ateistek

Izrael – spomini na potovanje

Jeruzalem1 Vsi svetovni mediji prinašajo novico, kako je Bush ob obisku Izraela in spominskega centra Jad Vašem, kjer si je ogledal posnetke iz koncentracijskega taborišča Auschwitz spustil nekaj solz. Ob tem se je, glede na svoj kratek intelektualni doseg, spraševal zakaj ga ameriška vojska takrat ni zbombardirala (in s tem verjetno pobila tudi še tistih nekaj preživelih, ampak pustimo glupe bušizme).

Njegove solze so seveda višek hinavščine. Kaj solze ni mogoče spustiti ob krvavih posnetkih umiranja iraških civilistov, ki jih iraški samomorilci, navdihnjeni zaradi ameriške protipravne okupacije Iraka in vojne, ki jo je ukazal prav “objokani” mož? Enako bi lahko spustil kakšno solzico, par deset kilometrov stran od spominskega centra, če bi si ogledal palestinska koncentracijska taborišča, nastala po ustanovitvi države Izrael. Ampak, le kaj je lahko bolj žalostno kot holokavst pa tudi, če se danes mogoče dogajajo novi, temu času primerni. Glavne žrtve niso judje, zato je to mogoče nekomu bolj sprejemljivo. Tako se vsaj zdi.

Seveda mi bo vsak Izraelec ob tem, da palestinska taborišča imenujem za koncentracijska, najprej odvrnil da sem antisemit in da delam napačne primerjave. Le oni so vendar tisti, ki so najhuje trpeli. Še huje, lahko da bo rekel, da so si Palestinci celo sami krivi, ker živijo po taboriščih in tako rehabilitiral kakršnokoli krivdo za njihova, človeku nevredna življenja. Odgovora, zakaj takih taborišč tam ni bilo dokler ni bilo Izraela oz. sionističnega gibanja, ki ga je prinesel, verjetno ne bom nikoli slišal. Izraelci pač ne bodo nikoli priznali, da so se sami iz večnih žrtev spremenili v klavce ampak bodo našli tisoče razlogov, da bi lahko opravičili svojo državo. In med vsemi temi razlogi so vedno oni tisti, ki so v prvem planu. Biblija, izvoljeno ljudstvo, večna tortura drugih, vojaška pretkanost, nepriznavanje Palestincev kot naroda, arabski militarizem in še in še….
Chaim Weizmann, prvi predsednik Izraela (1949-52), je še pred letom 1948 za Palestince dejal: ” Obstaja nekaj sto tisoč črncev, vendar pa to ni pomembno .”
Le David Ben-Gurion, prvi izraelski premier (1948-53 in 1955-63), je nekoč svojemu prijatelju Nahumu Goldmannu priznal: ” Če bi bil vodja Arabcev, ne bi nikoli sklepal pogodb z Izraelom. To je samoumnevno: vzeli smo jim zemljo. Seveda, Bog nam jo je obljubil, toda kaj to njim pomeni? Oni vidijo samo eno stvar: prišli smo in jim vzeli zemljo.”

Šimon Perez je ZDA označil kot državo, ki je svobodo najprej zagotovila sebi in jo zdaj zagotavlja tudi drugim. No, resnica je samo polovična in se od besede “sebi”, z manjšimi izjemami, konča. Vse ostalo so zgolj stranske posledice tega. Bushevo potovanje v Izrael me je vzpodbudilo, da obudim in napišem svoje spomine na to, velikokrat krvavo deželo.

Leta 2000 sem se potepal po tistem območju. Bilo je mirno, nekaj časa pred novo palestinsko intifado. Prepotoval sem celotno državo, ki je velika približno kot Slovenija. Mogoče je danes kaj spremenjeno, saj je znano, da si Izraelci radi po vsaki novi nestabilnosti prisvojijo nove koščke zemlje, če jo pred tem seveda niso odkupili. Vem, da so vmes nekaj okupirane zemlje tudi vrnili, predvsem tisto, kjer ni pitne vode. Poleg tega pa je Izrael zdaj obzidan tudi s 5 metrov visokim zidom, ki je zarezal v palestinski vsakdan. Le kaj država, ki je obzidana s takim zidom sporoča sama o sebi?

Država Izrael mi je pustila mešane občutke. Po eni strani zanimiva narava, po drugi strani pa religijsko razklano okolje, ki pokaže, kam lahko dobro organiziran kolektivni egoizem pripelje neko družbo. Predvsem tiste, ki so v napoto. Izrael je dežela podrtih razmerij. 

MRTVO MORJE IN DEPRESIJA

Navdušila me je narava. Obisk obširne depresije, ki je 400 metrov pod morsko gladino ter plavanje oz. lebdenje v Mrtvem morju, je posebna izkušnja. Če si predolgo v vodi, kar čutiš, kako te sol grize čez kožo, saj je voda kar 10 x bolj slana kot navadna morska. Kraji ob Mrtvem morju so najnižje kopne točke na Zemlji. Baje se ni potrebno mazati s kremami proti sončnim opeklinam in je depresija nadvse dobra za pljuča. Njegova obala je prepolna velikih skladov soli in mineralov, ki se nabirajo v celi paleti različnih oblik. Ponekod je obala vgreznjena zaradi delovanja soli, drugje pa so nad erozijskimi luknjami tanke plasti zemlje, zato je sprehajanje izven poti nevarno. Morja (v resnici gre za jezero) je vse manj in počasi izhlapeva, saj reka Jordan, ki se zliva vanj zaradi oskrbe prebivalstva, ne zadostuje za ohranjanje velikosti. Tako se je v zadnjih 30 letih zmanjšalo približno za tretjino. Zato se mu tudi slanost vse bolj povečuje. Trgovci ponujajo sol in celo paleto izdelkov, ki naj bi zdravile kožne bolezni. Hotelov je bolj malo.

MASADA 

Obiskali smo tudi Masado. Gre za judovsko utrdbo, kamor so se Judje zatekli pred Rimljani. Ko so Rimljani že skoraj v celoti obkolili goro in zaprli vse dotoke vode, tako da so bili Židje že docela izstradani, so se le ti z vsem ponosom odločili, da se ne predajo, pač pa je 966 moških, žensk in otrok naredilo množični samomor. Legenda pravi, da naj bi najprej vsak moški z mečem zabodel svojo ženo in družino, na koncu pa je deset moških, ki so še ostali, umorilo drug drugega. Naslednje jutro so Rimljani prodrli do vrha in tam našli 960 trupel. Dve ženski in štirje otroci, ki so se poskrili v rezervoar za vodo, je to tragično zgodbo povedalo naprej. Danes Masada ostaja simbol svobode in židovskega upora.
Na Masado, ki se dviga dobrih 400 metrov nad Mrtvim morjem, smo se povzpeli z žičnico.

EILAT IN RDEČE MORJE 

Obisk Eilata na jugu Izraela z lepo, sodobno arhitekturo, razkošnimi hoteli in mestnim akvarijem, kjer se spustiš pod morsko gladino in skozi ogromne steklene površine opazuješ živ, naravni koralni greben Rdečega morja, je nekaj prelepega. Kamnita puščava z impozantni hribi v ozadju mesta, ki se ob zahajajočem soncu zavijejo v živo rdeče barve, so pravi barvni spektakl.
Zanimiva so tudi območja, kjer je človek, kljub suhi narava, uspel spremeniti vsaj majhen košček okolja do te meje, da lahko goji pridelek. In Izraelci so ponekod v tej bitki pravi eksperti.
Navdušila me je tudi hrana, pripravljena po kosher principu. No, tudi cene, saj je Izrael zelo draga država.

JERUZALEM 

Govoriti o Izraelu in ne omenjati religij, ki jih pooseblja Jeruzalem, je nemogoče. Ravno zato so me najmanj navdušili ljudje, kot njeni nosilci. Dušilo me je izrazito religijsko enoumje Sploh v Jeruzalemu. Čeprav takrat še nisem bil v popolnosti zgrajen ateist, sem čutil, kako vera, kot neko nadležno sevanje, sili iz prav vsake družbene pore. Višji je pomen religijske pripadnosti kot pomen samega življenja. Povedali so mi tudi, da moški, ki so na najvišjih hierarhičnih mestih v religiji, ne počnejo nič drugega kot po cele dneve molijo in delajo nove otroke, saj velja prepričanje, da je potrebno 6 milijonsko luknjo holokavsta čim prej nadomestiti.
Če kdaj, mi je obisk Jeruzalema potrdil, da je ateizem oz. odsotnost organiziranih religij v nazoru, tista prava svoboda, ki dopušča človeku lasten razvoj osebnosti in lastništva nad samim seboj.
Jeruzalem je kopica religij stlačenih v mestno središče, ki se manifestirajo s takimi ali drugačnimi objekti. Tam so stlačeni judovski, muslimanski, katoliški, rusko-pravoslavni, armenski, koptski in ne vem kakšni še verski objekti. Pravi drenj ideologij, saj mora vsaka pač biti tam, ker gre za sveto mesto.
Po mestu se sprehaja pisana množica ljudi, ki se različno religijsko opredeljujejo, čeprav so si na videz podobni. Nekakšna mešanica Arabcev in Sredozemlja. Židi, glede na versko hierarhijo, hodijo z različnimi dodatki na glavah. Od kap kippah (podobne kardinalskim, le da niso rdeče), podaljšanih las ob straneh v kodre in nekimi okroglimi, širokimi zadevami, ki zgledajo kot bi nosili okrašene avtomobilske gume na glavah. Domišljije pri kazanju lastne ekskluzivnosti res nima meja.
Stari del mesta je ograjen z zidom in več vrati. Znotraj obzidja so štirje kvarti in sicer judovski, krščanski, armenski in muslimanski.
Zid objokovanja je navaden, luknjičast zid pred katerim ljudje po cele dneve brezkoristno delajo čudne gibe naprej in nazaj, kot bi bili nori in padajo v religijske ekstaze samousmiljenja, ki se kaže kot jok. Tu in tam se lahko vidijo listki, popisani z željami piscev, zatlačeni v zidne razpoke. Levo od zidu so posebni verski prostori, kamor imajo vstop samo moški, desno pa samo ženske.
Na tempeljskem griču, ki je takoj nad “žalostnim” zidom, stoji Skalnata mošeja (Dome of the Rock), še eno svetišče, tokrat muslimansko, ki ga obdaja pozlačena kupola. Ta je kot zaščitni znak razvidna iz vseh razglednic Jeruzalema. Zraven je še ena mošeja, Al Aqsa, ki je drugo najstarejše islamsko svetišče in tretja najpomembnejša. Izraelcem je trn v peti, tako da ne bi bili prav nič nesrečni, če bi se nekega dne podrla. Presenetilo me je, kako so sveti judovski in muslimanski objekti tako zelo blizu.
Kot pravi, goreči vernik🙂 , sem obiskal vseh 14 točk (Križev pot), kjer naj bi se dogajala nadvse fascinantna zgodba od Jezusove obsodbe do odhoda v nebesa. Če sem iskren, takrat sploh nisem vedel kaj je to Križev pot. Če že komu točke služijo, potem so to trgovci, ki radi zraven njih prodajajo spominke in ostalo kramo.
Obiskal sem cerkev božjega groba, kjer naj bi bil Jezus križan, pokopan in izpuhtel v nebesa. V cerkvi je kar pet zadnji točk njegove poti. Celo postavil sem se v dolgo vrsto, da sem lahko prišel v majhen prostor, grobnico, kjer naj bi se zgodil njegov izpuh v onostranstvo. Tam so nekateri verniki doživljali bližnje srečanje s svojo vero, božali kamnito grobnico, kjer naj bi zvezda ležala in padali v glasen jok in ekstazo. Podobna ekstaza, kot če neka pop zvezda vrže svoje gate med goreče privržence, le da si verniki gate zamišljajo. 
Cerkev si lastijo grški pravoslavci, katoliki, Armenci, kopti, Etiopijci in Sirijci. Vsi si delijo svoj košček cerkve in čakajo, da jim turisti vržejo kaj denarja. Na koncu sem bil tudi v cerkvi, kjer naj bi Jezusa povili. Ljudje so zganjali podobna religijska vzhičenja in razodetja. Oh, pray the Jesus, Jesus is our saviour in podobno, se je v hrupu razlegalo po cerkvi. Najbolj goreči v kazanju svoje ljubezni do Jezusa, so bili ameriški turisti.
Šli smo si ogledati tudi grob kralja Davida, kjer je bilo nujno dati na glavo že v naprej pripravljena naglavna pokrivala za turiste. Nekomu izmed turistov ga je veter odpihnil z glave. Takoj so nanj skočili mladi judje, ki so pred tem glasno molili, in se začeli dreti nanj, češ, da ne spoštuje judovstva, ker nima pokritega vrha glave. Ta religijski primitivizem, ki se je odvijal pred mojimi očmi, me je kar zdrznil. Zdrznilo me je tudi isti večer, ko sem v neki diskoteki videl prizor mladih ruskih judov, tinejdžerjev, ki so hodili po prostoru opasani s puškami kalašnjikov in govorili, da iščejo Arabce. Pomislil sem, da žal svet obkrožajo le posnetki palestinskih skrajnežev.

Zadnji dan sem obiskal tudi Jaffo in Tel Aviv in se prepričal, da je slednji, za razliko od Jeruzalema, sodobno mesto, kjer se ne ukvarjajo vsi le z religijo. 

Razočaran sem bil nad vodičem, hrvaškim židom in priseljencem, ki nas je vodil po vseh teh krajih. Ob neki priliki se je v svojem razkazovanju dotaknil Palestincev: “Poglejte, kako živijo? Kaj niso kot podgane? Umazani so in smrdijo. Pa tako grozno glasbo poslušajo!”
Iz oči mu je švigal bes. Hotel sem mu zabrusiti, da je sionistični prišlek in skrajnež, vendar sem raje modro zadržal svojo potrebo po protestu nad njegovimi besedami. Sicer je res, da Palestinci živijo v slabih razmerah, vendar pa te resnice ne bi podal na takšen hitlerjevski način. Veliko zaslug za njihove slabe življenjske razmere imajo tudi sami Izraelci, ki so, takoj po ustanovitvi države, okoli 750.000 ljudi pognali v beg. Pardon, pognali so sami sebe, bi rekli Izraelci. Danes jih okoli 5,5 milijona (od osmih) živi v izgnanstvu ali taboriščih. Spet očitno po svoji volji. Medtem ko so pri OZN večkrat zahtevali vrnitev beguncev, je Izrael igral na karto sprenevedanja.
Danes Izrael samega sebe imenuje za edino demokracijo na tem delu sveta, čeprav izvaja klasično politiko apartheida. Videl sem nekaj teh taborišč iz avtobusa in moram reči, da se je moje čudenje, zakaj so nekateri pripravljeni umreti v samomorilskih napadih, nekoliko zmanjšalo, čeprav ga ne bom nikoli razumel, saj lahko v smrt potegne tudi nedolžne ljudi, turiste, ki mogoče nimajo nikakršne zveze z izraelsko-palestinskim konfliktom. Ponekod je bila razlika med idilično urejenimi judovskimi naselji in skoraj kamenodobnimi palestinskimi, prav grozljiva.
Mahatma Gandhi je 26. novembra 1938 zapisal v indijskem glasilu Harijan: ” In sedaj beseda o Židih v Palestini. Nimam nobenega dvoma, da so se stvari lotili napačno. Palestina biblijskega pojmovanja ni geografsko področje. Obstaja v njihovih srcih. Versko dejanje ne more biti izvedeno s pomočjo bajoneta ali bombe. V Palestini se lahko nastanijo le z dobro voljo Arabcev .”

Ko sem zapuščal državo, so na letališču do potankosti izprašali vsakega potnika posebej, če nam je kdo kaj dal, kaj nudil, kam vabil ali kaj rekel, kar bi lahko ocenil kot pomembno. Očitno so zbirali podatke o palestinskih upornikih. Pri turistih?

Ko sem prišel domov, sem se kar oddahnil od vseh teh religijskih nonsensov, ki se, v manjšem obsegu seveda, pojavljajo tudi pri nas ob prvem religijskem prazniku. Tam religija s svojim slaboumjem praznuje vsak dan.

p.s. Slik v digitalni obliki žal nimam, saj sem imel takrat še klasični fotoaparat. Prilagam par slik z neta.

Al Aqsa Aqaba, Jordanija, pogled iz Eilata Skalnata mošeja duhovscina.jpg Eilat Jeruzalem Judovska mladina pri zidu objokovanja

Palestinski deček med ruševinami Vojak s puško ob zidu objokovanja Lebdenje v Mrtvem morju Ostanki Masade Sol in minerali na obali Mrtvega morja Mrtvo morje Obala Mrtvega morja Sol na obali Mrtvega morja Suha puščava Tel Aviv plaža v tel avivu

januar 12, 2008 - Posted by | Potovanja

17 Komentarjev »

  1. Ej, dej no, če maš fotke v klasični obliki, jih prinesi k PF, pa jih poskenirajte in jih dej gor…. Samo ideja😉

    Komentar od Foka | januar 13, 2008 | Reply

  2. Jaz sem se pa že slinil😉 , milsleč, da so tista črna stopalca tvoja🙂

    Komentar od Glavca | januar 13, 2008 | Reply

  3. Do pike enako se jaz počutim v Sloveniji med fanatičnimi in iracionalnimi verniki levičarske religije (gre namreč samo za religijo, ki je v temeljnem konfliktu z znanostjo, zato tudi nikoli ne prinese nobenih rezultatov).

    Komentar od a | januar 13, 2008 | Reply

  4. @glavca: Niso, imam pa podobna🙂
    @foka: Hvala za idejo..
    @a: Seveda liberalizma ne smatraš za religijo.

    Komentar od ateistek | januar 14, 2008 | Reply

  5. Recimo bobu bob in levičarstvu religija, ki negira temeljna spoznanja znanosti, najbolj tista, ki jih spoznavata in opisujeta ekonomija in sociologija. Med levičarji in kreacionisti je razlika samo v predmetu verskega zanikanja znanstvenih spoznanj, sicer pa gre za isto versko sranje, samo drugo pakovanje.

    Čemu vse versko-levičarske vlade tako klavrno pogorijo, je že pred stoletjem povedal von Mises: “Despots and democratic majorities are drunk with power. They must reluctantly admit that they are subject to the laws of nature. But they reject the very notion of economic law … economic history is a long record of government policies that failed because they were designed with a bold disregard for the laws of economics.”

    Ekonomski zakoni so naravni zakoni, ti pa resnica, z vsemi prijetnimi in (za vernike levičarstva) neprijetnimi lastnostmi le-te: “Truth has its own way. It works and produces effects even if party programs and textbooks refuse to acknowledge it as truth.”

    Tako preprosto je, verniki levičarski, največja verska nadloga (menace) človeštva zadnjih 100 let!

    Komentar od a | januar 14, 2008 | Reply

  6. razlika med znanostjo in religijo je v tem, da religija nikoli ne prinese napovedovanih/obljubljanih rezultatov

    liberalizem jih, levičarstvo jih ni še nikoli, zato ne vem, na osnovi česa lahko racionalen človek sploh veruje v to vero, ki razen revščine v praksi nima ničesar pokazati

    Komentar od a | januar 14, 2008 | Reply

  7. Si ti sploh sposoben kdaj povedati kakšno v konteksu odprte teme ne pa da vedno nekaj predavaš o strahotah levičarstva na blogu nekoga, ki sploh ni levičar po tvojih kriterijih?

    Komentar od ateistek | januar 14, 2008 | Reply

  8. Naj mi tale gospodič a pokaže kakšnega levičarja v Sloveniji, jst ga še nism srečal, pa sm že v srednjih letih…

    Komentar od edn | januar 14, 2008 | Reply

  9. Jst si mal domišljam da sem, al pa vsaj v to smer. Ko bom velik bom levičar!

    Komentar od A | januar 15, 2008 | Reply

  10. fak , tale pa je pacient ?

    Komentar od bralec | januar 16, 2008 | Reply

  11. bralec, a pacient sem? Po čem pa to sklepaš?

    Komentar od A | januar 17, 2008 | Reply

  12. He,he, na mojem blogu je cela zmešnjava s temi A-ji. No, A, bralec ni mislil tebe ampak tistega drugega z malim a🙂

    Komentar od ateistek | januar 17, 2008 | Reply

  13. Z A-jem sem začel jaz. Pozivam a-ja, da piše pod drugim nickom. Bo tudi v njegovo dobro, saj se razlikujeva kot noč in dan. Libertaci naj bi bili baje proti anarhiji?🙂

    Komentar od A | januar 17, 2008 | Reply

  14. mislil sem , da je vsakomur , ki tole bere jasno kdo je tukaj pacient . ja, ateistek ima prav , vsekakor pa bi na njegovem mestu upal , da me “a”( po novem mogoče “ppp” ) ne pozna osebno . tili odzivi so po namreč že patološki.

    Komentar od bralec | januar 18, 2008 | Reply

  15. mona
    bbbbbb
    jjjjjjjj
    hhhhhhhhhh
    mmmmmmmmmmmm
    oooooooooooooo

    Komentar od assist | junij 10, 2008 | Reply

  16. S fantom sva se ravno vrnila iz potovanja. Pot sva začela v Jordaniji in končala v Izraelu. Ker sva šla v lastni režiji sva kar precej iskala razne vire informacij. Tvoji spomini na potovanje po Izraleu so bili eni redkih internetnih objav, ki so odlično napisani. Situacija se od leta 2000 ni kaj veliko spremenila. Dodala bi samo še ogromno vojakov na vsakem koraku in pregledovanje najine opreme nenormalno pogosto. Da o izpraševanju ne izgubljam besed. Po vrnitvi sem morala še enkrat prebrati tvojo objavo in se še enkrat oddahniti, da me ni na svet plunilo v Izraelu.

    Komentar od Angelca | april 5, 2010 | Reply

  17. @Angelca:

    Hvala!

    Če bi še kdaj obiskal Izrael, bi ga definitivno brez Jeruzalema. No, vsak ima svoje preference.

    Komentar od ateistek | april 6, 2010 | Reply


Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: