ateistek

15 let od sramote imenovane “Izbrisani”

6033738.jpg Ja, toliko časa se nekateri posamezniki borijo, da bi jih Slovenija tretirala kot človeška bitja z dostojanstvom.

In kaj povprečen Slovenec, ki je nastrojen proti tem ljudem in mentalno obložen z nacionalizmom, pravi, ko sliši za njih?

Najprej to, da jih imenuje “takoimenovani Izbrisani”. Ne vem sicer zakaj “takoimenovani”? Kot da bi si izbris nekdo izmislil.

Nato pravijo, da so si Izbrisani sami krivi, ker niso zaprosili za državljanstva ob pravem času. In tukaj se vse konča. Nihče pa se ne vpraša, zakaj bi to takrat sploh morali narediti. Če pogledamo logično, niso bili oni tisti, ki so kakorkoli spremenili svoj pravni status ampak Slovenija, ki se je spremenila iz republike v državo.

Prebivalec Jugoslavije je lahko imel samo eno stalno prebivališče. In ker se je Slovenija šla osamosvojitve, bi bilo povsem logično, da bi vsi ljudje, ki so bili v tem trenutku zatečeni – po stalnem prebivališču – v Sloveniji tudi avtomatsko tretirani kot njeni državljani. Razen, če tega sami ne bi hoteli. Vendar ne, naši vrli politiki, večina seveda obremenjenih z nacionalizmom, je to dejsto zanemarilo in je raje ubralo drugačno pot. Ni bilo pomembno stalno prebivališče ampak kraj rojstva. Kot da bi bila Slovenija samostojna že prej, preden so ti ljudje prišli sem. Pravne okoliščine so bile povsem drugačne kot v drugih državah, ki ne nastajajo čez noč iz neke skupne države. Slovenija pa se je obnašala kot da je tukaj kot samostojna država že od vedno.

In tako so vsem tistim, ki so bili rojeni v drugih republikah, avtoritativno poslali obvestilo, naj si uredijo slovensko državljanstvo. Skratka, namesto, da bi jim dali na izbiro, da lahko avtomatično dodeljeno državljanstvo zavrnejo, če jim ne odgovarja in postanejo tujci po svoji volji, so naredili obratno in ljudi živeče v Sloveniji s stalnim prebivališčem diskriminatorno razdelili na tiste, ki jim je bilo državljanstvo dodeljeno avtomatično in druge, ki so to šele morali dobiti. Tako je recimo bilo veliko nacionalno mešanih družin kjer so določeni člani, rojeni v Sloveniji imeli državljanstvo, drugi člani, rojeni v drugih republikah, pa so živeli v strahu, da bodo pa mogoče, zaradi slabega dneva kakšnega od uradnikov, kar naenkrat postali tujci in bi družini grozila razselitev. Seveda je bil ta strah odveč, vendar kdo jim je lahko karkoli zagotovil v tistem trenutku?

Če bi Slovenija v trenutku osamosvojitve bila v funkciji ljudi, ki so živeli na njenem območju in so imeli stalno prebivališče, se sramota Izbrisanih ne bi nikoli zgodila, saj njeni prebivalci ne bi bili razdeljeni. Tako pa se je oholo obnašala kot da je v funkciji same sebe in vsem tistim, ki zaradi kakršnega koli že razloga niso uspeli pravočasno urediti državljanstva po njenih zahtevah, iz besnega nacionalizma priredila izbris iz evidence prebivalstva.

Nihče ne more reči, da ti ljudje niso hoteli slovenskega državljanstva. Če ga res ne bi hoteli, potem se ne bi slišalo za njih. Na njihovo stran je stopilo celo ustavno sodišče, vendar se še vedno nič ne zgodi. Očitno praksa cirkusanta Heiderja, ki se norčuje iz svojega ustavnega sodišča, ni niti pri nas tuja.

Slogan “I FEEL SLOVENIA”, je pri Izbrisanih lahko še kako kruto razumljen. Z vso pravico.

Advertisements

februar 27, 2007 Posted by | Slovenija | 10 komentarjev

Žižek party

Sem se prav nasmejal, ko sem v Mladini zasledil novičko, da ima naš priznani filozof, ki ga žal bolj cenijo v Argentini kot pri nas, po sebi poimenovano zabavo. Novico, da se zabava imenuje po našem največjem filozofu, je potrdil The New York Times v reportaži “Making the most of those long Argentine nights”. Celo eden najpopularnejih klubov v Buenos Airesu Niceto Club, si je začasno nadel ime “Žižek – urban beats club”. Gre za elektronizirano verzijo v predmestjih južnoameriških mest popularne ljudske glasbe.

Mogoče pa se vse skupaj razširi po svetu in tudi k nam. Pri nas tako ali tako “ljudske glasbe” ne moremo predelati na bolj poslušljivem nivoju, kot je to Atomic-Harmonic turbo-folk. Bljak!

Žižek, reši nas! 🙂

februar 26, 2007 Posted by | Berem | 1 komentar

Sadizem naš vsakdanji

Pismo Berte B. iz Celja Nedeljskemu Dnevniku:

Povedal vam bom, kaj vse si lahko privoščijo trgovska podjetja. S prodajalci in prodajalkami ravnajo kot z živino. Do tal te poteptajo in ti vzamejo človeško dostojanstvo.
V dveh tednih sem morala opraviti več kot 58 ur nadur. Vodilni so zagotavljali, da se nam bo splačalo vsako nadurno delo. Pri izplačilu osebnega dohodka je bilo poleg rednih ur prikazanih samo 15 ur nadurnega dela. Je razliko vzela megla? Kako naj sedaj družini razložim, kakšno nadurno delo sem opravljala in kam je izginilo 43 nadur? Lahko si predstavljate, da mož in družina upravičeno dvomijo. Vseh nadur, ki sem jih opravila na delovnem mestu, enostavno ne morem prikazati, ker jih ni na plačilnem listu.
Trgovci jemo vedno mrzlo malico, največkrat sendvič. To je tako imenovano zdravo prehranjevanje. Varstvo otrok šefov ne zanima, kot da so vrtec in šole odprti 24 ur na dan. Kam torej z otroki? Naši vodilni so vse pripravili zelo pretanjeno in nenehno ponavljajo, da imajo za vsako delovno mesto na zalogi že več kot 100 prošenj. Samo poklicati bi morali in naše delovno mesto bi bilo zasedeno z drugo osebo. Varnostniki niso hoteli, niso smeli odkleniti izhodnih vrat, da bi šle v vrtec po otroke. Varstva seveda ni za 24 ur na dan. Šefi imajo do nas zaničevalen in podcenjujoč odnos, po mojem mnenju pa so sami nesposobni organizatorji. Mnoge so padale v nezavest. Več trgovk mora zaradi podcenjevanja, izčrpanosti, zaničevanja in psihičnih pritiskov iskati pomoč v zdravstveni interventni postaji ali ambulanti. O tem ne smejo govoriti. Odpeljati so morali tudi sodelavko, ki ima moža policista. Po nekaj takih posredovanjih nam je šef strogo prepovedal, da bi še kdo klical rešilca ali obvestil njihove ožje sorodnike. V najbolj hladnih dneh so izklopili ogrevanje zaradi večje učinkovitosti zaposlenih, kot so dejali, čeprav so se pritoževale tudi stranke, da jih zebe. Klicale smo inšpektorat za delo, odgovor inšpektorice po telefonu pa nas je zgrozil. Dejala je, da je potrebno zaradi službe tudi potrpeti, češ, poglejte, koliko je nezaposlenih. Zaradi vsega tega mi je razpadel zakon. Saj razumem moževe očitke, da sem popolnoma zanemarila otroke in njega ter vsa domača opravila. Možev očitek, da ima ženo samo na fotografiji in na poročnem dokumentu, je resničen. A kdo je kriv? Odgovore vodilnih in raznih državnih organov že v naprej poznam.”

Izjava Sama Hribarja Miliča: “Delodajalci so zaradi neugodne zakonodaje pri odpuščanju delavcev prisiljeni v mobing“.
Zanimivo je, da gospod parazit z Gospodarske Zbornice, ki ne ustvarja nobene dodane vrednosti ne pogleda v tujino, kjer je odpuščanje delavcev lažje pa vendar se vseeno dogaja nečloveško ravnanje in psihično nasilje.

Trgovsko podjetje Lidl prihaja na slovensko tržišče. Zato je zelo dobro vedeti, da je to podjetje češkim trgovkam prepovedalo iti na stranišče več kot enkrat na dan. Izjema so bili dnevi, ko so imele menstruacijo. Takrat so morale nositi rdeč trak zavezan okoli glave, da se je vedelo, da gredo lahko dvakrat na stranišče.

Podjetje Mehano je delavcem izdalo pravilnik o “delovnem redu in disciplini” na delovnem mestu, kjer je prepovedano:
-imeti vklopljen radio
-uporabljati mobilni telefon
-nepotrebno pogovarjanje na glas
-odhajati na kavo ali po osvežilne napitke, razen v mini pavzi ali v času malice
-prinašati hrano na delovno mesto in v garderobo
-predčasno odhajanje v garderobo
-kaditi v času mini pavze

Delavci se ne upajo povedati, kaj vse se jim dogaja na delovnem mestu. Kako naj potem vemo, da takšnih delovnih taborišč ni še več? Podatki (ne vem kako so jih sicer dobili) pravijo, da naj bi v EU in ZDA od 8 do 16% podjetij vzpostavljalo odnose znotraj podjetja z mobingom. Mogoče pa smo že prešli v tako družbo, ki je vse manj senzibilna na take pojave. Na Financah je recimo izjemno težko zaslediti članek, ki bi bil naravnan v smer delavskih pravic. Ko so njihovi novinarji pisali o delavski stavki prejšnjo zimo, je bilo čutiti primerjave s socializmom ali celo komunizmom.  Pravzaprav je v današnjem času zelo težko govoriti o delavskih pravicah, ne da bi si kdo zlobno privoščil tovrstnih primerjav. 
Družba je šla v smer kapitala. Prav. Vendar kako daleč bo šla, bomo pa še videli. Na nekaterih delovnih mestih se že kaže, da je mera polna.

Država bo morala nase prevzeti moralni del in preko medijev začeti z izobraževanjem. Pričakovati, da bo trg izločil mobing podjetja ali da se bodo nekateri delodajalci spremenili, je utopično.
Ljudje, ki so izpostavljeni hudim vsakodnevnim pritiskom na delovnem mestu, bolj obolevajo za rakom, sladkorno boleznijo, infarktom, bolečinami v hrbtenici, bolj so anksiozni in hitreje podležejo alkoholizmu. Zato je to dolžna storiti. Družba bolanih in zgaranih delavcev ji ne bo prav veliko koristila.

februar 23, 2007 Posted by | Berem | 35 komentarjev

RTVSlo pa nič

Berem v Dnevniku odkritje, kako je Janez Podobnik dosegel izplačilo 1,1 milijona evrov proračunskega denarja zasebnemu podjetju PUH pri sanaciji plaza v Logu pod Mangartom za dela, ki jih država sploh ni naročila. O tem je poročala tudi POPTV. Slivnikovo Delo tudi ni še nič pisnilo o tem.

Kaj pa RTVSlo, ki jo plačujemo davkoplačevalci? O tem do danes tam nisem zasledil ničesar. Trenutno je tam “udarna” novica, kako imamo delovno vlado, ki je obiskala Pomurje. Na teletekstu tudi nič. Pa ne mi reči, da je to obrobna stvar? Opozicija, zakaj spite?

Počakajmo še malo, dokler Janša in Podobnik skupaj ne sedeta in napneta možgane (če bodo seveda ostali mediji vse bolj drezali v to temo), kako zadevo predstaviti javnosti da ne bo politične škode ter pokličeta programski svet televizije. Takrat verjetno tudi RTVSlo vskoči….

februar 21, 2007 Posted by | Slovenija | 3 komentarji

Jaz bi pa, hm, 800.000 evrov občinskega denarja…

2-euro-thumb1.jpg Julija 2005 je upravna enota Trebnje odločila, da se tamkajšnji kulturni dom vrne v last župniji Trebnje. Denacionalizacijska odločba je čez dva meseca postala pravnomočna, novembra lani pa je sledila še primopredaja. Ker župnikom stanje kulturnega doma ni bilo všeč in tudi to, da ga od leta 1991 niso mogli uporabljati (takrat je začel veljati denacionalizacijski zakon), so vložili odškodninski zahtevek v višini 833.000 evrov. Po pogovorih z občino so ga zaradi svoje “cerkvene vesoljnosti”, znižali na 667.000 evrov.

Trebanjski dušni pastirji mislijo, da bi se moralo vse premoženje, ki so ga zahtevali, vrniti avtomatično, torej takoj, ko je začel veljati zakon o denacionalizaciji. In ker se to ni zgodilo, danes, ko dobijo premoženje vrnjeno, je vse skupaj potrebno oplemenititi z odškodninami iz proračuna.

Če računamo, da je od začetka denacionalizacijskega zakona minilo 15 let, pomeni, da so si župniki izračunali skoraj 4000 evrov odškodnine na mesec. In če bi leta 1991 res dobili premoženje nazaj, se človek vpraša s kakšno dejavnostjo bi se tam lahko ukvarjali, da bi imeli tolikšen mesečni iztržek. No, saj ne dvomim, da RKC mesečno iztrži velike vsote denarja v slovenskem prostoru, vendar 4000 evrov na mesec je za majhno Trebnje kar lepa vsota, ki je nedosegljiva za marsikaterega tamkajšnjega uspešnega podjetnika, ki za razliko od “dušnih pastirjev” seveda plačuje davke.

Župnišče se seveda zgovarja na slabo stanje stavke in dodatne stroške, ki jih bodo imeli s prevzemom vendar, če je res tako, zakaj jo potem sploh hočejo nazaj? Če logično razmislim: tistega premoženja s katerim bi imel višje stroške kot dobiček ne bi nikoli sprejel. Torej župniki spet zavajajo. Seveda je v ozadju pozitivna bilanca ampak ljudem se pač mora jamrati, da se navzven ne vidi požrtnosti….

Kaj bo taka vsota pomenila za majhno Trebnje in njihov še manjši propačun, župniki ne povedo nič. Zakaj bi jim to sploh bilo pomembno?

Verniki, že nosite slike Jezusa v denarnicah? Tam bo namreč najbližje tistemu, kar njegovim ideološkim slednikom najbolj diši…

februar 17, 2007 Posted by | Religije | 4 komentarji

Vas je bilo že kdaj sram, da pripadate človeški vrsti?

delfini.jpg Ko sem videl tole, sem pomislil, da sploh ni tako hudo, če te kdo zmerja s kravo, psom, opico, prašičem…..Huje bi mi bilo, če bi mi kdo rekel, da sem Japonec..Mora res biti tako kruto? Ja vem, nižji stroški.
Nisem mogel gledati do konca, podpisal peticijo, čeprav verjetno nima nobene teže…Vegetarijanci, spet ste moralni zmagovalci!

februar 16, 2007 Posted by | Narava | 6 komentarjev

18 let Janševe stranke

sds_za_slovenijo.jpg Ko človek pomisli na SDS, je prva stvar (vsaj pri meni) ki se mi prikaže ob tem, Janšev obraz. In tako traja že skoraj 18 let. Verjetno nisem edini. Prav neverjetno se mi zdi, da bi imeli v slovenskem prostoru stranko, ki ne menja predsednika ali kjer nikoli ne bi bilo zaslediti kakšnih večjih pretresov. Kot da bi šlo za čebelnjak, kjer se že po naravnem ustroju jasno ve, kdo je njegova matica in bi vse druge opcije vodile v propad.

Ok, ta strankarski fenomen se dogaja. Če pomislim na Jelinčiča in njegovo SNS – na njihovi spletni strani je še vedno “udarna” novica, kako je šefe na svojem vrtu posvetil kip Titu, ha,ha – ki jo sploh ne smartam za resno stranko, je situacija zelo podobna (čudim se kaj tam počne Barbara Žgajnar Tavš – škoda jo je za tako stranko). Na čelu je izrazit t.i. alfa samec,  ki pa je nekoliko bolj neposreden, voden bolj nagonsko, z logiko gostilniškega ozračja, brez jasno premišljenih potez v ozadju. Vendar pa on ni tisti, ki vodi Slovenijo in dokler bo tako, je nepomemben.  

Posameznik, ki je nagnjen k pretirani samopodobi bi se verjetno v svojih fantazijskih sanjah zelo rad videl na Janševem mestu. Kopica ljudi, ki mu pritrjujejo in ploskajo ne glede na to kaj naredi, je za nekoga nedosegljiv ideal. Sploh pa v politiki, kjer je še toliko bolj izražena različna ideološka opredelitev. Vendar kaj nam človek s takimi fantazijami pravzaprav sporoča? Vse prej kot do, da je brez napak. Kaj se je skozi zgodovino dogajalo, ko je človek s pretirano samopodobo prišel na oblast, v okoliščinah, ki so bile drugačne od današnje pravne urejenosti pri vladanju državi? Nastopila je diktatura, enoumje.

Na Zahodu je ponavadi praksa, da če stranka doživi na volitvah poraz, se zamenja njeno vodstvo. So tudi izjeme. Vendar če pomislim, da je SDS preden je prišla na oblast doživela kar nekaj porazov, ne da bi se zato sploh kdaj zamenjal vrh stranke, pomeni, da gre za drugačno prakso. 
Menim, da je veliko ljudi v stranki bilo sredstvo, da je njen vodja vedno ostal na površju. Tega se seveda ne zavedajo, saj jih je Janševa karizma zaslepila do nerazsodnosti. No, tu in tam se je pojavil kdo, ki se je zavedal tega, recimo cirkusant Ivo Hvalica, vendar pa je zato, ker si je v svoji maniri upal malo drugače pogledati vožda kot ostali, pokopal samega sebe. Saj je vseeno ali je imel prav ali ne, dejstvo je, da je šlo za politični samomor.

Se spominjate časov, kmalu po zamenjavi oblasti, ko so ljudje na vodilnih položajih v državnih podjetjih in službah odhajali zaradi “osebnih” razlogov? Mogoče si niso želeli podobne usode kot Hvalica, ne vem. Zase vem, da ne obstajajo “osebni razlogi”, ki bi se čudežno in množično naenkrat pojavili od zamenjavi oblasti, zaradi katerega bi zapustil dobro plačano službo. Logično razmišljanje mi še vedno nakaj pomeni. Tudi pri omembi orožarske afere, kjer je nemogoče, da ministrstvo za obrambo katerega je vodil Janša ni vedelo za pošiljo 130 ton orožja v Bosno. Ampak to je druga zgodba, ki pa ima na žalost enakega akterja.

Moram reči, da mi je ogled intrvjuja na RTVSlo, kjer je bila gostja Spomenka Hribar dodatna potrditev skeptične drže ob imenu Janeza Janše in stranki SDS, ki, kot rečeno, po mojem skromnem mnenju, ni stranka njenih članov ampak ideološki poligon nezamenljivega posameznika. Upam, da taka praksa res ostane samo na nivoju stranke.    

februar 16, 2007 Posted by | Slovenija | 15 komentarjev