Kje je “moje” drevo?

Grrr, ma tako sem jezen na soseda. Ravno vrnil sem se domov, začel vleči stvari ven iz kovčka, ko sem opazil, da je v sobi nekam čudno svetlo. Pogled skozi okno mi je skoraj vzel sapo. Bedak od soseda je posekal tako lepo drevo, ki sem ga leta in leta občudoval kako je rastlo. Letos je tudi tako lepo in bujno cvetelo. Pogled z okna je bil prijeten, direktno v krošnjo drevesa s katero se je veter rad igral da je pomirjujoče šelestela. Neštetokrat sem ga opazoval, ko se je razbesnela poletna nevihta. Ko je šumelo po krošnji, sem vedel da dežuje ne da bi sploh pogledal skozi okno. Pozimi mi je debelina snega na vejah povedala koliko ga je zapadlo. Ptiči so se radi zadrževali v njegovi krošnji in peli. Zvečer mi celo ni bilo potrebno spuščati rolet. Če tega ne naredim zdaj, me lahko opazuje cela ulica.
Zdaj vsega tega ni več. Zvoki prometa, ki prihajajo s ceste, so zdaj bolj izraziti. Ko pogledam skozi okno vidim samo še grd asfalt, avtomobile in grozno, zevajočo luknjo kjer nekaj manjka.

Prepričan sem, da ga je posekal za prazen nič. Počakal bom še malo, da vidim, če mogoče ne pripravlja kakšno preureditev svojega, sicer zelo grdega, nasmetenega vrta (še en večni nostalgik, ki se ne more rešiti odvečne krame), kjer je bila edina lepa stvar to, zdaj pokojno drevo.

p.s. kot nalašč nikjer ne najdem slike “mojega” drevesa, zato je slika simbolična. Kot zanimivost pa nekaj podatkov z wikipedije:
“Drevo lahko primerjamo s kemično tovarno. Za primer si oglejmo bukev. V 80 letih lahko zraste 25 m visoko. Krošnja ima premer 15 m, prostornino 2700 m3 in 800.000 listov s skupno površino 1600 m2, ki zasenči 160 m2 tal. Vsako uro porabi 2,3 kg ogljikovega dioksida in 1 kg vode ter proizvede 1,6 kg grozdnega sladkorja in 1,7 kg kisika. Ta kisik zadostuje za dihanje 10 ljudi. V 80 letih tako predela 40 miljonov m3 zraka.”

Planinski dan na Tenerifih

Zgodaj dopoldne sva se odlocila obiskati Punto del Hidalgo, na severovzhodu otoka. Zapeljala sva se mimo Sauzala do mesta Tocoronte. Tam sva obiskala trznico in se posladkala s pecivi.

Nadaljevala sva do Punte del Hidalgo. Tam imajo zanimive naravne bazene, ki lezijo tik ob morju, tako da jih le to, ko butne ob rob, sproti polni s svezo vodo. Zraven je tudi majhna pescena plaza vendar prevec ob mestnem vrvezu. Zapeljala sva se malo naprej in prisla do konca ceste. Popolnoma brez idej kaj poceti. K sreci je kolega opazil oznacbo za planinsko pot. Sprva se mi ni dalo, saj je bilo zelo vroce. Po krajsem prepricevanju, je v meni le zbudil radovednost, kaj vse se skriva v hribih, ki sicer od dalec obljubljajo le neskoncna rastisca kaktusov.

Ker sva bila ze dokaj pozna, sva se odlocila za najkrajso destinacijo. To je bila vasica Chinamada, slabi dve uri stran. Vzela sva vso zalogo vode in nepogresljive fotoaparate ter zacela s hojo.

Bilo je vroce, sploh v zavetrni strani. Pot je bila cel cas lepo oznacena in vidna. Srecala sva tudi nekaj pohodnikov.

Vegetacija je bila veliko pestejsa kot je sprva kazalo. Ocitno je tudi malo vode dovolj, da je zivljenje raznovrstno.  Videla sva veliko kanarskih kuscarjev. Sprva sem mislil, da gre za martincke vendar so se mi vseeno zdeli odlocno preveliki. Tudi drugacne barve so. Po vratu so nekoliko obarvani. So zelo radovedni in ce jim vrzes kak koscek sadja, pridejo zelo blizu.

S pridobivanjem visine, sva imela vse bolj zanimiv razgled. Skale so bile izjemno zanimivih oblik in razlicnih barv. Crne, rdece, sive, rjave. Nekateri deli hribov so bile popolnoma prepereli od dezja. Zgledali so, kot da se bodo zdaj, zdaj sesuli vase. V njih so zevale luknje. Prav neverjetno je bilo vse to videti.

Na vrhu nas je pricakala simpaticna vasica. Njeni prebivalci so sedeli na trgu pred majhno cerkvijo in se pogovarjali. Zgledali so zelo povezani med seboj. Tako mladi kot stari.

Privoscila sva si kosilo. Krompirjevo juho in hobotnico. Se nikoli mi hobotnice niso postregli na tak nacin. Dobil sem kuhano lovko, zvito v spiralo z majhno pekoco papriko v sredini. Kis, olje in omako ter nekaj neolupljenega, slanega, majhnega krompirja. Bilo je zelo dobro kljub nenavadnemu izgledu in relativno poceni.

S povratkom sva zakljucila danasnji lep dan. Se jutri in bo potrebno avto vrniti.  

(celoten povzetek potovanja s fotografijami tukaj)

Od visine se zvrti

..in tezko diha.

Dovolilnico za obisk vrha Teide, sva dobila za danasnji dan in sicer od 9. do 11. ure. Zato sva se kar zgodaj odpravila iz hotela in se zacela dvigovati.

Okoli devete sva prisla do zicnice na okoli 2300 metrov. Ljudi se ni bilo veliko (delajo od 9-16h) tako da sva brez tezav nasla parkirisce in se odpravila po nakup karte. Voznja stane 24 evrov. Kasneje je to vse skupaj zaradi gnece, veliko bolj zoprno.

Po slabih 15. minutah sva bila na vrhu zicnice na 3550 metrov. Bilo je precej hladneje, okoli 8 stopinj. Vreme je bilo lepo. Zal pa je vidljivost bolj sepala. Poiskala sva pot, ki pelje do vrha (veliko je tudi drugih, vse pa so skrbno ograjene s kamni), pokazala dokumente cuvajem ter jo mahnila se 168 metrov visje. Takoj sem se zagnal v strmino. Kolega je ostal precej zadaj.

Po stotih metrih sem zacutil, da nekaj ni v redu z mojo sapo in pljuci. Zmanjkovalo mi je zraka. Vem sicer, da se zrak z visino redci, vendar tega tako izrazito nisem pricakoval na 3700 metrih. Povrh vsega pa je v mojem panicnem hlastanju po zraku zacelo grozno smrdeti po zveplu. Tudi to sem pricakoval, vendar pa nikakor ne tako zelo mocno. Zaradi vsega me je obsla slabost. Ko sem malo posedel, mi je postalo bolje. S sreci je tudi zapihal veter, ki ni nosil vonja po zveplu. Zelo pocasi sem nadaljeval se tistih 50 metrov do vrha.

Vrh je zaradi zvepla ponekod popolnoma rumen. Ponekod se tudi zakadi. Obcutek, da stojim na samem vrhu vulkana ob njegovem kraterju, je zasencil minulo slabost. No, zdaj vsaj vem, kako se pocuti prijateljica PF, ki je v visoki nosecnosti, ko pravi, da ji ze ene stopnice vzamejo sapo. 🙂   

V dolino sva se spuscala ob cudovitih in mogocnih borovcih. Tudi kolega je povedal, da zdaj veliko lazje diha. 🙂 Zelela sva videti Las Americas. Tudi sva a zal le iz avta. Mesto je zelo urejeno, tipicno turisticno, namenjeno peticnezem. Ker nikjer nisva nasla parkirisca, sva koncala v Los Cristianosu, ki lezi takoj zraven. Tam sva nekaj prigriznila in odsla iskat kaksno bolj osamljeno plazo. Nisva med tistimi, ki so radi v gneci in na umetnih plazah.

Na jugo, ob mestu El Medano sva nasla dve lepi, pesceni plazi, Tejita in Confital. Poleg lepe okolice ju krasi tudi hribcek Montana Roja, kamor se lahko pes odpravi na vrh. Ker je bilo prevec vroce in vetrovno, sva raje uzivala v polezavanju in opazovanju okolice. Veliko obiskovalcev je namrec surfalo po vodi s pomocjo manjsih padal, ki jih je gnal mocan vzhodnik. Verjetno gre za wind-surfing. Zanimiva rekreacija.

Sicer pa je jug otoka precej bolj vroc in puscavnat. Ko sva se vrnila na sever v hotel, naju je pricakalo klasicno vreme; megla v hribih in delna oblacnost v nizinah.

 p.s. vidim, da je v Sloveniji dan zalovanja. Uh, je moralo pa biti res hudo. Ze vidim politike in predstvnike RKC, kako milozvocno govorijo. Hinavska RKC ni prav nic dala, ko so jo prosili za nekaj sredstev v celjski bolnisnici za nakup nekega aparata (Stes jim je baje ponudil samo “moralno” pomoc) zdaj, ko je vse skupaj verjetno zelo medijsko podprto pa se na veliko oglasajo in kot pomagajo. Ah, vsaj se nakaj dni se mi ne bo treba ukvarjati s Slovenijo. Povedati pa vseeno moram 🙂 . 

(celoten povzetek potovanja s fotografijami tukaj)

Trije biseri

Da je otok Tenerife lep, se vsak dan na novo prepricam. Danes sicer ni kazalo, da bom videl se kaksno lepo stvar, ki me bo vnovic bolj navdusila od prejsnje.

Govorim o treh naravnih plazah na severu otoka. Tako kot se moras v zivljenju za vsako dobro stvar malo bolj potruditi, je tukaj podobno. Dostop je zelo zoprn, saj je najprej potrebno preckati hribovje Anega. Ovinki v levo in desno se kar ne nehajo. K sreci je malo pod vrhom narejen tunel, tako da se pot iz Santa Cruza malenkost skrajsa.

Ko sva prisla iz tunela, se je pod nama prikazala vas Taganana. Nic posebnega. Malo naprej od nje pa lezi Roque de las Bodegas, kjer je prva plaza. Naslednja je Playa de Benijo, kjer je bilo zaslediti veliko deskarjev. Zadnja najlepsa in najbolj presunljiva pa je Playa de Santiago.

Vse tri so obdane z vrtoglavimi klifi in izjemnim okoljem, so pescene (temna mivka) in ravno prav obiskane. Ljudi je celo manj kot bi pricakoval. Zadnjo krasijo se visoke ceri, ki se poganjajo iz morja v neverjetnih, spicastih oblikah. Metrski valovi, ki butajo po njih, zaradi temnejse pokrajine, ustvarijo kontrast s peneco belino vode. Tam, kjer so valovi ze mirni, se pesek spremeni v ogledalo v katerem se odslikava pokrajina.

Med drugo in tretjo plazo sem opazil izvire sladke vode, ki se cedi po klifih. Na takih mestih se na gosto razrasca zanimiva vegetacija. Videl sem celo paradiznik 🙂 .

V vasici Roque de las Bodegas, sva zelo dobro in poceni jedla v gostilni Casa Olga. Najbolje je narociti ribjo ponudbo dneva. 

(celoten povzetek potovanja s fotografijami tukaj)

Severozahod Tenerifov

Pa je minil se en dan v pohajkovanju po nadvse pestrem otoku Tenerife. Danes je bil na vrsti severozahodni del otoka.

Prvo mesto postanka je bil Ecod de los Vinos. Najbolj je znan po milenijskem drevesu, torej drevesu, ki naj bi bilo staro kar dva in pol do tri tisoc let. Ker so iz vsega skupaj naredili pravo turisticno atrakcijo, ki se ponavadi sprevrze le v kasiranje za nic dela, sva se zapeljala naprej. Ce ga pa kdo zeli “uradno” videti, bo moral najprej placati parkirisce 1 evro na uro. Potem pa se vstopnino, 4 evre.

Odpeljala sva se naprej proti Garachicu. Celo pot so naju obkrozali ogromni nasadi banan, ki so zavzemali podrocje dolgo vec kilometrov. Te sorte banan se pri nas sicer lahko dobi, so pa nezaslisano drage. Ko sem nazadnje racunal, so bile kar 5 krat drazje kot Chiquita banane, ki smo jih prisiljeni jesti zaradi dogovorne ekonomijo oz. preprecitve delovanja trga. So manjse, bolj okusne in imajo malenkost bolj trdo sredico, ki se ne spremeni takoj v kaso, ce je olupek v slabem stanju.

Garachico je lepo mestece, ki ga je v zacetku 18. stoletja skoraj unicil vulkan. Se danes se vidita dve poti lave, ki se je spuscala navzdol po hribu. Imajo tudi zelo zanimivo plazo. Labirint skalnih razjed napolnjenih z vodo. Vec ali manj je vse delo narave. V Garachicu stoji tudi grad. Vstopnina je 0.6 evra. Sicer malo vseeno bi clovek pricakoval, da bodo razstavljeni predmeti opisani tudi v anglescini. Nic od tega. Samo spansko.

Naprej sva se odpravila proti Buenavista del Norte. Ko se mesto konca, stojijo velike table, ki opozarjajo na padajoce kamenje. In res, na cesti se res lahko vidijo kosi kamnov, ki niso prav nic nedolzni. Vseeno sva nadaljevala pot naprej do skrajnega zahodnega dela otoka, kjer stoji svetilnik Teno. Pokrajina se je iz zelenih nasadov banan spremenila v puscavno, kjer rastejo le manjsi grmicki in skupki kaktusov. Ce ne bi pihalo, bi bilo zelo vroce. Tam so se nekateri tudi kopali. Lepo se vidi tudi La Gomera, se en od Kanarskih otokov.

Vrnila sva se nazaj na lokalno cesto, ki se je zacela vse bolj ozati in strmo dvigovati. Po polurnem zavijanju levo in desno, sva prisla do vasice Masca. Znana je po spicastem hribcku, ki se strmo dvigne na njenem koncu. Tudi okolica je izjemno strma in polna visokih hribov. Sirsi del tega podrocja je pred casom zajel pozar, tako da je veliko osmojene iz zgorele vegetacije. Se vedno se ponekod cuti vonj po zazganem. Sicer pa je vasica kar obiskana turisticna tocka . Obdelovalne povrsine so pod hisami tako da mora biti pridelava zaradi zelo strmega terena zelo tezavna.

Preko Sentiago del Teide sva se vrnila nazaj v hotel.

(celoten povzetek potovanja s fotografijami tukaj)

Severovzhod Tenerifov

Danes sva imela zelo razgiban dan. No, vsaj kar se tice prevozenih kilometrov.

Zacela sva zjutraj, ko sva se takoj po zajtrku odpravila v Santa Cruz po dovolilnico za obiska vrha Teide. Po razlagah recepcionista, sva priblizno vedela, kje naj bi urad bil.

V Santa Cruzu sva avto sva pustila na parkiriscu Plaza de Espana. Od tam je najlazje najti pisarno. Nahaja se v 4. nadstropju. Hitro sva ugotovila, da nama manjka kopija dokumentov. Seveda v pisarni ne kopirajo. Tako spet na ulico in iskati kopirnico. K sreci je bila takoj na drugi streani ulice. To delajo nalasc, ker bi radi cim bolj omejili stevilo obiskovalcev.

Po uspesno opravljeni birokraciji, sva se odpeljala proti severovzhodu otoka. Kmalu sva se ustavila na Playa de las Teresitas. Gre za umetno a vseeno lepo plazo, ki jo krasi saharska mivka pripeljana z Maroka. Kako so pripeljali vse te tone peska, mi ni jasno. Plaza je dolga vsaj kilometer. Glede na to, da je vzdolz celotnega Santa Cruza grda transportna luka, je zgledalo, kot da so se oblasti hotele tako odkupiti prebivalcem. Seveda, zgolj spekuliram. Plaza je skoraj v celoti zascitena s kamnitim nasipom, saj bi drugace mivko morje hitro odplaknilo. Plaza zgleda kot ogromen bazen.

Pot naju je peljala naprej v San Andres, kjer sva si privoscila, ne ravno poceni a okusno, kosilo. Nato sva se zacela dvigovati v hribe. Iz kaktusov in puncij, se je vegetacija vse bolj zgoscala, dokler se na koncu nisva znasla v prekrasnih gozdovih, kjer je prevladoval lovor. Prav neverjetno kaksna razlika. Zrak je bil poln vlage in vonja po razpadlem listju. Meglice, ki jih je z Atlantika neprestano priganjal vzgonski veter, so se gostile. Odvecno vlago so puscale po rastlinah. Tiste najbolj izpostavljene, so bile popolnoma mokre. Mah se je kot v trakovih spuscal z debel.

Ustavila sva se na nekaj razglednih tockah vendar sva zaradi megle bolj malo videla. Izjema je bil El Bailadero, kjer sva lahko obcudovala kar dvojni razgled na severno in juzno stran. Prekrasno. Sprehod po gozdovih je razkril celo vrsto meni neznanih rastlinskih vrst, ki so se kar gnetle v bitki, katera bo bolj uspesna (zdaj mi verjetno neoliberalci kar ploskajo 🙂 ).  Po tej botanicni idili, sva se spustila proti osamljenim vasicam (Chamonga, La Cumbrilla, Las Bodegas) in opazovala domacine, s cim se ukvarjajo, kar pridelujejo in podobno. V vasicah je vladal neverjeten mir, ki ga je zmotil le pis vetra ali zvok oddaljenega avtomobila. 

Utrujena sva se vrnila v hotel. Ze jutri nadaljujeva naprej. Veliko je se “materijala.” Baterijo v fotoaparatu polnim skoraj vsak dan. 

(celoten povzetek potovanja s fotografijami tukaj)

Montana Bianca

Danes sva dobila avto. Takoj sva se odpravila v hribe. Ker se nisva sla v Santa Cruz po dovolilnico za obisk vrha Pica del Teide, sva se odlocila, da greva vseeno malo povohljati kako zgleda tam okoli. Res je prelepo.

Ko sva se dvignila okoli 900 metrov visoko, sva prisla do oblakov. Vegetacija se je zelo hitro spremenila. Palme, bugenvileje in ostalo zelo popularno tropsko rastlinstvo je naenkrat izginilo. Pojavili so se borovci, robide, praprot. Vegetacija sorodna nasi. Ko sva se koncno prebila iz oblacnega pasa, se je nad nama odprlo temno modro nebo in gorska pokrajina, kjer so bila drevesa vse bolj redka. Ustavila sva se v neki restavraciji, nekaj spila in nadaljevala pot vse do prvega znaka, ki je oznaceval pohodne poti.

Takoj ko sva stopila iz avta, naju je butnil silovit veter. Pihalo je kot noro. Nisva se pustila motiti. Vse skupaj sva si pac razlagala, da sva na izpostavljenem mestu. Zagrabila sva ruzake, ven potegnila vetrovke in jo mahnila po dobro oznaceni poti. 

Pokrajina je zgledala zelo slikovito. Ponekod je za hipec spominjala na Saharo in njene sipine, drugje na pokrajino na Marsu ponekod pa na popolnoma kaoticne prizore, ki jih nisem se nikoli videl v zivo. Lava je prekrivala velika podrocja in jim dajala obcutek neprehodnosti.

Montana Bianca je gora, ki ima vrh v neposredni blizini vznozja Teide. Do vrha sva potrebovala slabi dve uri. Nisva vedela, da sva bila cel cas pod budnim ocesom usluzbencev parka (obmocje Teide je naravni park, ki zahteva dolocena previla obnasanja obiskovalcev). Takoj, ko sva hotela zaviti izven pohodne poti na bliznjico, sva zaslisala zvizganje piscalke in zagledala clovek, ki je mahal, da se morava vrniti nazaj.

Hodila sva po zelo zanimivem materialu. Kamenje je bilo dokaj lahko, porozno. Skripalo je pod nogami, kot bi bilo votlo. Ko sva prisla na vrh, okoli 2700 metrov visoko (z oznakami visine na pohodnih poteh zelo skoparijo), je tako silovito pihalo, da nisem mogel niti priti do fotoaparata. Kaj fotoaparat, komaj sem stal. Hitro sva se vrnila nazaj v zavetrje in malo posedela v soku od moci vetra. Opazovala sva enega izmed cuvajev parka, ki je pobiral vse smeti, ki so jih zavrgli obiskovalci. Vecinoma je slo za robcke. Madonca, so pa resno vzeli vso stvar. 🙂

Povratek v dolino sva nadaljevala po drugi poti, v smeri severozahoda. Ustavila sva se pri Las Canadas. Tam sva opazovala izjemno zanimive kamenine, ki jim erozija ne more do zivega. Iz pokrajine strlijo kot stolpi izjemnih oblik.

Pot naju je peljala se mimo enega vulkana Pico Viejo. Zelo lepo je viden del, kjer je konec 18. stoletja eksplodiral. Tam se je izlilo vec kubicnih kilometrov crne lave, ki je napolnila podnozje gore in stekla tudi v dolino. Danes med vso to pokrajino lave rastejo borovci. Zal pa so pred nekaj leti zgoreli. Pokrajina zgleda zelo zalostno. Toliko gozda, ki je prakticno mrtev. 

Narava pokaze svoj bolj zelen in manj divji obraz sele nekaj 100 metrov nizje, kjer se ponavadi zadrzuje vlazen atlantski zrak. Tam so pogoji za vegetacijo obcutno boljsi. Skoraj vsak dan se proti popoldnevu razrastejo oblaki iz katerih rado prsi. Ce v popoldanskem casu z obale pogledas proti hribom Tenerifov (podobno je tudi na Madeiri in Gran Canariji), vedno zgleda zelo grozece in temno, v resnici pa gre zgolj za omenjeno oblacnost, ki je debela le nekaj 100 metrov. Drugace je seveda, ce gre za frontalno oblacnost. Ne vem kaj si mislijo tisti, ki so si zgradili hise v visjih predelih z namenom boljsega pogleda na ocean, ce se pa zelo rado zgodi, da so iz dneva v dan v oblakih medtem, ko je v nizini, ob morju, sonce.

Jutri greva po dovolilnice za obiska samega vrha, 3718 metrov visokega Pice Del Teide. 

(celoten povzetek potovanja s fotografijami tukaj)