitka.V tem mrazu pojdite kam na toplo. Janez časti! Aja, ne more, je “tistih” 12.000 evrov porabil za plačilo takse pri vložitvi obtožnice zoper finskega novinarja. Ah, here we go again.

Dodatek: Janša je obtožnico zoper finskega novinarja vložil v Novem Mestu. Zakaj za vraga ravno tam? Zato, ker je sodnica, ki bo sodila o tem primeru, žena Albina Gutmana, Janševega pajdaša, ko je še bil minister za abrambo. Seveda se je Janša pripravil tudi na take očitke in uradno razlaga, da si je izbral to sodišče zaradi najmanjših sodnih zaostankov.

Sektaški državni vrh?

“”Nekaj minut pred 16. uro so iz turobne sivine v bleščavo ljubljanske stolnice vstopili predsednik vlade Borut Pahor, ljubljanski župan Zoran Janković, predsednik vrhovnega sodišča Franc Testen, generalna državna tožilka Barbara Brezigar, prvi mož opozicije Janez Janša s soprogo, predsednik republike Danilo Türk in drugi visoki gostje. Takoj za visokimi gosti je v stolnico vstopila povorka duhovnikov ljubljanske nadškofije, na koncu katere so bili nekdanji ljubljanski nadškof in sedanji kardinal Franc Rode, novi ljubljanski nadškof Anton Stres ter apostolski nuncij Castelló.””

Dnevnik.si

Ustanavljam religijo, kjer bomo častili dobrohotnega Božička. Ko zberem člane (mislim, da je dovolj 100) in uradno ustanovim versko skupnost, bomo priredili inavguracijsko obredje “umestitve”. Pričakujem, da zaradi teženj po enakopravnosti, tudi mojo razglasitev za glavnega slovenskega predstavnika Božička, pride obiskati državni vrh. Sicer smo drugorazredni državljani, saj morajo državni predstavniki delati v imenu vseh njenih državljanov, tudi častilcev Božička. Če obiska državnega vrha ne bo, bodo prizadeta verska čustva vseh naših članov, enakopravnih državljanov te države. Obenem pa pozivam tudi RTVSlo, ki je baje servis prav vseh njenih državljanov, naj, tako kot danes, javno prenaša mojo inavguracijo. Ker bo na odru tudi Božičkov jelenček Rudolf, ki obožuje proso, naj ga Možina razdeli kamermanom, saj bodo le tako zagotovili, da bo jelenček bolj miren in lažje v kadru.

Če so se danes v stolnici, po prvih vrstah, kot poscani prvošolčki, gnetli predstavniki države in opazovali ta sektaški semenj nečimernosti in prestiža, v svojem imenu, bi bilo primerno, da si naslednjič na čelo nalepijo napis, da so tam zgolj zato, ker so svoje svetonazorstvo predali katolicizmu. Ko bodo pri moji inavguraciji, bodo že imeli pripravljene table, kjer bo jasno pisalo, da so prišli zato, da zgolj zadovoljijo 7. in 14 člen Ustave RS, tako, da se jim častilci nekega drugega mitološkega bitja, ki se v biblijskih “dokumentih” začne na črko J, ne bodo smejali, češ, verjamejo v Božička.

Po sonce na Dovško Babo

Kar sem izkusil danes, je kazalo na to, da sta gorski in nižinski svet lahko dva povsem ločena svetova. Sploh, če ju loči plast oblakov. Pod njo temno, zamegljeno in depresivno, nad njo pa živahno, toplo in poživljujoče vreme z modrim nebom in popolnoma brez oblačka. Kot da bi se vsedel na letalo in odpotoval tisoče kilometrov stran.

Dovška Baba, 1891 metrov visoka gora v Karavankah, je bila povsem dovolj visoka, da je prebila plast zimske megle. Kar tri ure je trajal vzpon iz vasi Dovje do njenega vrha. Zanimivo, da je bilo snega po poti približno enako ali komaj kaj več kot v Ljubljani, če ne upoštevam zametov pod vrhom.

Navzgor, samo navzgor in čim prej na sonce, je bil motiv, ki nas je gnal prvi dve uri. Malo pod Planino Dovška Rožca, se je okoli nas prikazal prizor, ki smo ga nestrpno čakali. Namesto mrzlega zraka, je začelo naše obraze greti toplo sonce.

Slovenija je pokazala vse svoje hribe daleč okoli, ki so segali vsaj 1500 metrov. Videl se je kukajoči Snežnik na povsem drugem koncu Slovenije. Na vrhu se je odprl pogled tudi na Avstrijo in Italijo in Karnijske Alpe z enakim scenarijem meglenega morja po nižinah. Veliki Klek (3798m), najvišja gora Avstrije, je bil tako blizu kot še nikoli. Z vrha Babe se je videla Luknja v dolino Zadnjice (ah, te asociacije).

Kot mački smo od zadovoljstva predli na soncu. A padajoči lok sonca, ki se je kazal nad Julijci, je nemo opozarjalo, da je čas za povratek

.

Zakaj bo Chavez na koncu poražen?

Venezuelski predsednik Hugo Chavez se je v zadnjih dneh (spet) odločil za (nas) radikalne ukrepe in je nacionaliziral verigo tujih trgovinskih centrov in tri komercialne banke. Kaj bi bilo, če bi se njegovega recepta poslužile tudi druge države?

Recimo, koliko bi bile blagajne držav bogatejše, če bi komercialne banke preprosto nacionalizirali in jim zasegli poslovalnice ter pooblastili centralno banko, da vrši celotno distribucijo denarja oz. vse to, kar počnejo zdaj komercialne banke? Je res neka huda sposobnost sposojati si denar po nižji obrestni meri, ga posojati naprej po višji in razliko spravljati v žep?

Zakaj države zavestno dopuščajo, da komercialne banke in posamezniki, ki stojijo za njimi, bogatijo na račun njihovih državljanov z razlikami med aktivnimi in pasivnimi obrestnimi merami? Zakaj države ne poberejo celotne smetate, ampak dopuščajo, da večino smetane poberejo lastniki bank, državam pa zgolj namenijo tisto mizerijo od pobranega davka? Koliko huda bi morala biti kriza, da bi se države spomnile tudi “svetniško nedotakljvih” bank in nacionalizacije njihovih dobičkov? Mogoče bi morali vsi skupaj prej pocrkati od bede.

Preprost izračun:

Recimo, da si sposodim pri centralni banki 50 milijonov evrov po 4% obrestni meri (v resnici je ta mera nižja, pa vendar) za 10 let. Ta denar posodim 5000 ljudem na dobo 10 let in jim zaračunam 8% obresti (toliko recimo trenutno znašajo pri NLB). Izračun pokaže, da bom centralni banki po preteku najema denarja vrnil 70 milijonov, sam bom pa od posojenega denarja dobil 90 milijonov. Torej imam v desetih letih zaslužek od neverjetnih 20 milijončkov, ne da bi kar koli drugega naredil kot ta denar zgolj sposodil drugim. Če ob tem predvidevam, da bo vračilo kredita vsaj 90% (bolj kot je metoda dodeljevanja konzervativnejša, večji je odstotek vračil – zadnja kriza je nastala ravno zato, ker je konzervativnost podlegla pohlepu) in še razna zavarovanja za primer morebitnega ropa in stroškov delovne sile, mi ob najbolj neugodnih okoliščinah ostane vsaj 10 milijonov oz. milijon na leto. Sploh obstaja kakšna služba zame, kot navadnega smrtnika, kjer bom zaslužil milijon evrov na leto? Če pa v ta izračun namesto milijonov vržete milijarde, pa postane še bolj vrtoglav. In vse to države nekomu poklanjajo.

Torej, zato, da pokrijejo svoje blagajne, bodo države nam, navadnim državljanom, nabijale davke, a viška denarja je v bančništvu kot blata, le pobrati si ga ne upajo, ker to preveč diši na pregrešni socializem in ga zato raje prepuščajo nesramno bogatim posameznikom. Še huje. Ravno zaradi pohlepa bančnikov so proračuni držav bolj prazni. Očitno nekdo misli da je to bolj pravilno, kot pečati se z nevarnimi ideologijami enakopravnosti.

Pojavi se pa še eno vprašanje. Če je bančništvo dovoljeno oz. privatizirano, zakaj ni tudi MENI? No, saj mi je, vendar le na pasivni strani, kjer bo nekdo na moj račun štel dobiček. Zakaj ne morem ustanoviti podjetja, iti na centralno banko in si denar sposoditi z namenom nadaljnje posoje ampak je to omogočeno le posameznikom in njihovim bankam za katerimi se skrivajo? Se kdo boji moje konkurence? V kapitalizmu tako zelo ljubimo ta pojem. Vendar kot kaže, le z rezervo. Jasno je, da ta prepoved pomeni, da nismo vsi enaki pred zakonom. Nimam nič proti, če me pri posoji denarja oblasti spremljajo in prevračajo papirje vsak dan. Vse bom delal po zakonu, le dopustijo naj mi. Seveda mi ne bodo, saj sem en nepomembni usrane, ki se ne piše Rockefeller ali Rothschild.

Če države potrebujejo sredstva v vse bolj praznih blagajnah (na dolgi rok so države tako ali tako obsojene na bankrot), kako je potem tako obnašanje mogoče? Je obnašanje Chaveza res skrajno?

Ampak, vseeno mislim, da ta sicer pogumni mož nima veliko možnosti , da bo kot predsednik uspel. Pa ne zato, ker bi bili njegovi ukrepi zanič. Razlog je pravzaprav preprost in se vrti okoli zaželjenosti valute. Scenarij, ki ga v nekaterih segmentih poznamo tudi iz bivše Juge, gre nekako takole:

Tujci se bodo prej ali slej dogovorili za neke vrste skriti bojkot Venezuele. Ali pa bo nastal spontano zato, ker ne bo več tujih investiranj. Namreč, bolj kot je država nepomembna, večji odstotek investicij je “kolonizacijskih”, torej v obliki tujih bančnih in zavarovalniških podružnic ter shoping centrov (kot da teh preprosth dejavnosti prekupčevanja ne bi znal početi intelekt domačinov ampak raje dopuščajo tujcem, da smetano dobičkov iz tega vozijo s kamioni k sebi domov v centralo, potrebo po takih šalabajzarskih investicijah, ki zgolj generirajo slabo plačana delovna mesta, pa domači politiki, skorumpirani ravno s strani teh istih tujih vlagateljev – kričeč primer Sanaderja na Hrvaškem -, predstavljajo javnosti kot nujnost za “zdravo konkurenco”).
Ko zmanjka konstantnega vira dolarjev ali evrov, ki si jih preko institucionaliziranih oblik – Svetovna banka, IMF, FED, Evropska centralna banka, razni drugi mednarodni skladi, itd – lasti globalizirana mafijska združba (skupina Bilderberg), bo Chavez prej ali slej kaznovan, saj se mu bo sistem razpadel. Če zmanjka tujih valut, se doma razraste inflacija, pomanjkanje izdelkov (nihče noče prodajat takim državam za njeno domačo valuto) in vse več nezadovoljne, kritične mase, kar končno vodi v kolaps države, vojaške udare (če se vmeša še CIA za zanesljivejši izhod) ali klasično diktaturo. Stanje postane neobvladljivo vse do trenutka, dokler se spet ne pojavijo globalni mafijozi in ne odločijo kolonializirati uporniške države. Seveda pa ob tem izpadejo kot odrešeniki.

Chaveza sicer lahko reši nafta oz. tuje valute za katere jo prodaja (če bi bil pameten, bi jo prodajal le za evre – nekateri ljudje so prepričani, da je h končni odločitvi ameriškega napada na Irak bolj kot sama prilastitev iraške nafta vplivala grožnja Sadama, da bo začel nafto prodajati za evre), vendar ne vem za koliko časa.

Države imajo tri scenarija pri svojem obstoju glede na količino znanja, ki si ga lahko lastijo. Ali kolonializirajo drugo ali so same kolonializirane ali pa so tako majhne, da so nezanimive in zato v svojem “statusu quo” vegetirajo nekje na obrobju in čakajo, da jih kdo od velikih opazi. Venezuela spada med tiste, ki morajo biti kolonializirane, a Chavez se s tem, kot velik utopist, še noče sprijazniti.

Upam le, da premore toliko modrosti, da ne pade prehitro na preizkušene trike zahodnih korporacij in hkrati uspe brzdati domačo javnostjo brez klasične diktature ali celo sile. Bolj kot bo izzival zahodne nosilce kapitala, prej bi znal leteti v zgodovino kot še eden od mnogih diktatorjev Južne Amerike. Moč je v vsakem primeru v njihovih rokah. Pravzaprav vedno. Le rok je lahko malo bolj ali malo manj raztegljiv.

Zimska idila pod Storžičem

Spodnje slike so nastale v nedeljo na pohodu na Veliki Javornik (1715 m) za Storžičem (če nanj gledamo iz Ljubljane). Čeprav je zjutraj še snežilo in je kazalo, da bo načrtovan izlet v hribe bolj strel v prazno, se je malo po poldnevu pokrajina odprla v vsej svoji beli opojnosti. Smreke so, bolj kot na drevesa, spominjale na snežne skulpture. Prav vsaka bilčica, ki je štrlela nad snežno odejo, je bila okrašena z ivjem. Take oblike so v dolini prej izjema, saj se redko zgodi, da bi se ivje na drevesih, tam, kjer niso prekrita s snegom, kopičilo dlje časa.
Da je dan lep, so kmalu odkrili tudi sami Tržičani, ki so se v množičnem številu udeležili organiziranega sankanja po cesti, ki pelje do Doma pod Storžičem. Otroci so razposajeno tekali sem ter tja. Opazovanje njihove igre me je nostalgično spominjalo na lastno otroštvo in veselje ob snegu.

HIV kot minoren problem?

Vam je ime Luc Montaigner kaj znano? Meni prav nič. Vse dokler nisem naletel na spodnji video, kjer nam ta človek odkrije meni do sedaj popolnoma neznano “resnico”. Pa ne misliti, da je ta človek nek mazač, ki govori na pamet. Gre za svetovno znanega virologa Pasteurjevega inštituta, ki je leta 2008 prejel Nobelovo nagrado za medicino, natančneje za odkritje virusa HIV. Razlog zakaj je toliko časa trajalo, da se odkritelj virusa nagradi šele po 25 letih, tiči v globokem sporu.

V začetku osemdesetih sta kar dve različni skupini (francoska pod vodstvom Luca Montaignerja in ameriška pod vodstvom Roberta Galla) ob podobnem času izolirali virus HIV. Prestižni spor (za katerim tičijo tudi milijoni), kdo je bil prvi, se je vlekel dolgo časa, vanj pa se je umešala strokovna javnost in tudi visoka politika. Čast je pripadla Francozom, Američanom pa so priznali, da so bili prvi, ki so ugotovili, da ta virus povzroča AIDS. Kljub temu še danes obstaja kopica znanstvenikov, ki so prepričani, da kontroverzni Gallo v resnici ni nikoli izoliral virusa, kaj šele dokazal, da povzroča AIDS. Obtožujejo ga, da je s pomočjo lažnih objav zgolj zaslužil milijone dolarjev, skušal vplivati na sodnike Nobelovega komiteja itd. Prejemnica Nobelove nagrade za kemijo leta 1993, Kary Mullis trdi, da sploh ne obstajajo dokumenti, ki bi nedvoumno dokazali povezave med HIV-om in AIDS-om(??).

Človek se začne spraševati, kaj se dogaja. Ko slišiš znanstvenika, nobelovega nagrajenca, ki prostodušno izjavi, da je virus HIV za človeka z dobrim imunskim sistemom pravzaprav neškodljiv, se vprašaš, čemu so potem umrli vsi tisti milijoni ljudi zaradi AIDS-a, če je stvar zgolj v imunskem sistemu, ki se ga da okrepiti z dokaj enostavnimi prijemi. Zakaj se vsi ti relevantni znanstveniki ne vsedejo skupaj in človeštvu povedo kako in kaj se tej stvari streže. Je preveč interesov zraven in nekomu mogoče celo ustreza ta popolna diksrepancija? Ljudje pa vmes “tiho” umirajo. Tako od AIDS-a kot od agresivnih zdravil. Se bomo morali sami zakopavati v knjige in laboratorije ter iskati odgovore?

Zabavno Vesolje

Verjetno se vsi strinjamo, da je Vesolje nekaj izjemnega in tako neverjetno raznolikega. Naše predstave o prostoru so ponavadi bolj vezana na Zemljo in razmere, ki vladajo na njej, kot na Vesolje, kjer lahko besede, kot so velikost, hitrost, moč ali trajanje, poprimejo nepredstavljive dimenzije. Z National Geographic-a sem izbrskal nekaj nadvse zanimimiv dejstev, ki jih piše logika Vesolja oz. človeštvo, ki na osnovi opazovanj tvori najbolj verjetne teorije.

Okoli nas so stvari nepredstavljivo majhne ali velike (ali pa smo mi nepredstavljivo pomanjkljivi v razumevanju) vendar pa so vse sestavljene iz neskončno majhni atomov. Ko govorimo o atomih, govorimo v nanometrih. To pa je tako majhna mera, da en nanometer ustreza hitrosti rasti vaših nohtov v eni sekundi. Če si predstavljate atom v velikosti pomaranče, bi bila ta velika kot planet Zemlja. Človeško oko še komaj lahko zazna debelino lasa, vendar pa ta vsebuje v premeru že 300.000 atomov.
Sicer pa je atom pravzaprav 99,9999999% ničesar. Če si predstavljate jedro atoma veliko kot frnikolo, bi potrebovali kar 3 kilometre, da bi prišli do prvega elektrona, ki kroži okoli.

Vesolje ima neskončno moč recikliranja. Naša telesa so sestavljena iz enakih atomov kot je bil zvezdni material, le da so sedaj drugače vezani med seboj. Interakcija med atomi v točno določeni kombinaciji je zaslužna, da nas tvorijo kot celoto, ki se zaveda same sebe. Kdo ve, mogoče je v vas tudi kakšen atom Leonarda DaVincija. Atomi, ki so v vašem telesu, so zgolj na posojo, dokler ne švignejo kam drugam, kjer bodo potem tvorili neko novo zaključeno celoto.

Pred 80. leti je človeštvo mislilo, da je naša galaksija (Mlečna cesta) pravzaprav celotno Vesolje. Danes vemo, da obstaja okoli 250 milijard galaksij in v vsaki od njih je več milijard zvezd. Samo velikost Mlečne ceste znaša okoli 100.000 svetlobnih let. Kako velik mora biti prostor, kamor bi lahko spravil vse te neštete galaksije, pa je nepredstavljivo gigantsko. Tako ima vesolje več zvezd, kot je zrnc peska na Zemlji.

Do leta 1998 so znanstveniki mislili,da se širjenje Vesolja zaradi gravitacije upočasnjuje, kar bi na koncu pripeljalo do njegove implozije. Danes pa, po zaslugi Hubblovega teleskopa vemo, da se pravzaprav širi. Vse bolj in bolj. Bolj kot gledamo v globino Vesolja, večja hitrost je odmikajočega predmeta. Vprašanje, kam se Vesolje širi in kje je nastal Veliki pok, je nesmiselno, saj je Vesolje tisto, ki ustvarja prostor in čas. Širjenje Vesolja je posledica t.i. temne energije. Danes znanstveniki predvidevajo, da naj bi ta nevidna sila v 20 milijardah let povzročila dokončen razpad Vesolja. Vesolje naj bi se do takrat razletelo in izparelo, ker bo temna energija dokončno pretrgala atomske vezi.

Še nekaj dejstev in teorij iz nam bližnjih vesoljnih objektov.

Sonce v eni sekundi ustvari milijonkrat več energije, kot jo je ustvarilo človeštvo v vsej svoji zgodovini. Vendar pa je to še vedno nič v primerjavi z energijo, ki se ustvari pri eksploziji supernov, kjer jo je v eni sekundi toliko, kot jo ustvari Sonce v 10 milijardah let. Vse to pa je velika ničla v primerjavi z Velikim pokom, kjer je iz neznansko majhne pikice z neznansko veliko maso pred 13,7 milijard let nastalo celotno Vesolje kot rezultat nastajanja snovi iz energije.

Da bi napolnili naše Sonce, bi potrebovali milijon Zemelj. A vseeno spada Sonce med manjše zvezde. Največja znana zvezda je tako velika, da bi v njo lahko stlačili 300.000 Sonc. Vendar pa velikost zvezd ne pomeni tudi njene moči, ampak kvečjemu življenjsko dobo. Večja kot je, starejša je. Tako naj bi čez 5 milijard let umirajoče Sonce zraslo do te mere, da bo pogoltnilo vse notranje planete.

Zanimiva je tudi Luna. Ta naj bi imela zelo velike zasluge za nastanek življenja, saj s svojo gravitacijo vpliva na Zemljo kot žiroskop, ki preprečuje, da bi njena os prešla v kaotično stanje, kar pomeni, da bi se brez Lune Zemlja prevračala in menjala pole, s tem pa bi vreme podivjalo do skrajnosti in uničilo življenje. Kako je Luna nastala, obstaja več teorij. Najbolj verjetna je ta, ki pravi, da je nastala s kolosalnim trkom Zemlje z velikim nebesnim telesom. Trk je povzročil hitrejše vrtenje Zemlje, tako, da je dan trajal le 6 ur, površino pa so neprestano bičali orkanski vetrovi. Okoli Zemlje se je dvignilo ogromno drobcev materiala, ki so se, podobno kot kapljice maščobe na vodni površini, zaradi hitrega vrtenja združile v kompakten objekt.

Sprva je bila Luna od Zemlje oddaljena le okoli 27.000 kilometrov, zdaj pa znaša okoli 400.000. Vsako leto se oddalji od nas za okoli 3,5 cm. Vpliv Lune za Zemljo in njeno vodno površino (nekateri, bolj redki znanstveniki, pa predvidevajo da tudi na trdi material, kar naj bi na Zemlji povzročalo potrese) je bil nekoč občutno večji kot danes. Plimni valovi so bili visoki več 100 metrov in so segali več 100 kilometrov v notranjost kopna. Ravno to neprestano mešanje materiala naj bi pripeljajo do nastanka t.i. prajuhe, kjer je spontano nastala spojina, ki je bila sposobna replicirati samo sebe. Nastalo je življenje.
Luna bo v dveh milijardah let popolnoma ušla Zemlji, ki bo zato podivjala, vendar pa bo tudi sama izparela v žrelu napihnjenega Sonca.

Pa še nekaj o življenju. Ste vedeli, da naj bi se do sedaj zgodilo že pet masovnih izumrtij (in ne zgolj dinozavri), v vsakemu pa je bilo izbrisanih tudi do 95% življenja? Če se to kmalu zgodi tudi človeku, ne bo, razen za nas, nič posebnega.