Novo leto ali staro leto

Saj je vseeno. Vsa nesnaga, ki pesti človeka, se bo naslednjo sekundo po polnoči prenesla v novo statistično celoto. Tistih par odstotkov bogatih, ki si lasti celoten planet in bi si radi še zrak in sonce, pa po možnosti tudi vesolje (boga so tako ali tako že zdavnaj olastninili), bo nadaljevalo v tej svoji perverzni samopoklicanosti po prilaščanju. Sužnjelastnišvo, fevdalizem, kapitalizem. Vse to je eno in isto. Prav vedno pomeni, da bo ostalih 98% nadaljevalo s svojimi življenji, ki uvodno omenjenim izbrancem predstavlja zgolj znesek neke vrednosti izražene glede na trenutno popularni fundament.

Rad bi, da se v novem letu sesuje sionistični zid v Gazi; rad bi, da se sesujejo Vatikan, Jeruzalem in Meka in vse avtoritativne religije; rad bi, da se sesujejo svetovne komercialne banke in da se globalni bančniki javno “giljotinirajo”; rad bi, da se odpravi parlament z vsemi tistimi nesposobnimi lenuhi in uvede neposredna demokracija preko interneta za vse državljane, ki bi radi v njej sodelovali in, ki smatramo, da smo sposobnejši od izvoljenih bebcev, le da nismo nagnjeni k javnemu nastopaštvu; rad bi, da delo končno postane vrednota od katere se bo dalo celo preživeti; rad bi, da se umor določenih živali ali rastlin izenači z umorom človeka; rad bi, da bi rentgenske slike, ki jih obljubljajo na letališčih, vključevale tudi Obamo ali britansko kraljico (fuj, kako “žuželčje se slednje sliši), ob katerih se bomo lahko zabavali; rad bi, da se politiki za svoja “nujna” sestankovanja srečujejo le na obrobju mest, kamor sodijo podobne smeti, namesto, da nam odvzemajo pravico do gibanja; rad bi, da bi se nehalo izsekavanje gozdov v Braziliji, zaradi evropsko-ameriških kolonizacijskih muh; rad bi pogreb Monsanta; rad bi več prave in manj korporacijsko-frizirane znanosti…

Koga pravzaprav briga kaj bi jaz rad. Že pri večini vas, ki to berete, so se vklopili preventivni senzorji, ki kažejo, da je z menoj in mojimi željami nekaj narobe. Svet je že postavljen v obliki, ki odgovarja njenemu najmanjšemu a zato najmočnejšemu delu, vse ostalo so lahko le onanije nekega blogerskega debila.

Ker se nič od mojih želja ne bo izpolnilo (indoktrinirani smo, da je vse, kar je drugačno, le pribežališče utopij), bo svet v novem letu enako slab ali slabši. Da bi bil svet lepši, morajo določene avtoritete preprosto odmreti, saj zaradi njihovega parazitizma ni humane družbe.
Pahor tako ali tako laže, ko pravi, da bo v novem letu bolje, saj je pozicija Slovenije, ki razen preprodaje tujega znanja praktično nič drugega niti ne zna, avtomatično odvisna od drugih, večjih držav, kjer je znanje doma (in tiskarna denarja). 

Nekomu voščiti vse najboljše v novem letu in to dejansko misliti, se mi zdi, gledano z globalne pozicije, že kar neresno. Ampak, če se okolica ne more normalizirati, naj bo vsaj lepše na tistem vašem mikro področju, kjer lahko sami kaj postorite. To naj bo tudi letošnja želja mojim rednim bralcem.

Haven`t I seen you somewhere before? You look familiar. You wanna dance? YEAH. I guess I just don`t recognize you with your clothes on. HAHAHAH.

(pesmica, ki si jo rad spuščam, ko premagujem tekaške kilometre kot borbo proti bogovom šibkosti ali lenobe)

Božična razglabljanja

V teh dneh nam cerkvena avtoriteta kar naprej dopoveduje, kako ta družba skuša zmanjšati pomen klasične družine in vsiliti neke novotarije. Sploh zdaj, ko je t.i. božični čas, ko naj bi se zgledovali po milini božične zgodbe. Zgodbi, ki je najverjetneje fabriciran plagiat starejših religij, s to razliko, da pri vseh teh religijah vemo, da gre za izmišljotine, pri krščanstvu pa, kljub temu, da se piše 21. stoletje, še vedno večina ljudi verjame, da se je dejansko zgodila.

V praksi to pomeni, da na Zahodu ljudje dejansko verjamejo, da je nekoč živela ženska, ki je pri svojih 13. letih rodila otroka, spočetega brez moškega spermija. Še več, ta zgodba je celo dvignjena tako visoko, da jo praznujemo kot praznik na državnem nivoju. Ljudje so tako močno navajeni na njeno pravljičnost, da je ta od silne nuje postala stvar enakovredna realnim in si sploh ne predstavljajo 25. decembra brez nje. Lažje je otrokom dopovedati, da štorklje ne nosijo otrok, kot odraslimo, da je Jezus zgodovinski destilat Horusa. Odrasli se pred resnico zavarujejo tako, da pravljico preprosto postavijo na polje vere, kjer je raciu vstop prepovedan.

Kdo ve, mogoče bosta tudi Božiček ali Sneguljčica dobila svoj državni praznikl v neki daljni prihodnosti, ko se bo neka skupina ljudi odločila z raznimi zvijačami izvesti prenos pravljičnih bitij v realnost (beri, prisiliti ljudi, da verjemejo vanje in zadolžiti starše da “resnico” prenesejo na naslednje generacije z neko novo obliko krsta) in od tega kraljevsko živeti na veke vekov. In spet bomo imeli nove družinske praznike in nove vzornike.

Seveda pa je to neprestano kokodajsanje o pravih in nepravih družinah pravzaprav pritlehno obračunavanje s homoseksualci kot posvojitelji otrok, čeprav, realno gledano, tudi, ko (če) bo ta zakon sprejet, bodo tovrstne posvojitve izjemno redke, če sploh kakšna, saj je že običajnih zelo malo.

V tem enoumlju, ki ga zganjajo katoliški celibaterji, ki kljub mentalni samokastraciji vseeno vedo kako se družinam streže, z vojsko drugih pravovernih vernikov, sporočajo logiko, da je zgolj (po možnosti le misijonarsko) porivati v pravo luknjo, garant za to, da bo otrok tudi dobil potrebno vzgojo. Zanimivo je, da se jim v tem mnenju celo pridružujejo nekateri, ki se imajo za ateiste. Homofobija je pač nek univerzalni pojem, ki nima politične opredelitve.

Egoistov, ki se po tarzanovsko trkajo po prsih, da so pravilne vzgoje otrok sposobni le oni in njim podobni, kar ne zmanjka. Sprašujem se le, od kje si jemljejo navdih za ta egoizem. Če je to logika prave in napačne luknje, potem ne razumem zakaj na vse pretege v teh dneh dajejo za zgled spočetje brez lukenj.

Uh, moram nehati s temi luknjami. Urno pot pod noge in k polnočnici.

Pomladno mitingaštvo

Mrzlo je v teh dneh. Če mislite, da vas zebe, ker pritiska mraz, se motite. V resnici vas pritiska svinčeni komunizem, ki se je, kot pravijo v opoziciji, spet razrastel po deželi slovenski. Ker nas že tako močno zebe od njega, je vožd opozicije prvi pogledal na termometer in ugotovil, da je temperatura rekordno nizka. Zganila se je tudi predsednica državnozborske komisije za peticije ter za (selektivno izbrane) človekove pravice, Irglova in sklicala nujno sejo komisije z edino točka dnevnega reda. Kako pomladno ogreti Slovenijo. Za mraz ni kriv Dedek Mraz ampak nek drug starček, Ertlov Tomaž.

Ime tega človeka je bila še pred kratkim popolna neznanka, vsaj zame. Akcija Sever? Wtf? Komunist gor ali dol. Njegov največji greh sploh ni komunistična preteklost. Nekoč smo vendar živeli v komunizmu, so what, deal with that! Če pa ne morete, pa takoj vrnite vse diplome, ki ste jih naredili iz socialističnih tem in ponovno na faks, pa seveda vrnite tudi stanovanja, ki ste jih plačali toliko, kot danes stane en manjši avtomobil, banda nezahvalna (povrhu vsega pa še izigravate neke mini kapitaliste, ko je potrebno zaračunati oderuške najemnine).

Ertlov (in zdaj že tudi Turkov) problem je aretacija danes najbolj pomladno razpoloženega človeka. Namesto, da bi bil slednji Ertlu hvaležen, saj mu je pomagal, da se je izstrelil v zvezde, maščevalno ustvarja atmosfero linča pod pretvezo makartističnih nebuloz.

In tako, kot že neštetokrat do sedaj, se po slovenski politiki spet pretakajo takšni ali drugačni duhovi osebnih zamer enega in istega človeka, ki misli, da nas dejansko briga kdo je njega zaprl, koga ni maral, koga ne mara, kdo mu je prekrižal politične cilje, itd. Takim lahko kvečjemu čestitamo.

Da bi pregnali svinčeni mraz, nas tako vabijo spomladi, da se udeležimo uličnega mitingaštva, kjer bomo širni Sloveniji pokazali, da se ne sme nihče igrati z našim “grasuplskim” Titom. Kdo bo takrat prevzel vlogo akterjev v neki novi akciji Sever, bomo še videli. Upam, da se spet pojavi kak Ertl in tudi tokrat prežene ali pozapre najbolj goreče pripadnike centralnega komiteja SDS, ki se še niso naučili, da se sebi ljube politike (ups, pardon, saj je vedno le eden) voli na volitvah in ne na ulici.

Razmišljanja Davida Icke-ja

Prej pa seveda moje uvodno razmišljanje.

Če pogledate svet z neke distance preko poročil ob 19.-ih, boste prej ali slej ugotovili, da je vse, kar ga poganja, pravzaprav večna borba med tistim, ki ima in tistim, ki nima ali misli, da nima. Kdo lahko zagotovi, da delavec, ki dela za minimalno plačo, in bi se čez noč transformiral v kapitalista, ne bi nekoga drugega plačal za enako vsoto? Tudi bogati človek, ki bi se čez noč spremenil v nizko plačanega delavca, bi imel naenkrat verjetno polna usta delavskih pravic. Okolje in socialni status je tesno povezan z našim razumevanjem sveta, saj sebe vedno najlažje razumemo, kar pomeni, da se pojmovanje, kje je ravnotežje, hitro zabriše.

Kdor veliko ima, ima tudi moč. Se vam res zdi, da ne obstaja neka skupina ljudi, ki bi nam na globalni ravni določala okvirje v katerih bi živeli? Ste prepričani, da živite v državi, ki jo vodijo ljudje, ki ste jih izvolili? Mislite, da kljub logiki kapitalizma, ki evolucijsko gledano stremi k monopolizmu, še ni formirana majhna globalna elita ljudi, ki so končni zmagovalci kopičenja premoženja, zmagovalci življenjskega Monopolija, katerih naloga ni več, da bi materialno bogateli ampak zgolj usmerjali dogodke, ki bi šli v taki smeri, da bi bila morebitna presenečenja, ki bi lahko ogrozila njihove pozicije, čim bolj obvladljiva. Si lahko privoščimo takšno aroganco človeškega značaja in sploh ne pomislimo na tovrstni scenarij? Povsem logično je, da vsi stremimo k ugodnejšemu življenju in da tisti, ki že sedi na takšni poziciji, čim bolj poskrbi, da tako tudi ostane. Vi ne bi, če bi bili v njihovi koži? No, pa tudi, če ne bi mogli zaradi, ne vem, moralnih razlogov, bi se hitro našel kdo, ki bi lahko.

Resnica je vedno le ena. Njena lastnost je, da je vedno sila izmuzljiva. V totalitarizmu nam ni bila znana, ker nam takrat še ni smela biti, v demokraciji pa mislimo, da nam je in sicer tako, kot nam jo predstavijo “svobodni” mediji. Za njenega konzumenta je vseeno, če mu je interpretirana s strani totalitarnih vladarjev ali vladarjev, ki se skrivajo za sledjo denarja, povdarjajo svobodo in so tako ali drugače lastniki vseh tistih dejavnikov v neki družbi, ki resnico posredujejo. V vsakem primeru mora biti fabricirana, saj ljudje nismo brezčutni računalniki, ki bi se obnašali popolnoma objektivno. Primer namerno fabriciranih informacij, je recimo Forbsova lestvica najbogatejših ljudi, s katero se skuša prikriti dejansko najbogatejše ljudi, kot so recimo posamezniki iz družine Rockefellerjev ali Rothschildov, ki so z milijardami dolarjev razpolagali že konec 19. in v začetku 20.stoletja.

Kdor si želi resnico interpretirati tako, da ta ni v sozvočju z mainstream mediji, se ga rado primejo slabšalni nazivi, da je ljubitelj teorij zarote in zato marginalen.  Največji zaveznik ali pa nasprotnik raznih teorij zarot, so logika, dokazi ali aroganca ljudi, ki jih, ne glede na verjetnost, vse po vrsti rinejo v enak predal. Kaj pa, če se resnica v demokraciji zaradi svobode, ki jo načelno zagovarja, ravno zato skriva pod plastmi manipulacij? Je predrzno misliti, da je stopnja navidezne svobode v premem sorazmerju s skrivanjem resnice? Kaj, če resnica pravzaprav v demokraciji vedno kotira nekje med teorijami zarot, ravno zato, da ji nihče prostovoljno ne bi verjel? Konec koncev, takšno dojemanje bolj koristi tistim proti komur so takšne teorije naperjene, kot tistim, ki se dokopljejo do njih. Zakaj smo občutljivi na podajanje resnice na Kitajskem, bivši Jugoslaviji ali Severni Koreji, medtem, ko smo si tam, kjer so volitve in demokracija, praviloma paralizirali skepso z možnostjo oddaje glasu na volitvah? Kitajska partija je v očeh povprečnega Zahodnjaka večje zlo kot recimo FED, čeprav dvomim, da je prva sposobna sesuvati finančne trge in cel svet pahniti v krizo. Za zdaj.
Pravijo, da je najbolj zadovoljen suženj tisti, ki je prostovoljno v suženjstvu. Potem tudi vem zakaj sužnji apriorno takim teorijam, ne glede na verjetnost in logičnost, ne želijo verjeti, saj bi s tem morebiti lahko ogrozili svoje zadovoljstvo v suženjstvu.

In zdaj k Davidu. Vsekakor se splača žrtvovati tri četrt ure in si pogledati kaj o globalni krizi (prvi, drugi in tretji del) in Obami (četrti del) pravi znan zagovornik teorij zarot o NWO (novi svetovni red globalne diktature), ki je svoje razmišljanje predstavil v oddaji “Na rubu znanosti” na HTV.

Mikro svet

V teh dneh je makro svet precej enoličen, siv, temen, pust, dolgočasen. Zato pa je pogled v mikro svet nadvse zanimiv. Spodnje slike so nastale s pomočjo SEM mikroskopa (scanning electron microscope). Predstavljajo povečave od 25x do 25.000x in so naknadno obarvane. Vse prikazujejo notranjost človeškega telesa.

Zrela jajčna celica

Spermiji na površini jajčne celice

6 dni star zarodek

Eritrociti

Krvni strdek

Rakasta pljučna celica

Razcepljena konica lasa

Neoprana površina zoba

Okušalna brbončica

Slušne celice

Nove manipulacije Stresa

“Vsaka župnija potrebuje eno cerkev, vse drugo (presežek od skupno 2900 cerkva in ostalih cerkvenih objektov, op.p) je velika kulturna dediščina, ki jo vzdržujemo, ne zato, ker bi jo potrebovali, ampak ker je to skupno blago. Vzdrževanje je  veliko breme za slovenske župnije, ki razpolagajo s skromnimi sredstvi.”

Anton Stres na Info TV

Info TV? Ma, saj veste, “izgnani” Vodušek z RTVSlo, par milijončkov evrov itd. Popolnoma gledljiva TV, če ne bi bilo ravno …..Voduška.

Dragi moji olastninjeni možgančki, rad bi vam povedal, da je infrastruktura moje religija, ki je kot zmagovalka na tem področju pridobila (praviloma s takšnim ali drugačnim nasiljem, ampak šššššš) največ mojih klonov, pardon vernikov, skupno blago celotne države, ki ga morate zato financirati, mene pa odrešiti tega bremena in me tako še dodatno nagraditi za uspešnost pri najštevilčnejšem izplenu klonov.

Ker sem bil tako uspešen pri kloniranju možganov, katerih lastniki so potem kot podivjani sami gradili cerkve in jih v ljubezni do mene nabili do številke 2900, jaz to ne morem financirati. No ja, uradno, neuradno pa ne želim saj mi bo zmanjkalo denarja za kopičenje izplena od prodaje mojega religijskega know-howa, saj vem, da več kot imam premoženja od tega, kar potrebujem, lažje si zagotavljam samoohranitev.

Ljubezen vendar stane, dragi moji. Če ste radi v moji “ljubeči megli”, ki sem si jo izmislil, se morate zavedati, da to košta. Vsak izum košta, tudi religijski.

Ker kloni sedijo tudi na državnih pozicijah, ni vraga, da ne bodo razumeli moje “finančne stiske”. Tako ali tako so preveč zamegljeni, da bi videli, da imam s tem tudi apetite po državnem proračunu. Kar naj sprejmejo take zakone, ki bodo zame plačevali, jaz pa si bom medtem delal zaloge, jih plemenitil preko ustanavljanja podjetij in vlagal v razne oblike izobraževanja s katerim bom skušal doseči še večji izplen klonov in državo prikazati kot nesposobno, saj znam bolje graditi kot ona pa čeprav tudi z njenim denarjem. Moram se namreč zavedati, da manj kot bo mojih vernikov okoli mene, prej bo moja potegavščina odkrita.

Že prva laž novega nadškofa

Komaj se je vsedel na ugodni stolček namenjen cenenemu moraliziranju, je že uspel izreči prvo laž. Cerkev plačuje davke, je danes izjavil Stes. Pri tem je seveda manipulativno imel v mislih cerkvena podjetja, ki pa tako ali tako plačujejo davke kot vsa druga podjetja. Seveda pa je zamolčal drugo plat.

Ko vernikom računajo razno obredje (ki so si ga izmislili in vernike indoktrinacijsko naučili, da ga pravzaprav potrebujejo), ne plačajo prav nobenih davkov. In to je tisto, kar ima v mislih vsak, ki jim očita neplačevanje davščin.

Upam, da ne bo nadaljeval s takim tempom zavajanja, sicer mi bo pobral ves prosti čas pri popravljanju njegovih laži. 🙂