ateistek

Že kmalu 2009

Leta hitijo. Zdi se mi, da sem še včeraj praznoval nekoliko skrivnosten vstop v leto 2000, zdaj pa že samo od njega zeva velika, 9 let trajajoče časovna luknja.

Luknja časa se od rojstva naprej veča in polni. Kaj vse se je zgodilo, kaj vse sem videl, kaj vse sem čutil.

Vsem prijateljem, znancem in bralcem želim, da bi se v letu 2009 napolnili s čim lepšimi občutki, ki se jih boste želeli spominjati tudi v naslednjih letih. Naj bo breme časa v letu 2009 lahko, vendar pa ne toliko, da bi ga brezkoristno odpihnilo v pozabo.


(zvočniki obvezni, pravi namen je v glasbi!)

december 31, 2008 Posted by | Vsega po malem | 3 komentarji

Po Pokljuki do Blejske koče in Mrežc

Danes je bil res dober dan. Ponavadi je tako, da če hočeš, da je res takšen, se moraš tudi potruditi. Jaz sem se. In tudi dva spremljevalca.

Dolgo časa sem kar nekako živel v prepričanju, da pozimi v gorah, sploh od 1500 metrov naprej, ni ravno užitek pohajati. Sneg, mraz, led, veter in še kaj, so bili dovoljšen razlog, da je prepričanje dolgo ostalo živo. Do danes.

Zjutraj smo se dobili ob 8-ih in nadaljevali proti Gorenjski. Naš cilj je bila zimska Pokljuka, vzpon do Blejske koče in nato naprej na vrh Mrežc. Na Pokljuki nas je pričakalo kristalno jasno jutro, vsaj meter in pol snega ter “prijetnih” -16 stopinj Celzija. Glede na stanje avtomobilov na enem izmed parkirišč na Pokljuki, nismo bili edini optimisti v tem ledeno mrzlem jutru.
Gamaše, dereze, palice, impregnirani pohodni čevlji, topla obleka, ruzak, nekaj hrane in gremo v zimsko pravljico.

Pot, ki se je zaradi snega takoj dvignila za meter nad spluženo cesto, se je vijugala po tihem in v mraz ukleščenem smrekovem gozdu. Žlahtno sonce se je s svojimi rumenimi žarki lotilo poigravanja z debelo posutimi snežnimi kristali po pokrajini in počasi ampak zanesljivo ogrevalo njeno ledeno, a z lepoto velikodušno srce. Melodija škripanja suhega snega pod čevlji in pohodnimi palicami, je polnila tišino gozda.
Eden za drugim smo hodili po shojeni stezici, se ozirali okoli sebe ter si z občasnim pogovorom delili impresivne podobe narave.

Kljub mrazu, nam je z dvigovanjem terena in srčnega utripa, postajalo toplo pod plastmi oblek. Trajalo je uro in dosegli smo območje Blejske koče (1630m). Šele takrat se je zelo dobro videlo, kako debela je snežna odeja v resnici. Sneg na strehi se je spajal s snegom na tleh.

Sonce je ob poldnevu pridobilo nekaj moči, tako da nam je ob njegovem upiranju ob kočo, delilo prijetno toploto. Malici in čaju je sledilo nadaljnje vzpenjanje. Pot je postala manj shojena in bolj se je udiralo pod korakom vse do najtršega dela ene izmed mnogih plasti snega. K sreči ta globina ni presegala višine kolen. Hoja je postala zahtevnejša in bolj utrujajoča. Temu primerno smo prilagajali hitrost. Vseeno smo v dobri uri prišli od koče do vrha Mrežc na 1965 metrov visoko. Tam nas razen snega in kakšnega planinca, ni pričakalo nič razen zaobljenega vrha. Ker sem na vrhu že bil, sem pogrešal gosto ruševje. Globoko zakopano v snegu.

Okoliško hribovje Julijcev je bilo zavito v debele plasti snega, čigar površje je bilo razbrazdano od vetra. Izjemen razgled je pod oblogo oblakov skrival nižine in kotline. V daljavi se je kazal Snežnik, nato proti vzhodu Kamniško-Savinjske Alpe in Karavanke, na severu del Avstrije, pod nami dolina Krme, pred nami pa gorski hrbet Rjavine, koča na Kredarici, dom Planika, Viševnik, Tošc, Debela Peč, Bohinjske gore in še in še.

Vračanje nazaj proti koči je bilo nadvse zabavno. Večkrat ponovljen spust po vrečkah v eno izmed vrtač, je bil vrhunec zabave. Tek po visokem snegu se je ob smehu, končal na riti ali sprednjem delu. V mojem primeru tudi z zvito palico. Tako smo se spremenili v fantke, ki so se brez pomislekov, da se bodo zmočili, tako ali drugače metali po snegu. Z zanimanjem so nas opazovali tudi drugi planinci, ki jih je bilo pod vrhov vse več.

Pot nazaj se je spet ustavila v Blejski koči. Izpustiti borovničke in joto v topli koči, ki je sicer odprta vse leto, bi bil greh. Počasi smo se tudi segrevali in sušili, rdečica na obrazih pa ni bila posledica borovničk ali toplih radiatorjev v koči ampak sončnih žarkov in beline snega.

Spustili smo se po isti poti. Temperatura na Pokljuki je spet začela hitro padati. Še nekaj fotografij, snetje gamaš, zamenjava čevljev, zlaganje ledeno mrzlih palic in bili smo pripravljeni za povratek. Idilo Pokljuke smo zapustili pri -12 stopinjah Celzija, v rumenilu zahajajočega sonca in z očitno željo po ŠEEE!

december 29, 2008 Posted by | Hribolazenje | Komentiraj

Kako se rešiti homoseksualcev kot ekološkega problema?

4724 Da bom kdaj slišal, da so istospolno usmerjeni ljudje ekološki problem? Pa sem. Danes. Uh, vsa čast ustvarjalcu nad pojmovno izvirnostjo.

Provokacijski bonbonček je prišel iz glave papeža Benedikta XVI v govoru, ki ga je včeraj namenil rimski kuriji.
Ena izmed katoliških dogem pravi, da je ta mož nezmotljiv. Ker je dogme potrebno spoštovati, potem bo to že držalo. Ta mož je pač vrelec modrosti in je najbližje vsemogočnemu in vsevedočemu bogu.

Torej, kako se lotiti čiščenja okolja pred homoseksualnim ekološkim problemom? Lahko bi se zgledovali po kakšni od metod “zelo uspešnih” množičnih morilcev, ki jih niso nikoli ujeli. Recimo Jacka Razparača. Ampak njegove “kirurške metode” ne pridejo v poštev, saj jih je uprizoril na malem številu ljudi, homoseksualnega, ekološkega smetenja pa je vsaj 140 milijonov. Sicer jih je večina po zakonih ampak pustimo malenkosti. Za eno celo Rusijo, torej. Uh, kje bi našli toliko Razparačev? Dragi Bog, le kaj nam počneš? Hočeš, da se jih očistimo, po drugi strani pa tako velike pošiljke? Ah, seveda, preizkušaš našo notranjo moč in nas tako notranje krepiš.

Potrebujemo zgled nekoga, ki je bil temeljitejši. Hitler! Njegove plinske celice so pravi navdih v čiščenju sveta pred manjvredno človeško nesnago. Torej, plinske celice. Sicer nam Rusi sporočajo, da plin ne bo nikoli več tako poceni, ampak saj nam ni problem. Saj so naši bratje kristjani, ki radi fizično obračunavajo z gayi na moskovskih paradah. Bodo že razumeli in dali popust. Odpadli bodo tudi stroški delovne sile oz. kurjačev. Lahko računamo na altruizem vernikov. Ti so tako ali tako vedno poslušni in rade volje financirajo, sicer jim grozi pekel.

Naslednji del načrta je, kako poloviti vse te homoseksualne človeške smeti. Sicer je zoprno, ker niso vsi poženščeni, nadišavljeni, se ne lepijo na roza barvo in se ne zvijajo, namaškaradirani po raznih gay paradah. Nekateri se prav v ničemer ne razlikujejo od povprečnega, pravega moškega. Sploh pa bo težko poloviti vso to nesnago znotraj cerkvenih vrst, saj je zoprno zaplinjevati svoje stanovske prijatelje.

V času inkvizicije je padlo veliko izvirnih idej, kako krivoverce obsoditi in spraviti s sveta. Torej, plinskih dišav morajo biti deležni cvetličarji, baletniki, operni pevci, modni kreatorji, igralci, oboževalci Eurosonga in žensk brez, da bi z njimi spali, ljudi s čudnimi frizurami, visokim glasom in izrazitimi mišicami. Ne dotikajte pa se kmetov, šoferjev, avtomehanikov, pivcev piva, ljubiteljev nogometa, obritih surovin s ketnami okoli vratov in kratkega čela, voznikov BMW-jev, in moških, ki imajo vsaj pet, od boga danih otrok. Ne bi bilo slabo, če bi inkvizicijske metode obsojanja spet uporabili, ob tem pa še odprli brezplačne telefonske številke za ovajanja. Predlagam, da na vsak deseti telefonski klic odgovori sam papež in tako vernikom doda nekaj morale pri opravljanju božjega dela. Klicoči naj navedejo naslov osebe, nad zbranimi podatki in opravljanjem nalog pa naj bedi Opus Dei.

In zdaj še ena božična molitev: Oh, bog, daj nam modrosti, kako naj očistimo ta svet svinjarije analnega, moškega seksa. Božični čas je, položi nam rešitev v jasni, pod vatikansko, 33 metrov visoko smreko. Čim prej, saj nas tovrstne smeti dušijo.

p.s.
Dragi ateisti, želim vam veliko veselja ob končanju podaljševanja noči. Prišel je čas veselja, saj se dan končno spet podaljšuje.
Dragi verniki, vam pa ne želim nič, saj vas tako ali tako bog čuva že po dafaultu.

december 24, 2008 Posted by | Religije | 23 komentarjev

Sabotin

Končno nekaj lepih dni. Občutek teže mračnega zimskega vremena v Ljubljani, ko v celemu mesecu lahko našteješ le nekaj ur sončnega vremena, je bil včeraj le nekoliko pozabljen. Društvo Out In Slovenia je organiziralo izlet na Sabotin. V želji po gibanju na prostem in svetlem in seveda tudi druženju, sem se na povabilo prav z veseljem odzval.

V Tivoliju me je pričakala skupinica nasmejanih in prijaznih deklet in fantov. V zgodnjih dopoldanskih urah smo se s tremi avtomobili odpravili proti Novi Gorici in mimo Solkana.

Parkirali smo malo pod označeno južno potjo na Sabotin, nekoliko višje od uradnega parkirišča. Dvakrat smo prečkali cesto in nadaljevali po dobro označeni poti, ki se je začela s strmimi stopnicami.

Sabotin je pravzaprav vzpetina, priljubljen in obiskan greben med domačini, ki se v najvišji točki dvigne 609 metrov visoko. Je mejna točka med Slovenijo in Italijo, kar se vidi tudi po obmejnih kamnih, ki si sledijo eden za drugim po njegovem grebenu. Ker so “ta črni” “zgolj naključno” najeli zemljišče, kjer se je nekoč bohotil napis “Naš Tito”, je tam zdaj le razmetano kamenje. Če bi komu na pamet hodila ideja, da bi napis spet vrnil tudi v praksi, tvega konfrontacije s policijo, saj se najemniki zgovarjajo na privatno lastništvo. Kot sem lahko zvedel, so naši antikomunistični revolucionarji sprva celo stražili območje, da se le ne bi spet zgodil “tragičen zapis”.

Čeprav se višina Sabotina zazdi nizka, smo se, tisti najhitrejši, kar spotili. Pot od parkirišča do glavnega vrha, kjer je – ma, kdo bi si mislil – porušena cerkev svetega Valentina, nam je vzela uro in nato še pol ure po grebenu vse do odprte koče na drugi strani vzpetine.

Razgled po okolici je bil zelo lep. Prva stvar, ki sem jo zagledal, je bil, s cerkvijo pozidan vrh Svete gore. Julijci na severu in zahodu, bogato zaviti v snežno odejo, so se razkošno bleščali v zimskem soncu in belini. Krnsko pogorje na eni strani ter Kanin na drugi, so kazali, da je zima na svojih vrhuncih. Triglav se je komaj prebijal skozi visoke vrhove Julijcev pred njim in kazal le majhen delček svojih sten. Na vzhodu se je videl napol pobeljen Nanos, na jugu pa, zaradi nizkega položaja sonca, oranžno obarvano morje. Naprej proti zahodu so kraljevali visoki italijanski Dolomiti. Pod nami sta se na eni strani hriba kazali Nova in stara Gorica ter Goriška brda, na drugi pa Soča, ki je bila tako izjemno modra, da bi človek še pomislil, da so jo umetno obarvali.

Spustili smo se po enaki poti ter se, lačni, odpeljali do gostišča Kekec, ki je znano med domačini in tudi Italijani. Njihove palačinke, sicer izdatno obogatene s kalorijami, pa kaj, so res nekaj posebnega.

Izlet je več kot uspel. Hvala vsem za dobro družbo.

december 23, 2008 Posted by | Hribolazenje | 1 komentar

Je že čas za nakupe delnic?

article_shares Mediji nas že več mesecev neutrudno bombardirajo o finančni krizi. Z bombastičnim “Svet ob 18-ih na Kanalu A” načinom, nam dopovedujejo da je kriza, da bo nižja gospodarska rast, odpuščanja. Kot bi nalašč hoteli ustvarjati totalno paniko od katere pravzaprav nihče nima koristi. Niti mediji, saj v krizi, ko vsi varčujejo, tudi oglaševalci manj oglašujejo, nakup časopisa pa ne spada ravno pod neko življenjsko nujo. S tem usodno vplivajo na javnost in njihov občutek, koliko (ne)smejo zapraviti.

Novinarsko slaboumje očitno ne ve, da je zapravljanje pravzaprav glavni generator gospodarstva. Več kot zapravljamo, večja so naročila, kar pomeni tudi večjo proizvodnjo, večje potrebe po zaposlenih, več davkov za državo.

Ko nastane kriza, jo naprej občutijo delniški trgi s padci tečajev. Govorice, da je nekaj narobe se z borznih paketov preko medijev hitro razširi tudi med prebivalstvo, ki potem začne nekoliko bolj razmišljati o lastnem zapravljanju in finančnem stanju. Če povpraševanje po izdelkih pade, se kriza prenese v podjetja, ki začnejo krčiti stroške (torej tudi zmanjševati število delavcev) ali celo propadejo. Ker je bila tokratna finančna kriza sproducirana zaradi požrtnosti bank in izjemnem navdihu pri kreacijah finančnih inštrumentov, se je pojavil problem kreditiranja podjetij in prebivalstva. Torej, zmanjkalo je denarja. Banke, ki niso padle v brezno propada, so začele veliko bolj preverjati plačilne sposobnosti kreditojemalcev. Bolj kot bodo to počele temeljito, kasneje si bo gospodarstvo opomoglo.

Ko delniški tečajo dosežejo dno, je potrebnih približno pet mesecev, da se tudi gospodarstvo postavi na noge. Vsaj tako kažejo podatki zadnjih 10 kriz, ki so jih zapisali v Mojih Financah.

Naslednja stopnja je ugotovitev ali se bo kriza sprevrgla v dolgotrajnejšo, večletno ali desetletno depresijo oz. ali bo v obliki črke L (prispodoba za graf delniških tečajev). Če graf poprime prispodobo črke U, traja manj časa. Ob črki V pa je najkrajša. Ne bi špekuliral v kakšni črki je zdajšnja kriza vendar “L” definitivno ni.

Ne vem kako to, da v teh dneh nikjer ne morem prebrati pomembnih podatkov, ki sem jih odkril danes. Namreč, 20.11.2008 je ameriški delniški index z najdaljšo tradicijo DOW Jones Industrial dosegel dno v zdajšnji krizi (padel je s 14164 točk kolikor je maksimalno znašal 9.10.2007 na 7552 točk omenjenega dne) in se od njega do današnjega dne odlepil za slabih 14% v pozitivno smero. Nasdaq, še en od indexov, pa je danes glede na en mesec nazaj, ko je tudi on padel na najnižjo točko v tej krizi, skoraj 20% višje. Ali je to dober signal za nakupe ne vem, vsekakor pa je odsotnost negativnih novic, ki bi jih trg razumel kot izjemno pomembne v smislu nadaljnega nižanja tečajev, v zadnjem mesecu dni prinesla pozitivne odstotke rasti. Ta odstotkovna rast se mi ne zdi zanemarljiva.

Kak bombastičen naslov o rasti omenjenih indexov v medijih, ne bi bil prav nič odveč. Ah, seveda, zdaj je glavna tema blokada Hrvaške, mediji preprosto nimajo časa. Nacionalni interes branijo z vsakodnevnimi razpravami o tej tematiki namesto, da bi pomagali slovenskemu gospodarstvu s kakšnimi pozitivnimi novicami, ki bi vsaj malo razbremenili strah ljudi pred zapravljanjem.

Sicer pa, v delniškem svetu velja pravilo, da takrat, ko se mediji pozitivno razpišejo o delnicah, je vlak v večji meri že odpeljal mimo. Ko se aktivira čreda, je čas za razmislek o prodaji.

december 20, 2008 Posted by | V razmislek | 1 komentar

Kuhano vino na stojnicah

kulinarika27 Ljubljana je lepo okrašena. Ker si s srakami delimo isto lastnost, da nam je všeč skoraj vse kar se sveti in blešči, bo potrebno dejstvo o nezaslišanem svetlobnem onesnaževanju zanemariti.

Ob opazovanju vseh tistih “Janković” lučk, nam prej ali slej od nekje zadišijo negeljnove žbice ali cimet, ki se namakajo v vročem, kadečem, kuhanem vinu s stojnic. Seveda ga skoraj ni junaka, ki se ne bi vsaj enkrat ustavil pri kakšnem od ponudnikov te, lahko že rečemo, novoletne konstante ulic v starem delu središča Ljubljane.

Ne vem, če je kdo, ki ponavlja prakso pitja kuhanega vina od enega do drugega veselega decembra, opazil, da se je okus vina v zadnjih dveh, treh letih občutno spremenilo. Okus belega vina je postal tak, kot da bi v slabo spran kozarec, kjer je ostalo še nekaj pralnega sredstva, nalil vino. Lansko leto sem misli, da je to zgolj pri enem ponudniku, vendar letos ugotavljam, da temu prav odvratnemu okusu ne uidem nikjer na stojnicah. Zato sem presedlal na rdeče vino, ki še vedno ohranja enak okus, čeprav se mi zdi bolj razredčeno.

Res ne vem, kaj se dogaja zadnjih par let. Upam, da ponudniki niso ugotovili, da se vino ne glede na to, koliko ga razredčiš in umetno obdelaš, vedno dobro prodaja. S ponujanjem “toplega, belega vinskega pralnega praška” mogoče nižajo stroške in tako skušajo čim več iztržiti ob pregrešno dragem najemu stojnic. Belo vino, ki ga pripravim doma ob vseh potrebnih sestavinah, je vedno boljše in nikoli nima priokusa pralnega sredstva.

Hm, najbolje bo, da si ga res pripravljam doma in ga v termovkah nosim v staro Ljubljano ter z družbo srkam ob svetlobnem ugodju. Če bi nas več naredilo tako potezo, mogoče ponudnike prisilimo, naj nas nehajo goljufati in imeti za bebce. Lahko pa bi, v duhu ljubljanske, žal izumrle tradicije kaznovanja goljufivih pekov, kakšnega od ponudnikov kuhanega kvazi vina, še kazensko namočili v Ljubljanici. V teh dneh, ko je zelo deroča, bi bilo nadvse zanimivo.

Še vedno pa se lahko tolažim, da je le z mano in mojim okusom nekaj narobe. Kar pa vseeno dvomim.

december 18, 2008 Posted by | Vsega po malem | 8 komentarjev

Sovražim FaceBook!

untitled-15 Blogi vs. FaceBook? Blog mi ponuja prazen “papir”, ki ga moram nekako napolniti. Na FaceBooku je dovolj prijava, pa te že kdo najde in potisne v njegovo enoumje. Blog ni tako očiten substitut za realno življenje kot je FaceBook, ki je ravno zato, ker ponuja več tehničnih možnosti, izjemno sugestiven in lahko bolj zasužnjevalski.

Ne bi si mislil, da bomo prišli tako daleč, da bomo postajali prijatelji zgolj z enim klikom. Ko ga narediš, ti sicer grozno nepregleden FaceBook napiše: “You and xxx are now friends”. Wow, what a day!
Prav predrzno razvrednotenje besede prijateljstvo, bi rekel. Veliko ljudi na FaceBooku je “prijateljev” pa se v realnosti sploh nikoli niso videli. Nekateri “pomembneži” imajo pod svojim profilom tudi 50, 100 ali celo več ljudi in vsi so poimenovani enako, “prijatelji”. Skrajno poenostavljena logika virtualizma, ki meji že na poneumljanje, res vse prenese.

Da bi bilo vaše prijateljstvo s par 100 ljudmi “še globje”, si lahko izmenjujeto razna virtualna darilca. Če si kdaj zaželite fizičnega kontakta, si lahko privoščite tudi virtualni objemček ali celo poljubček. Kam gre vsa zadeva, se ne bi prav nič čudil, da mi kmalu še kdo ponudi virtualni seks.

Da bi imeli pregled nad nadvse pomembnim dogajanjem v “selu” virtualnega sveta, lahko na svoji strani gledate vse, kar se trenutno dogaja med vašimi izbranimi “prijatelji”. Vsak “pomemben” čvek, vsako repliko. Če se vam že kaj zgodi v realnem svetu, iztrgajte njegov košček recimo v obliki fotografije, jo postavite na ogled “prijateljem” in čvek je zagotovljen. Yes, dogaja se! Tako ste nadgradili dolgočasje realnega sveta z virtualno dodano vrednostjo. Realnost se tako zazdi bolj podoživljena kot bi bila sicer.

Kako se trenutno počutite? Vam je dolgčas ali pa opravljate dolgočasno opravilo? Nič lažjega kot to. Hop na FaceBook s kakšnim kratkim opisom situacije v upanju, da se kdo pojavi, ki vam bo začel preganjati dolgočasje ali občutek osamljenosti. Mogoče vam celo uspe ustvarili pravi filozofski diskurz iz niča s kopico smajlijev, ki vedno tako dobro denejo in so uporabni za vsako neumnost.
Ko se vam kdo oglasi pri “kriku za socializiranje”, ste uspeli. Dobili ste svoj virtualni substitut za občutek, da vam življenje polnijo drugi ljudje. Dokazali ste stroki, da spadate med socialna bitja, ki znajo nadvse uspešno navezovati stike.

Bi se radi začeli politično obnašati ali vsaj občasno občutiti svojo politično korektnost? Tudi za to ima “majstor za sve” odgovor. Pridružite se kakšni od skupin ali pa kreirajte svojo. Za vaše aktivno sodelovanje bo dovolj en klik. Več se ne pričakuje, saj je najpomembnejše zbrati čim večje število ljudi, ki se skupini pridruži. En klik je dovolj, da ste recimo okoljsko odgovorni, ste za ali proti mošeji, ste, prav bizarno, za ali proti snegu v Ljubljani, itd, itd. Notranje ste se potešili in politično izpraznili ter nakazali svetu svoje želje dokler vas z novim novačenjem h klikanju v novi skupini prej ali slej spet ne povabi kakšen od “prijateljev”. Kakšen od njih bi znal tudi poslati kaj, čemur bi mirno rekli spam. Ampak, ker je “prijatelj”, tudi beseda spam v okolju FaceBooka prevzame drug pomen.

Glede na to, da se svet lahko spreminja le fizično in ne virtualno, je kljub milijonom kreiranih skupin, ki si želijo lepšega sveta, le ta danes enako zafuran kot je bil včeraj ali kot je bil pred pojavom FaceBooka. Kritična masa FaceBooka nima časa, kljub dobrim željam, saj več ali manj tiči za računalniki s svojimi “prijatelji”. Če revolucija žre svoje otroke, je njo dokončno požrl FaceBook.

december 15, 2008 Posted by | Vsega po malem | 15 komentarjev