ateistek

Na silvestrovo v Budimpešti

Madžarski parlament Jutri odrinem v Budimpešto. Hudiča, kot nalašč se me ravno zdaj loteva prehlad  😦 .

Zadnji trenutek sem preko neta našel nek zelo ugoden hotel v samem centru; 4 dni za 160 evrov. Zdelo se mi je več kot ugodno.

Na Budimpešto imam zelo lepe spomine. Tam je novo leto hkrati tudi neke vrste pustni karneval. Malo se bomo greli v termah Gellert, malo pohajkovali po ozkem centru, obiskali kakšno diskoteko, dober lokal, skratka, upam, da ne bo dolgčas. Vsekakor je bolj živahna in ponuja več kot Ljubljana.

Budimpešto že kar dobro poznam. Donava je več kot krasno izhodišče tako da se je z dobro karto skoraj nemogoče zgubiti. Letos se, vzgojno, ne bom več “švercal” po metroju, saj so me zadnjič ujeli in kar lepo oglobili.

Lepo praznujte in ne glejte v kozarce preveč globoko. Če boste v Centru za silvestrovo, ljubeznivo pomahajte Jankoviću in Türku, ki sta obljubila, da bosta tam, še zame. Saj veste, Janković nam v teh dneh preko plakatov sporoča, da je Ljubljana ena sama ljubezen 🙂 .

 Ljubezen po Jankoviću 

Hm, naj zbije ceno kvadratnega metra stanovanj z agresivnejšo ponudbo, pa se bomo šli takšnih ali drugačnih “ljubezni”, ne?

december 27, 2007 Posted by | Potovanja | 5 komentarjev

“Sodobnost” britanske kraljice

Elizabeta II Slišim, kako je britanska kraljica Elizabeta II, poleg vseh superlativov tudi sodobna, saj uporablja YouTube za komunikacijo z ljudmi. Seveda, na posebnem kanalu oz. The Royal Channel.

Bolj kot “sodobnost” kraljice me moti dejstvo, da imamo v 21. stoletju še vedno monarhije, torej sistem delitve oblasti, kjer se po načelu dedovanja delijo najvišji družbeni položaji. Zaudarja po primitivnosti. Vsaj meni, saj menim, da so izvoljeni predstavniki vladanja državi ter vse materialne ugodnosti, ki jih skoraj po pravilu najprej dodelijo sebi, nato bližnjim, mogoče še daljnim sorodnikom in interesnim prijateljem, že preveč za finančno izčrpavanje mas. Ampak kljub vsemu sem bolj prizanesljiv do izvoljenih kot krvno dedovanih oblastnikov. Prvi so morali pokazati vsaj nekaj znanja oz. spretnosti pri prepričevanju množic, drugi pa so se samo, po igri naključja, rodili iz “pomembne” maternice.

Monarhizem bi moral biti le še dejstvo nekih drugih časov, iz zgodovinskih čitank saj je v direktnem konfliktu z ustavnim načelom o enakopravnosti. Vem, to načelo je kršeno povsod in je zgolj dokaz, da papir, tudi če je Ustava, prenese tudi tako neživljenjsko neumnost. Vendar se mi pri monarhizmu vse skupaj zdi še večja naivnost. Še bolj iluzorno je pričakovati, da bo britanska kraljica ali kdo iz družine, enakovreden povprečnemu britanskemu državljanu. Veliko bolj, kot če je namesto kraljice nek bogat posameznik.

Grozno je tudi dejstvo, da so različne evropske kraljeve družine, za vojne, ki so jih bile med seboj, pošiljale navadne ljudi v klanja, same pa so se dolgočasile po razkošnih dvorih ali se celo poročale med seboj.

Kraljeve družine me spominjajo na naglavne uši, ki se redijo na človeških masah. Dober primer tega je bila ruska kraljeva družina Romanov, ki je imela, preden so jih krvavo pobili Leninovi revolucionarni boljševiki (tudi ti niso bili kaj prida boljši vendar je tokrat tema o monarhiji) leta 1917, nepredstavljivih 45 milijard dolarjev. Hm, danes bi to bilo, koliko, 1000 milijard? Ne ustvarjajo ničesar ali pa zgolj uspešno ali neuspešno obračajo premoženje, ki so si ga nekoč preprosto prilastili. Skozi generacije se to pozabi in potem ljudje dejansko mislijo, da so, poleg vseh kraljevskih “oh in sploh-ov” tudi pravi poslovni uspešneži.

V sodobnih časih šteje ugodje, ki ga, nikomur potrebne kraljevske družine, ustvarjajo bedakom s praznim življenjem, ob opazovanju takih “nadbožjih” družin pred TV kamerami oz. rumenem tisku ali vzhičenem vzdihovanju ob njihovem izmišljanju populističnih pristopov, kako upravičiti svojo ekskluzivnost oz. “modro kri”. In med njihova sredstva promocije se je, pričakovano, vpisal tudi YouTube.

december 26, 2007 Posted by | V razmislek | Komentiraj

Polnočnica – aktivizacija institucijskih manipulacij

slika Prav žalost se mi stori pri srcu, ko vidim vso to čredo zmanipuliranih ljudi, ki v sebi čuti potrebo po čaščenju svoje ikone v institucionalnih prostorih uradne religije, ki si je to isto ikono izbrala za svoj trade-mark. Jezus je kot argument pridobivanja vernikov oz. strank. Bi bil omenjeni kaj manj počaščen, če bi se ga ljudje spominjali doma? Je vso to zborovanje res čaščenje Jezusa ali potrjevanje svoje skupne ideologije z maso z namenom prikritega čaščenja institucije? Če nekdo reče, da je katolik pomeni, da je svojo potrebo po čaščenju in izbiri predmeta čaščenja pravzaprav prepustil presoji institucije, sam pa ji bo, bolj ali manj poslušno sledil. Ta je tudi že pripravila vse potrebne prijeme, da bo vse skupaj prenesel na svoje naslednike.

Verjetno je dober občutek, ko ob polnočnici vidiš okoli sebe ogromno ljudi, ki so si za svojo zvezdo vodiljo, skozi generacijsko vodeno manipulacijsko obredje (ne)prostovoljno izbrali istega človeka. Še boljši občutek je, če vse skupaj opazuješ s strani institucije, ki ti pokaže kako uspešno ali neuspešno opravljaš transformacijo svoje ideologije skozi generacije.

Tako kot večina Slovencev tudi ta in ta družina danes praznuje božič in je skupaj, so besede, ki jih lahko v teh dneh kar naprej poslušamo v pomensko podobnih izvedbah. Ta uniformizem se mi zdi prav perverzen vendar je žal resničen. Kot da ljudje potrebujejo stilizirane izmišljotine, da so srečni in skupaj.

Je vera res tako zahtevna zadeva, da je potreben posrednik ali celo institucija v ozadju? Seveda ni. Veliko bolj zahtevno je pridobivanje strank, ki se bo z navrženo ideologijo na koncu tretirala kot “večina”. Ko se to zgodi, je cilj uspel, kolesje se podmazano in utečeno vrti. Stanje je zgolj potrebno vzdrževati. Polnočnica je ena izmed takih vzdrževalnih opravil.

Božiček

december 24, 2007 Posted by | Religije | 20 komentarjev

Božič – vsakoletna lažna fantazija

Marija in Jezus Vsako leto se ponavlja ena in ista zgodba, ki je postala resnica. Oz. vsaj postala je take vrste zgodba v smiselnost katere se ljudje ne spuščajo več. Vsaj ne v njene tehnične detajle. Tehnično božična zgodba zgleda takole: ženska je oplojena brez posredovanja penisa oz. spolnega odnosa (takrat pač oploditev v epruvetah ni bilo), s strani mističnega svetega bitja, neke energije oz. nečesa kar sploh nima oblike. Pojavi se angel, ki ji sporoči, da bo rodila božjega sina. Ženska nato na božični dan, po zgodbi, res rodi otroka, ki kasneje v življenju počne čudeže (hodi po vodi, zdravi z dotikom, spreminja vodo v vino, pomnoži kruh in ribe, itd) in si tako prisluži brezpogojno ljubezen in čaščenje dela človeštva, ki si ga je zbralo za ideološkega voditelja, in se, po njem, poimenovalo kristjani. Posredništvo pri tem vodenju si je vzela kopica krščanskih religij oz. posameznikov, ki tičijo za njimi od katerih je, pri pridobivanju članov, najbolj uspešna katoliška, vatikanska različica. Zato na dan vsakoletnega čaščenja tega “dogodka”, doživlja izjemno pozornost družbe.

Hecno je, da če zgodbo povprečnemu jezusovemu sledniku predstaviš na tak način, zna biti užaljen, saj lahko užališ njegova verska čustva oz. ideologijo. Taka predstava preveč grobo posega v lepoto idealizirane božične zgodbe. Zato obstajajo jaslice, da s pomočjo ovčk, kravic, povitega, krhkega dojenčka in ljubeče matere, prekrijejo fantazijsko izdatno obdelane dele zgodbe. Jaslice so stvarna prispodoba fantazije.

Kako bi gledali na žensko, ki bi vam povedala, da bo rodila novega božjega sina, ker ji je to spet povedal angel? Verjetno, da gre za “noro babnco”.
Začuda Marijo nihče ne tretira kot noro žensko. Jo ne more, saj ni nikjer stvarnih in nedvoumnih dokazov, da je sploh živela in da je res rodila božjega otroka, ki je kasneje v življenju delal čudeže. Je stvar vere in ne dejanskega obstoja. Stvar vere je pa lahko vse, kar si zamislite oz. izmislite ne glede na zdravo pamet.

Obstaja pa tudi filozofija, ki si je to fantazijsko oploditev sposodila za subtilnejšo razlago, ki trka na človeška čustva, češ, rodilo se je novo življenje, nov začetek, novo upanje in veselje za vse nas. Filozofija zahteva sledenje instituciji, ki bo pokazala kako biti najbolj podoben Jezusu, saj bodo sledniki zato nagrajeni. Le kaj je lahko v tem slabega, bi znali reči.
Slabo je to, da ljudje za pojmovanje realnosti potrebujejo fantazijske zgodbe, Harryje Potterje. Potrebujejo posrednike, ki jim bodo govorili zgodbice zato, da bodo v njih zbudili nek pozitivizem. Slabo je, da ljudje vse to počnejo na ukaz. Ob božiču se aktivirajo spomini iz rane dobe, ko poteka večina indoktrinacijskih prijemov, obredja itd. Slabo je, da se ljudje identificirajo z neko osebo, katere obstoj ni nikoli stvarno dokazan. Slabo je, da ljudje niso apriorno zazrti v same sebe ampak v institucijo. Sama je zato bogato nagrajena, zelo ugodno živi, njeni najbolj izpostavljeni posamezniki so zvezde, kopiči premoženje ter si tako ali drugače skuša ideološko svobodo ljudi položiti na svoje prsi preko psiholoških trikov obredja od njihove rane mladosti naprej. In če sem že omenil Potterja; pisateljica, ki si ga je izmislila, je ena izmed najbogatejših zemljank. Kako bogata je lahko potem šele institucija, ki že dva tisočletja prodaja svoje fantazije?

Nesprejemljivo se mi zdi, da predstavniki cerkve v teh dneh govorijo o zlu potrošništva, če pa cel december tudi sami suvereno nastopajo na polju religijskega marketinga z neformalnim vplivanjem na celotno družbeno substanco. Prav nič se ne branijo nastopanja pred tv kamerami in izražanja misli. Za njih je to celo zastonj. Ko so si oni kalili svoj trg, so to počeli še bolj brutalno kot to počnejo današnja podjetja. “Stranke” so si pridobivali na silo, z ognjem in mečem. V resnici se bojijo t.i. sekularizacije božiča. Bojijo se, da bi jim lahko potrošništvo iz rok iztrgalo lastno trgovsko znamko, božični know-how, ki ga gradijo že stoletja.

Božič je čas skrajne ideološke prizanesljivosti in servilnosti instituciji, ki svoje prave, zemeljske namene prodaja preko idealizma, ki nima namena vzgajati ampak upravičiti obstoj njenega glasnika.

Bodite človeški do ljudi, ki vam nekaj pomenijo vsak dan v letu in pustite vse te zgodbice institucije, ki si na tak način kuje smisel lastnega obstoja. Pravzaprav je nihče ne potrebuje kot le ona samo sebe. Božič je le njen ceneni, promocijski trik.

Želim vam vse najboljše v novem statističnem obdobju, ki ga poimenujemo leto. Naj bodo končni rezultati vašega dela oz. dejanj kar se da pozitivni za vas in vaše bližnje. 

december 21, 2007 Posted by | Religije | 4 komentarji

Prodajni zgodbi nesposobne vlade

Evro znak In katere “prodajne zgodbe” imam v mislih? Prodaji deleža NKBM in Mercatorja. Saj jih je še, vendar se mi ti dve zdita bisera.

Hecno, kako je vlada, kot uradno zelo dober gospodar, prodala premoženje NKBM, čeprav je čez en teden njena vrednost zrasla za 40 %. Logično je, da čim večji je ta procent, slabše izpeljan je posel in obratno. Trg je pokazal, kako slabo je vlada ocenila pravo vrednost banke. Če želim kot delničar doseči take zaslužke, potrebujem kar veliko znanja in sreče. V primeru NKBM pa bi mi vlada kar podarila vse te odstotke brez nekega pretiranega truda.

Kaj vlada ni vedela, da bo cena zrasla? Seveda je vedela in sicer po burnem, javnem odzivu zainteresiranih vlagateljev, ki so ji celo ponujali višje cene od predlaganih okvirjev. Edino, kar ni vedela je, za koliko. Zakaj torej ni zahtevala višje cene? Ker je nesposobna; ker je hotela dopustiti svojim sestavnim delom, posameznikom, hiter zaslužek.
Zanimivo bi bilo vedeti, koliko teh, ki so sodelovali pri določitvi oderuško nizke cene delnice ali so kakorkoli povezani z vlado, je kupilo delnice in kakšne odstotke delnic so dobili na vložena sredstva. Razlika je, če nekdo kupuje delnice zato, ker zaupa nekemu podjetju (nešpekulativni vlagateljev) ali če jih kupuje zaradi določenih informacij, ki imajo kratkotrajen a pomemben značaj in jih pozna le on. Kdo je tak norec, da ne bi kupil  delnic za katere bi že v naprej ve, da bodo zrasle oz. jih prodal, če bi vedel enako? No, ta norec je naša “strokovna” vlada. Zaradi premajhnega iztržka je prodajo NKMB zajebala kot vlada, nagradila pa je nekatere posameznike v lastnih vrstah, ki so vedeli več kot ostali. Res je, da so dobili tudi vsi mali vlagatelji, vendar ne zaradi špekulacij ampak zaupanja v banko. Drugih informacij niso imeli.
Vseeno pa bi bilo za to državo bolje, če bi postavila višje cene delnic in tako iztržila več za državni proračun kot da je podarila zaslužke takšnim ali drugačnim vlagateljem, ki predstavljajo le manjši odstotek državljanov. Bodo še utegnili misliti, da je na borznem parketu tako enostavno tudi, ko za delnicami ne stojita več Bajuk in država.

Pri Mercatorju je zgodba hujša. Tam je vlada nagradila občutno manjši delež ljudi. Vlada ga je prodala oz. recimo delno podarila točno tistim ljudem, za katere je Janša pred nekaj časa v govoru v parlamentu rekel, da so tajkuni. Torej jim je s podcenjeno prodajo Mercatorja omogočil dodatno tajkunizacijo oz. utrditev položajo. In zakaj vsa ta stvar zgleda na prvi pogled nelogična? Zato, ker smo zanemarili pomembno stvar. In sicer, kaj so Janša in njegovi podrepniki dobili od te prodaje. Nisem tako naiven, da bi mislil, da so pomembni posamezniki v vladi kar tako pod ceno prodali Mercator. No,no. Bodimo logični. Prej so bili prijatelji v istih interesih, nato je nekaj počilo med njimi in zdaj so razpadli na dva, med seboj sovražna pola. Da je Janša poln nepredvidljivih muh in lahko zvestobo “prijateljem” kar čez noč prelomi, je že dokazal z razpadom Demosa.
Zdaj se maščuje tako, da kaže na njih kot tajkune s katerimi je potrebno obračunati. No, saj so res tajkuni, vredni le moralne obsodbe saj jih na sodiščih zaradi slabo napisane zakonodaje tako ali tako ne bi mogli obsoditi. Vendar pa zato Janša, zaradi svoje spletkarske politične igre, ni prav nič večji junak.
V javnosti je otročje lahko uspeti s populističnim, “robinhoodovskim” diskurzom obračunavanja z grdimi bogataši, preko spreminjanja zakonodaje. Vendar, zakaj je ni spremenil že prej, ko še ni bilo toliko oškodovanj državnega premoženja? Zakaj šele sedaj nekaj poskuša, ko prijateljstva (beri, osebnih koristi) ni več? Enako seveda velja za vse vlade pred njegovo. Pa smo spet pri bogu in bradi.
Zdaj je očitno ocenil, da so koristi pri zbiranju političnih točk pomembnejše od še včerajšnje simbioze s tajkuni. Kljub vsej lahkosti te naloge z manipuliranjem z javnostjo, mu ni uspelo. Javnost ga je zelo dobro prebrala in mu ni nasedla, če sklepam iz zadnjih javnomnenjskih raziskav o priljubljenosti njegove vlade. Ah, saj res, spet berem le medije “kontinuitete”, sovražne vladi. Ne dvomim, da nam bo ob naslednjem propagandnem gostovanju na RTVSlo ob Vodušku, postregel z drugačnimi podatki.

december 20, 2007 Posted by | Slovenija | Komentiraj

Kenija – dežela safarijev

…sopare, revščine in zaprtih turističnih kompleksov. Na kratko.

Zdaj pa še na široko. Voila!

Gre za revno deželo, ki pa vseeno ni tako revna kot so njene okoliške sosede. Če mejiš na Etiopijo, Somalijo ali Tanzanijo, ti ni težko biti vsaj malo bogatejši. Ja, vem, cinizem.

Kenija je, tako kot večina Afrike, zamenjala kopico kolonializatorjev, od Portugalcev, Arabcev do Angležev. Zadnji so pustili še največji pečat na področju jezika, saj je angleščina poleg svahilija uradni jezik. Pustili so jim tudi svoj običaj vožnje po levi strani.

Let z Dunaja do Mombase traja okoli 8 ur. Leteli smo z African Safari Airways. Gre za švicarsko podjetje, ki poleg svoje letalske linije upravlja tudi s precejšnjim delom turistične infrastrukture v Keniji pod blagovno znamko African Safari Club (ASC).

Letalo je bilo precej zastarelo in neprimerno za tako dolgo relacijo. Osebje je bilo vse prej kot profesionalno. Kar naprej so “letali” gor in dol po letalu, da si imel občutek, da je nekaj hudo narobe. Zaračunavali so kar 3,5 evra za slušalke, če si si hotel krajšati čas leta s filmom, predvajanim na skupnih, out of time monitorjih.

Da je Kenija res v Afriki, ki se je, na žalost, drži sloves najbolj nerazvite celine, se pokaže kar kmalu, ko stopiš z letala. Tja smo prišli v jutranjem času. Kljub temu nas je takoj objela vročina in izjemna vlažnost. Papirji za vizo so se pod prsti kar mečkali od vlage.
Transfer od letališča do hotelov je trajal slabo uro in delno potekal tudi skozi Mombaso. Vozili smo se v starem, razjahanem avtobusu, nakrancljanem v barvah zebre, ki pa se vseeno in zdel tako zelo zanič, če si ga primerjal z ostalim voznim parkom.

Prizor razmer v katerih živijo domačini, je bil na trenutke zelo mučen. Hiše so spominjale na stare vrtičkarske lope in podrtije, smeti so razmetane povsod. Kljub temu, da je osebnih avtomobilov zelo malo (izven Mombase jih praktično ni), je bil na cesti popolni kaos, ki so ga ustvarjali za širino cest, občutno preveliki tovornjaki in kombijem podobni, prenatrpani taksiji. Smrad izpuhov iz starih motorjev se je širil povsod in postajal nevzdržen.
Ob cestah so se sprehajali predvsem mlajši ljudje. No, glede na povprečno življensko dobo, ki je okoli 55 let, se niti ne čudim, da je tako. Ženske so na glavah nosile bremena, tu in tam je bila kakšna tudi v celoti zakrita v muslimanska oblačila. Med sprehajalci nisem videl niti enega belca.

Po kulturnem šoku in vseh mukah, izzvanih z vizualnimi prizori, ki so bili preveč za razvajeno evropsko oko (v avtobusu so nekateri turisti kar vzdihovali ob vseh teh prizorih), smo prišli do hotelskega kompleksa. Pričakal nas je čuvaj (nisem prepričan ampak se mi zdi, da je bil tudi oborožen) in nam dvignil rampo.
Svet se je “za obzidjem” spet spremenil in postal bolj prijazen in urejen. Lepa okolica hotelskih apartmajev, kokosove palme, veliki bazeni, ležalniki, srkanje hladnih pijač.
Moja soba je bila takoj ob bazenu. V kompleksu so bile tudi makaki opice, ki so se zelo rade tihotapile v odprte sobe turistov z namenom iskanja hrane. In mačke, ki so se po cele dneve pretegovale po balkonih in upale na kakšen grižljaj. Hotelska hrana se mi je zdela zelo okusna, mogoče bi bila lahko malo bolj pekoča.
Pod kompleksom je bila morska obala. Ker je plimovanje morja tam precej izrazito, se v času oseke sploh ne da plavati v morju, saj se odmakne tudi do 200 metrov stran, če lahko zaupam svojemu občutku za razdaljo.
Hoja po okopnelem področju je zelo neprijetna. Ko pride plima, se da kopati le na določenih mestih. Morje je toplo oz. že kar vroče, kot bi bil v termah. Plaža je peščena in polna zoprnih prodajalcev oz. beach boys-ov, ki ponujajo safari aranžmaje ali spominke. No, ponujali so mi tudi travo in druge opojne substance: Hello my friend, do you wanna try real Kenya?
Peščena obala je strogo ločena s količki in vrvmi (glede na lastništvo), ki označujejo do kje lahko beach boysi ponujajo svoje storitve ali izdelke turistom. Nekateri hoteli imajo celo rezervirane ležalnike, ob katerih je tabla z imenom turista, ki mu pripada. Gibanje po področju, ki je v privatnem lastništvu hotelov, je domačinom brez dovolilnice prepovedano. Povsod se lahko vidijo čuvaji.

V ASC turističnem kompleksu imajo zelo zoprn način obračunavanja nakupov. Namreč, vse kar zapraviš, ti gre na račun, ki ga poravnaš pred odhodom. Do takrat pa moraš za vsak nakup nadležno podpisovati potrdila. Zakaj imajo tako, ne vem. Predvidevam pa, da ne zaupajo lastnemu osebju.

Podjetje ASC, ki zaposluje veliko domačinov, je očitno klasični kolonializator. Slišal sem pritožbe zaposlenih, da se je že zgodilo, da jim tudi po več mesecev niso dali plač, ki se pri hotelskem osebju gibljejo od 50 do 100 evrov. Zanimivo je bilo opazovati nekega predstavnika podjetja, ki je kot geštapovec vsak dan, ob obrokih, opazoval kako poteka delo. Kdo bi si mislil, da so Švicarji takšni mrhovinarji.

V kompleksu so bili povečini nemški penzionerji, družine in mogoče kje kak zaljubljeni parček. Tu in tam se je zaslišala tudi hrvaška ali slovenska beseda. Res je zoprno, da si vanj praktično zaprt vendar pa je tisto, kar te čaka zunaj precej dober argument, da vseeno ostaneš notri.
letališče pogled iz sobe plaža ob plimi plaža ob oseki eden izmed bazenov domačin pri mimohodu hotelskega posestva domačin pri klatenju kokosov bus za transfer turistov opice v turističnem kompleksu skoraj edina ponudba na letališču

Kenija je država izjemne etnične raznolikosti. Tam živi kopica plemen, od katerih sem pobliže spoznal le Masaje. Se znajo turistom najbolje prodati ali pa živijo na območjih, kjer je največ turizma, ne vem. Obiskal sem jih, ko sem se vračal s safarija. Zanimivi ljudje, ki se nikoli ne umivajo in pijejo mleko s krvjo živine. Hiše delajo iz živalskih iztrebkov. Pleme, ki sem ga obiskal, je “naredil” en moški in njegovih 10 žena. Tako so nam zatrdili. Zdaj svoj življenjski slog prodajajo turistom z vstopnino 10 evrov. Kaj hočemo, vsaka stvar ima svojo ceno. Tudi kultura in način življenja.

Domačini, ki živijo okoli turističnih središč, so na prvi pogled zelo prijazni. Vse skupaj pa pokvari občutek, da te gledajo le kot hodečo vrečo denarja, ki jo je potrebno vsaj malo olajšati.
Izmislili so si raznorazne “storitve” za katere zahtevajo napitnino. Tako je recimo na letališkem stranišču vedno prisoten nekdo od zaposlenih, ki kao briše tla. Prijazno te pogleda, odpre pipo in ti ponudi papirnate brisače. Če ga ne nagradiš z nekaj denarja, te opomni, da ima doma ženo in otroke, ki so lačni.
Zanimiva je tudi dostava kovčkov do sobe, saj jih nikoli ne pustijo na recepciji, da bi si jih lastniki sami odnesli do sob ampak jih vedno dostavijo sami zaradi napitnine. Če koga od zaposlenih vprašaš kje se v kompleksu kaj nahaja, ti vedno rade volje pokažejo ali odpeljejo. Seveda spet pričakujejo napitnino. Zato je krasna rešitev nakup enodolarskih bankovcev, ki jih potem deliš za napitnine, saj evro kovancev ne marajo preveč, ker je pri zamenjavi v njihov domači denar, šilinge, 50% provizija. Pa še cenejši so od evrov.
Ljudje so se mi zdeli bolj leni. Nikamor se jim ne mudi. Vse je pole,pole (počasi,počasi). Razumljivo, saj je ob taki vročini tudi težko delati. Tisti, ki pa sem jih videl delati, so delali zelo neučinkovito. Recimo, travo so kosili z nekimi mačetami in jo kasneje pobirali z rokami. Kanale so kopali kar na roke, kakšni gradbeni stroji.

Ko sem, kljub vročini in nelagodju, izstopil iz turističnega kompleksa in obiskal 15 minut hoje oddaljeno vas, je bila prva stvar občutek, da sem bogata, bela ovca med črnimi. Se mi zdi, da sem bolj štrlel iz povprečja kot punker z rdečo rokezo pred Namo ob dveh popoldan. Priznam, da sem si kar malo oddahnil če sem kje videl kakšnega belca. Upal sem, da se bo nadlegovanje vsaj malo prerazporedilo. 🙂
Na eni strani ženska, ki z rokami in stisnjenimi prsti, ki si jih je nosila k ustom, kaže, da je lačna in drži otroka v naročju, kot bi bila iz tiste stereotipne slike Afrike. Na drugi strani prodajalci raznoraznih spominkov, taksisti in ponudniki safari izletov. Vsi so se hoteli pogovarjati z menoj, me pozdravljali, mahali, se mi nasmihali. Ah.

Saj jih v določenem segmentu tudi razumem. Morajo biti vsiljivi, da lahko preživijo. Vseeno pa je nadvse zoprn občutek, ko veš, da vsi nekaj od tebe pričakujejo ali hočejo. Enemu je tudi uspelo, saj je padel dogovor, da me bo naslednji dan zapeljal v Mombaso za 10 evrov po osebi.

otroci masaji v tradicionalnih oblačilih Masaji na plaži doječa mati masajsko naselje

Je drugo največje mesto v Keniji (glavno mesto je Nairobi, dobrih 500 km stran). Je oddaljeno 12 km stran od kompleksa ASC, kjer sem bival. Mesto je pravzaprav otok.
S sopotnikom (ojej, do sedaj ga še nisem omenil 🙂 ) sva si hotela ogledati stari del mesta, kjer je tudi največja zanimivost, Fort Jesus (ne vem, v slovenščini verjetno Jezusova utrdba). Glede na to, da je vstopnina 800 šilingov oz. 9 evrov, sva šla raje naprej. Velik in visok, rumen, plesniv zid, ki je skrival neko vsebino (verjetno staro orožje), me ni prepričal.

Kmalu se je od nekod pojavil “vodič”, ki se je ponudil, da nama bo razkazal stari del mesta. Naj mu bo.
Šli smo mimo najstarejše mošeje do tržnice. Spet svinjarija vse povsod. Mesnico sem prej zavohal kot videl. Da ne omenjam smradu ribarnice, ki se je širil daleč okoli. Nekoliko bolj znosno je bilo na tržnici začimb in sadja. Glede na porazne higienske razmere si nisem upal ničesar poskusiti. Vseeno se nisem mogel vzdržati, ko mi je nek prodajalec ponudil v pokušino rdečkaste banane. Samo barva olupka je drugačna, okus je enak.

V starem delu mesta, kjer je tudi pristanišče, sem opazil veliko arabcev oz. muslimanov. Sploh mi je v oči padla majhna punčka, ki je bila od glave do pete oblečena v črno muslimansko obleko. Če to ni kretenizem?! Saj ni čudno, da bo potem, ko bo starejša, tulila, da so ji, ko ji bo nekdo rekel, naj jo sname, kršene verske pravice. My ass! Sistematično uničevanje ženske emancipacije. Če sem že pri muslimanih, moram povedati, da sem opazil veliko kamionov in celo kakšen tuk-tuk taksi, kjer je z velikimi črkami napisano Allah is great; Allah is my leader; Allah always knows how in podobno, kar ima še največjo sporočilno vrednost o verski zaplankanosti in konfliktnosti lastnika.

Samooklicani vodič naju je pripeljal nazaj do taksija in zahteval napitnino. Dala sva mu par evrov v kovancih, vendar seveda ni bil zadovoljen.

Lepši del Mombase je področje, kjer so banke in poslovne stavbe. Tu in tam se lahko opazi tudi kakšen urejen park, kjer se rado poležava v senci. Redki bogati prebivalci živijo za zidovi, kjer je ponavadi po vrhovih še speljana električna ograja.

Taksist naju je peljal mimo znanih, velikih slonovih oklov, ki so oklepali prometnico. Nadaljevali smo do hindujske molilnice, kjer sem za deset minutno vodenje po njej pustil zahtevano napitnino. 2 evra. Seveda je bil gospod hindujec-vodič razočaran, saj, kot že rečeno, ne marajo kovancev. Ko je videl, da imam bankovec za 5 evrov, ga je kar hotel. Nesramnost pa taka. Očitno mislijo, da pri nas denar raste na drevesih. Zgovarjal sem se, da sem mu dal slovenski evro kovanec, ki je zelo redek 🙂 . Da sem ateist sem pa tako ali tako govoril cel čas. Če bi bil med muslimani, bi slednje zamolčal.

Ko naju je taksist vrnil nazaj v kompleks, sem bil prav vesel, da se bom lahko oddahnil od vseh teh ljudi, napitnin in se vsaj malo ohladil v bazenu saj je bila vročina neznosna.
prizor s tržnice Mombasa - slonji okli Mombasa krave v nasmeteni senci hindujsko svetišče Fort Jesus del tržnice deklica z nasmeškom 11 hindujskih zapovedi prodajalna oblačil prodajalna pohištva

Že v letalu smo izpolnjevali formularje za vizo. Stane 50 dolarjev oz. 40 evrov. Glede na trenutno razmerje med evrom in dolarjem, jo je torej najbolj plačati v dolarjih.

ASA je dvodnevne safarije organiziral za 270 evrov, kar je absolutno preveč. Srečala sva še dva Slovenca, simpatičen starejši par in mu predlagala, če gremo skupaj do beach boys-ov in skušamo najti kaj cenejšega. Tako smo se skupaj odpravili na plažo in rezervirali safari za dva dni v nacionalnem parku Tsavo East za 140 evrov po osebi. 50 evrov je bilo potrebno plačati takoj, ostalo pa ob odhodu. Moram reči, da so glede safarija beach boysi pošteni in se držijo dogovora, čeprav bi najprej pomislil drugače. Hecni so, kaj vse so se spomnili pri svojem prepričevanju turistov. Vsakič pokažejo uradna dovoljenja za organizacijo in priporočila prejšnjih potnikov v primernem jeziku. Tudi naših v slovenščini.

Cene safarijev so torej odvisne tudi od tega kdo jih organizira in kaj vsebujejo. Najdražji so tisti, ki vključujejo letalske prevoze. To so seveda manjša letala. Začetna cena je 500 evrov, zgornje meje pa ni. Za tiste polne denarja, se najdejo razkošni safariji tudi po 14.000 dolarjev.

Šilinge so najbolj ugodno menjali na letališču. Še največ sem jih uporabljal za nakupe spominkov pri domačinih ali pri storitvah na safariju. Cene v turističnih kompleksih so v evrih in so izjemno visoke, saj vedo, da si bo, zaradi higiene ali varnosti le redko kdo upal iti ven in si kupiti kaj, kjer to delajo domačini. K sreči voda ni draga. 0,65 evra za liter. Njihovo pivo, Tusker, ima zelo razredčen okus in je lahko tudi po 3 do 4 evre. Celo deci rdečega italijanskega vina (da je italijansko in ne afriško sem zvedel šele kasneje, grr!) sem na safariju plačal 4 evre.

Ker imajo v Keniji drugačno električno napetost, je potrebno kupiti adapter. Da se ga tudi izposoditi. Potrebno je položiti 500 šilingov, ki jih ob vračilu adapterja vrnejo.

tečajnica

SAFARI

Jezen slon

Tsavo East je zelo velik nacionalni park, ki meri skoraj dve tretjini Slovenije. Videl sem slone, zebre, žirafe, gazele, noje, pavijane, cel kup nekih lepih ptic, zelo od daleč tudi levinjo z levčkom. Levi so pa tako ali tako preveč leni, da bi se kar tako potikali okoli. Sicer bi si želel videti še več, vendar bi zato moral iti precej dlje, v drug park in globje seči v žep. Kdor si želi obiskati z živalmi res zelo obljuden park, mu svetujem Maasai Maro, ki je podaljšek tanzanijskega Serengetija. Saj veste, Serengeti je tisto znano področje, kjer v večini snemajo tiste dobre dokumentarce o živalih.

Pokrajina Tsavo je bila zelo lepo zelena, saj je zdaj tam deževno obdobje. Kombinacija čudovitih, pahljačastih dreves, poraščenih gričev na eni strani in nepregledne, na trenutke rdeče ravnice na drugi strani, ki skrivajo kopico simbiotičnega življenja, je bila zame nekaj popolnoma novega in navdušujočega. Sploh, če jo gledaš z varne distance, za ograjo ali iz safari kombija.
Prvi dan smo zaključili v simpatični leseni koči “Red elephant lodge”, kjer smo tudi večerjali ob pristni, afriški glasbi, ki so jo v živo igrali trije domačini. Spali smo v mrežah proti komarjem.

Prvi dan bivanja v Keniji, se mi je zgodila zelo neprijetna stvar. Stopil sem na kačo. Prav čutil sem njeno mehko telo pod peto. Ne vem sicer katera vrsta kače je bila, vendar mi je že pogled na njo, kako se mi zvija pod nogo, bil dovolj za krik groze. Vseeno si po tej grozni izkušnji ne bom zapomnil Kenije. Najbolj mi bo ostalo v spominu tisto napeto čakanje v safari kombiju, da bom lahko kje videl kakšno žival pri njenem vsakodnevnem opravilu. Zdaj mi je mogoče žal, da nisem le segel globje v žep in izbrskal še evrov ter si privoščil safari v Maasai Mari. Enkrat se živi. Zdaj imam že več izkušenj. Hakuna Matata. Jambo!

december 19, 2007 Posted by | Potovanja | 5 komentarjev

Sem že doma

Včeraj sem se po 12 urnem transportiranju telesa, pozno zvečer le prikrevsal domov iz Kenije. Uh, tukaj pa je mraz. Padec v temperaturi je bil več kot očiten. Tam je bilo okoli 30 stopinj in še kaj čez pri 70% vlažnosti, tukajšnji welcome pa snežni metež, ko sem se vozil z Dunaja.

Zdaj zbiram vtise, sortiram slike in razmišljam kaj napisati o Keniji v glavnem postu. Obljubljam ga čim prej. Na žalost se ni bilo mogoče sproti javljati, saj je dostop do interneta tam precej redka in draga dobrina (10 minut /evro). 

Občutki so vsekakor izraziti, saj je nemogoče, da bi te ta država pustila popolnoma ravnodušnega. Po eni strani sem vesel, da sem doma, saj sta bili vročina in vlaga res neznosni, po drugi pa me je groza tega mraza in teme. Nikoli prav 🙂 .

Obleke mi smrdijo po repelentu. Vseeno pa na žalost ni šlo brez pikov komarjev. Na dvodevnem safariju sta me pičila dva. Če sta mogoče bila okužena z malarijo, se kmalu vidim z zdravniki.

december 16, 2007 Posted by | Potovanja | 1 komentar