Samooklicani varuhi morale spet na delu

Spet sem pri Kmetiji. RTVSlo in društva za pravice otrok želijo preko sodišča doseči, da bi se termin te oddaje preselil na kasnejšo uro.  In kaj konkretno jih moti? Prizori spolnosti, golota (gole ženske prsi in golo moško telo), preklinjanje (“pizda”, “jebi se”, “kurac”, “zdej bo pa pizda materina”, “boli me kurac”), vulgarno govorjenje (“zajebat”, “a jo čm na mavši u guzico”), kajenje zvitkov na način, ki asociira na uživanje prepovedanih substanc.

He, he, sploh to zadnje je nadvse zabavno. Ko človek prebere te njihove obtožbe dejansko pomisli, da na Pop TV vsak dan predvajajo povprečen pornografski film, čeprav je seveda obtožba napihana kot milni mehurček.

Vedno sem se bal samooklicanih varuhov morale.

Raje gledam 100 Kmetij kot Možinine dokumentarce o povojnih pobojih, Stalinu, 18 let stare Dnevnike, Duhovni utrip, govejo “Na zdravje” ali vedno enak nedeljski diskurz Galuniča, ki se že leta in leta vleče kot čreva. Ali nas tlačijo nekam v zgodovino 60 let nazaj, vendar ne zato, da bi nas kaj naučili ampak predvsem pravilno “politično izobrazili”, ali nam prodajajo verski fanatizem ali pa dobro zapakiran zvočni dolgčas nakrancljan s superlativi tradicije. Da o Mariu niti ne izgubljam dodatnih besed. Lahko rečem le hvala Ladotu in Juretu za njuno oddajo v tem nedeljskem terminu, če sem seveda takrat pred TV.

Zadnjič sem v Duhovnem utripu zasledil neko “zadekano” nuno, ki je za debelimi rešetkami nekega samostanskega reda v poltemi majhnih okenskih lin razlagala, kako je srečna, saj je našla popolno svobodo. Ali pa kopico ljudi, ki v neki zamaknjeni verski ekstazi pojejo pesmice, se smejčkajo pred kamero kot zadnji bebci in plešejo kot drevesa v vetru, ter razlagajo, kako se pogovarjajo z bogom. Grozljivo! Pa to oddajo predvajajo popoldne in se nihče ne pritožuje.

Če bi imel otroka, bi mu seveda pustil, da gleda Kmetijo in mu dodatno razložil, zakaj so ljudje lahko pasji eden do drugega in kako je z vsemi temi deli telesa, ki smo jih tabuizirali. To bi bil vendar krasen čas in priložnost, da ga na čim bolj mehak način soočim z realnostjo. Bolje, da jih sami pripravimo nanjo, kot da naenkrat trčijo z njo popolnoma nepripravljeni in jih zato napolni z nevrotičnostjo.Konec koncev je Kmatija posnetek realnega stanja obnašanja ljudi, le da je sproducirana na umeten način. Zakaj bi otroke zavijali v vato, če je realnost takšna kot je in jim jo lahko na primeren način tudi razložimo? A da nimamo časa? No, potem si otroka niti ne zaslužimo.

Kaj pa naj otrokom rečemo, ko vidijo nekega norca na Možina TV, ki reče, da se je pogovarjal z Jezusom? No ja, vedno lahko rečemo, da gre za verske blazneže. Vendar, zakaj je v našem prostoru verska blaznost dopuščena in se ob njo nihče ne spotika oz. je interpretirana celo kot “versko čustvovanje”, posnetek neke socializacije med ljudmi pa je že skoraj kriminaliziran? Če eden drugega pošljejo v tri krasne, pa kaj? Kdo v družini pa pred otrokom ni kdaj zakolnil? Če La Toyi “zgolj slučajno” pogleda leva silikonska joška ven, pa kaj. Saj revica drugih atributov kot so “big tits”, niti nima. Če Artur gol koplje krompir in je ob tem sneman od daleč, pa kaj. Če si Salome raje sama zvije cigarete kot da bi kupovala že pripravljene, pa kaj? Obogatitev obreda kajenja.

Ko pa nekdo javno reče na nacionalni televiziji, ki jo povrhu plačujem tudi sam, da se je včeraj pogovarjal z bogom ali Jezusom, potrebuje posteljo v psihiatrični bolnišnici, saj širi versko blaznost. Tam ga nihče ne bo motil pri “čveku”. In predvsem, ne bo motil mene kot mentalno zdravega človeka.

Sicer je pa tako ali tako jasno, zakaj se RTVSlo pritožuje čez Kmetijo. Delajo jim preveliko konkurenco. Gledanost je blizu pol milijona gledalcev, kar se lahko primerja s TV prenosi večjih nogometnih tekem. Če si nekdo noče priznati, da je zanič in zato raje kompenzacijsko udriha po tistem, ki je boljši, je to tisto, kar je najbolj izrojeno.

Samo človek sem

Uh, gledam jo. Kmetijo namreč.

Sploh bo zanimivo zdaj, ko je Salome postala glava družine.

Gledam to umetno sproducirano realnost, ampak zgolj zaradi Salome in Arturja, ostali so dokaj “povprečni”, kar v takih šovih pravzaprav pomeni, da so dolgočasni.

Prva me je pritegnila zaradi moje notranje potrebo po obračunu s homofobijo. Ne vem sicer zakaj ampak napade na Salome v situacijah, ki se dotikajo njene transeksualnosti, interpretiram kot napad nase. Hecno, ne, saj sam nimam niti najmanjše potrebe, da bi spremenil spol, saj sem “ponosen, da sem moški”, kot bi rekel štajerski slavček Murko .

Pravzaprav je prav neokusno, kako nekateri udeleženci, ko ne najdejo nekega konkretnega razloga zakaj jim v nekem trenutku Salome ni všeč, radi napleteničijo, da je njeno obnašanje pač takšno zato, ker je transeksualka. Popolnoma plehko. Kot da bi že v življenju srečali na stotine transeksualcev in da zato vedo, da je med njimi celo nek enak vzorec obnašanja oz. karakter. Potem bi tudi heteroseksualnost morala pomeniti določen karakter človeka. Nekateri med udeleženci celo ne ločijo transeksualcev od gayev, kar je nezaslišano.

Artur je pa zanimiv zato, ker je prav nenavadno, da nekdo, ki je sicer intelektualec in ima doktorat, zavestno manipulira z ljudmi zaradi svojih egoističnih potreb. Občutek krivde, ki bi se mogoče ob tem pojavil, pa zaščiti z zidom izgovora, češ, saj delam znanstveni eksperiment kako se ljudje obnašajo v določeni situaciji. Ne vidi pa, da je v tem eksperimentu še kako viden tudi njegov značaj, ki to “znanost” še kako kontaminira. Zanimivo ga je opazovati, kako nikakor ne more sprejeti, kljub “intelektualni širini”, da Salome ni njegov moški rival. Salome je ravno tisto, kar Artur ni. Spontana in direktna, brez opazovalnih “znanstvenih” kamer, ki jih ima v glavi Artur, ki so seveda uperjene le na druge.

Ker pa moraš v življenju biti do vsake stvari vsaj minimalno zadržan, sicer si vernik tega ali onega, sem nekoliko zadržan tudi do Salome. Lahko bi nekoliko popravila slovenščino, čeprav se njeni jezikovni “hibridi” na trenutek zazdijo celo simpatični. Začuda v Kmetiji manj uporablja tudi tisti umetni smeh s katerim ponavadi pred TV kamerami maši določene situacije, ko pove kakšno totalno neumnost ter tako gledalcu preusmeri pozornost od lastne, pravkar izrečene slaboumnosti na zvočno kuliso svojega groznega krohota.

Upam, da se z Arturjem ne bosta pobila med seboj. V njuni bitki navijam za Salome, oooouuuuujeee .

Tečaj bonsajistov začetnikov

Bonsaji so mi bili vedno všeč. Vsakič vzbudijo mojo pozornost. Imeti doma na vrtu v posodi pomanjšano drevo, ki bo popolnoma enako kot pravo, več metrsko, in zanj skrbeti, ono pa bi vsak moj pogled nanj, nagradilo s s svojo lepoto, je misel, ki me vedno poživi.

Včeraj sem se udeležil tečaja za začetnike. Res je sicer, da bonsaje občudujem že od svoje pubertete naprej in bi lahko že zdavnaj kaj ukrenil v tej smeri. Ampak bolje je tudi zdaj, kot nikoli.

Bilo nas je skupaj 12. Križe pri Tržiču, pod Kriško planino v hladni dvorani.  Vsak je s pomočjo žreba dobil neoblikovano drevesce iz drevesnice.  Moje izžrebano drevo je bilo največje in najbolj košato. Cipresa. Potihoma sem si želel ravno njo. Škoda, da tako tudi ne zadenem sedmice, ki si jo tudi vedno potihoma želim in seveda vplačam listek. Ja vem, verjetnostni izračuni itd.

Po uvodnem predavanju je sledilo 6 ur obrezovanja, žičkanja in oblikovanja vej ob pomoči treh mentorjev. Ure so minile kot bi trenil. Najbolj težavno je doseči čim bolj naravno obliko drevesa in pravilno ožičiti veje, tako, da te tudi ostanejo v željeni poziciji, ne da bi silile nazaj v prvotni položaj. Od slednjega me še danes bolijo prsti. Na koncu so vsi že končali, jaz pa sem še vedno vihtel roke in zvijal prste po občutljivem vejevju. Porabil sem skoraj toliko žice, kot vsi skupaj.  Dobil sem pomoč in kmalu smo končne rezultate le lahko postavili skupaj na ogled za fotkanje. Imam sicer občutek, da bi lahko še bolj izpopolnil obliko svoje ciprese ampak za to ni bilo več časa.

Le še nekaj malega opreme potrebujem in lahko se odpravim po drevesnicah na lov za nov primerek, saj je le sedaj in v začetku pomladi pravi čas za oblikovanje. Malo čutim celo treme 🙂 .

Homofobni teror klero-homoseksualcev

“Človek ni absolutni gospodar svojega življenja in sveta, v katerega je postavljen, marveč je njegov začasni oskrbnik. Poleg tega je zaznamovan z nepopolnostjo in grešnostjo, iz katerih sam ne more priti.”

Iz velikošmarenske pridige nadškofa Urana.

“Duhovniki, ki sodelujejo pri spolnih zlorabah otrok, niso pedofili, ampak homoseksualci, ki jih privlačijo mladi moški, stari od 11 do 17 let.”

Izjava Svetega sedeža po sestanku sveta ZN za človekove pravice v Ženevi

Ker so bili Rimljani znani po tem, da se niso kaj preveč ukvarjali s spolnostjo kot frustrirajočim elementom, so Jezusovi sledniki kot upor temu, šli v drugi smeri. Krščanstvo je tako že od samega začetka zgradilo zelo negativen odnos do spolnosti, kot nekaj nečistega, kar že umazanega. Celo svojo ikono so “domišljijsko rodili” brezmadežno, torej brez klasičnega, “umazanega” seksa. Ta negativni odnos se je seveda stopnjeval do tistih oblik spolnosti, ki so odstopale od povprečenega “hetero misionarca”, ki je, kljub ideološkim flancam, moral biti sprejet zaradi razmnoževalnih potreb. Razkol med telesnostjo in duhovnostjo je tema, ki je zaposlovala marsikatero znano glavo iz preteklosti. Seveda je bila globina tega razkola pri posamezniku premo sorazmerna s stopnjo njegove verske indoktriniranosti.

Tako je tudi homoseksualnost s katero se prej ni nihče obremenjeval, postala naenkrat perverzna, nenaravna. Nesprejemanje homoseksualnosti v zahodni civilizaciji je utemeljil predvsem homoseksualni del duhovščine. Zakaj?

Homoseksualci, ki jih narava v vsako generacijo “natrosi” okoli 5% (kljub trditvam, da je »nenaravna«), so tako kot ostali ljudje v vernem okolju podvrženi indoktrinacijskim prijemom in katoliški čistunski filozofiji, kar se seveda kaže tudi v njihovem dojemanju in vrednotenju spolnosti. Ko so začutili, da jih mogoče mika drug moški, so nekateri v tem videli zelo hud greh, ki se ne sklada z umetno vcepljenim katoliškim idealizmom. Začutili so, da “greh” lahko opere le “bližina boga”. Tako so skozi stoletja drli v katoliško institucijo, kjer naj bi bilo v povprečju vsaj 30% duhovnikov homoseksualnih, kar je kar 6x več kot med običajno populacijo. Naključje je hotelo, da je bil nek moj prijatelj, homoseksualec, med cerkvenimi zidovi, ki je potrdil to mojo trditev. To, kar mi je opisal, je bil pravzaprav razlog zakaj je šel tja. Hedonizem in obilica seksa. Poznam pa še enega, ki vodi eno izmed gorenjskih župnij, ki je celo HIV pozitiven in ljudem vsako nedeljo tvezi o “božji ljubezni” he,he..Ampak, pustimo to.

Seveda so pa ti klero-homoseksualci, ki so svoj “greh” psihološko prali za zidovi katoliške institucije, skočili v zrak, ko so videli, da se z razvojem vse bolj laične družbe in civilnih gibanj, na katere nimajo več vpliva, celo pojavila druga vrsta homoseksualcev, ki si je upala javno, pred celim svetom povedati kaj so, pokazati svoje obraze in zahtevati pravice. K sreči jih danes ne morejo več katarzično kuriti na grmadah. Lahko pa pritiskajo na indoktrinacijske gumbe svojih zvestih vernikov po principu Pavlovih psov, in od njih pričakujejo, da bodo gayem čim bolj odrekali pravice do normalnega življenja in jih javno prikazovali kot čim bolj nenormalne ljudi. Bolj kot bodo gayi v družbi skriti in v margini, manj so moteči do klero-homoseksualcev, saj jih to manj spominja na njihovo pravo notranjost s katero se je očitno sila težko soočiti.

Obljubljena dežela z napako

V  Bosni je bila povprečna mesečna plača v juliju malenkost več kot 400 evrov, v Sloveniji pa 920. Sploh mi ni jasno, kaj se dogaja s plačami v Sloveniji, če ima Bosna s 6.500 dolarji BDP-ja v primerjavi s Slovenijo, kjer ta znaša skoraj 30.000, le malo več kot enkrat nižjo povprečno plačo. Če naredim še primerjavo s Hrvaško, je tam povprečna plača 720 evrov, BDP pa 18.000 dolarjev.

Ubogi Bosanci. Ne vem kakšne “mitološke flance” jim tam doli pojejo o Sloveniji. Medtem, ko slovenceljni raje vlečejo socialno pomoč, kot bi delali v gradbeništvu (če sploh znajo, seveda pa jih ob tem moti, če so tukaj tujci, ki bi opravljali to delo), naši kapitalistki hodijo po Bosni in novačijo delavce z obljubami (beri, lažmi) o visokih plačah in tako še dodatno znižujejo ceno domači delovni sili. Poznam primer podjetja, ki je posredniku plačalo 7 evrov na uro za vsakega takega delavca, ta pa je delavcem plačal 3 evre (seveda je od tega odštel še vse dajatve in stroške bivanja) 4 evre pa si je lepo spravil v žep. Super je ta Slovenija, ne? Če se samo spomnim 70-ih in 80-ih let prejšnjega stoletja in darežljivost recimo Nemčije do tuje delovne sile in če to primerjam z “darežljivostjo” Slovenije, je razlika katastrofalna. Pri nas bolj kot na delo, hodijo na tlako. Res pa je tudi, da skoraj enako velja tudi za nekatere domače delavce v drugih panogah.

Nekaj je hudi narobe s to državo. Zavidam tistim 12.000 Slovencem, ki so se po zadnjem štetju prebivalstva odselili iz te, čedalje bolj sterilne kokoši. Smo država, kjer se skoraj v celoti le še preprodaja (Mercator, Petrol), olepšano kopira (Krka, Gorenje) ali izdeluje po nalogih in znanju drugih (Revoz). Podjetij, ki bi sama razvijala znanje in ga uspešno tržila, je toliko kot v puščavi vode.