ateistek

Revolucionarni španski zakon

Na Dnevniku sem zasledil naverjetno novico:

Poslanci španskega parlamenta bodo podprli zakon o pravici šimpanzov do življenja in svobode. To je prvič v zgodovini, da neka nacionalna zakonodaja podeljuje takšno pravico bitjem, ki niso ljudje.

Čeprav sem bil nad Španci velikokrat razočaran (srednjeveški genocid, bikoborbe), lahko vseeno rečem, BRAVO! V času socialistične vlade Zapaterja, iz Španije kar ne nehajo prihajati informacije, ki so daleč od zatohlosti tradicije. Podobno, kot me je navdušila slika noseče španske obrambne ministrice, ki pregleduje četo, me je tudi ta zakon.

O nečem podobnem sem že tudi sam pisal, kjer sem se zalagal, da bi umore nekaterih vrst živali sankcijsko izenačili z umorom človeka.

Krščansko ideologijo, ki postavlja človeka na nivo lastnika živih bitij (zaradi dobrikanja človeku, kot tržni niši), ki naj bi mu zgolj služile, so vsaj v Španiji delno postavili na smetišče. Človeštvo je od nastankov krščanstva že zelo napredovalo ter si v veliko pogledih podredilo naravo. Živali in rastline niso tisti faktor, ki nas globalno ogrožajo ampak je zadeva obrnjena. Mi smo tisti, ki ogrožamo živa bitja na tem planetu. Zato krščanski diskurz, kjer prevladuje diktatura boga (v resnici tistega, ki ga zastopa), moškega šovinizma in človeškega vrstnega egoizma nad živimi bitji, ne sodi več v zdajšnji čas in ga je potrebno za vedno zavreči.
V zakon bi bilo potrebno vključiti še več živali, predvsem vse tiste, ki so ogrožene. Tudi rastline, recimo stara drevesa v mestih bi morala dobiti status polnopravnih prebivalcev.

Tudi človek je vrsta živali. Vendar take vrste, ki zaradi svojega neslutenega razrasta po celotnem planetu ogroža vse druge živali. In ker baje razpolagamo z neko pametjo in zavestjo, ki nam jo je dala evolucija, potem ne vem, zakaj ne bi zaščitili druge živali pred nami samimi. Res je, da je pojmovanje pravic ljudi zaradi razrasta globalizacije in neoliberalizma, že skoraj v domeni utopije a kljub vsemu je španski signal vreden pohvale. Konec koncev sta globalizacija in neolibaralizem človeški pogruntavščini, zato naj sam nosi posledice zanju.

Slovenija, ki jo smatram za precej nazadnjaško državo, verjetno kaj takega ne bo nikoli sprejela. Le kdo se bo odpovedal pečenju polhov, mačo potrebam po lovskih trofejah in podobnim podeželjskim “folklornim” neumnostim? Slovenceljn Janez že ne.

junij 27, 2008 Posted by | Vsega po malem | 21 komentarjev

Manifest fizične moči

Pravzaprav je v realnem življenju lahko ogromno razlogov, zakaj jo kdo skupi. Večinoma pa gre za končno obliko sovraštvo, ki je tako izrazito, da preraste v konkretno, otipljivo obliko. Sovraštvo evolvira iz pasivne (sovražni govor) v aktivno obliko (fizično nasilje).

Če prebrskam svoje življenje; do sedaj sem bil fizično dvakrat napaden. Pustimo verbalno nasilje, saj je to bilo med mojim odraščanjem in spoznavanjem lepot tega sveta, skoraj vsakodnevni pojav. Pravzaprav je nadvse “pestro”, ko si vsaj dvojno stigmatiziran in se s tem ukvarja tvoj celotni razred recimo v srednji šoli. Kaj šele, ko po naključju dobiš pod roke dnevnik, kjer sošolci pišejo svoja mnenja o drugih in seveda tebi. Pri meni je bilo vedno premalo prostora za vsa negativna mnenja. Ah, kako to krasno vpliva na mladega človeka, ki se ponavadi tako ali drugače išče v teh letih.

Prvič se je zgodilo, ko sem še kot tinejdžer zahajal v Palmo, nekje v prvi polovici devetdesetih. Takrat so nam, mladoletnim organizirali diskoteto kar v popoldanskem času. Če kdo ne ve, kje je…tam pod Halo Tivoli. Ne vem, če zdaj sploh še dela.
Šel sem na stranišče. Medtem, ko sem opravljal malo potrebo, je k sosednjemu pisoarju pristopil nek fant. Pogledal sem ga zgolj zato, da vidim, kdo je prišel zraven in nadaljeval. Očitno je to bila napaka, saj, ko sem stopil ven iz diskoteke, se je okoli mene nabralo 5 tipov.

“A je bil ta?” je name pokazal nek tip.
“Ja”, je rekel drugi.

In takrat so začele po meni padati pesti, ki so me kmalu zbile na tla. Nadaljevalo se je brcanje in preklinjanje, medtem, ko sem ležal na tleh in nemočno absorbiral vse zadane udarce. V glavi sem čutil zvonenje in, da bom zgubil zavest. K sreči so se udarci ustavili in razjarjena, primitivna srenja je odšla. K meni je pristopil nek fant, ki se ga spominjam iz osnovne šole in mi ponudil prevoz na motorju domov.

Drugič, pred nekim lokalom v Šiški, ki so ga, zaradi lokalne bande, ki se je izživljala nad obiskovalci, morali kmalu zapreti. Ta izkušnja mi je resnično pokazala, kaj pomeni bežati za življenje. Za menoj in še dvemi znanci, s katerimi sem se pogovarjal pred lokalom, se je zapodila skupina mladih fantov. Razjarjeni mladci, ki niso mogli v lokal, saj so ga takoj zaklenili, so se lotili nas treh, ki smo stali pred njim in se pogovarjali.

“Bog je naredil Adama in Evo”, je, skupaj z žvenketom verig, odmevalo za nami, medtem, ko smo, natopljeni z adrenalinom, bežali pred njimi.

Najbolj počasnega med nami, ki je bil tudi sladkorni bolnik, so ujeli in ga začeli zverinsko tepsti. Zvoki, ki sem jih slišal za seboj, so bili pošastni. V obupnem strahu sem zbežal v nek bližnji blok na najvišje nadstropje. Takrat jih, k sreči, še niso zaklepali. Zadihan in prestrašen sem v temi, stisnjen v kotu, čakal hrup, ki bi pomenil, da prihajajo za menoj. Odločil sem se, da bom začel zvoniti in trkati po vratih, če jih zaslišim. K sreči ni bilo nikogar. S strahom sem čez pol ure previdno izstopil iz bloka in jo pobrisal domov. Naslednji dan sem zvedel, da je znanec končal na urgenci, k sreči le z buškami in potplutbami.

Kaj me je spodbudilo k pisanju svojih negativnih spominov, ki dokazujejo, da ni res, da slabe stvari pozabimo in si zapomnimo samo dobre. Ponovno nasilje, ki se je zgodilo. Ponovno? Pravzaprav ne. Dogaja se vsak dan. Se bomo navadili na fizično obračunavajo ali pa se bodo oni navadili na nekaj tako banalnega, kot je zgolj pravica do obstoja oz. združevanja? Odgovor se vsiljuje sam po sebi. Vleče se že od nastankov krščanstva in vlekel se bo v nespremenjeni obliki tudi naprej.

Če izvzamem komentarje, ki niso sovražno nastrojeni, so spodnja stališča, pobrana s forumu RTVSlo, lep dokaz, da se transformacija sovraštva in ignorance s staršev na mlajšo generacijo, uspešno vrti naprej. Le koliko od te piscev bi bilo sposobno preskočiti iz pasivne oblike sovraštva v aktivno?

Izenačene pravice?…da ne bo kdo njih kmalu izenačil…vzporedno s tlemi.”

Ampak še niso poštekali, da bi jih ljudje bolj tolerirali, če se ne bi toliko izpostavljali…”

Če bi v sloveniji uzakonili istospolne družine bi zagotovo v nekaj letih izumrl bogi naš majhen slovenski narod.mortaliteta bi prevladala nataliteto..”

Edino kar je dobro pri teh pedrih in lezbikah je to, da ne morejo imeti otrok, kar pomeni, da se njihova vrsta ne povečuje naravno, ampak vanjo vstopajo samo tisti bolani!! Za mene je ta pojav nenaraven, zato ga jemlem kot bolezen!! Sem proti porokam, temu, da bi lahko posvojili otroke, sploh jim ne priznavam nobenih pravic!!
Če pa mi kdo reče, da sem homofob, pa imam do tega tudi jaz pravico kot jo imajo oni do posiljevanja nas z temi bedarijami!”

Jutri si bom oblekel majico z napisom: “Proud to be Homofob“.

Ja tudi meni se zdi da so slovenci dovolj tolerantni…v večini svetovnih držav bi te kazensko preganjali za taka početja ali pa te napadli…sicer pa je v sloveniji takoj za fovšijo rušenje družbenih norm najljubši šport zadnje cajte…”

Ljudje pozivamo k strpnosti hkrati obsojamo pedofile!Kaj bomo rekli,da naj smo strpni tudi do njih?Saj so jim vendar otroci vsec-to je treba razumet…prosim vas bodimo ljudje kod Smo bili ustvarjeni tj.moz in zena!!!Pa kam bomo prisli z to “enakopravnostjo”da se bojo vsi javno kazali z svojimi perverznostmi?Pol pa se cudimo frizu(avstrija)in podobnim ker to je nesprejemljivo…?Seveda tudi geji niso bili ampak cez par let na pobudo nekega enakopravnika je to nekaterim normalno!Dejmo cuvat vsaj to malo cloveskega in ostanimo moralnii!!!Geji pa lejzbike naj poiscejo pomoc saj je nekdo ,ki jim lahko pomaga.Jaz poznam nekoga in ime mu je Jezus…spoznaj ga se ti,ker te ljubi in caka da mu odpres srce in bos videl spet bos clovek!Verjemi mi-izkusnje govorijo..”

enostavno povedano:ker ni to v skladu z biološkim procesom.”

Pa dobr kaj je bog prvu ustvaru Adama pa Adama al Evo in Adama?.Ne vem no kam gre ta svet ,in pol ti sred lublane hodjo z nekimi zastavami in ne vem kaj fuj -presranci bi se lahku reklu temu.”

a širca je tut lezbijka? potem je imel rupar zgleda čist prov

O otrocih pa naj istospolni niti ne razmišljajo, kajti ti otroci bi se mi smilili bolj kot Darfurske sirote..”

pred kratkim so znanstveniki ugotovili, da imajo homo usmerjeni drugačne možgane kot hetero. Torej, imajo možgansko napako in so bolni. Ker če bi bilo to normalno, bi bili vsi enospolni. Zdaj ali pa to imenuješ bolezen, ponos, napako, odklonskost ali kaj petega pa po želji, samo ne kratit svobode govora.

Saj vas bom pustil, pa uživajte v svojem “strpnem” enoumju. Škoda časa, me pa zanima, koliko pokojnine vam bodo plačali otroci iz vaših (in naših) enospolnih družin.”

Pravzaprav ene in iste besede, en in isti pomen. Get lost! Najboljše zdravilo je obkrožiti se z ljudmi, ki te imajo radi.

junij 23, 2008 Posted by | Vsega po malem | 19 komentarjev

Razočaranje

Pa se je zgodilo tisto, kar sem se najbolj bal. Agencija, ki je organizirala 17 dnevni izlet po Skandinaviji do Nordkappa, je odpovedala potovanje, saj se je zaradi spremembe programa odjavilo preveč ljudi. Predložili so nam, da se prijavimo na enak program pri neki drugi agenciji. Ok, pa sem poskusil tudi to. 300 evrov dražje, vendar so nočitve po hotelih in ne hostlih in letalo v obe smeri.

Ker sem se prijavil sam, vsi ostali pa so po parih, so mi postavili pogoj doplačila za enoposteljno sobo, kar je še dodatnih 400 evrov. Seveda sem popizdil, saj v njihovih prospektih piše, da je doplačilo prostovoljno in se nikjer ne omenja, da mora biti parno število prijavljenih.

Ostala je še možnost, da me kolegica, ki me je navdušila za ta izlet in je tudi sama prijavljena, vzame v sobo. Vendar ta že ima svojo sopotnico. Gre za okoli 50 let stari ženski, ki me zaradi konzervativnih stališč seveda nista hoteli vzeli kot tretjega v sobo. Da z njima v sobi, čeprav na ločenem ležišču, spi tudi moški, kje pa. Sem bil kar malo jezen nad takim razmišljanjem, čeprav me prijatelji prepričujejo, da je to pač za ženske v teh letih normalno. Smešno, saj gre le za spanje.

Kolega, ki ponavadi potuje z mano, se mi samo prizanesljivo smeje. Imel sem možnost iti z njim v Brazilijo, vendar sem raje izbral Skandinavijo. Na koncu pa ostal brez vsega.

Torej, neprostovoljno ostajam doma. Razočaran, saj sem se resnično “napalil” za Skandinavijo in komaj čakal na datum odhoda. Očitno bo potrebno počakati do naslednjega leta in že zdaj začeti z lobiranjem pri prijateljih.

junij 21, 2008 Posted by | Potovanja | 10 komentarjev

Vinjete

Hrvati in njihov izvirni humor. Sem mislil, da je njihova edina stvar na svetu, v tem trenutku, slaboumje nogometa. :mrgreen:

junij 17, 2008 Posted by | Vsega po malem | 5 komentarjev

Odpravimo parlament in klasične volitve

Prva asociacija na tak naslov je občutek agitiranja na enostrankarski sistem in komunizem. Drugi pomislek je, da se je tistemu, ki to zapiše, zmešalo, mogoče zgolj provocira. Ostale pomisleke pa prepuščam vsakemu bralcu. Vendar, nič od tega ni!

Kdo nam pravzaprav vlada? Poglejte naše poslance in povejte kateri med njimi je dejansko inteligenten? Alojz Sok, mogoče Zmago Jelinčič Plemeniti (kar težko mi je napisati dodatek “plemeniti”), Marija Pozsonec, Sašo Peče, Anton Drobnič ali Anton Anderlič, če neham z naštevanjem? Dajte no, gre večinoma za funcionalno nepismene ali polpismene, preplačane cvetke, ki edino, kar znajo je, da se ne bojijo kamer ali celo ekshibistično uživajo pred njimi. Pojem inteligentnosti pri politikih je le v njihovih retoričnih sposobnostih.

Verjetno mi ni potrebno posebej razlagati, da vse zakone, ki jih potem ponavadi po politični liniji kot glasovalni stroj, sprejemajo poslanci, pravzaprav napišejo strokovnjaki. Enkrat »desni«, drugič »levi«. In tako iz mandata v mandat, vedno ena in ista pesem. Naši, njihovi, levi, desni…

Slaboumnim otročarijam, ki se vrstijo iz parlamentarnega peskovnika, ni in ni videti konca. Ste opazili, kako se rešujejo afere s podkupovanji vodilnih uradnikov, da ne bi kdo od skorumpirancev izpadel kriv v očeh javnosti (pred sodišči tako ali tako ne bo nikoli)? Tako, da zdajšnja vlada ustanavlja komisije, ki raziskujejo, kaj se je dogajalo pod prejšnjo vlado, opozicija, ki je prej vladala, pa ustanavlja enake komisije z drugimi ljudmi, ki se ukvarjajo s podkupovanji pod zdajšnjo vlado. Se vam to zdi normalno? Ta poneumljajoča predstava namenjena povprečnemu slovenskemu volilcu pravzaprav kaže le eno dejstvo. Vsi so enaki. Zelo radi govorijo o tem, da ste jim dali mandat, očitno tudi za korupcijo s katero si polnijo žepe.

Pojavlja se vprašanje, zakaj ne bi sprejemali zakonov in vodili državne posle kar mi, državljani? Se čutite dovolj usposobljene? Ne podcenjujte lastne inteligence z zgoraj naštetimi in nenaštetimi, ki sedijo v parlamentu. In kako vse to speljati? Z računalniškim programom.

Zaupate svoj denar bankam in uporabljate recimo Klik NLB? Kupujete izdelke preko interneta in vpisujete številke svojih kartic? No, če vse to počnete, potem ne vem, zakaj ne bi mogli sodelovati tudi pri novi obliki koncepta vladanja.

Dočakali smo, da je razvoj interneta doživel izjemne razsežnosti in ponuja nešteto možnosti. Poglejte fenomene SecondLife, FaceBook ali YouTube. Imamo priložnost prvi na svetu in v zgodovini, posredno obliko demokracije spremeniti v neposredno in posrednike dokončno postaviti na njeno smetišče. Imamo priložnost postati pravi državljani od katerih se ne bo več samo pričakovalo, da kot bebci zgolj obkrožujejo imena kandidatov na volilnih lističih ampak da bodo dejanski soudeleženci v kreiranju prihodnosti namesto da bi jo prepuščali lažnivcem. Vsak, ki to hoče, lahko ob minimalnih pogojih takoj sodeluje. Ne potrebuje več kapitala za seboj ali znanih ljudi, ki bi mu botrovali sodelovanje v ustvarjanju države, kar se v zdajšnjih razmerah prej ali slej sprevrže v osebno bogatenje.

Vsak zainteresirani državljan, če bi to hotel in izkazal interes, bi si lahko zagotovil varnostni certifikat in geslo za dostop do portala, kjer bi se oblikovali zakoni. Prej bi še opravil izpite iz razumevanja besedil in podobno, saj, enakost gor ali dol, nismo vsi ljudje enako sposobni dojemati napisano. Končni izplen sodelujočih naj ne bi bil večji kot nekaj tisoč. V nasprotnem bi zaostrili pogoje, dvignili starostni prag itd….

Zaradi resnosti bi nastopali s svojim polnim nazivom in sliko oz. avatarjem. Tudi, če ne bi bilo ne vem kakšnega zanimanja, sem prepričan, da bi nas bilo več tisoč zainteresiranih, ki bi to počeli zastonj. Definitivno pa bi nas bilo več kot 90, kolikor jih sedaj lenobno poseda v parlamentu in nas vsak mesec stanejo milijone.

A da bi ljudje najprej izglasovali odpravo davkov? Prav, naj, vendar, ko bodo začeli crkovati zdravstveni, socialni ali šolski sistem, bolj kot zdaj, ob davkih, sem prepričan, da bo veselje kratkotrajno. Sicer pa se lahko doseže tudi skupni konsenz kaj v tej družbi je nedotakljivo in o čem se ne more glasovati. En tak segment so recimo lahko že omenjeni davki ali človekove pravice. Zaupam v zdravo pamet skupnosti.

Predsednik države bi razpisal mednarodni tender za sestavo programa s predvidenimi roki. Pomagala bi mu Republiška volilna komisija, ki bi preko sredstev javnega obveščanja periodično sporočala v kakšni fazi se projekt nahaja.

Predsednik države bi bil hkrati predsednik vlade, ki bi predlagal ministre, razen, če tega ne bi predhodno naredili državljani sami. Volili bi jih preko medmrežja. Mandata ne bi bilo potrebno omejevati, saj bi uspešnost vlade oz. predsednika in posameznega ministra, merili vsak trenutek. Vsak od njih bi imel določen procent, pod katerega ne sme iti (ob določenem številu glasov), ne da bi bil zamenjan.

Strokovne službe bi, na pobudo državljanov (ob določenem številu podpornikov) ali vlade, pisale zakone in nam jih predstavile v obliki, podobni YouTube spletišču. Podobno bi nastopali tudi državljani pri podajanjih svojih stališč, če bi to hoteli. Sodelujoči bi imeli možnost popravljati besedišče. Vsak popravek bi zahteval glasovanje v nekem časovnem roku in potrebno število glasov za spremembo.

Mislim, da bi bila s predlaganim načinom urejanja družbe, njena levo-desna bipolanosti s časom odpravljena predvsem zaradi manjše karizme oblastnikov. Zaradi širokega spektra sodelujočih, bi na površje prišli sposobni ljudje, ki se zdaj ne pojavljajo nikjer, ker ne marajo vsega tega političnega medijskega blišča.

Da bi kdo vdiral ali zlorabljal sistem? Prav, prej ali slej se vse zve sploh pa ob transparentnosti, ki bi jo tak program nudil. Bomo zamenjali vlado in postavili novo, ki bo znala ustvariti bolj varno mrežo, goljufe med državljani pa prepustili preiskavam notranjega ministrstva, okrepljenega s strokovnjaki.
Če naš Kahrel lahko zmeče proračunske milijarde za NATO in v isti sapi, ironično, govori o tem, kako imajo upokojenci majhne penzije, jih bomo še za varno omrežje. Glede na stopnjo prelivanje denarja v zasebne žepe, se zdi, da je proračun zelo velik. Privoščili bi si najboljše svetovne strokovnjake, ki bi naredili dober in predvsem pregleden program. Cel svet bi bil naš poligon pri izbiri.
A da bi sistem zlorabljala sama vlada? Prav, naj poskusi, če si upa. Sploh pa ob taki preglednosti? Ddvomim. Prej ali slej jo bomo ujeli in zakonsko sankcionirali. Ne pozabite, da so zakoni v naših rokah in da je vlada zaradi nas.

Vsak evro, ki ga država ta trenutek namenja projektnom, bi bil pregledno prikazan komu gre, zakaj, roki za izpeljavo, itd. Vsa podjetja, ki bodo delala za državo in je višina posla večja od nekega zneska, bomo izbrali mi, državljani, neposredno. Imela bodo možnost predstavitve in konkurenčnega boja. Sicer nas še vedno lahko zavedejo, vseeno pa, sem prepričan, manj kot sedaj, ko niti ne vemo, kakšne vse projekte izpeljujejo podjetja za državo in kdo od pajdašev stoji za njimi. Takrat pa bo to zgolj en klik. Ministri bi bili tudi odgovorni za ažuriranje podatkov o stanju projektov na terenu ter trenutno finančno stanje.

Vsa podjetja, ki so v večinski lasti države, bi bila vključena v sistem in državljani bi imeli nadzor nad njihovim poslovanjem in kadrovsko sestavo.

Odpravili bi Državni svet, sodišču kot še eni veji oblasti pa bi prepustil enako definicijo oz. pristojnosti, kot so sedaj.

Da bi vse skupaj stalo, ker ne bi dosegli konsenza? Dvomim, saj bi vsak, ki sodeluje, bil obvezan za oddajo nekega števila glasov (glede na število vseh predlaganih zakonov), tisti, ki preveč odsotopajo od povprečja ali so neaktivni, pa bi bili zamenjani z novimi. Novinarji bi imeli ves čas pogled v dogajanje.

Sodelujoči bi imel na vpogled profile drugega in statistiko, kje vse je glasoval in predlagal. Tako bi program generiral najbolj državotvorne ljudi, ki bi jih lahko predlagali za visoke položaje. Leni naj ne sodelujejo, saj vodenje države ni ravno hec. Zdajšnji parlament in (ne)prisotnosti lenih poslancev, kjer se zazdi, da vodenje države vseeno je hec, nam pač ne more biti za zgled.

Vsako leto bi imeli ljudje možnost vstopanja ali izstopanja iz sistema.

Jaz sem to napisal dokaj na hitro. Vsak začetek je težak. Če bi ideja medmrežne demokracije poprijela širši družbeni kontekst, sem prepričan, da bi bila deležna še boljših predlogov in izboljšav.

Vem, naiven sem. Vendar ne zaradi izpeljave, saj mi nihče ne more dokazati, da se tehnično stvar ne da narediti. Naiven sem, ker bo uradniška elita naredila vse, da ne bi ostala brez “dela” oz. njihove zlate kure, totalitarne strankokracije. Oblasti nam ne bodo predali kar tako, čeprav nam pripada.

Pri odločitvi za ali proti, se je potrebno vprašati, koliko bi bil ta sistem boljši od obstoječega, ki vemo, da je slab. Če ne bi uspel, gremo še vedno lahko nazaj. Če pa uspe, se bomo zapisali v zgodovino kot tvorci nove Magna Karte, le da zdaj z njo ne bi prestrigli peruti monarhom ampak strankam in vsem mogočim birokratom, ki se, tako kot monarhi nekoč, redijo na substanci naroda.

junij 14, 2008 Posted by | V razmislek | 27 komentarjev

Med svobodo, korupcijo in kapitalom

RTVSlo, neprostovoljno financirana medijska institucija, je v seriji ideoloških rafalov, ki jih lahko v zadnjem času gledamo že skoraj vsak teden v obliki dokumentarcev o povojnih “strahotah” komunistične oblasti, uvrstila še enega. Če se še spominjate afere Udba.net in tožb, ki jih je sprožila knjiga “Med svobodo in rdečo zvezdo”, potem veste o kom govorim. Možakar Dušan Lajovic, goreči sovražnik komunistov oz. tistega, čemur se je takrat tako reklo, je dobil svoj čas v primetime-u nacionalne televizije za izpoved svoje “bolečine” in za samospev svojemu egu.

Lajovic je lastnik podjetja Tuba, ki je bila po 2 sv. vojni nacionalizirana. Poznam eno njegovo delavko, ki ima več kot 20 let delovne dobe. Z vsemi možnimi dodatki (delovna doba, malica, prevoz, nočno delo, nadure) dobi okoli 600 evrov mesečno, medtem, ko nam na RTVSlo njen lastnik, ki se vozi v svojem gliserju nekje po vodah Avstralije, izpoveduje svojo “komunistično” krivico. Ja, svet je pa res krivičen sploh, ker ne bo nikoli zrel za poslušanje “kapitalističnih” krivic, ki so zaradi nesenzibilizirane družbe pravzaprav skoraj že same po sebi umevne. Veliko več mojih simpatij bi bil omenjeni deležen, če bi dokazal, da je drugačen kot tisti, ki so mu odvzeli premoženje. Dokler pa bom še naprej gledal in poslušal zgodbo zgarane delavke v Tubi z minimalno plačo, bom o njem mislil enako. Plača 600 evrov na mesec je pravzaprav minimalna plača povečana za zaslužene dodatke. Omenjena delavka dela v kontroli proizvodnje. Njena plača sploh ni najnižja. Še manj dobi delavka za tekočim trakom. Nisem uspel zvedeti, koliko manj plačuje njih. Moram še omenjati, da omenjeni gospod, ki sicer ljubi svobodo, zasužnjuje oz. lepše rečeno zaposluje trume Romunov preko agencije Adecco, ki jim od mizerije izhodiščnih plač pobere še svoje procente. Ah, saj to je vendar že klasika. Družbeno dejstvo, nad katerim se nihče sploh več ne zgraža. Logika je obrnjena, saj krivdo za vse skupaj nosijo delavci. Dejansko je res tisti rek, ki pravi, da tisočkrat ponovljena laž postane splošna resnica. Tako je tudi tukaj. V tržnem gospodarstvu je vsaj nedostojno misliti, da ima tudi delodajalec neko družbeno odgovornost razen te, da plača davke. Vse ostalo se tretira kot njegova dobra volja.

Torej, so si delavke same krive, ker delajo za minimum oz. opravljajo delo, ki ga znamo vsi? S tem vprašanjem operemo kakršnokoli moralno odgovornost delodajalca za mizerna plačila in se ozremo v delavke in njihovo sposobnost oz. nesposobnost. Preprosto dejstvo pa je, da bo družba vedno potrebovala ljudi za opravljanje določenih del, ki niso dovolj cenjena a so kljub temu potrebna. Vendar, če so vseeno potrebna, zakaj niso dovolj cenjena? Saj bi bila, če bi država opravila svojo funkcijo korektorja trga, ki ima, tako kot vsaka stvar, ki si jo je izmislil človek, napake.

Delodajalec več prispeva v državni proračun? Logično, saj tudi bolj izsesava družbeno substano oz. človeške resurse kot povprečni davkoplačevalec. Vendar družbi vseeno veliko manj vrne, kar dokazujejo rekordni dobički in nizke plače. Na globalni ravni še nikoli v zgodovini niso bili dobički podjetij tako visoki kot zadnja leta.

Zakaj je komunizem kot ideja sploh nastal? Verjetno ne kar tako, sam od sebe. K njegovemu razmahu niso prispevali samo njegovi največji ideologi ampak tudi sami kapitalisti s svojim odnosom do materialno šibkejših. Ideologi so le naleteli na plodna tla, ki bi bila manj plodna, če se delavci ne bi počutili izkoriščane. Torej, za njegov razrast so pripomogli tudi raznorazni Lajovici. Dajati ljudem minimalno plačo, torej nek zakonski minimum oz. zakonsko prisilo (če bi bil ta na 250 evrih oz. na višini, ki je malenkost višja od socialne pomoči, bi verjetno dobivale le toliko, saj bi se vedno našel kdo, ki bi delal tudi za ta denar), je za podjetje, ki ustvarja dobiček, nemoralno, za ljudi, ki ga ustvarjajo pa so kljub temu na socialnem robu in od njega nimajo nič, pa sredstvo frustracij in element kršenja človekovih pravic.

Družba, kjer je neko delo lahko tudi 100x manj vredno od drugega, je gnila družba, ki zahaja v svoje protislovje in počasni razkroj. Vsi pač ne morejo delati v panogah, kjer je visoka dodana vrednost. Zato družba, kjer so ljudje kljub temu, da delajo, obsojeni na revščino, kaže na hudo napako v sistemu.
Svojo zaslugo pri tem nosijo tudi neodzivne države, ki so po večini sklenile tih dogovor z materialno močnimi interesnimi skupinami, financerji volilnih šovov, ki se vse bolj vrivajo v neodvisnost države na področjih, ki predstavlja valilnico zakonov. Zelo dober primer so naše čebele, ki so zaradi vpliva kapitala množično poginjale, saj je država zaradi koristi njenih uradnikov dopustila uporabo pesticidov, ki so že povzročili pomore čebel v drugih državah. Samo največji bebec lahko dopusti uporabo nekega sredstva, ki se je nekje drugje že izkazal za strupenega razen, če ni skorumpiran. Pravzaprav je pravilo, da so vsi uradniki na najvišjih položajih tako ali drugače skorumpirani. Zanikanje tega je naivno sprenevedanje.

Kriterij ločenosti države in cerkve (ki tako ali tako ne velja ampak, pustimo to) bi bilo tudi potrebno razširiti na kriterije ločenosti države od velikega kapitala z ustrezno kontrolo.

Opevani pojem demokracije v resnici sploh ni možen, kar v najboljši meri dokazujejo volitve in stranke, saj so demokracijo spremenile v parodijo ali, bolje rečeno, strankokracijo. Kaj lahko potem sploh pričakujemo od strankokratične države, ki funkcionira po principih 4 letnih mandatov političnih elit, ki večji del mandata zaradi lastnih materialističnih pričakovanj sodelujejo s kapitalom oz. interesnimi skupinami, zadnjih nekaj mesecev pred volitvami pa pojejo milozvočne melodije prijetne ušesom proletariata? Nič. Države se že dolgo časa vrtijo v krogih volitev in kapitala, ki pomaga njenim tako ali drugače skorumpiranim uradnikom na oblast. Seveda pa tega kapital ne počne kar tako, zastonj. Račun izstavi v obliki sprejetja njemu prijaznih zakonov, oddanih poslov, kjer je naročnik država itd.

In na koncu sem spet pri samem sebi in ugotovitvi, da če si sam ne pomagam, mi ne bo nihče. Kako krasna je ta družba in država, ki celo zahteva, da ji izkazujem domoljubno ljubezen, obešam zastave ali pojem himne. Fuck off, golazen skorumpirana!! Vsi njeni uradniki so tako okuženi s kapitalom, da kar smrdijo. In taki ti potem pojejo domoljubne pesmice, ah. Najprej lastni žep in potem ostalo.

In, če sem že pri državi; na uho mi je prišel primer neke ženske, starejše od 50 let, ki je bila prijavljena na Zavodu za zaposlovanje. Ta jo je praktično prisilil (drugače sledi izbris iz evidence in ukinitev vseh pomoči), da opravlja delo za nekega podjetnika seveda za minimalno plačo. Tako sta oba zadovoljna. Podjetnik z delavci, ki ga bodo stali minimalno in Zavod oz. trenutna vladajoča politika, ki se lahko navzven hvali, kako brezposelnost pada. Kakšna resnica je za lepimi številkami in kaj si o tem misli od sistema sfrustrirana delavka, je tako ali tako vseeno.

Ste kdaj pomislili koliko koristi imate od lastnega bivanja in koliko imajo od njega drugi? Le kaj se dogaja z odzivnostjo današnje zahodne družbe, saj se mi zdijo pogoji za večja družbena trenja veliko bolj izpolnjeni, kot so bili v revolucionarnem letu 1968?

Še lansko leto so evropski ekonomisti nacionalnih vlad mirili javnost z dobro gospodarsko rastjo. Vendar, nihče ne pove, kaj pomeni 5% gospodarska rast leta 2007 ali recimo 1977? Danes od teh 5% ima družba kot celota veliko manj kot 30 let nazaj. Zakaj? Zato, ker je kapitalizem v tem času evolucijsko napredoval k svojemu monopolnemu cilju, kar pomeni, da se rast vse manj razpršuje po družbi in vse bolj koncentrira v rokah posameznikov. V Aziji, kjer beležijo še višje rasti, pa je kapitalizem preskočil veliko svojih človeških plati, ki jih je recimo kazal v Zahodni Evropi v 70-ih in 80-ih, zato te rasti pravzaprav ne pomenijo nič za 95% prebivalstva.

Kar naprej poslušamo zgodbe o tem, kako družba je oz. kako ni prijazna do kapitala. Nikoli pa se nihče ne vpraša še pomembnejšega vprašanja, kako prijazen je kapital do družbe. Vendar kapital so v resnici ljudje in ne nek abstrakten, oddaljen pojem. Tudi striček iz Avstralije, ki sem si ga tokrat sposodil. Pa vendar, niso vsi delodajalci takšni kot on. Nekateri zelo redki le imajo nekaj človeškega v sebi. Država pa bi jim morala “pomagati”, da nekaj tega človeškega pokažejo bolj množično. Zaradi multipliciranja premoženjem v popolnosti odvzemati materialno svobodo drugim ljudem, ki nosilcem kapitala ob prisili sistema in lastnega samoodrekanja, poslušno polnijo malho, očitno še zelo dolgo ne bo vzorec, ki bi imel oznako preživeto. Če sploh kdaj.

In rešitev vse te zagate? Lotiti se ribe pri glavi, kjer tudi najbolj smrdi. O tem bom pisal naslednjič.

junij 11, 2008 Posted by | Slovenija | 10 komentarjev

Bi poskusili tole?

Pogumna punca! Če bi mene takole katapultirali brez priveza, bi letel čez mejo v Avstrijo. :mrgreen:

junij 8, 2008 Posted by | Vsega po malem | 6 komentarjev