Domišljija in prazniki

Delavstvo nekaj pomeni v tej družbi in si zato zasluži več kot en dan praznikov na leto. Verniki v leteče špagete, vampirje, volkodlake, leteče babnice in podobne nadnaravnosti pa naj verjamejo v kar hočejo znotraj svojih domov in nimajo pravice svojo vero razglašati za državni pomen, kot da bi se njihovo zombificirano stanje povzročeno s strani te ali one organizirane religije, ticalo kogarkoli. Prazniki morajo imeti oprijemljive ne pa domišljijske značaje.

Torej pustite drugi maj in drugi januar, odpravite pa Marijino aviacijo in rojstva brez seksa spočetih in po smrti živih. Če ze moramo pristajati na odprave prostih dni. Vem, farška zalega, ki si lasti točno to domišljijsko licenco, bo rekla, da moramo imeti tudi pri nas ta dva praznika, ker jih imajo tudi drugje po Evropi. Zelo radi namreč dobljene bitke v eni državi prikazujejo kot vzorčni primer za dosego istega v drugi, sicer je s to državo nekaj “hudo narobe”. Piše se 21. stoletje in počasi bi že bil čas, da nas začne srečavati razum, vsaj na področju otroških bolezni človeštva, religij, če nas že drugje je more. Povsem nedostojno, celo žaljivo je, da imamo religijski praznik točno določene domišljije (čeprav je ta brezmejna), z izgovorom, da se je razširila na milijone ali celo milijarde. Ne glede na številko okuženih, bo domišljija vedno to kar je. Domišljija.

Zakaj smo ateisti tako arogantni in verniki tako ponižni

V predavanju avtor skuša razgaliti nezmožnost racionalne utemeljitve religioznega pogleda na nastanek vesolja in na nesmiselne ter kontradiktorne premise iz “svetih spisov”, ki utemeljujejo izvor morale in etike. Avtor ponuja racionalno razlago izvora religije, razloži nezdružljivost verskih prepričanj z znanostjo in s tem v zvezi opozori na temeljne razlike med znanostjo in religijo. Poskuša najti stične točke med religijami in diktatorskimi režimi, opozori na sovražnost religij do znanstvenega napredka in predstavi tezo o odvečnosti religije v sodobnem svetu.

Predavanje je bilo izvedeno v Kulturnem centru Pekarna dne 16. 12. 2011. Posvečeno je bilo takrat preminulemu mislecu Christopherju Hitchensu.

Rasizem Stare zaveze

Stara zaveza, zgodba Eksodus. Zgodba, ki je ena izmed temeljev judovske religije.

Njeno bistvo temelji na t.i. božjih nadlogah, ki jih bog pošlje nad Egipčane, ker so Izraelce uporabljali za sužnje in jih niso želeli izpustiti v obljubljeno deželo. Bog izbere Mojzesa za posrednika, se mu razodene, ter ga določi za voditelja svojega izbranega ljudstva.

Bog Jahve pošlje Mojzesa k faraonu z zahtevo, da izpusti Izraelce. Ker faraon tega ne stori, mu Mojzes, v božjem imenu, zagrozi z nadlogami.

In res, pojavi se prva nadloga. Nil zakrvavi, vse ribe poginejo. Nato sledi invazija žab, komarjev, muh, domače živali začnejo poginjati, ljudem pa se na telesih pojavijo veliki turi. Mojzes se vmes vrača k faraonu in ga prosi za izpustitev, vendar je ta ves čas neomajan. Nadloge se nadaljujejo v obliki ogromne toče, nato nadaljuje z roji kobilic in s trodnevno temo.

Vse božje nadloge čudežno prizadenejo le Egipčane. Kljub vsemu je faraon še vedno trmast. Bog ga ima dovolj. Odloči se, da bo v znak maščevanja pobil vse egipčanske prvorojence. Izraelcem naroči, naj na vratih s krvjo mladega jagnjeta narišejo znak in opravijo obredno večerjo, medtem, ko bo kot angel smrti hodil po neoznačenih hišah in moril egipčanske otroke. Po božjem pokolu faraon le popusti in Izraelce pusti iz Egipta. Zgodi se eksodus (odhod) okoli 600.000 Izraelcev. Bog jih pospremi skozi puščavo, jih hrani in jim daje piti, dokler ne pridejo v obljubljeno deželo.

Znanstveniki so se na National Geographic-u pozabavali s to bibiljsko zgodbo, ki naj bi se zgodila v 13. stoletju pred našim štetjem in skušali odkriti koliko je v njej res nadnaravnega. Ob pregledu primernih območij nekdanjega Egipta, jim je dejansko uspelo določiti kam je dogajanje umeščeno. Ostanke mesta Pi-Ramzes, ki je sicer opisano kot dve mesti, so dejansko našli. Vodil pa ga je faraon Ramzes II.

Mesto je cvetelo, saj so ga hranile bogate vode Nila. Njegove vsakoletne poplave so prinašale obilico hranilnih snovi, kar je pripomoglo k boljšemu pridelku.

Vendar, paleoklimatologi so odkrili precejšnja odstopanja v klimi. Njihovi izračuni pokažejo, da je bil začetek vladavine Ramzesa II klimatsko zelo ugoden, nato pa je nastopilo sušno obdobje. In takrat se začnejo “božje” nadloge. Tokrat z znanstvenega vidika.

Gladina Nila je upadla rekordno nizko. Celo tako zelo, da so od njega ostale zgolj mlakuže. Zaradi nizkega vodostaja in nizke vsebnosti kisika ter presežka hranilnih snovi, se je v Nilu namnožila alga Oscillatoria Rubescens, ki vodo dejansko obarva rdeče. Žabji paglavci ob vplivu stresa (zmanjšanje kisika v vodi) hitreje rastejo, kar je čez nekaj časa povzročilo njihovo pravo invazijo. Biološka verižna reakcija se je nadaljevala tudi pri drugih živalih. Porušene razmere so povzročile bolezni domačih živali, nekatere pa so se prenesle tudi na človeka.
Končni pečat zgodbi zada silovit izbruh ognjenika Tera na otoku, ki ga danes imenujemo Santorini. Izbruh velja za enega najbolj nasilnih v zgodovini. Povzročil je izumrtje minojske civilizacije. Piroklastični oblaki kolosalnih razsežnosti in cunami, ki je segal celo 30 metrov visoko, so uničili vse, kar se je znašlo na poti. Vulkanski material so našli tudi v 700 kilometrov oddaljenem Egiptu, ki pa vulkanov nima. Izbruh vulkanskega pepela, ki se je dvignil več 10 kilometrov visoko in razširil na velik del Sredozemlja, je zakrivil zadnje udarce faraonu in njegovemu kraljestvu z nadlogo toče, kobilic in trodnevne teme.

Skeptiki take razlage dvomijo, da je Tera res povzročila omenjene tri nadloge, saj naj bi se izbruh vulkana zgodil nekaj 100 let prej. Vendar, naj verjamemo, da jih je res poslal Jahve?

Zadnja nadloga, ki je pobila vse egipčanske prvorojence (tudi faraonovega sina), pa je seveda nerazložljiva, saj ne obstaja bolezen, ki bi ubijala glede na nacionalno pripadnost. Lahko jo razumemo le v teološkem smislu, predvsem kot neke vrste manifest zmage Izraelcev. Lahko jo razumemo tudi kot zmago monoteizma nad politeizmom.

Arheologi še niso našli materialnih dokazov, da se je masovni odhod Izraelcev iz Egipta dejansko zgodil. Dokaz je edino Stara zaveza, če to seveda lahko sploh štejemo za dokazno gradivo, saj se iz zgornjega primera jasno vidi, kako neverjetno so njeni pisci, hote ali nehote, izkrivili realnost. Ravno tako iz materialnih dokazov sploh ne vemo, kdo so bili dejanski sužnji. So to bili res Izraelci ali kakšno drugo ljudstvo? Obstaja nekaj trditev, da je to bilo semitsko ljudstvo Hiksi, ki so, enako kot Izraelci, častili enega boga in imeli semitska imena. Vendar Hiksi niso sami odšli iz Egipta ampak so jih Egipčani pregnali. Torej, ni bilo nobenega božjega varstva.

Nadloge, ki se seveda niso dogajala v nekaj dneh, kot je to zapisano v Eksodusu, so tako neke vrste zapis izraelskih mitov, ki so se po ustnem izročilu prenašali iz roda v rod, brez pravih dokazov ali so to res bili oni ali pa so si vse skupaj sposodili in v resnici opisovali drugo ljudstvo ter zgodbo spremenili sebi v prid. Vsaka generacija je nekaj malega dodala, še največ verjetno sami zapisovalci, ki so zgodbo zapečatili. Nastal je nadvse všečen izdelek, ki aplavdira izraelski kolektivni narcisoidnosti. Potreba po njej izhaja iz dejstva, da se ljudje posamično ali pa kolektivno, radi vidimo kot zmagovalci. V tem Izraelci niso prav nič posebnega.

Povsem razumljivo je, da je človek pred 3000 leti še toliko bolj potreboval boga, saj je bil na precej nižji stopnji razumevanja okolja. Vendar pa je popolnoma nerazumljivo, da človek 21. stoletja še vedno razglaša mentalno stanje zavesti tistega človeka kot praktično resnico in celo še danes gradi nekakšne sebične religijske konstrukte, kljub temu, da ima na razpolago orodje razlag. Videnje in doživljanje realnosti človeka iz zgodovine, bi moralo ostati na nivoju umetniške svobode oz. inspiracij in prav nič več kot to.

Judje danes pokol egipčanskih prvorojencev praznujejo kot največji družinski praznik. Z verskim obredom večerje, ki se imenuje pasha (ang. passover, hebr. pesach), se zbere celotna družina in proslavi odhod Izraelcev iz Egipta. Ne ukvarjajo se z dejstvi tega religijskega konstrukta, ampak se predajajo praznovanju. Nekaj podobnega kot pri nas, ko se nihče ne sprašuje, kako je lahko človek rojen brez moškega semena a se vseeno praznuje njegovo rojstvo.

Zdi se mi popolnoma nesprejemljivo, da je danes veliko ljudi, ki izpričanemu božjemu rasizmu Eksodusa verjame ali ga celo smatra kot dejstvo. Sploh v Izraelu. Dovolj je pogledati k zidu objokovanja. Dejansko niti z očmi sodobnega človeka ne vidijo prav ničesar spornega v olastninjenem bogu, ki je zapisan kot množični izvajalca kolektivnega kaznovanja oz. pokolov, čeprav naj bi bili pred njim vsi enaki. Pravi nesmisel je častiti boga, ki je postavil 10 božjih zapovedi a jih je sam prekršil.

Eksodus bi moral biti danes okarakteriziran le kot knjiga daljne zgodovine ter dokaz, kako lahko človeku z malo znanja, gledano z današjimi očmi, podivja domišljija. Zgodilo pa se je to, da so jo pripadniki, “od boga izvoljenega ljudstva”, uporabili kot hvalospev samim sebi z rasistično konotacijo. Od prvega dne ustanovitve novodobnega, s sionizmom zastrupljenega Izraela, se na Bližnjem Vzhodu preliva kri in dogajajo vsakodnevne krivice in trpljenja.

Lahko mešetarjenje z bogom na račun drugega, sploh prinese drugačen izid? Bodo nekoč govorili zgodbe, kako je Jahve tokrat pobil milijone Palestincev, ker niso želeli sprejeti države njegovega izbranega ljudstva? Je 5 metrski zid v Gazi že prva božja nadloga?

Enaki vatli po Janši

“SDS obsoja vse nestrpne in homofobne napade, smo pa nekoliko presenečeni, da se nekateri oglašajo samo ob nekaterih grafitih, ne pa ob vsakršnih pojavih nestrpnostih. Ko gre za obsojanje raznih nestrpnih pojavov, je treba imeti iste vatle. V slovenskih cerkvah lahko recimo zadnja leta praktično vsak teden vidimo, tudi v samem centru Ljubljane, izjemno nestrpne grafite, pa jih ni nihče obsodil, še najmanj predsednik države.,” SDS Janez Janša.

Spet mi je stopil na žulj. Kdaj mi pa ni? 🙂

Nečesa ne bom nikoli razumel. Ljudje, ki so istospolno usmerjeni, so taki ker jih je za take določila narave, enako kot heteroseksualce. To preprosto smo in zadaj ni nobenih filozofij. Pa vendar Janša gaye omenja v kontekstu z verniki, ki so verniki zato, ker so se tako odločili oz. so jih v to praviloma neprostovoljno indoktrinirali starši po principu-če-sem-jaz-katolik-naj-bo-tudi-moj-otrok. Ob tem pa so posegli po skrbno pripravljenem institucionaliziranem verskem obredju, izmišljenem ravno za ta namen, da je transformacija verske ideje z ene generacije na drugo čim bolj enostavna.

Torej, zakaj umetno pogojena verska opredelitev oz. tovrstne ideologije, ki si jih je izmislil človek, lahko, po besedah voditelja desnice, kotirajo na enakem nivoju, kot je naravna danost oz. neka prirojena osebna okoliščina, na katero pa človek nima vpliva? Ampak, če zagrizem v Janševe primerjave, se moram vprašati, če je spoštovanje integritete in osebnega dostojanstva istospolno usmerjenega posameznika na enakem nivoju kot je to v primeru verske opredelitve? Seveda ni, saj je v tej družbi izjemno neprijetno reči, da si gay (večina jih je tako ali tako zaradi takih okoliščin skrita), medtem, ko se je izjasniti za katolika povsem običajno in prav nič sramotno. Bolj kot gremo nazaj v zgodovino, celo bolj nujno in zaželjeno je bilo. Zato naj se katolik Janša poleg povsem neprimerne primerjave raje pozabava tudi s temi vprašanji preden nam spet ne vsili slik o ubogih, trpečih in zaničevanih vernikih, ki zgolj dobronamerno posiljujejo to družbo s svojimi hrupnimi in nasilno osvetljenimi cerkvami (ki jih financiramo vsi!) na vsakem hribčku, z metrskimi križi po slovenskih hribih ali s krvavečimi moškimi kadavri nametanimi po pokrajini.

Če “umetni” verniki ne bi prestopili svojih pristojnosti pri zaničevanju določenih naravnih okoliščin posameznikov že dolgo nazaj, se danes sploh ne bi ukvarjali s takimi, v resnici banalnimi zadevami. Ne bi bilo homofobnega nasilja, takih grafitov, šikaniranja, ne bi sploh poznali izraza homofobija, celo žaljivih vicev o pedrih ne bi bilo (dvomim, da so obstajali v Stari Grčiji ali med Rimljani). Vendar, perverzno je pravzaprav, da so gayi okrivljeni, da so tisti, ki izzivajo vso pozornost in so krivi, ker pri nekaterih ljudeh celo spodbudijo ustvarjalnost pri kreiranju nasilja. Ravno na ta način je katoličanka Ljudmila Novak pri Odmevih “argumentirala”, zakaj nasilje nad istospolno usmerjenimi. Enako, kot da bi trdili, da so Hitlerju osovražene skupine ljudi krive, da so pri njem oz. njegovih generalih sprožile idejo po zaplinjanju. Lahko pa bi bil še bolj ignorantski in bi rekel, da grafitov po pročeljih cerkva sploh ne bi bilo, če tam ne bi stale.

Naj vsaj na mojem blogu oznaka katoličan zveni enako negativno, kot zveni oznaka homoseksualec pri povprečnem, vernem homofobu, po principu reakcije na akcijo.

Žalosten dan

Danes se po moji domovini sprehaja človek, ki je izjavil, da so za pedofilijo krivi homoseksualni duhovniki. Vatikanski tajnik Tarcisio Bartone. To zlobno postavljanje istospolnosti v konteks izrojenosti pedofilije, je popolnoma nesprejemljivo in pomeni grob napad na suverenost vsakega gaya. Takemu podlemu klerikalcu danes v Celju ploska 25.000 vernikov, ki je v našo državo prišel, da bo za blaženega razglasil nekega človeka, ki so ga potegnili od ne vem kje, zato, da v Sloveniji dodatno vnesejo razkol med “domobranci in partizani”.

Kdo ima od tega koristi? Pravzaprav le cerkev, ki na način malikovanja določenih likov, skuša doseči večjo rekrutacijo svojih slednikov.

Cerkvi ni bilo nikoli za narodno spravo. Način razglaševanja tega ali onega za mučenca ali svetnika so seveda umetno izmišljene kategorizacije, katerih namen je ravno dobrikanje vernikom in njihovi nacionalnosti, češ, “mati cerkev” vas ima rada, saj vam je dala tudi mučenca ali svetnika. Gre za čisto provokacijo. Če že ne morejo pridobiti nove vernike, je zato potrebno radikalizirati obstoječe, da zapolnijo luknjo.

Zelo nelagodno se počutim, da se danes tak patološki klerikalec sprehaja po isti državi kot sem sam. Take ljudi bi bilo potrebno javno izžvižgati in ovaditi namernega podpihovanja sovraštva, ne pa, da se mu celo ploska. Slovenija se je danes za trenutek spremenila v Iran ali Savdsko Arabijo, kjer ravno tako sovražno nastrojen kler do raznih manjšin, lahko dela kar ga je volja, ne da bi bil zato sodno preganjan.

No ja, saj če pomislim, kdo je pravzaprav tisti, ki takemu človeku ploska – povprečen vernik – in kakšen je njegov duhovni profil, potem to ploskanje niti ne more imeti neke teže. Verniki so pravzaprav duhovni pohabljenci, ki so namesto razvoja lastne duhovnosti le to ugodneje zamenjali za pripravljeno, instant duhovnost, ki ni namenjena temu, da bi sami bili dejansko duhovna bitja ampak so potrošni material institucije, ki duhovnost zgolj prodaja. S tem ne le da poteptajo samoiniciativnost pri suverenem duhovnem razvoju ampak si poškodujejo tudi zdravi del ega, ki se lahko tako deformiran nahrani le še preko številčnosti neke množice do katere čuti pripadnost. Zato so takšna zborovanja tudi potrebna, da se pokaže moč institucije, čeprav so v resnici zaskrbljujoč pokazatelj duhovnosti oropanih posameznikov. Paradoksalno je, da čim večja številka ljudi na takih zborovanjih kaže na manjšo stopnjo duhovnosti v neki družbi. Ampak to cerkvi ne sme biti pomembno. S takimi srečanji si zagotovi reklamo ob tem pa tudi tolažbo, da je zaželjena, saj, kot vemo, ji zaradi prikrivanja pedofilskih škandalov, število indoktrinirancev upada.

Če bi verniki znali razlikovati med vero in cerkvijo, bi bilo Celje danes prazno. Vendar, verniku ne moreš niti zameriti, saj so mehanizmi, s katerimi bi prepoznal lastno servilnost cerkvi, poškodovani. Zameriš mu lahko le do trenutka, dokler kot pes ne pograbi pripravljeno klerikalno kost in ti jo seveda, ne da bi sploh razmislil, nagonsko, vrže v obraz. Žal na področju “narodne sprave” in LGBT pravic oz. integracije, kar naprej grizljajo nove in nove kosti, ki jim jih servirajo v Vatikanu, kjer vsako stvar, ki jo naredijo, naredijo z načrtom takšnega ali drugačnega profita.

Spet “udri” po gayih

Ker se je katoliška cerkev znašla v lepi godlji s prikrivanjem pedofilskih zlorab, ki jih je počela njena duhovščina (in verjetno še vedno počne) že desetletja (če ne celo stoletja; zakaj bi bilo prej drugače?), so v Vatikanu pohiteli z iskanjem krivca (pred tem pa seveda izrazili vso podporo papežu, čeprav je zlorabe zavestno prikrival). Glavnega krivca vatikanskega dekadentnega obnašanja, so, kot že neštetokrat prej, našli v gayih, ki si od njih še nikoli niso zaslužili lepih besed in tretmaja, in jim je, tako kot ženskam, uradno prepovedano opravljanje duhovniškega poklica.

Kardinal Tarcisio Bertone, papeževa desna roka in vatikanski državni sekretar, je tako izjavil, da so za pedofilijo med duhovniki krivi homoseksualni duhovniki in ne celibat, kot je to razmišljanje razširjeno med nekaterimi ljudmi. Spet je kriva homoseksualnost, saj heterosekualni duhovniki po njegovem pač ne morejo zagrešiti pedofilije (mar ni bil duhovnik Frantar obsojen zaradi zlorabe 10 letne deklice?).

Pred meseci so si v katoliški cerkvi izmislili, da njihovi duhovniki niso pedofili ampak efebofili (očitno se jim to lepše sliši), kar naj bi, po vatikanski svetih možganih pomenilo, da so spolno nagnjeni do dečkov. Če pogledamo to besedo na Wikipediji, jo tam razlagajo kot nagnjenje do vseh mladostnikov, torej tudi deklic. Da nekdo tukaj namerno izključuje spolne zlorabe deklic, ki bi bil lahko madež na “zdrave”, torej heteroseksulne moške, ki so ponavadi tudi glavni nosilci vseh religij, je več kot očitno.

Ko se zgodi zloraba otroka, je pravzaprav popolnoma vseeno ali je bil zlorabljen fantek ali deklica. Vendar, ni pa vseeno, ko nekdo namerno v javnosti vzbuja občutek, da so lahko zgolj homoseksualci sposobni česa takega, kot da homoseksualnost že sama po sebi ni dovolj demonizirana.

95% vse pedofilije, je heteroseksualne in se večinoma zgodi znotraj družin, kar pomeni, da ostane za štirimi stenami. Je popoln tabu, o katerem se redko razpravlja. Zato se v najbolj homofobnih glavah ob besedi pedofilija, takoj pojavi signal, da to pač počnejo že tako “izrojeni pedri”. Dober primer so ljudje, ki so med kampanjo proti posvojitvam otrok istospolno usmerjenih, odurno govorili, da bosta tako dva “pedra” posvojila otroka, seveda fantka, zato, da ga bosta lahko zlorabljala.
Resnica pa je taka, da so nagnjenja heteroseksualcev do mladih deklic (tudi, če so njihove hčerke ali vnukinje) v popolnoma enakem razmerju, kot homoseksualcev do dečkov, saj je tudi 95% vseh prebivalcev praviloma heteroseksualnih. Številke se ujemajo, vendar pa se ne ujemajo v homofobnih vatikanskih glavah, ki so svoje nečednosti spet ideološko zapakirali in naslovili drugim pod nos. Pa niso edini.

Če pogledamo SSKJ, je zadeva še hujša kot v geriatričnem Vatikanu. Homoseksualnost se omenja pod izrazi onanije, perverzije, sodomije in pederastije (nagnjenje do dečkov). SSKJ sploh nima izraza za heteroseksualno pederastijo. Skratka, zakaj bi heteroseksualne moške obremenjevali s slabšalnimi nazivi, če le ti stegnejo roke pohote po otrocih ženskega spola, če imamo zato priročne homoseksualce, ki jim bomo lepili vse spolne izrojenosti na grbo?

Sicer pa se mi tudi razmišljanje, da je za pedofilijo v RKC kriv celibat, zdi sporna. Mar to pomeni, da je veliko heteroseksualnih moških potencialnih pedofilov, ki to niso zato, ker se lahko poročijo? Resnica mora biti nekje drugje. Po mojem mnenju je kriv neživljenjski katoliški nauk.oz. neprestano tlačenja osnovnih življenjskih potreb, ki povečuje razkorak med želenim in dejansko doživetim. Ste kdaj poslušali kakšnega duhovnika, ki govori o spolnosti in jo dviguje v ne vem kakšne višine duhovnosti in iz seksa dela cel filozofski diskurz, čeprav gre za čisto navaden sluznični drajs? Notri, ven, notri, ven…Pa kaj? Če na Discoveryju vidim, kako lev naskakuje levinjo, bom to isto naskakovanje zelo težko videl, če ga bosta počela pripadnika moje vrste, razen, če ne posežem po “grdi, umazani” pornografiji (celo slabšalni naziv smo si izmislili za te prizore, medtem, ko v primerih živali govorimo o biologiji oz. znanosti).

Ste kdaj v svojem življenju srečali spolno bolj zavrte ljudi, kot so to katoliški duhovniki? Veliko jih zatira lastno spolnost in nanjo gleda kot na nekaj umazanega. Tisti od njih, ki najbolj resno zagrabi za ta katoliški, čistunski idiotizem in vso filozofijo, ki so si jo ob tem izmislili, zaradi kompleksne neizživetosti lahko celo zlorabi otroka. Verjetno zelo dobro ve, da je prestopil mejo, ampak to ni bistveno. Pomembno je to, da od otroka v tistem trenutku, ko ga zlorabi, ne bo prejel nobenih povratnih informacij, da je kaj narobe, ker otrok tega praviloma ne zna narediti. Kdo bi pravzaprav zanesljivo vedel, kakšne vse fantazme potekajo po teh ubogih, od katolicizma prizadetih možganih? Mogoče so otroci najbližji predstavam o angelčkih, torej brezspolnih bitjih, ki letajo nekje po njihovih nevrotičnih glavah. Najbolj hudo je pa to, da račun za lastno pohabljenost izstavijo drugim. Brez vprašanj.

Sprevrženo opravičevanje vrha RKC

Prepričan sem, da so bile spolne zlorabe otrok znotraj institucij vedno prisotne, ne glede na čas oz. namigovanja na neke njegove “dekadentne” novosti spolne revolucije iz 60-ih let, kar je izgovor RKC. Razlika je le v tem, da je bilo nekoč, ko je imela cerkev izjemno družbeno moč, popolnoma nemogoče, da bi se o njenih zlorabah govorilo v širšem družbenem konteksu, saj je bilo preprosto preveč ovir oz. verskih indoktrinirancev. Zakaj pa recimo mislite, da se o spolnih škandalih duhovščine na Irskem govori skoraj 100 let prepozno? Danes je družba, celo v katoliško zaplankani Irski, bolj sposobna kritično pogledati v oči svoji moralni avtoriteti in je do neke meje stisniti za jajca.

Žal pa je še vedno utopično pričakovati, da bo tudi sama RKC začela ovajati svojo duhovščino oblastem, kljub krokodiljim solzam, ki jih te dni hinavsko toči papež in laže ljudem, kako mu je žal za pedofilske zlorabe, čeprav je leta 1962 izdal dokument z navodili, kako prikriti morebitnega duhovnika-pedofila pred javnostjo. Ta propagandna kampanja, ki jo zganjajo v zadnjih dneh se mi zdi enako sprevržena kot sama pedofilija, saj ljudem zavestno lažejo. Nihče ne pove, da za vse pedofilske škandale, ki jih vemo v javnosti, vemo zaradi žrtev, ki so spregovorile in ne zaradi RKC same.

RKC pač deluje po logiki institucije, ki ji je zaradi lastnega članstva pomembneje v javnosti ustvarjati sliko o svoji čistosti, kot se dejansko lotiti problema, kar bi jo lahko stalo odlivov tako zaželejenih vernikov. Ti pa pomenijo njeno moč, denar in vpliv. Na koncu šteje le bilanca, ne pa morala. Če bi slednja kaj štela, bi moralo biti krščanstvo že vsaj tisočletje pod rušo. Ima pa to srečo, da se je, za razliko od komunizma, pojavilo v neprimerno bolj nazadnjaških časih, tako , da je celo lahko preživelo vse krvave faze poroda in odraščanja. Zdaj, 2000 let kasneje, se je veliko prelite krvi, ki jo je povzročilo odraščajoče krščanstvo, ki je vse rušilo na svoji poti, preprosto posušilo in pozabilo, ostala pa je propaganda za katero je pomembno, da se prenaša iz roda v rod.