ateistek

Olimpijski duh, kaj je to?

Pravijo, da je olimpijski duh zajel svet. Svet, ki se je vedno predajal prvenstveno interesom njenih najmočnejših sestavnih delov – držav. Kaj sploh je olimpijski duh?

Gre zgolj za tekmovanje v katerem naj zmaga le najboljši? Je res tako enostavno? Mogoče najboljši pomeni najbolj prikrito dopingiran športnik, kdo bi vedel. Med substancami in tistimi, ki jih odkrivajo, je podobno razmerje kot med evolucijskim odnosom med predatorjem in njegovim plenom.
So olimpijske igre le preusmeritev fokusa sveta od globalnih, nakopičenih težav človeštva in okolja oz. prava resnica logike »kruha in iger«? Ubadanje s težavami ni nikoli toliko prijetna stvar, kot takšna ali drugačna zabava.
Kaj pa nacionalistično ali celo rasno dokazovanj, saj tekmovalci ne nastopajo samo v svojem imenu ampak tudi v imenu držav? Tako ljudje preko personificiranja z zmagovalci lažje občutijo sicer zelo abstraktno »čustvo« nacionalne pripadnosti.
Mogoče je pa pomen olimpijskih iger le diktat pri dojemanju katera športna prireditev je najpomembnejša, saj je izraz »olimpijski duh« pravzaprav le nadomestek originalnega izraza »športni duh«.

Dejstvo je, da je v novejši zgodovini izostanek štiriletne olimpijske tradicije pomenil, da je svet v vojnem stanju. Seveda pa sedanje stanje sveta kljub igram ne sporoča, da so ljudje preko nivoja držav v medsebojni komunikaciji v dobrem stanju. Vojna med Rusiji in Južno Osetijo se je, kot nalašč, začela med igrami (Slovenija in Hrvaška sta se medijsko odločili hinavsko postavila na stran Gruzije, čeprav sta bili tudi sami nekoč neke vrste Južna Osetija. Kar ne morem verjeti, da želje Južne Osetije po osamosvojitvi časopisi interpretirajo kot separatistične, svoj separatizem pa sta obe, kot republiki, nekoč razglašali kot pravico do samoodločbe).

Ker je organizatorka letošnjih iger ena izmed svetovnih velesil, se toliko bolj krešejo mnenja o njeni verodostojnosti predvsem na področju človekovih pravic. Kar naenkrat lahko slišimo Busha, kako pametuje o človekovih pravicah. Njegovi očitki Kitajski so enaki kot bi poslušal pijančka, ki drugemu pijancu očita alkoholizem. Prav vse velesile so pijane od svoje moči in veličine. Če so pri tem komunistične ali demokratične je povsem ireleventno, saj gre zgolj za odtenek okusa pri enako močni alkoholni pijači.

Vsake naslednji ige so ponavadi dražje od prejšnjih zaradi narcizma organizatorjev, letos pa je to bilo še toliko bolj izrazito. Zaradi kompleksa manj razvite države napram zahodnim standardom, je Kitajska priredila daleč najdražje igre vseh časov in s tem med vrsticami pokazala, češ, poglejte, kaj mi že zmoremo. Žal so podatki o tem, koliko ljudi je razlastila zaradi potreb po »olimpijskem prostoru« in kako zgleda Peking ali Kitajska zunaj olimpijske pravljice, manj dostopni kot podatki o uvrstitvah športnikov v še tako najbolj obrobni športni disciplini.
Kljub vse več zmetanim milijardam, šport nikoli ne more biti toliko pomemben, da bi zasenčil klasično, materialistično igro interesov, ki jih imajo države med seboj. Dražje kot so, manj imajo stika z realnostjo navadnih ljudi in športnim duhom.

Niso narcistični samo organizatorji. Marsikateri športnik se v teh dneh obnaša kot razvajeno dete, ki pride nekam, kjer skrbijo zanj spredaj in zadaj. Celo zrak, ki ga vdihavajo mora biti čistejši od zraka navadnih ljudi, ki ga vdihavajo, ko iger ni. Domišljavost pa taka. Marsikateri poklic lahko poteka v slabih zdravstvenih razmerah. Pa naj ostanejo doma. To pa seveda ne pride v poštev, ker jim je pomembna športna kariera in olimpijske reference pri prodaji lastnega imena. Dajmo potem raje zrak spreminjat.

V teh dneh mi duh s petimi krogci kvečjemu zbuja negativni pomen in ga še toliko bolj strogo ločujem od športnega.

11 avgusta, 2008 Posted by | V razmislek | 8 komentarjev

Dubrovnik in Lokrum

Vstati je bilo treba zgodaj. Od Brel do Dubrovnika je okoli 3 do 3 in pol ure. Ker ni avtoceste, je obstoječa zelo ovinkasta in polna tistih, ki zato vozijo celo počasneje kot je predpisano.

Na poti bi izpostavil nekaj točk. Prva so Baćinska jezera. So prelepa, sladkovodna jezera. Skupno jih je sedem. So rezervat prvenstveno namenjen pticam. Okolica je zelo zelena, poseben čar pa pridajo ponekod gosto zasajene, visoke ciprese. Tu in tam se da videti tudi kakšna hiša.

Naslednja točka je dolina Neretve. Reka je ustvarila idealne pogoje za razrast rastlin. Pridelovalci mandarin in kopico drugega sadja so ustvarili celo mrežo namakalnih kanalov. Prodajalci na veliko ponujajo sadje in zelenjavo v improviziranih prodajalnah tik ob cesti.

Kmalu sva prišla do mejnega prehoda med Hrvaško in Bosno. Slednja je dobila okoli 30 km dolg izhod na morje. Carinsko kontrolo izvajajo skupaj, tako da je čim manj čakanja. Bosna v tem delu poleg Neuma ponuja tudi šoping centre. Avtobusov s turisti, ki kupujejo »svega i svašta« je kar veliko opaziti.

Območje, kjer se polotok Pelješac dotakne obale, je zelo lep kanal z nekaj majhnih otočkov. Ti ustvarijo lep vtis naravnega okolja.

Počasi sva se le znajdla v Dubrovniku. Najprej naju je pričakal velik, moderen most, ki nosi imen Franje Tuđmana. Pod nami se je razprostiral novejši del mesta. Ker sva bila opozorjena, da je uspešno parkiranje v Dubrovniku precej zahtevna naloga, sva se zapeljala do hotela President in tam pusila avto. Z mestnim avtobusom sva se nato zapeljala do starega mestnega jedra.
Mesto je, po pričakovanjih, polno turističnega vrveža in ljudi z vsega sveta. Ker je bilo peklensko vroče, sva pohod po obzidju, ki stane 50 kun, izpustila. Kot zanimivost naj omenim, da je neka srečna ženska, ki je imela stanovanje na samem obzidju le tega pred kratkim prodala za kar 13.000 evrov po kvadratnem metru.
Ne glede na vročino je bil Stradun poln turistov. Čeprav je Dubrovnik razglašen za mondeno mesto (mega bleščečih jaht svetovnih tajkunov ne manjka), se mi cene pijače in hrane niso zdele pretirano navite. Pizza je okoli 50, pivo pa okoli 20 kun.

Nadaljevala sva s potjo proti Lokrumu. To je manjši otoček, 10 minut stran od mesta. Za povratno karto zaračunajo kar 40 kun. Po osmi zvečer je zadrževanje na otoku prepovedano. Takrat tudi odpelje zadnja ladjica. Pričakali so nas udomačeni pavi, ki se ponekod skoraj brez strahu sprehajajo med ljudmi po plažah. Kajenje je na otoku prepovedano, čeprav se tega seveda nihče ne drži.
Otoček premore manjši botanični vrt s tropskim rastlinjem. Ob njem je napol porušena cerkev, ki se, seveda kot »javno dobro«, obnavlja na stroške države.
Končno mi je le uspelo videti škržata v živo. Bitjece, ki me tako razveseljuje s svojim “nožnim petjem”. Na otoku jih je po drevesih polno in prav nič se ne bojijo. Imajo pa izjemno varovalno barvo, tako, da jih je težje opaziti.
Znamenitost otočka je tudi t.i. mrtvo morje. Gre za neke vrste naravni bazen, kjer se je ujela morska voda, ki tja priteče skozi podzemni kanal. Vsekakor zgleda zanimivo.
Obala otočka je ponekod polna visokih, previsnih sten. Ima tudi FKK plažo, ki pa skoraj nima sence. Tam je dostop do morja ponekod že prav alpinistično obarvan.

Večerjala sva na Stradunu za neko razumno ceno. Glasne lastovke so nad nami izvajale svoje letalske veščine. Kasneje sva opravil transport v obratni smeri in se v poznih urah vrnila v hotel. Če se nama nekje sredi poti ne bi pokvaril mehanizem za dvigovanje šipe na sprednjih desnih vratih, bi bil dan pravzaprav popoln.

9 avgusta, 2008 Posted by | Potovanja | 1 komentar

Jelsa in Bol

Na dopustu se lahko zgodi, da je včerajšnji dan enak današnjemu. In tako cel dopust. Nekomu je to všeč. Meni ne, saj si dopust vseeno predstavljam kot nekaj več od ležanja na plaži. Obstajajo načini, kako ga popestriti.

Enodnevni izled od Brel do Hvara in nato Brača. Cena 170 kun, Kosilo vključeno; piščanec ali skuša na žaru, vino in nekaj solate.

Ladja naju je počakala na dogovorjenem mestu. Bila je občutno prenatrpana. Da se bolj splača prevažati turiste kot loviti ribe, so domačini hitro ugotovili. Nekatere stare ribiške ladje so preuredili v turistične. Celo v restavracije, ko v večernih urah prevozov ni več.
Kapaciteto od 90 ljudi so prekoračili kar za 25. Namesto za mizo, sva kot zadnja dobila prostorček kar v kapetanovi kabini zraven pokvarjene busole. Prav besen sem bil.

Ladja se je premikala kot bi trimčkal. Od Brel do Jelse na Hvaru smo potrebovali 2 uri in pol. Razdalja pa mora biti tam nekje od maksimalno 40 kilometrov. Da sva ves ta čas stala verjetno ni potrebno peveč poudarjat.
Dokler se ne bo zgodila katastrofa in se bo kakšna od teh starih barkač zaradi preobremenjenosti z ljudmi potopila, se ne bo spremenilo nič, Tako pač ljudje funkcionirajo. Standardi se spremenijo šele, ko nekje poči. Požrtnost po denarju je vedno na prvem mestu.

Jelsa je majhne mestece, pravzaprav nevredno obiska. Razen seveda cerkve, nekaj starih kamnitih hiš in trga, ne premore veliko. Tja smo izpluli ob najhujši vročini. V majhnem pristanišču so se gnetle tudi ostale »turistične« ladje, tako da smo morali izstopiti čez drugo ladjo.
Klatili smo se eno uro po hipnotičnem soncu nato pa odpluli naprej do Bola na Braču. Sploh ne vem zakaj je v celotni izlet sploh vključena Jelsa. Verjetno zato, da se več sliši in zato lažje proda.

Bol me je bolj pritegnil. Še najbolj pešpot. Od pristanišča je okoli pol ure dolga in pelje vse do znamenite hrvaške plaže, ki jo je moč videti na množici turističnih plakatov – Zlatni Rat. Pot je lepo urejena in večinoma poteka v senci borovcev. Tja sva si privoščila turistični vlakec, nazaj pa sva šla po njej peš.

Zlatni Rat je bolj razvpita plaža kot pa si to v resnici zasluži. Na stotine, če ne celo tisoče ljudi se gnete na področju kopnega, ki se z obeh koncev konča kot obrnjena črka v. Od daleč zgleda kot da je na plaži mivka, v resnici je drobnejše kamenje. Ponudba prigrizkov, pijače in sadja je dobra a zelo draga. Lonček s sadjem, ki ga napolniš po želji, stane 25 kun. Seveda pa je precej sadja iz konzerve. Vseeno so se ljudje nekritično gnetli v vrsti zanj.

Ker smo morali biti po programu že malo pred sedmo zvečer v Brelah, nam ni ostalo veliko časa za lenarjenje. Hitenja pravzaprav ni manjkalo cel dan.

Brač je precej zanimiv in hribovit otok. Poln je majhnih, osamljenih zalivčkov, kjer so se lastniki takšnih in drugačnih čolnov predajali morskim užitkom. Povsem nekaj drugega kot prenatrpana barkača, ki te povrhu še pelje po prenatrpanih plažah.

Po zaključku dneva sem lahko ugotovi, da je vsekakor bolje iti na izlet v lastni režiji. Od požrtnih bedakov katerih cilj je le množična molža denarja turistov zaradi kasnejših sušnih mesecev, ne moreš pričakovati veliko. Celo sedežev ne. Če nimajo razvitega turizma čez celotno leto, to nikakor ne sme biti moj problem.

Jutri greva v lastni režiji v Dubrovnik. Sicer spet pričakujem gnečo in nabite cene vendar drugače žal ne gre. Tam nisem bil že 9 let in bi ga rad spet obiskal.

7 avgusta, 2008 Posted by | Potovanja | 1 komentar

Brezvezna dopustniška razglabljanja

Sem na Hrvaškem. Tam, kjer sem že tretje leto zapored ob tem času. Mestece Brela, pod gorskim masivom Biokovo, v hotelu Marina.

Dnevi minevajo v sencah, po smoli dišečih, borovih dreves, ob petju škržatov in omamnih vonjavah morja. Morje je precej toplo, ravno tako zrak. Sopara je pravilo. Večina turistov se ne pusti motiti in se, brez pomislekov, zadovoljno predaja sončnim žarkom. Bo že farmacevtska industrija s svojimi strupenimi mažami poskrbela, da jih ne opeče.

Sliši se dolgočasno vendar ni. Vsakič, ko pridem sem, se rad prepustim utripu okolja v »lijepoj njihovoj«. Prebiram časopise, opazujem ljudi, stanje v družbi, način razmišljanja. Veliko tega odsevajo časopisi.

Država se predaja domoljubju. Pravzaprav nič novega za klerikalno-nacionalistično okolje ( bog, družina in domovina, bi rekel prikriti ustaš Thompson).
Torej, Oluja. Mineva že 13. leto odkar so hrvaške oborožene sile pregnale okoli četrt milijona srbskih civilistov. Seveda je to dejanje sila junaško dejanje. V Vijesniku tako celo zapišejo, da gre za »eno najbolj čistih akcij v zgodovini človeštva, ki sodi v učbenike pravilnega vojskovanja«. To naj bi hrvaški državi priznali izraelski strategi, ki so to »laskavo oceno« poleg svojim akcijam napram s fračami oboroženim Palestincem, namenili tudi Američanom (?).
Večernji list skupaj z nakupom časopisa namesto dvd-ja ali knjige prilaga nakup hrvaške zastave. Predvsem moški nosijo majice ali kape z motivi hrvaške zastave. Zasledil sem nekega voznika, ki si je na sprednjo stransko šipo zataknil hrvaško zastavo. Da se ob tem vozi v srbskem Yugu, si ni kaj preveč gnal k srcu. Zblojeni nacionalisti in njihova načela.
Obžalujem, ker EU kot pogoj sprejetje Hrvaške, ni postavila tudi plačilo odškodnin za uničeno ali odvzeto premoženje pregnanim civilistom. Tako pa se je država spet izvlekla. Podobno kot se je med 2.sv. vojno, ko jo zavezniki niso prav nič kaznovali za kvizlinško NDH.

Turistov je tudi letos zelo veliko. Slovencev, pardon, državljanov republike Slovenije, ki govorijo slovensko, ni veliko opaziti. Cene so seveda navite. Sadje, ki ga ponujajo turistom, je vsaj 100% dražje od istega v marketih. »Nabiram«ga v hotelu in ga nosim na plažo. Plače osebja je pričakovano enako kot lansko leto. Hotelski natakar zasluži od 3000 do 3500 kun. Lastnik hotela, ki si jih lasti še 14 (veriga BlueSun), je znan hrvaški tajkun. Ravno včeraj sem imel priložnost videti njegovo »skromno« jahto. No, če sem že pri tajkunih, dobil sem info, da so model privatizacije na področju bivše Jugoslavije predlagali Jeffrey Sachs (svetovno znan ekonomist) oz. ameriška vlada. Torej, čim hitrejše lastninjenje s pomočjo bančnih kreditov, ki se odplačujejo z dobički podjetij. Ni ravno neka huda pogruntavščina, pa vendar.
Janša, kot znan slovenski borec proti tajkunom (no, vsaj v glavah povprečnega volivca SDS) skoraj ljubezensko izkazuje čustva Bushu, ki kot izrazit republikanec in desničar z vso mašinerijo v svojem ozadju pooseblja svetost (svoje) lastnine, ne glede na način prisvojitve….

Ah, dovolj je, grem nazaj počivat v hlad borovcev. Do naslednjega časopisa 🙂

Jutri grem na enodnevni izlet do Hvara in Brača.

4 avgusta, 2008 Posted by | Potovanja, Vsega po malem | 7 komentarjev