Janševa Demokracija

 Vam je že kdaj prišel pod roko tednik Demokracija? Ne, meni tudi ne. Do včeraj, ko sem ga, na veliki Petrolovi črpalki v Šiški prvič, po naključju, vzel v roke, saj se je razkazoval na najbolj izpostavljenem mestu s kričečimi, velikimi, rdečimi črkami: Nadzorovani Slovenci v tujini. Tako mi je pritegnil pozornost in sem začel z listanjem. Da se to ne počne, če časopisa ne kupiš, sem zanamaril. Časopis (2,5 evra) sem na koncu vseeno kupil skupaj z ego jogurtom, (1,65 evrov- oderuhi!). Pozorno sem gledal, da ni nikogar v vrsti, saj bi lahko mislili, da sem Janšev slednik.

NADZOR SLOVENCEV V TUJINI 

Kakšen nadzor imajo v mislih v naslovni temi, je seveda jasno. Ena izmed najboljših mobilizacijskih tem Janševih privržencev, ki mentalno še vedno živijo v rajnki, svinčeni in oh in sploh hudi Jugoslaviji, so seveda, vedno aktualni komunistični zločini. Tokrat je bilo na vrsti pisanje o total(itar)nem spremljanju Slovencev v tujini. Saj veste tisto: “bilo kuda, UDBA svuda”. Verjetno bi jo našli tudi na Luni.
Komunistično spremljanje naj bi bilo celo v času DEMOS-ove vlade. Mogoče celo danes, s strani levice, saj se je avtor članka podpisal le z začetnicami imena in priimke. 😀
“Komunisti so svojo ideolgijo utemeljili na sovraštvu. Bistvo komunizma je bilo sovraštvo in umor. Ubijali so in sovražilli. Politična psihopatologija, državni terorizem, protičloveško delo…” S takimi pompoznimi izjavami se pisec predaja užitkom lastnega sovraštva in željam po ukvarjanju s temo, ki bi se zdela, kot da nalašč prikriva zdajšnji, aktualni čas in njegove totalitarne podobnosti vladajočih. Če živimo v času, ki se mu uradno reče demokracija, še ne pomeni, da je temu res tako in da smo lahko z njo avtomatično zadovoljni že zato, ker komunizma ni več.
Če mi tako odgovarja in imam veliko družbeno moč, lahko jabolko poimenujem tudi za hruško, pa kaj. Vedno se bo našlo dovolj ljudi, ki mi bodo ob dobri strategiji manipuliranja, verjeli. Človek bo vedno le človek, ne glede na vsiljeno interpretacijo sistema. Protikomunizem je lahko enako totalitaren, kot komunizem. Če je že kaj politično psihopatološkega, je neprestano ukvarjanje in prežvekovanje enega in istega obdobja mrtve zgodovine. Hecno je, da se z njo goreče ukvarjajo tudi tisti, ki sploh nimajo direktne povezave. Le kaj jih žene da vedno znova in znova najdejo motiv, saj že vsi vse vemo o tistih časih in nihče očitkov javno sploh ne zanika ?

GEJI KOT RAKRANA DRUŽBE 

Geji so rakrana današnje družbe in so celo nevarnejši od teroristov, meni ameriška političarka Sally Kern. V rubriki Pogledi se s tem celo strinja komentator Gašper Blažič, saj pravi, da ima omenjena gospa v marsičem prav. Kdo je Gašper Blažič, ne vem. Leseni križ, ki ga na sliki nosi, bi lahko veliko povedal o njegovem svetonazorstvu.
Zaradi baje kontroliranih medijev s strani gayevskih lobijev, naj bi se v družbo vsililo mnenje, da je homoseksualnost nekaj povsem normalnega in naravnega. Tako razmišljanje naj bi dolgoročno pomenilo konec zahodne civilizacije.(?) To, nadaljuje Gašper z lesenim križem, naj ne bi pomenilo, da moramo homoseksualce preganjati ampak da je potrebno v javnosti jasno in glasno razčistiti, kaj je dejansko naravno. Zaradi izkušenj psihoterapevtov, psihologov in celo duhovnikov z istospolnimi osebami, nadaljuje Gašper, naj bi hipotezo o normalnosti homoseksualnosti lahko hitro ovrgli.
Bi bilo potrebno spet homoseksualnost dati med bolezni, Gašper? Seveda to ne bi pomenilo preganjanja (da bi si najbolj vročekrvne homofobne glave to lahko razlagali kot opravičilo fizičnemu nasilju, se avtor ne sprašuje) ampak zgolj klinično sliko bolezni zato, da bi bile raznorazne homofobne glave zadovoljne in da bi, zaradi potreb po pravilnih interpretacijah normalnosti, vedeli kam z nenormalnostmi. Nič hudega, če bi s tem prizadeli na tisoče in tisoče ljudi in jih spet spravili med pojme, pristojne institucijam. Bolje to, kot prizadeti tisoče in tisoče homofobov pa čeprav za njih nihče ne reče, da so bolniki ali vsaj zlovešči ljudje.
Ker se medijski prostor zapira oz. ker se dogaja medijski terorizem, naj bi se tistim, ki mislijo kot naš lesenokrižni Gašer, krivično odvzela pravica do javnega medijskega prostora oz. se nad njimi vrši “medijski umor”.
Ja, dragi Gašper, to je res grozno. Huje, kot če te čez noč razglasijo za bolnika.
Kot kaže so gayi s svojimi domnevnimi lobiji prevzeli vlogo groznih komunistov in zdaj oni kontrolirajo medije, predvsem Dnevnik. Očitno javne ankete, ki med vsemi t.i. marginalnimi skupinami pri vprašanju koga bi imeli za soseda, gaye dajejo na samo dno, še niso dober izplen za razne Gašperje. Naj svoje opravijo še raznorazne institucije, tako, da gayev sploh ne moremo imeti med normalnimi sosedi.
Tam nekje na oddelku med psihično motenimi: Ah, pustite ga, ta ima homoseksualni sindrom. Je terorist že dobil današnjo dozo lobotomije in slik golih žensk?

SPOMLADANSKI VRH EU

Tednik nam tudi predstavi spomladanski vrh EU, ki mu predseduje Slovenija s sliko, kjer izstopa Janez Janša s sledečim besedilom: “Prvič v zgodovini EU je vrh evropskega sveta vodil premier ene od novih članic poveza.” No shit! It`s breathtaking!

TONE ROP IN MILAN  M. CVIKL

Tednik o Tonetu Ropi in Milanu M. Cviklu zapiše : “Oba sta častihlepna, arogantna, eksplozivna in kot taka neprimerja za politika. Milan M. Cvikl se je javnosti zaradi svojih strupenih izjav priskutil. Še tisto kar naj bi pametnega povedal, naj bi s svojo aroganco izničil, zato ga le redkokdo še posluša.”
Še dobro, da tednik, čeprav se imenuje Demokracija, ni tisti, ki postavlja poslance v DZ, saj bi v tem primeru gledali same prijazne ljudi, ki bi po “grims-irglsko” kimali voždu. Ker strupenih izjav in ljudi, ki jih nihče ne jemlje resno, ne bi bilo, saj bi se vsi o vsem strinjali, bi lahko razpustili parlament in prepustili voždu doživljensko vodenje Slovenije, Demokracija pa bi nam bila obvezno čtivo. Ah, kako bi nam fajn bilo v tej dolini šentjanševski.

PRESTOLNICA IN JANKOVIĆ 

Prestolnica naj bi bila v betonu in smogu, pravi naslednji članek, ki kritizira Jankovića in mu očita, da raje posluša privatne investitorje kot mestno politiko planiranja. Ni postavil novega stadiona, čeprav ga je obljubil do leta 2008. Narejen bo šeleeee leta 2010.
Ti, ti Janković, le kako si upaš zamuditi s stadionom celi dve leti. To je vendar nezaslišano! Ampak, če smo pri nepomembni pediatrični kliniki zamudili vsaj desetletje, bomo pa še preživeli ti dve leti pri nadvse potrebnem stadionu.
Ampak, vseeno, če ne bi bilo Janakovića, bi se vse bolj razpadajoča Ljubljana spremenila v Jazbinškovo vrtičkarsko naselje nizkih barak, kozolcev in polj koruze in zelja. Dokler se ni pojavil Jankovič, se v Ljubljani ni tako gradilo že vsaj 20 let. Ljubljana je zelo potrebna temeljite prenove in osvežitve. Upam, da bo Zoki uspel obračunati z vsemi metalci polen, ki težijo zgolj zaradi teženja.

INTERVJU Z NOVOMEŠKIM ŠKOFOM 

V tedniku so mu posvetili velik plakat. Mogoče zato, da ga verniki lahko obesijo na steno. Nekaj podobnega smo tudi mi, ko smo bili mulci, delali s plakati v reviji Bravo ali podobnimi mladinskimi časopisi.
“Strah božji izginja, zato moramo biti pripravljeni na vse“. S takimi svarilnimi besedami, dramatičnega prizvoka, se začne intervju z novomeškim škofom Andrejem Glavanom. Povedano drugače; ker je potrošništvo vse večji konkurent RKC, se lahko zgodi marsikaj. Seveda se škof boji za ugodne družbene pozicije RKC. Kaj še ni bilo dovolj vrnjenega premoženja? Bi radi še več človeških duš ? Če vam potrošništvo krade člane, še ne pomeni, da nam grozi Sodoma in Gomora. Edina stvar, ki človeštvo lahko uniči je okolje, ne pa neizpolnjeni vatikanski načrti pri pridobivanju novih članov. Btw, se tudi vam zdi, da se je v teh dneh cerkvenih medijskih pritiskov zaradi velikonočnih praznikov, medijski prostor spremenil v eno veliko spovednico?
Eno izmed prvih vprašanj intervjuvancu: Ste imeli kdaj kaj težav s komunistično politično policijo?
“Rekatolizacija ima negativen prizvok, ki kaže na neko vsiljivost, celo nasilje. Pa ne gre za vsiljivost, ampak za ponudbo in našo dolžnost, ker smo prepričani, da ima Kristus veliko povedati sodobnemu človeku, a ga ta ne pozna in zaradi nepoučenosti odklanja”
Če ima Jezus veliko za povedati, naj pove, vendar ne preko kalkulacijskih posrednikov, ki imajo manj z Jezusom, kot imam jaz, ateist. Saj kar naprej trdijo, da je nekaj posebnega, bog. Torej, naj že enkrat najde pot, da spregovori. Če nič drugega naj to naredi vsaj zato, da RKC izgubi vlogo posrednika, interpretatorja njegovih besed. Ja, vem, se mi že meša. Celo verjel bi v Jezusa samo, da se znebim RKC. 😀
Družina Strojan: “S tisto družino je bilo, kolikor vem, veliko problemov, zato z drugimi Romi ni veliko povezana in je živela osamljeno. Predvsem pa se je zaplet preveč spolitiziral. Ni šlo za povsem običajno romsko družino, saj je bila v ozadju zelo obremenjujoča preteklost.” Tudi veliko ljudi v moji ulici jo ima, pa si zato ne jemljem pravice vzemati njeno izvrševanje v svoje roke, kot je to naredil dolenjski “vaškostražni” živelj. Se pa zavedam, da je težko očitati napake svojim rednim obiskovalcem maš.
“Žal pa mi je, da so bili Romi udeleženi pri nekaterih vlomih v župnišča“. Meni pa je žal (no, ja), da so pri vseh ostalih vlomih v župnišča, bili udeleženi neromi. Ampak, zakaj bi te posebej omenjali, saj ne štejejo.

Jogurt mi je neprimerno bolj teknil.

Škodljivost Biblije

Katolicizem temelji na Bibliji, torej Stari in predvsem Novi zavezi. Biblija v mnogih svojih segmentih vsebuje mnoge etične bisere, kot je npr. 10 Božjih zapovedi. Sicer se, prevedeno v praktično življenje, zdijo na trenutek tudi utopične ampak recimo, da je v tem, da se lahko z njimi kroti širše ljudske množice, veliko pozitivnega. Stvar se nekoliko izrodi, ko katoliški ideologi začnejo te zapovedi predstavljati kot neko svojo ekskluzivo, njihovo ideološko last. Ko jih poslušaš hitro dobiš občutek, da tisti, ki niso verni pač ne vedo veliko o njih, kar pomeni, da jih tudi večkrat kršijo. V resnici pa gre seveda zgolj za zdravo pamet in v njih ni ničesar božjega.

Če so Božje zapovedi nekaj pozitivnega, Biblija vsebuje še več negativnega, sploh stara zaveza (judovstvo), ki je na trenutke tako krvava, da se skoraj kri cedi med platnicami. V njej se poveličujejo grozodejstva, vojne in nečloveškosti, ki da so po volji Boga: genocid, ugrabitev, klanje otrok, žena in starcev, posilstva, barbarske metode morjenja, krvavo iztrebljanje drugače mislečih, usmrtitve prešuštnikov, homoseksualcev, vedeževalcev in drugih, ki niso bili po volji duhovščine, ko je Biblija nastajala.
Kriminalna, okrutna dejanja, ki so v nasprotju s človeškim dostojanstvom so torej prikazana kot volja Boga ali pa so bagatelizirana.

Čarovnice:
Čarovnice ne puščaj pri življenju (2 Mz 22,17)

Kdor govori “proti Bogu”:
Pelji preklinjevalca ven iz tabora in vsi, ki so ga slišali, naj mu polože svoje roke na glavo in vsa občina naj ga kamenja..( 3 Mz 24,14)

Drugače verujoči:
Varuj se, da ne skleneš zveze s prebivalci dežele, v katero prideš, da ne postanejo past v tvoji sredi! Temveč podrite njihove oltarje, razbijte spomenike in posekajte njihove svete kole. (2 Mz 34,12-13)

Tudi v 2. Petrovem pismu je mogoče najti krvavo hujskanje proti drugovercem:
Ti svojeglavci, podobni brezumnim živalim, ki so že po naravi rojeni zato, da jih lovijo in pobijajo. (2 Pt 2,12-13)

Od časa do časa je v Bibliji predajanje morilski sli, ki jo podtikajo Bogu:
S krvjo upijanim svoje puščice in moj meč bo jedel meso: s krvjo pobitih in ujetih, z dolgolasimi glavami sovražnika. (5 Mz 32,42)

Prešuštniki:
Če kdo prešustvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usmrčena, prešuštnik in prešuštnica. (3 Mz 20,13)

Homoseksualci:
Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo: naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju. (3 Mz 20,13)

Neposlušni do duhovnika:
Človek pa, ki bi predrzno ravnal, tako, da ne bi poslušal duhovnika, ki tam opravlja službo Gospodu, tvojemu Bogu, ali sodnika, ta človek mora umreti. ( 5 Mz 17,12)

O neposlušnih otrocih:
Če ima kdo trmoglavega in upornega sina, ki ne posluša ne očetovega ne materinega glasu in ju ne uboga, čeprav ga strahujeta(!), naj ga oče in mati primeta in peljeta k mestnim starešinam, k vratom njihovega kraja. Rečeta naj starešinam njihovega mesta: “Ta najin sin je trmoglav in uporen, ne posluša najinega glasu, požrešnež je in pijanec(?).” Potem naj ga vsi možje njegovega mesta posujejo s kamenjem, da umre..(5 Mz 21,18-21)

O poslušnosti Bibliji:
Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj! (5 Mz 13,1)

Drugi Vatikanski koncil je leta 1965 v svoji dogmatski konstituciji o Božjih razodetjih deklariral naslednje:
Od Boga razodeta resnica, ki jo vsebuje in poseduje sv. pismo, je bila zapisana po navdihnjenju Svetega Duha. Knjige stare in nove zaveze v celoti z vsemi njihovimi deli ima sveta mati Cerkev na temelju apostolskega verovanja za svete in kanonične, in sicer zaradi tega, ker so napisane po navdihnjenju Svetega Duha…in imajo torej Boga za avtorja ter so kot takšne izrečene Cerkvi. Pri sestavljanju svetih knjig je Bog izbral ljudi, ki jih je tako naravnal, da so ob uporabi svojih sposobnosti in moči – na temelju njegovega delovanja v njih in po njih – kot resnični avtorji zapisalo vse to in samo to kar je on hotel. Ker moramo torej vse to, kar trdijo navdihnjeni avtorji ali hagiografi, imeti za trditve Svetega Duha, zato moramo izpovedovati, da svetopisemske knjige zanesljivo, zvesto in brez zmote učijo resnico, ki jo je Bog hotel imeti zaradi našega zveličanja zapisano v sv. pismu. Tako je “vse od Boga navihnjeno pismo koristno za pouk, za prepričevanje, za poboljšanje in za vzgojo v pravičnost, da bi bil božji človek popoln, za vsako dobro delo pripravljen” (2 Tim 3, 16,17).

Temu sledi tudi veljavni Katekizem katoliške Cerkve, kjer je zapisano:
Stara zaveza je nepogrešljiv sestavni del Svetega pisma. Njene knjige so od Boga navdihnjenein ohranjajo trajno vrednost, saj Stara zaveza ni bila nikoli preklicana. Kristjani spoštujejo Staro zavezo kot resnično božjo besedo.Cerkev je vedno odločno odkljanjala misel o zavračanju Stare zaveze, kakor da bi z nastopom Nove zaveze postala neveljavna in nepotrebna. ( 121 in 123)

Seveda teologi takoj hitijo razlagati, da je potrebno Biblijo dojemati v prenesenem pomenu. Še najraje imajo “konteks časa”. Ni mi sicer jasno, kako naj si genocid, mučenja, poboje in umore razlagam v prenesenem pomenu in knjigo, ki jih celo predpisuje, jemljem kot avtoritetno pri lastnem svetonazorstvu. Kljub vsemu obstajajo ljudje, ki genocid opravičujejo z Biblijo.

Tako je recimo pokojni predsednik Hrvaške Tuđman v svoji knjigi “Zmote zgodovinske resnice”, v opravičilo za genocid nad narodnimi manjšinami, skicujoč se na Biblijo, zapisal:
Zgodovino človeštva je vedno spremljal fenomen nasilja. Genocid je naravni fenomen, ki je v skladu s človeško-socialno in mitološko-božansko naravo. Genocid ni samo dovoljen ampak se ga celo proporoča. Nadalje je vsemogočni Jehova s svojimi lastnimi besedami genocid vedno priporočal takrat, kadar je koristen za preživetje in za na novo ustoličeno oblast kraljevstva izvoljenega ljudstva ali za njegovo ohranitev kot tudi za širjenje svete vere.

Obstaja tudi narod, ki svojo genocidnost opravičuje z Biblijo. Judi oz., kot radi sebe samovšečno poimenujejo v Bibliji, od Boga izvoljen narod, so ob ustanovitvi današnjega Izraela zaradi vloge zgodovinske žrtve, ki jim je dala pravico do “preživetja”, pahnili na milijone drugih v večno bedo. Sicer pravijo, da so se pahnili kar sami (??) ampak to je že druga zgodba, ki pa vseeno ima svoj zlobni izvor v Bibliji.

Nihče ne ve, kako indoktrinacija z biblijskimi pripovedmi v zgodnjem otroštvu odseva preko otrokove podzavesti. Ta jim že pri verouku grozi z večnim pogubljenjem v peklu. Kako katoliška cerkev pojasni otrokom večni pekel, je zelo jasno zapisano v enem izmed njenih veroučnih učbenikov iz leta 1969:
Pogubljeni v peklu trpijo nepopisne muke, najhujša kazen pa je, da so na veke ločeni od Boga. Neprestano jih peče vest in muči neugasljiv ogenj. Pekla ne bo nikoli konec.

Kako na takšne grožnje reagira nežna otroška psiha in kako potem tak otrok gleda na duhovnika? Verjetno kar naenkrat postane odrešenik in to prepričanje se vleče skozi celo njegovo življenje.

Zelo dober primer takega indoktriniranca je poslanec NSi Alojz Sok, ki mu gredo očitno zelo na živce ovadbe slovenskih duhovnikov za pedofilijo, saj je pred kratkim javno izrazil protest, ker se njegove “poduhovljene zvezde” bremeni za kaj takega. Če nekdo ni kriv ima vse možnosti dokazati svojo nedolžnost. Izražati protest, ker država opravlja svoje delo, je zelo neokusno, sploh s strani poslanca, ki je bil izvoljen ravno zato, da omogoča funkcioniranje države, ne pa da se postavlja na stran nekoga, brez da bi se postopek sojenja z dokazovanjem krivde oz. nedolžnosti sploh začel. Taki ljudje so nevarni za demokracijo, sploh ko sedijo v njenih nederjih.

Nihče tudi ne ve, kako vplivajo mračni napotki Biblije na odgovorne v državi (no, kako vplivajo na gospoda Soka vemo), družbi in seveda cerkvi. Namreč, Katekizem katoliške cerkve pravi:
Državljan je po vesti dolžan, da ne sledi predpisom državnih oblasti, kadar te odločbe naspotujejo odločbam evangelija.

Kanon 211 Zakonika cerkvenega prava določa, da imajo vsi verniki dolžnost si prizadevati, da se bo božje oznanilo odrešenja bolj in bolj širilo po vseh krajih zemlje.

Kaj bi se zgodilo, če bi neka oseba recimo ubila homoseksualca in se pri tem sklicevala na Biblijo? In če bi takemu človeku sodil državni sodnik katoliške vere? Seveda bi bil obsojen, vendar sem prepričan, da bi se verjetno vsaj pri komu pojavile skomine po nekih drugih časih, ko so take “heretike” kaznovali po določilih Biblije.

Ne bom nikoli pozabil Rodeta, ki je na vprašanje novinarke, kako gleda na homoseksualce, začel recitirati Biblijo in se je ustavil v tisti točki, kjer ta predvidi smrt. Srhljivo! Se je ustavil zaradi lastne prepričanosti, da si smrti ne zaslužijo ali pa misli drugače in se je ustavil zaradi prisile časa v katerem se nahaja?

Delno povzeto po Sobotni Prilogi (10.7.2004)

V ljubem miru nam je dogočasno živeti

 Očino je res veliko resnice v tem, da ko je človek na oblasti pravzaprav zgubi občutek za dejanske probleme ljudi, ki jim vlada ampak postane del sistema, ki ima svoj ustroj in logiko. Vsaj tako se mi zdi, ko prebiram Sobotno prilogo, ki povzame stališča Zbigniewa Brzezinskega, ki je pred senatnim odborom za zunanjo politiko neusmiljeno napadel bližnjevzhodno politiko Bele Hiše. Namreč, mož je bil nekoč Carterjev svetovalec za nacionalno varnost.
Očitamo mu sicer lahko kar nekaj dvojne morale, saj je prav on v sedemdesetih letih začel mobilizirati mudžahide (med njimi je bil Osama bin Laden), ki naj bi zrušili prosovjetski režim v Afganistanu. Recimo, da zato, ker je bil nekoč na oblasti pozna današnje metode in trike dela ameriške zunanje politike.

Ker ZDA niso našle orožja za množično uničevanje v Iraku (verjetno je, da ga niso niti iskale saj so vedele, da ga sploh ni tam) so pentagonski jastrebi vojno predefinirali v “ideološki spopad našega časa”. Torej nekaj podobnega kot spopad z nacizmom ali stalinizmom. Da gre za perverzno posploševanje govori dejstvo, da zgolj manjši del muslimanov podpira islamski terorizem in da ni jasno skristaliziranega sovražnika.

Vojno v Iraku je Brzezinski v svojem nastopu pred senatom razglasil za zgodovinsko, strateško in moralno polomijo s katero so ZDA spodkopale svoj ugled v svetu. Naftno imperialistične ambicije ZDA, ki so se začele z lažiranimi podatko o iraškem orožju za množično uničevanje so še bolj destabilizirale Bližnji Vzhod. Ker v Iraku ne gre vse po načrtih, v Pentagonu zaradi potreb javnosti iščejo krivca za polom. Med najbolj priročnimi se zdi Iran (celo slovenska politika verjame temu, saj je med novemberskim obiskom Janše v Saudski Aarabiji in Kuvajtu bilo slišati, da prav kvarni vplivi iz soseščine motijo Američane pri “zgodovinskem demokratiziranju” Iraka).

Brzazinski je opozoril senatorje na zapis v New York Timesu januarja 2006, ki govori o zasebnem srečanju Busha in Blaira dva meseca pred napadom na Bagdad in temelji na pričevanju britanskega diplomata, ki je sodeloval pri pogovoru. Bush je Blaira opozoril, da z orožjem za množično uničevanje v Iraku slabo kaže in da si bo potrebno izmisliti neke druge razloge za napad. Bush naj bi omenil tudi več rešitev.
“Nekatere med njimi so bile naravnost neverjetne…” je povedal Brzezinski toda senatorjem potem ni razkril več podrobnosti.

Nastop Brzezinskega začuda v javnosti sploh ni odmeval. Še najbolj se je nanj odzvala skupina 22 najuglednejših ameriških fizikov, med katerimi je tudi ducat nobelovih nagrajencev, ki je skoraj v nekakšnem obupu naslovila pismo na kongres. Kongresu so predlagali, naj po hitrem postopku spejme zakonodajo , ki bo predsedniku ZDA omejila pristojnosti pri uporabi jedrskega orožja proti državam, ki tega orožja nimajo v svojih arzenalih.
In zakaj so fiziki zagnali tako paniko? Ker je Bush 18 aprila lani javno izjavil, da je “jedrski udarec po Iranu ena od možnosti, ki so zdaj na mizi.”
Če bi se to res zgodilo, bi uporaba umorila več 10.000 ljudi v hipu, pa ne samo v Iranu ampak tudi v soseščini. Da vplivov na že tako ali tako načet ekosistem ne omenjam. Še huje, verjetno bi tudi Iran udaril nazaj, saj ima rakete s katerimi lahko udari po ameriških zaveznicah na Bližnjem Vzdodu, predvsem Izraelu. In potem rekcije Izraela, ki ima ravno tako jedsrko orožje…..Pošastni scenarij!

Dejstvo je, da je Busheva vlada v zadnjih petih letih temeljito spremenila svojo jedrsko politiko, brez vednosti kongresa in ameriške javnosti. Vse bolj se briše distinkcija med jedrskim in konvencionalnim orožjem.

Na potezi je ameriški kongres, ki mora ustaviti to poglabljanje v vse večji svetovni kaos in morijo. V Evropi pa predvsem del t.i. nove Evrope, ki je leta 2003 nekritično privolila v okupacijo Iraka. Torej tudi, sramota, Slovenija.

Kaj je sreča za moža? Žena, ki kuhat zna

Tako ugotavljajo v Sobotni prilogi, kjer so postavili nekaj zelo zanimivih vprašanj.

Okrog sedmih zjutraj so avtobusi mestnega prometa v Ljubljani polni žensk, ki se vozijo na delo. V kolonah avtomobilov, ki prehitevajo te avtobusa pa povečini sedijo moški. So ženske bolj varčne, bolj ekološko osveščene? Ali pa so jutranje potnice zadnje predstavnice pristnega delavskega razreda v glavnem mestu?

In kakšne so ugotovitve? Ženske so v letu 2004 v povprečju dosegle 93% plač moških, kar naj ne bi bilo slabo za povprečje EU. V letu 2003 je bilo delovno aktivnih kar 85% mater z otroki, kar je največ v EU. Najmanjša razlika je bila v uradniških poklicih: 94 %.
Boljše plačana delovna mesta praviloma narekujejo “moške vzorce zaposlitve”. Torej intenzivna požrtvovalnost za kariero, zelo dolg delovnik, nadure, delo ob koncu tedna. Takim vzorcem zaposlitve ženske seveda lahko sledijo vendar ne več, ko postanejo matere, saj na njih pade večji del družinskih obveznosti. Kljub temu, da so se ženske sprijaznile s “predpisano” vlogo v družini jih vse več odlaga rojstvo.

Po reviji Manager, je med 100 najbogatejših Slovencev prva ženska na 14. mestu.

Feminizirani poklici, ki so ponavadi podaljški družinskih opravil, so na trgu dela manj cenjeni, kar je nelogično, saj skrb za drugega visoka tehnologija ne bo mogla nikoli opraviti. Ženske so medicinske sestre, negovalke, varuške, vzgojiteljice, kuharice, moški pa so zdravniki, kuharski mojstri, ravnatelji..

Večina moških bo rekla, da diskriminacije ni. Tisti, obremenjeni s tradicijo in katolicizmom bi jih seveda posadili za štedilnike. Čeprav naj bi se razlike med višinami plač izboljševale, bo verjetno preteklo še veliko časa, da bodo razlike zanemarljive. Če sploh kdaj. Najprej bo potrebno začeti s spreminjanjem zakonodaje o porodniškem dopustu (pol materi, pol očetu) in se otresti vseh katoliških pogledov na to problematiko, ki so s to vlado spet nekoliko bolj aktualni. Vendar bo to težko, če bo v parlamentu, kjer se sprejemajo zakoni, malo žensk.Torej se bodo morale bolj zmigati tudi same in večkrat kandidirati za politične funkcije in ne zgolj pasivno opazovati dogajanje. Žal je pri nas še kako veliko žensk, ki so prevzele moški način vrednotenja in nimajo v sebi nič takega, kar bi odražalo pravo žensko naravo. Še huje, nekatere celo same negativno gledajo na večjo pojavnost žensk v javnem življenju in avtomatično bolj zaupajo moškim.

Nekako velja pravilo, da manj ko je ženska emancipirana, bolj je všečna moškim. Če se samo spomnim na javne razprave v času referenduma o oploditvi z biomedicinsko pomočjo, ko so nekateri trdili, da mora biti z žensko nekaj hudo narobe, če si ne more najti moškega, je omenjeno pravilo še kako resnično.

Bolj ko bo družba odprta do družine vendar ne na način da ženske “v duhu tradicije” posadi za štedilnike ampak da družinske obveznosti bolj prenese tudi na moške, manj skrbi bo za slovensko rodnost.

Žižek party

Sem se prav nasmejal, ko sem v Mladini zasledil novičko, da ima naš priznani filozof, ki ga žal bolj cenijo v Argentini kot pri nas, po sebi poimenovano zabavo. Novico, da se zabava imenuje po našem največjem filozofu, je potrdil The New York Times v reportaži “Making the most of those long Argentine nights”. Celo eden najpopularnejih klubov v Buenos Airesu Niceto Club, si je začasno nadel ime “Žižek – urban beats club”. Gre za elektronizirano verzijo v predmestjih južnoameriških mest popularne ljudske glasbe.

Mogoče pa se vse skupaj razširi po svetu in tudi k nam. Pri nas tako ali tako “ljudske glasbe” ne moremo predelati na bolj poslušljivem nivoju, kot je to Atomic-Harmonic turbo-folk. Bljak!

Žižek, reši nas! 🙂

Sadizem naš vsakdanji

Pismo Berte B. iz Celja Nedeljskemu Dnevniku:

” Povedal vam bom, kaj vse si lahko privoščijo trgovska podjetja. S prodajalci in prodajalkami ravnajo kot z živino. Do tal te poteptajo in ti vzamejo človeško dostojanstvo.
V dveh tednih sem morala opraviti več kot 58 ur nadur. Vodilni so zagotavljali, da se nam bo splačalo vsako nadurno delo. Pri izplačilu osebnega dohodka je bilo poleg rednih ur prikazanih samo 15 ur nadurnega dela. Je razliko vzela megla? Kako naj sedaj družini razložim, kakšno nadurno delo sem opravljala in kam je izginilo 43 nadur? Lahko si predstavljate, da mož in družina upravičeno dvomijo. Vseh nadur, ki sem jih opravila na delovnem mestu, enostavno ne morem prikazati, ker jih ni na plačilnem listu.Trgovci jemo vedno mrzlo malico, največkrat sendvič. To je tako imenovano zdravo prehranjevanje. Varstvo otrok šefov ne zanima, kot da so vrtec in šole odprti 24 ur na dan. Kam torej z otroki? Naši vodilni so vse pripravili zelo pretanjeno in nenehno ponavljajo, da imajo za vsako delovno mesto na zalogi že več kot 100 prošenj. Samo poklicati bi morali in naše delovno mesto bi bilo zasedeno z drugo osebo. Varnostniki niso hoteli, niso smeli odkleniti izhodnih vrat, da bi šle v vrtec po otroke. Varstva seveda ni za 24 ur na dan. Šefi imajo do nas zaničevalen in podcenjujoč odnos, po mojem mnenju pa so sami nesposobni organizatorji. Mnoge so padale v nezavest. Več trgovk mora zaradi podcenjevanja, izčrpanosti, zaničevanja in psihičnih pritiskov iskati pomoč v zdravstveni interventni postaji ali ambulanti. O tem ne smejo govoriti. Odpeljati so morali tudi sodelavko, ki ima moža policista. Po nekaj takih posredovanjih nam je šef strogo prepovedal, da bi še kdo klical rešilca ali obvestil njihove ožje sorodnike. V najbolj hladnih dneh so izklopili ogrevanje zaradi večje učinkovitosti zaposlenih, kot so dejali, čeprav so se pritoževale tudi stranke, da jih zebe. Klicale smo inšpektorat za delo, odgovor inšpektorice po telefonu pa nas je zgrozil. Dejala je, da je potrebno zaradi službe tudi potrpeti, češ, poglejte, koliko je nezaposlenih. Zaradi vsega tega mi je razpadel zakon. Saj razumem moževe očitke, da sem popolnoma zanemarila otroke in njega ter vsa domača opravila. Možev očitek, da ima ženo samo na fotografiji in na poročnem dokumentu, je resničen. A kdo je kriv? Odgovore vodilnih in raznih državnih organov že v naprej poznam.”

Izjava Sama Hribarja Miliča: “Delodajalci so zaradi neugodne zakonodaje pri odpuščanju delavcev prisiljeni v mobing“.
Zanimivo je, da gospod parazit z Gospodarske Zbornice, ki ne ustvarja nobene dodane vrednosti ne pogleda v tujino, kjer je odpuščanje delavcev lažje pa vendar se vseeno dogaja nečloveško ravnanje in psihično nasilje.

Trgovsko podjetje Lidl prihaja na slovensko tržišče. Zato je zelo dobro vedeti, da je to podjetje češkim trgovkam prepovedalo iti na stranišče več kot enkrat na dan. Izjema so bili dnevi, ko so imele menstruacijo. Takrat so morale nositi rdeč trak zavezan okoli glave, da se je vedelo, da gredo lahko dvakrat na stranišče.

Podjetje Mehano je delavcem izdalo pravilnik o “delovnem redu in disciplini” na delovnem mestu, kjer je prepovedano:
-imeti vklopljen radio
-uporabljati mobilni telefon
-nepotrebno pogovarjanje na glas
-odhajati na kavo ali po osvežilne napitke, razen v mini pavzi ali v času malice
-prinašati hrano na delovno mesto in v garderobo
-predčasno odhajanje v garderobo
-kaditi v času mini pavze

Delavci se ne upajo povedati, kaj vse se jim dogaja na delovnem mestu. Kako naj potem vemo, da takšnih delovnih taborišč ni še več? Podatki (ne vem kako so jih sicer dobili) pravijo, da naj bi v EU in ZDA od 8 do 16% podjetij vzpostavljalo odnose znotraj podjetja z mobingom. Mogoče pa smo že prešli v tako družbo, ki je vse manj senzibilna na take pojave. Na Financah je recimo izjemno težko zaslediti članek, ki bi bil naravnan v smer delavskih pravic. Ko so njihovi novinarji pisali o delavski stavki prejšnjo zimo, je bilo čutiti primerjave s socializmom ali celo komunizmom.  Pravzaprav je v današnjem času zelo težko govoriti o delavskih pravicah, ne da bi si kdo zlobno privoščil tovrstnih primerjav. 
Družba je šla v smer kapitala. Prav. Vendar kako daleč bo šla, bomo pa še videli. Na nekaterih delovnih mestih se že kaže, da je mera polna.

Država bo morala nase prevzeti moralni del in preko medijev začeti z izobraževanjem. Pričakovati, da bo trg izločil mobing podjetja ali da se bodo nekateri delodajalci spremenili, je utopično.
Ljudje, ki so izpostavljeni hudim vsakodnevnim pritiskom na delovnem mestu, bolj obolevajo za rakom, sladkorno boleznijo, infarktom, bolečinami v hrbtenici, bolj so anksiozni in hitreje podležejo alkoholizmu. Zato je to dolžna storiti. Družba bolanih in zgaranih delavcev ji ne bo prav veliko koristila.

Otrok vas stane 125.000 evrov

…so izračunali v Mojih Financah.

Ne vem sicer na kaj namigujejo s tem naslovom vendar ker gre za časopis z izraženim občutkom za lastne finance in karierizem, sem ob prebiranju članka dobil občutek, kot da gre za zastraševanje.

Če pomislim na moje materialno revne a drugače zelo ljubeče “kreatorje”, bi ob natančnem zavedanju koliko stroškov bosta imela z mano, verjetno ne mogel danes pisati bloga, ker me preprosto ne bi bilo.

Še dobro, da takrat družbe ni krojila taka “kalkulacijska” miselnost ampak “grdi” socializem.