Triglavska jezera

Končno sem jih obiskal. Vseh 7. Ker so izhodišča dostopa kar oddaljena in so si jezera med seboj tudi precej narazen, je potrebno dva dni, da se jih vse obišče. Mogoče kakšen zagnan planinec z obilico kondicije uspe tudi v enem dnevu, vendar je to vseeno preveč. Bolj kot hitiš, manj časa imaš za opazovanje okolice in uživanja v njej. In okolica je bila cel čas res izjemna.

S kolego sva si izbrala tole pot (karta pa je tukaj).

Parkirala sva pri koči pri Savici na 653 metrih n.m. Parkirnina je 3 evre na dan. Usmerila sva se preko Komarče do koče na Triglavskih jezerih. Smerokazi so nepovedovali 3,5 ure hoda. Pot se je zelo hitro začela strmo dvigovati. Ravno pred nami so enako smer izbrali Čehi. Bilo jih je vsaj 15. K sreči sva jih kaj hitro prehitela tako, da naju vseeno niso ovirali po ozki poti.
Pot čez Komarčo je izjemno strma in v zadnjih nekaj metrih precej prepadna. Praktično pod seboj navpično gledaš parkirišče, ki je vsaj 500 metrov nižje. K sreči je pot več ali manj porasla z gozdom, tako da se občutek, kako prepadno je, nekoliko zmanjša. Ko sva po dobri uri le prišla na vrh, se nama je kmalu prikazalo prvo od jezer (če gledamo od juga proti severu) in sicer Črno jezero (1294 m.n.m.). Nekaj mladih Madžarov si je celo privoščilo kopanje. Glede na to, da je najnižje od vseh jezer, je torej tudi najtoplejše. No, zame vseeno premalo.

Malo sva posedela in si ogledala njegovo okolico, ki jo na eni strani oklepajo stene. Nadaljevala sva čez Lopučniško dolino. Pot je manj strma, vendar pa bolj drseča. Poteka po gozdu smrek, ki se proti koči vse bolj redčijo, dokler ne ostanejo le še redki macesni. Po dveh urah se le prikaže koča pri Triglavskih jezerin in modro-zeleno Dvojno jezero ter dolina Triglavskih jezer. Letos je veliko vode, tako da je jezero sestavljeno. Okolje je prav idilično. Na vzhodu nas obdaja gorska pregrada dvatisočakov Male in Velike Tičarice, Kopice in Zelnaric na zahodu pa pogorje Komne in Špičja.

Koča je kar obiskana. Cene so zelo visoke. Za kos pehtranove potice in čaj, sem plačal kar 4,8 evra. Jota ali ričet z mesom sta 6 evrov. Pogled po planincih je poleg pestre narodnostne sestave – celo obiskovalce iz Izraela – pokazal, da jih večina malica svojo hrano. Se prav nič ne čudim. Takoj za kočo se razkazuje še eno jezero, Močivec. Ker je umetnega izvora, ga ne štejejo med sedem jezer. Tam sva si napolnila izpraznjene plastenke z vodo.

Pot sva nadaljevala po vse bolj dvigajoči dolini Triglavskih jezer do naslednjega jezera, Ledvice (ali Velikega jezera), ki je 45 minut stran od koče, na višini 1830 metrov. Že ime pove kakšne oblike je. Je kar veliko za tiste razmere. Črnina pokaže, da je ponekod tudi precej globoko.

Naslednje jezero, še pol ure stran, je Zeleno jezero. Barvo mu dajajo alge. Vseeno se mi je zdelo manj zeleno kot predhodna. Je dokaj majhno in plitvo. Je že precej visoko na 1988 metrih n.m., torej skoraj 700 metrov višje kot je prvo, Črno jezero. Hitro se pokažeta še zadnji dve jezerci: Rjavo jezero in Jezero pod Vršacem. Ležita že malenkost čez 2000 metrov visoko. Bolj sta me spominjali na kotanji nekje med sivimi skalami, napolnjeni z vodo. Zaradi višine ni nobenega rastlinja več v njuni okolici.

Končno se je pokazala tudi planinska koča na Prehodavcih, 2071 metrov visoko. Koča ponuja lep pogled na Razor, Jalovec, Špičje, v daljavi se kaže Managrt. Severozahodni del Slovenije je res izjemno razgiban.

Tja sva prišla v popoldanskem času, 7 ur kasneje. Če bi hodila cel čas, brez postankov, bi vso pot lahko prehodila v 5,5 ure. Ampak, ker sva imela namen prenočiti v koči, se nama ni nikamor mudilo. Postelji sva rezervirali par dni prej.

Vseh 39 ležišč je bilo zasedenih. Večinoma so jih zasedli vojaki. Ma, ravno danes so tukaj, sem si mislil. Bolj kot na vojake so me spominjali na rezerviste. Skoraj vsa ležišča so v istem prostoru. Po pričakovanjih je bilo veliko smrčanja in prdenja (ja, za večerjo so jedli tudi pasulj!) Kolega se je naslednji dan pritoževal nad slabim spanjem. Še dobro, da sem imel s seboj čepke tako, da sem bil za večino “prijetnih” zvokov prikrajšan. Poleg slovenske soldateske, ki je bila tudi drugače zelo nekulturna (“inteligentni”, glasni razgovori, ki si jih prisiljen poslušati, hrupno smejanje in neobzirnost) je bil moteč tudi nek avstrijski par, ki očitno rad pogleda globje v kozarec. Na žalost so alkoholni navdušenci stalnica, kamorkoli greš.

Naslednji dan sva kočo zapustila okoli desete ure. Spekli so nama jajca za zajtrk. Ker nisva člana planinske zveze, je bila nočitev 20 evrov na osebo (za člane 11). Kočo so upravljali študentje, verjetno zaposleni preko študentskega servisa. Ko sva glavnega med njimi vprašala za pot, ni bili ravno preveč navdušen za razgovor.

Ker nisva hotela povratka po isti poti, sva jo mahnila proti Hribaricam. Odločila sva se, da se bova vrnila po drugi strani gora, ki oklepajo dolino triglavskih jezer. Pot je bila daljša in tudi bolj zanimiva. To vem sedaj. Dolina je bila ves čas pod nama tako da sva lahko z robov prepadnih gora občudovala res izjemne razglede na jezera in ostalo okolico. Videla sva celo kozoroge, ki so se potikali po Vršakih. Nekaj kot da bi jedli, čeprav mi ni jasno kaj, saj trave ni bilo daleč okoli.

Vreme je bilo slabše kot prejšnji dan. Pihal je mrzel veter. Vetrovka mi je bila premalo a žal nisem imel toplejših kosov obleke, razen nekaj prepotenih mikic. Zelo lahkomiselno. Prav zoprn občutek je, kot te v roke zebe, medtem, ko imaš hrbet premočen od težkega ruzaka.

Pot naju je pripeljala na sam vrh Male Zelnarice, 2310 metrov visoko, ki je bila tudi najvišja točka pohoda. Ker so se oblaki vse bolj spuščali, sva hitro nadaljevala. Bolj kot sva šla južneje, bolj sva zgubljala na višini in tudi topleje je postajalo. Med Zelnarico in Kopico sem opazil zelo veliko rastišč planike, ki so kukale iz zelene trave.

Po treh urah in pol poti, sva prišla do Štapc, kjer sva zavila nazaj proti koči Triglavski jezer, spet nekaj pojedla ter nadaljevala po isti poti kot prejšnji dan. Kolena so pri spustu s Komarče kar precej trpela ampak drugače žal ne gre. Spust se mi je zdel hujši kot vzpon prejšnjega dne. Ko sva prišla v dolino v poznopopoldanskem času, sem zadovoljno ugotovil, kako prijetno je, ko spet hodim po ravnih tleh.

Bilo je enkratno. Gorski svet sem še bolj začutil kot običajno (tudi preko “musklfibra”), saj se enodnevni ali dvodnevni obisk le ne moreta primerjati med seboj. Je pa res, da bi za recimo 7 dni gora potreboval kar nekaj denarja, saj je zadeva kar “drag špas”.

p.s. če sem se morebiti kje zmotil pri poimenovanju hribov, bi prosil za popravek.

Hvala za rože

No ja, pravzaprav za podarjeno orhidejo (PF), ki se je tako lepo razcvetela. Pripravljala se je in pripravljala, mesec ali dva, jaz sem jo pridno pršil ali prosil druge, če sem bil odsoten, saj nisem hotel, da bi bili njeni nameni cvetenja kakor koli ogroženi. Kmalu so so začeli odpirati cvet po cvet, dokler ni nastala spodnja slika. Kako je lahko človek vesel tudi z malim.

Nevrotičnost RTVSlo

Gledljivost nacionalne televiziji resnično postaja nevzdržna. Najavna špica treh dokumentarcev, ki jih bo ta TV predvajala v kratkem (poleg seveda skoraj vsak teden ponavljajočih dokumentarcev o povojnih pobojih ali tematikah, ki imajo vonj po komunizmu) v prime time-u pravi takole:

- doping pri čudežnih športnikih v komunističnih državah
- komunizem kot zgrešen sistem nasplošno
- deportacija milijon in pol Poljakov v komunistično totalitarnost Sovjetske Zveze

Komunizem, komunizem, komunizem, komunizem, komunizem, komunizem, komunizem. Še nimate dovolj? Komunizem, komunizem, komunizem, komunizem? Še vedno ne? Ok, komunizem, komunizem, komunizem, komunizem. Sem še kaj pozabil? Aja, komunizem, komunizem, komunizem…

Gre za televizijo, ki sem ji prisiljen plačevati vsakomesečno naročnino. Če bi na naših komercialnih televizijah predvajali vse te abotne dokumentarce za ta čas, bi kmalu tenko piskali. RTVSlo pa si na račun vseh nas in našega denarja lahko privošči patološko ukvarjanje z nekimi časi, za katere sem prepričan, da večino ljudi zanima kot frizura Francke Novak iz Spuhlje.

Očitno je, da se nihče na tej televiziji, ki se celo drzne imenovati nacionalna, v grimsoidno- simonitskem, dokumentarnem delu, več ne ukvarja s sedanostjo. Nekaterim je očitno dolgočasna. Če bo šlo tako naprej, bomo gledali več dokumentarcev obarvanih tako ali drugače z demoni komunizma kot reklam o čudežnih pralnih praških.

Deviantna, nevrotična obsedenost s točno določenim milimetrom v zgodovini, kljub njenemu, kilometre dolgemu časovnemu traku, se mi zdi še bolj perverzna kot ekshibicionizem Big Brotherja ali prevarantske lopovščine Srečne linije, ki so izumi komercialnih televizij. Slo po konstantnem prikazovanju komunističnega zla v vseh možnih različicah, po pogostosti spominja na mozoljavega mladostnika, ki je pred kratkim odkril užitek samozadovoljevanja.

Nekdo na RTVSlo ima dejansko težave z vrednotenjem, kaj je za to družbo pomembno in kaj ne. Razen, če to ne dela namerno. Drugače si res ne znam razložiti čemu tolikšna ihta po deljenju spoznanj, kako krivičen je bil svet nekega xy leta. Vsi to vendar vemo, obrnite ploščo, jambrekovsko sproščena gospoda. Zazrite se v današnji svet in njegove probleme ter jih dokumentirajte v vaših oddajah, ki jih vsi financiramo.

Če Anton Guzej, Rajko Gerič, Janez Gril, Ivan Janez Štuhec in njim podobni, sproščeni ustvarjalci politike RTVSlo, res mislijo, da bodo z vse bolj zgoščenim, zastraševalnim bombardiranjem o ideološkem, brezčasnem sovražniku številka ena v tej državi, pomagali Janezu Janši do zmage na volitvah in s tem tudi sebi, dejansko žalijo povprečnega desnega volilca. Še sam si ne bi upal imeti tako nizkotnega mnenja o njihovi inteligenci.

Dolina Voje z Mostnico

Priznam, da do par dni nazaj še nisem slišal, da obstaja. Čeprav majhna, je Slovenija verjetno prepolna takih lepih kotičkov.

Avto sva pustila kar pred neko večstanovanjsko hišo na koncu vasi Stara Fužina, streljaj od Bohinjskega jezera. Namreč, če bi se odpravila naprej po makadamski poti, kjer je smerokaz za Voje, bi naju pričakal pobiralec vstopnine. Ta je kar mastna. Lansko leto je bila 10 evrov, zdaj je verjetno vsaj toliko ali celo več.

Peš sva nadaljevala po makadamski poti in kmalu prišla do reke Mostnice, ki teče skozi celotno dolino. Tam naju je pričakal pobiralec vstopnine. Očitno na Gorenjskem pač ne ubežiš temu “fenomenu”. Vstopnino dveh eurov opravičijo s tem, da gre denar za urejanje poti, čeprav je bila, kot sva ugotovila pozneje, ponekod zelo dvoumno markirana ali pa sploh ne.

Zavarovana pot gre skozi gozd, ob koritu Mostnice. Ponekod je reka vrezala zelo globoke vrzeli, tako, da teče globoko pod nami, med skalami nenavadnih, krožnih oblik, oblikovanih od centrifugalnih sil drobirja, ki je v močnem toku kot ostra pila. Ponekod skoraj izgine, drugje pa se zaradi velike globine obarva modro ali zeleno. Skale se znajo obarvati z rahlim modrim odtenkom, čeprav reke sploh ni na spregled. Je zelo mrzla, roka kar zaboli v kosteh. V njeni bližini nastaja hladen zrak, ki je ob vročem dnevu prav prijetno hladil. Niti zamisliti si ne znam, kako divje mora biti vse skupaj, ko je njen vodostaj visok. Že tako je ponekod zgledalo strašljivo in nadvse hrupno. Ribe so v mirnejših vodah, obrnjene proti toku, čakale, da jim prinese kakšen zalogaj.

Kmalu je reka izginila. Pred nama se je odprla prekrasna alpska dolina. Zeleni pašniki in redke smreke na njih, ki so v okoliških strminah kmalu prerasle v bujni gozd, nekaj skupkov hišk ter visoka pregrada pogorja, ki je zaprlo dolino, so naredili res prelepo, idilično celoto doline.

Po poti so mimo naju kapljali tuji turisti, ki so najverjetneje do doline prišli kar peš od Bohinjskega jezera (okoli 6,5 km). Ustavila sva se na koncu doline pri gostišču Slap in se nekoliko okrepčala. 150 metrov naprej je slap Mostnice, kjer sva tudi zaključila najin izlet. Od tam lahko tisti, ki nimajo dovolj, pot nadaljujejo do koče na Uskovnici.

No, preden sva se vrnila v Ljubljano, je bilo nekako logično, da se še malo namočim v Bohinjskem jezeru. Parkiranje je evro na uro.
Res krasno okolje, voda in obala. Užitek bi bil še boljši, če se ne bi nadležni motoristi hrupno izživljali s svojimi smrtonosnimi motorji in kvarili mir ob jezeru. Ne vem, če bom kdaj dočakal, da jim končno prepovedo obiskovati tisti prelepi konec, ki si preprosto ne zasluži njihove objestnosti.

Mlačno soočenje Pahor – Janša

Niso me poklicali domov po oddaji, da bi me povprašali po mnenju. Konec koncev ne bi niti sodeloval. Naročene raziskave, kjer nekdo služi denar s tem, ko meni krade čas, mi gredo pošteno na živce. Ko si enkrat navohan, kličejo kar naprej. Ko sem nekoč rekel, da odgovarjam samo za plačilo, ne kličejo več.

Vprašanje, kateri se je bolje odrezal, je zame deplasirano, saj ne mislim nobenemu oddati svojega glasu. Gre zgolj za zabavo pri opazovanju kako se kateri znajde v določenih situacijah. Žal so bile tiste zanimive bolj redke.

Soočenje je bilo na dostojnem, kulturnem nivoju, kljub temu, da sem pričakoval več “retorične akcije”. Tudi voditeljica Lidija Hren s svojim pravkar-vrnila-z-morja zagorelim izgledom, ni poskrbela, da bi bil nivo kakor koli okrnjen.

Še največ zaslug za kulturno dolgočasje je imel Pahor, saj s svojim pomirjujočim čvekanjem ni dopustil Janševi konfliktnosti zavladati v etru. Parkrat mu je celo uspelo izvabiti Janšev nasmešek, kar je skoraj znanstvena fantastika. Bilo je čutiti, kot bi mu nekje v ozadju ponujal roko, čeprav jo zaradi miru v stranki ne sme, kar je tudi precej neprepričljivo trdil s tem, da z Janšo, v primeru zmage, ne bo šel v koalicijo. Janša je, nasprotno, trdil, da bi šel v razgovore z vsako stranko, čeprav vsi vemo da je to, po izkušnjah v zdajšnji koaliciji, kačje gnezdo. S svojo avtoritativnostjo jim je, kot kažejo zadnje raziskave javnega mnenja, izsesal zadnje kaplje življenja in uničil slovensko desnico.

Janšev običajni cinizem, kot obrambni refleks, ki se ponavadi začne s kislim nasmeškom in udarnim rafalom, je bil tokrat nekoliko krajšega daha. Dovolj je bilo, da ga je Pahor naslovil z “gospod predsednik” pa se je ta, vsaj za trenutek, pogreznil v neke čudne odtenke nirvane, ki mu ne pristojijo. Več kot je bilo takih trenutkov, manj je bilo pravega Janše v studiu. Pred kamerami se je, občutno manj kot v njegovem modelu vladanja, trudil, da je bila njegova beseda zadnja.

Pogovor je večinoma potekal v smeri Pahor – Janša. Prvi je večino časa žlobudral predvolilne obljube. Drugi pa ga je porabil za pričakovani diskurz obrambe, ki temelji na napakah prejšnjih vlad ali celo komunističnega sistema in nizanju “dejstev”, kako nam je zdaj postlano z zgodbo o uspehu. Nekaj podobnega kot iz časov pred koncem vladavine LDS, le da smo zdaj povrhu še nadvse sproščeni.
Ta diskurz obrambe sebe z napakami drugih in kratkovidnostjo do trenutnega stanja, postaja res že legendaren, saj bi, če bi bil Janša še leta in leta vladar, z njim postal brezčasen.
Bolj kot je Janša segal nazaj v čas, bolj se je Pahor branil z distanco in oziranjem v prihodnost, ki seveda njega vključuje kot predsednika vlade.

Komentarji opazovalcev, ki so jih po oddaji povabili v Odmeve pa so, razen Frankla iz Financ (hudiča, vse bolj debel postaja), bolj odražali njihov volilni izbor kot pa strokovno oceno nastopa. To je močno potrjeval nek tip iz desničarskega Reporterja, ki je puhloglavo hvalil Janšo kot kakšna mozoljava tinejdžerka svojega junaka iz posterja, ki ji visi nad posteljo. Celo bolj kot jecljajoči Makarovič, novo odkrita zvezda RTVSlo zadnjih par let.

Ravno zaradi njegove spravnosti, Pahorja ne bom volil. Veliko bolj bi užival, če bi bil namesto njega v studiu moj izbranec na volilnem lističu, ki je še najbolj uspešen pri najedanju živcev slovenske desnice, gospod Golobič. Vrnil sem se z dopusta in sem spet pripravljen za malo več opazovanja političnega sabljanja in retoričnih žerjavic. Bolj kot me pritegnejo, ne glede na moje strinjanje z njimi, raje jih imam.

Do naslednjega leta

Končal se je dopust, vrnil se je vsakodnevni ritem. Vsako leto ugotovim še nekaj več dejstev o Hrvaški.

Da katolicizem presega mejo blaznosti, sem ugotovil že leta nazaj. Okolje je medijsko precej zatohlo. Vsako leto sem tam ravno takrat, ko se Marija odpravi v nebo. Tako vsakič lahko prebiram, kaj vse duhovniki z govorniških odrov sporočajo pobožnemu prebivalstvu. Prejšnje leto so ugotavljali, da je Titov režim pobil milijon ljudi, letos pa, da cerkev drugi hočejo siliti v politiko, ker se le ta z njo, bog ne daj, ne ukvarja.

Bolj kot vsa prejšnja leta, sem letos ugotovil, da je transport po hrvaških otokih kar zahtevno opravilo, kar dokazujejo spodnja, hvarska izkušnja.

Proti koncu dopusta sva se še odločila obiskati Hvar. Če bi vedel, da je potrebno toliko nekega presedanja in časa, ne bi šel.
Kako priti do Hvara, obstajata dve možnosti. Ali vzeti trajekt v Drveniku (točka, kjer je Hvar bližje obali) ali iti iz Splita. Prva varianta je sicer cenovno zelo ugodna vendar pa je potrebno prevoziti skoraj cel otok, da se pripelješ do mesta Hvar, ki je bila najina želena točka. Ker je Hvar znan po tem, da ima na nekaterih mestih take ceste kot jih imajo kje v Tibetu, je ta varianta samo za ljubitelje adrenalina.
Pa sva šla iz Splita. Trajekt vozi dve uri in pol. Vendar žal sploh ne vozi v mesto Hvar ampak v Stari Grad, ki je 15 km stran. Zato je potrebno vzeti avtobus, ki pa so ravno zato, ker si večina ljudi želi obiskati mesto Hvar, vedno polni. Da bi trajekt vozil direktno do mesta Hvar pa očitno še nobenemu ni padlo na pamet. Taksisti, ki se veselijo turistov s trajekta, ki jim ne bo uspelo priti na avtobus, zaračunavajo tudi do 300 kun za teh 15 km.
Ko sva se končno dokobacala do mesta Hvar, sva vzela še ladjico do Paklenih otočkov, ki so zelo priljubljeni. Za 10 minut plovbe zaračunajo 30 kun. Karta je povratna.
Ko sva se vračala, sva morala ponoviti celotno “vajo”. Avtobus je bil seveda poln, ljudje zelo živčni. Ko sem pojamral vozniku avtobusa, da zakaj ne uporabljajo več avtobusov, mi je zabrusil, da jih jaz že ne bom učil organizacije in vprašal, zakaj sem šel ravno na zadnji avtobus pred odhodom trajekta. Odgovoril sem mu, da so oni tisti, ki bi se morali prilagajati turistom in ne obratno.

Turisti na Hrvaškem so nezadovoljno tudi z drugimi stvarmi. Recimo, veliko jih jamra, ker na Hrvaškem praktično nimajo pravih peščenih plaž in tega niti turistični delavci ne povedo pri prodajanju aranžmajev. Lepe slike lahko zavedejo še tako izkušeno oko.
Italijani se jezijo, ker na Korčuli tržijo hišo, ki naj bi bila rojstna hiša Marka Pola. Sami trdijo, da je bil rojen v Benetkah.
Drugi spet pravijo, da so mondena središča umetno ustvarjena zaradi molže denarja, saj je kvaliteta ponudbe storitev daleč od vrhunske.
Planinarjenje je precej slabo razvito, čeprav je hribov ob obali veliko.
Taksisti znajo biti zelo nepošteni in za zelo kratke relacije zahtevajo neke absurdne zneske, gostinci pa se, poleg tega, da ocenjujejo premoženjsko stanje ali celo politično prepričanje gostov (npr. Slovencev) glede na to od kje prihajajo, kdaj pa kdaj “zmotijo” (seveda navzgor) pri obračunu zapitka. Pregled računa je nujen.

Da pa ne bi samo kritiziral, moram priznati, da ima Hrvaška obalo, ki je nisem videl nikjer drugje na svetu, če izvzamem dolgočasno Istro. Kljub gradnji je daleč manj pozidana kot španska. Poseben čar ima razgibana obala pod hribovjem Velebita ali Biokova, barva morja, petje škržatov in posebna vrsta borovcev z dišečo smolo.

Do naslednjega leta pozdrav Dalmaciji. Upam, da bo kritik manj.

Saj ni res, pa je

Vsako leto se čudim, kako je mogoče, da imamo praznik, ki se mu reče Marijino vnebovzetje. Kako je mogoče, da sploh imamo verske praznike, ki so ponavadi sinonim za pravljice, na nivoju države, ki zase pravi, da je laična? Papir res vse prenese.

Pravljica pravi, da je nekoč živela neka ženska, ki jo je zaplodilo mistično bitje. Kako je to zgledalo v praksi, si ne predstavljam. Klasičen scenarij, ko se dva zaljubita in se nato odločita imeti potomce odpade. Pravzaprav ne smemo reči, da je sploh seksala, ker je seks kot tak umazano početje s katerim se ukvarjajo le izvirno grešni. V vsej tej čistunskosti je čudno že to, da je sploh bila noseča, saj je nosečnost preveč naravni potek rojstva običajnega človeka, ki nima ničesar mističnega. Vse je krvavo in umazano. Too messy, ampak, ok. Zato imamo lahko božič, kjer se je pokazala vsebina njenega trebuha. Ampak ta ni bila kot bi gledali film Alien s Sigourney Weaver. Bilo je čisto navadno človeško bitje. No, ja, sprva, potem, ko beremo pravljico naprej, vidimo, da je to postal izjemen retorik in revolucionar, nakrancljan z vsemi možnimi superlativi, ki si jih lahko izmislite. Nevarno se je celo spogledoval z ideologijo komunizma oz. skrajne družbene pravičnosti, ki se je rodila več kot 18oo let kasneje v glavi nekega žida, ki se je pisal Marx.

Ker nam je omenjena ženska podarila takega izjemnega človeka, ki se po njemu začuda, kljub milijardam in milijardam rojstev ni več ponovil (Marijin oplojevalec je pa res škrto bitje), si je seveda zaslužila nagrado. Pravljica pravi, da je ob smrti ne le njena duša odšla v nebesa oz. prostor nagrajencev ampak celo fizično telo. Torej, nekako se je dvignila in “odlevitirala” nekam v vesolje. Mogoče nekje kroži kot satelit, kdo bi vedel.

Da, dragi moji, tudi take pravljice si zaslužijo svoj praznik. Pa ne zato, ker bi bile nekaj izjemnega (v desetih minutah bi se lahko spomnil česa še bolj “sapo jemajočega”) ampak, ker je nekaj idiotom nekoč uspelo prepričati ljudi, da jo dvignejo na tako raven dojemanja, ki se je celo prezrcalila na državne nivoje. Upam, da med temi idioti niso tudi znanstveniki v Cernu, ki bodo v teh dneh pognali hadronski trkalnik ter ustvarjali črne luknje v laboratorijih in se, podobno kot RKC na svojem področju, igrali boga.

Olimpijski duh, kaj je to?

Pravijo, da je olimpijski duh zajel svet. Svet, ki se je vedno predajal prvenstveno interesom njenih najmočnejših sestavnih delov – držav. Kaj sploh je olimpijski duh?

Gre zgolj za tekmovanje v katerem naj zmaga le najboljši? Je res tako enostavno? Mogoče najboljši pomeni najbolj prikrito dopingiran športnik, kdo bi vedel. Med substancami in tistimi, ki jih odkrivajo, je podobno razmerje kot med evolucijskim odnosom med predatorjem in njegovim plenom.
So olimpijske igre le preusmeritev fokusa sveta od globalnih, nakopičenih težav človeštva in okolja oz. prava resnica logike »kruha in iger«? Ubadanje s težavami ni nikoli toliko prijetna stvar, kot takšna ali drugačna zabava.
Kaj pa nacionalistično ali celo rasno dokazovanj, saj tekmovalci ne nastopajo samo v svojem imenu ampak tudi v imenu držav? Tako ljudje preko personificiranja z zmagovalci lažje občutijo sicer zelo abstraktno »čustvo« nacionalne pripadnosti.
Mogoče je pa pomen olimpijskih iger le diktat pri dojemanju katera športna prireditev je najpomembnejša, saj je izraz »olimpijski duh« pravzaprav le nadomestek originalnega izraza »športni duh«.

Dejstvo je, da je v novejši zgodovini izostanek štiriletne olimpijske tradicije pomenil, da je svet v vojnem stanju. Seveda pa sedanje stanje sveta kljub igram ne sporoča, da so ljudje preko nivoja držav v medsebojni komunikaciji v dobrem stanju. Vojna med Rusiji in Južno Osetijo se je, kot nalašč, začela med igrami (Slovenija in Hrvaška sta se medijsko odločili hinavsko postavila na stran Gruzije, čeprav sta bili tudi sami nekoč neke vrste Južna Osetija. Kar ne morem verjeti, da želje Južne Osetije po osamosvojitvi časopisi interpretirajo kot separatistične, svoj separatizem pa sta obe, kot republiki, nekoč razglašali kot pravico do samoodločbe).

Ker je organizatorka letošnjih iger ena izmed svetovnih velesil, se toliko bolj krešejo mnenja o njeni verodostojnosti predvsem na področju človekovih pravic. Kar naenkrat lahko slišimo Busha, kako pametuje o človekovih pravicah. Njegovi očitki Kitajski so enaki kot bi poslušal pijančka, ki drugemu pijancu očita alkoholizem. Prav vse velesile so pijane od svoje moči in veličine. Če so pri tem komunistične ali demokratične je povsem ireleventno, saj gre zgolj za odtenek okusa pri enako močni alkoholni pijači.

Vsake naslednji ige so ponavadi dražje od prejšnjih zaradi narcizma organizatorjev, letos pa je to bilo še toliko bolj izrazito. Zaradi kompleksa manj razvite države napram zahodnim standardom, je Kitajska priredila daleč najdražje igre vseh časov in s tem med vrsticami pokazala, češ, poglejte, kaj mi že zmoremo. Žal so podatki o tem, koliko ljudi je razlastila zaradi potreb po »olimpijskem prostoru« in kako zgleda Peking ali Kitajska zunaj olimpijske pravljice, manj dostopni kot podatki o uvrstitvah športnikov v še tako najbolj obrobni športni disciplini.
Kljub vse več zmetanim milijardam, šport nikoli ne more biti toliko pomemben, da bi zasenčil klasično, materialistično igro interesov, ki jih imajo države med seboj. Dražje kot so, manj imajo stika z realnostjo navadnih ljudi in športnim duhom.

Niso narcistični samo organizatorji. Marsikateri športnik se v teh dneh obnaša kot razvajeno dete, ki pride nekam, kjer skrbijo zanj spredaj in zadaj. Celo zrak, ki ga vdihavajo mora biti čistejši od zraka navadnih ljudi, ki ga vdihavajo, ko iger ni. Domišljavost pa taka. Marsikateri poklic lahko poteka v slabih zdravstvenih razmerah. Pa naj ostanejo doma. To pa seveda ne pride v poštev, ker jim je pomembna športna kariera in olimpijske reference pri prodaji lastnega imena. Dajmo potem raje zrak spreminjat.

V teh dneh mi duh s petimi krogci kvečjemu zbuja negativni pomen in ga še toliko bolj strogo ločujem od športnega.

Dubrovnik in Lokrum

Vstati je bilo treba zgodaj. Od Brel do Dubrovnika je okoli 3 do 3 in pol ure. Ker ni avtoceste, je obstoječa zelo ovinkasta in polna tistih, ki zato vozijo celo počasneje kot je predpisano.

Na poti bi izpostavil nekaj točk. Prva so Baćinska jezera. So prelepa, sladkovodna jezera. Skupno jih je sedem. So rezervat prvenstveno namenjen pticam. Okolica je zelo zelena, poseben čar pa pridajo ponekod gosto zasajene, visoke ciprese. Tu in tam se da videti tudi kakšna hiša.

Naslednja točka je dolina Neretve. Reka je ustvarila idealne pogoje za razrast rastlin. Pridelovalci mandarin in kopico drugega sadja so ustvarili celo mrežo namakalnih kanalov. Prodajalci na veliko ponujajo sadje in zelenjavo v improviziranih prodajalnah tik ob cesti.

Kmalu sva prišla do mejnega prehoda med Hrvaško in Bosno. Slednja je dobila okoli 30 km dolg izhod na morje. Carinsko kontrolo izvajajo skupaj, tako da je čim manj čakanja. Bosna v tem delu poleg Neuma ponuja tudi šoping centre. Avtobusov s turisti, ki kupujejo »svega i svašta« je kar veliko opaziti.

Območje, kjer se polotok Pelješac dotakne obale, je zelo lep kanal z nekaj majhnih otočkov. Ti ustvarijo lep vtis naravnega okolja.

Počasi sva se le znajdla v Dubrovniku. Najprej naju je pričakal velik, moderen most, ki nosi imen Franje Tuđmana. Pod nami se je razprostiral novejši del mesta. Ker sva bila opozorjena, da je uspešno parkiranje v Dubrovniku precej zahtevna naloga, sva se zapeljala do hotela President in tam pusila avto. Z mestnim avtobusom sva se nato zapeljala do starega mestnega jedra.
Mesto je, po pričakovanjih, polno turističnega vrveža in ljudi z vsega sveta. Ker je bilo peklensko vroče, sva pohod po obzidju, ki stane 50 kun, izpustila. Kot zanimivost naj omenim, da je neka srečna ženska, ki je imela stanovanje na samem obzidju le tega pred kratkim prodala za kar 13.000 evrov po kvadratnem metru.
Ne glede na vročino je bil Stradun poln turistov. Čeprav je Dubrovnik razglašen za mondeno mesto (mega bleščečih jaht svetovnih tajkunov ne manjka), se mi cene pijače in hrane niso zdele pretirano navite. Pizza je okoli 50, pivo pa okoli 20 kun.

Nadaljevala sva s potjo proti Lokrumu. To je manjši otoček, 10 minut stran od mesta. Za povratno karto zaračunajo kar 40 kun. Po osmi zvečer je zadrževanje na otoku prepovedano. Takrat tudi odpelje zadnja ladjica. Pričakali so nas udomačeni pavi, ki se ponekod skoraj brez strahu sprehajajo med ljudmi po plažah. Kajenje je na otoku prepovedano, čeprav se tega seveda nihče ne drži.
Otoček premore manjši botanični vrt s tropskim rastlinjem. Ob njem je napol porušena cerkev, ki se, seveda kot »javno dobro«, obnavlja na stroške države.
Končno mi je le uspelo videti škržata v živo. Bitjece, ki me tako razveseljuje s svojim “nožnim petjem”. Na otoku jih je po drevesih polno in prav nič se ne bojijo. Imajo pa izjemno varovalno barvo, tako, da jih je težje opaziti.
Znamenitost otočka je tudi t.i. mrtvo morje. Gre za neke vrste naravni bazen, kjer se je ujela morska voda, ki tja priteče skozi podzemni kanal. Vsekakor zgleda zanimivo.
Obala otočka je ponekod polna visokih, previsnih sten. Ima tudi FKK plažo, ki pa skoraj nima sence. Tam je dostop do morja ponekod že prav alpinistično obarvan.

Večerjala sva na Stradunu za neko razumno ceno. Glasne lastovke so nad nami izvajale svoje letalske veščine. Kasneje sva opravil transport v obratni smeri in se v poznih urah vrnila v hotel. Če se nama nekje sredi poti ne bi pokvaril mehanizem za dvigovanje šipe na sprednjih desnih vratih, bi bil dan pravzaprav popoln.

Jelsa in Bol

Na dopustu se lahko zgodi, da je včerajšnji dan enak današnjemu. In tako cel dopust. Nekomu je to všeč. Meni ne, saj si dopust vseeno predstavljam kot nekaj več od ležanja na plaži. Obstajajo načini, kako ga popestriti.

Enodnevni izled od Brel do Hvara in nato Brača. Cena 170 kun, Kosilo vključeno; piščanec ali skuša na žaru, vino in nekaj solate.

Ladja naju je počakala na dogovorjenem mestu. Bila je občutno prenatrpana. Da se bolj splača prevažati turiste kot loviti ribe, so domačini hitro ugotovili. Nekatere stare ribiške ladje so preuredili v turistične. Celo v restavracije, ko v večernih urah prevozov ni več.
Kapaciteto od 90 ljudi so prekoračili kar za 25. Namesto za mizo, sva kot zadnja dobila prostorček kar v kapetanovi kabini zraven pokvarjene busole. Prav besen sem bil.

Ladja se je premikala kot bi trimčkal. Od Brel do Jelse na Hvaru smo potrebovali 2 uri in pol. Razdalja pa mora biti tam nekje od maksimalno 40 kilometrov. Da sva ves ta čas stala verjetno ni potrebno peveč poudarjat.
Dokler se ne bo zgodila katastrofa in se bo kakšna od teh starih barkač zaradi preobremenjenosti z ljudmi potopila, se ne bo spremenilo nič, Tako pač ljudje funkcionirajo. Standardi se spremenijo šele, ko nekje poči. Požrtnost po denarju je vedno na prvem mestu.

Jelsa je majhne mestece, pravzaprav nevredno obiska. Razen seveda cerkve, nekaj starih kamnitih hiš in trga, ne premore veliko. Tja smo izpluli ob najhujši vročini. V majhnem pristanišču so se gnetle tudi ostale »turistične« ladje, tako da smo morali izstopiti čez drugo ladjo.
Klatili smo se eno uro po hipnotičnem soncu nato pa odpluli naprej do Bola na Braču. Sploh ne vem zakaj je v celotni izlet sploh vključena Jelsa. Verjetno zato, da se več sliši in zato lažje proda.

Bol me je bolj pritegnil. Še najbolj pešpot. Od pristanišča je okoli pol ure dolga in pelje vse do znamenite hrvaške plaže, ki jo je moč videti na množici turističnih plakatov – Zlatni Rat. Pot je lepo urejena in večinoma poteka v senci borovcev. Tja sva si privoščila turistični vlakec, nazaj pa sva šla po njej peš.

Zlatni Rat je bolj razvpita plaža kot pa si to v resnici zasluži. Na stotine, če ne celo tisoče ljudi se gnete na področju kopnega, ki se z obeh koncev konča kot obrnjena črka v. Od daleč zgleda kot da je na plaži mivka, v resnici je drobnejše kamenje. Ponudba prigrizkov, pijače in sadja je dobra a zelo draga. Lonček s sadjem, ki ga napolniš po želji, stane 25 kun. Seveda pa je precej sadja iz konzerve. Vseeno so se ljudje nekritično gnetli v vrsti zanj.

Ker smo morali biti po programu že malo pred sedmo zvečer v Brelah, nam ni ostalo veliko časa za lenarjenje. Hitenja pravzaprav ni manjkalo cel dan.

Brač je precej zanimiv in hribovit otok. Poln je majhnih, osamljenih zalivčkov, kjer so se lastniki takšnih in drugačnih čolnov predajali morskim užitkom. Povsem nekaj drugega kot prenatrpana barkača, ki te povrhu še pelje po prenatrpanih plažah.

Po zaključku dneva sem lahko ugotovi, da je vsekakor bolje iti na izlet v lastni režiji. Od požrtnih bedakov katerih cilj je le množična molža denarja turistov zaradi kasnejših sušnih mesecev, ne moreš pričakovati veliko. Celo sedežev ne. Če nimajo razvitega turizma čez celotno leto, to nikakor ne sme biti moj problem.

Jutri greva v lastni režiji v Dubrovnik. Sicer spet pričakujem gnečo in nabite cene vendar drugače žal ne gre. Tam nisem bil že 9 let in bi ga rad spet obiskal.