Madeira – otok presežnikov

Dokler so spomini in občutki o potovanju na ta konec sveta še zelo sveži, je potrebno vse skupaj čim prej spraviti na papir oz. blog.

Žal je obisk otoka trajal le sedem dni. Premalo. To ugotavljam sedaj, ko sem videl koliko “dela” je pravzaprav tam, če želiš vse videti. Vseeno je bil urnik precej natrpan. Privoščil sem si le dva dni pravih, lenih počitnic s plavanjem v oceanu in poležavanjem na črni mivki, ostalo pa je bilo pohajkovanje. Večinoma z rent-a carom in nekaj malega z avtobusom javnega prometa. Za prečesati otok peš je malo preveč, saj meri okoli 700km2. Sposoja povprečnega avtomobila je stala 32 evrov na dan.

Poleteli smo z minhenskega letališča z letalsko družbo Air Berlin. Na žalost je pač tako, da če si želiš privoščiti lete v kraje, ki niso klasično evropski, moraš zaradi majhnosti slovenskega trga narediti 450 km, da sploh prideš do letališča, ki ponuja take lete. Kako je krasno biti Slovenec v tem pogledu, ne?

Let je trajal okoli 4 ure. Spraševal sem se ali sem jaz tisti, ki je stiskaški, ker nisem hotel dati dva evra za slušalke, ki so potrebne za poslušanje glasbe ali ogled filma ali je to omenjena letalska družba. Prvič v svoji “letalsko-potovalni” karieri sem namreč naletel na letalsko družbo, ki je zaračunavala kaj takega. Tolažil sem se da je problem na njihovi strani, saj je večina potnikov podobno mislila kot jaz in je raje obdržala 2 evra. Vrteli so film in glasbo, ki jih je mogoče gledal in poslušal odstotek ljudi.

Letališče v Madeiri je približno v tretjini celotne velikosti postavljeno na velike betonske nosilce, saj zaradi izjemno razgibanega terena otoka, očitno sploh ni nikjer toliko ravnice, da bi je bilo dovolj za pristajanje letala. In res, otok, ki se dobesedno požene iz Atlantika obdajajo tudi več 100 metrov visoki klifi. Presunljiv je Cabo Girao, ki se vertikalno iz morja povzpne na 580 metrov nadmorske višine in je tako drugi največji klif na svetu. Dobrih, na trenutke zelo prepadnih, vrtoglavih razgledov na okolico, na Madeiri ne zmanjka. Razlog za tako razgibanost terena gre iskati v vulkanskem izvoru otoka. Najvišja točka otoka je Pico Ruivo s 1862 m.

Otok leži okoli 500 kilometrov severno od Kanarskih otokov in približno 1000 km stran od matične države Portugalske. Spada med otoke Makaronezije (Azori, Madeira, Kanarski otoki, Zelenortski otoki). Prebivalcev je 260.000, polovica jih živi v glavnem mestu, Funchalu. Domačini so praviloma nekoliko nižje rasti. Otok je bil poseljen v petnajstem stoletju, ko so nanj naleteli portugalski pomorščaki. Ljudje večinoma živijo po hišah, blokovskih naselij nisem opazil. Ker to pomeni večjo pozidanost prostora, nam slika poseljenosti po zmerno strmih hribih nad pristaniščem Funchala kaže napačen občutek, kot da bi šlo za milijonsko mesto. Pozidanost otoka je na splošno zelo velika, ponekod celo gradijo v same skale. Severni del otoka je bolj zelen od južnega in ima zaradi severnih vetrov nekoliko hladnejšo klimo. Zaradi oceana, ki v doberšnji meri odmerja temperaturo, te pozimi ne padejo pod 13 stopinj, poleti pa zelo redko zrastejo nad 25. Temperatura vode je pozimi okoli 17, poleti pa 20 do 21, tako, da se večina turistov (razen mene in še nekaj njih) raje kopa v hotelskih bazenih.

Hotel Orca Praia v katerem sem bival, je zgrajen v skalo, tako da drugega razgleda z balkonov kot pogled na morje, ni. Velika soba s stekleno steno, velik balkon s pogledom na jug Atlantika in spet velika kopalnica, so me prepričale, da za hotelsko kvalifikacijo treh zvezdic včasih res lahko dobiš veliko.

Ob Madeiri leži še otok Porto Santo (baje ima vedno lepše vreme kot Madeira), ki ga nisem obiskal in še manjša skupina neposeljenih otočkov.

Zaradi zahtevnega terena, so kmetijske površine razporejene v terasah. Ogromno je nasadov banan in vinske trte. Hrana za povprečen žep je približno enako draga kot pri nas. Veliko je mesa, sploh z roštilja in rib. Dobra se mi je zdela madeirska zelenjavna juha. Poskusil sem tudi madeirski kolač, vendar se mi ni zdel nič posebnega. Razen visoke cene. Še huje, ker sem poskusil tistega z orehi, mi je nekaj časa nagajala zgaga.
Poizkusiti pravo domačo hrano, je tam kar problem. No, vsaj meni ni uspelo v celoti. Zdelo se mi je, da domačini ne hodijo preveč po restavracijah, tako da je težko najti kaj res pristno domačega, kjer turizem še nima prstov zraven. Ker nisem imel polnega penziona, je bila samopostrežna večerja v hotelu 16 evrov, vendar sem raje jedel po restavracijah. Predvsem Funchalu, kjer je bila izbira res ogromna. Od rib ali piščanca skupaj z zelenjavo, malo riža ter seveda kot uvod zelenjavna juha.
Madeira je znana po dobrem vinu, ki ima svojevrsten okus, saj ga pridelajo na drugačen način. Ima večjo stopnjo alkohola kot naše. Okus me zelo spominja na slivovo vino, ki ga pri nas ponudijo v kitajskih restavracijah.

Madeira je otok tunelov. Razumljivo glede na teren. Ima tudi avtocesto, ki poteka od letališča do ribiške vasice Ribeira Bravo. Kar naprej si v tunelih, tako, da me bo vožja v njih še dolgo spominjala na ta otok. Ceste so glede na zahtevnost terena na trenutke zelo ozke a vseeno zelo dobre.

Na otoku se lahko počne veliko stvari.
V Funchalu je narejena žičnica, ki nas za 22 evrov popelje do mesta Monte (550 m nad morjem), kjer je prekrasen botaniči vrt Monte Palace Tropical Garden (vstopnina je vračunana v ceno žičnice) in nekaj graščin. Turistom od tukaj ponujajo tudi tradicionalni spust po cesti s posebno izdelanimi sankami. Zahodno od Funchala se razprostira področje modernih hotelskih kompleksov z nekaj kilometrov dolgo in razgibano sprehajalno potjo.
Otok ima zelo veliko botaničnih vrtov. Še več, lahko rečem, da je cel otok en sam botanični vrt. Domačini zelo skrbijo za okolico. Seveda je nujno obiskati tržnico Mercado dos Lavradores, kjer se v prvem delu bohoti izjemno raznolika ponudba sadja, zelenjave in cvetja. Nekatere prodajalke so oblečene v tradicionalna oblačila. Marsikateri sadež sem tam videl prvič. K sreči se jih lahko tudi degustira, vendar se potem spodobi da vsaj nekaj malega tudi kupiš. Drugi del tržnice je ribarnica, kjer prodajajo različne vrste rib, prednjačijo tune in jeguljam podobne ribe (v angleščini scabbard fish), ki se tudi največ uživajo.
Veliko je tudi pohodništva, sploh po vrhovih. Poti so zelo lepo označene. Ena takih lepih peš poti, ki cel čas poteka po grebenih najvišjih vrhov Madeire je od Pico do Arieira do Pico Rouvio. Žal nisem imel preveč sreče, saj je tisti dan, ko sem se spravil gor, bilo megleno vreme, tako da ni bilo kaj prida razgleda na okolico. Opazil pa sem kopico nekih lepih rož, ki so zaradi izjemne številčnosti dajale rumeno podobo grebenom. Zaradi hladnejšega podnebja v hribih, uspeva tudi smreka. Nasploh je vegetacija v gorah severa podobna naši. Na jugu prevladuje evkaliptus. Višji deli so praviloma zelo pogosto zaviti v oblake iz katerih pa bolj prši kot kaj konkretno pada.
Možno je tudi obiskati skrajni vzhodni del otoka, polotok Ponto de Sao Laurencio, ki iz letala zgleda kot nekakšen rjav rep. Dostopen je skozi vasico Canicao, ki je bila nekoč središče lova na kite. Tudi na polotoku so urejene peš poti. Vegetacija je bolj bora, pokrajina je skoraj puščavna. Polno je prepadnih sten in čudovitega razgleda na ocean in kopico čeri, ki kot naravni spomeniki kljubujejo visokim valovom in penjenju morja.

Od mest mi bo v spominu poleg Funchala ostal tudi Porto Muniz, kjer imajo zelo zanimive naravne bazene, ki so nastali kot mešanica delovanja naravnih sil, erozije in človeških rok. Zelo lepo in mirno mesto je tudi Seixal z izjemno razčlenjeno obalo in s temno zelenim gozdom poraščenimi strminami, ki se dvigujejo vse do oblakov. S klifov teče veliko slapov. Na severni strani je še zanimiva Santana, kjer se lahko vidijo tradicionalne madeirske hiše. Ribiško mesto Camara de Lobos sem še največkrat obiskal, saj je bilo dokaj blizu hotela. Je lušno, majhno mestece, kjer je bil prav užitek spiti kak kapučino in opazovati domačine, predvsem ribiče pri vsakodnevnih opravilih. Sem spada tudi energično kartanje:) Omeniti velja še Ribeira Bravo, kot eno najstarejših mest na Madeiri. Od tam je tudi najbližja pot na severni del otoka. Bližnje mesto Ponta do Sol ima lepe, obnovljene hiše in slikovite stranske ulice.

In še nekaj slik: