ateistek

Dolina Voje z Mostnico

Priznam, da do par dni nazaj še nisem slišal, da obstaja. Čeprav majhna, je Slovenija verjetno prepolna takih lepih kotičkov.

Avto sva pustila kar pred neko večstanovanjsko hišo na koncu vasi Stara Fužina, streljaj od Bohinjskega jezera. Namreč, če bi se odpravila naprej po makadamski poti, kjer je smerokaz za Voje, bi naju pričakal pobiralec vstopnine. Ta je kar mastna. Lansko leto je bila 10 evrov, zdaj je verjetno vsaj toliko ali celo več.

Peš sva nadaljevala po makadamski poti in kmalu prišla do reke Mostnice, ki teče skozi celotno dolino. Tam naju je pričakal pobiralec vstopnine. Očitno na Gorenjskem pač ne ubežiš temu “fenomenu”. Vstopnino dveh eurov opravičijo s tem, da gre denar za urejanje poti, čeprav je bila, kot sva ugotovila pozneje, ponekod zelo dvoumno markirana ali pa sploh ne.

Zavarovana pot gre skozi gozd, ob koritu Mostnice. Ponekod je reka vrezala zelo globoke vrzeli, tako, da teče globoko pod nami, med skalami nenavadnih, krožnih oblik, oblikovanih od centrifugalnih sil drobirja, ki je v močnem toku kot ostra pila. Ponekod skoraj izgine, drugje pa se zaradi velike globine obarva modro ali zeleno. Skale se znajo obarvati z rahlim modrim odtenkom, čeprav reke sploh ni na spregled. Je zelo mrzla, roka kar zaboli v kosteh. V njeni bližini nastaja hladen zrak, ki je ob vročem dnevu prav prijetno hladil. Niti zamisliti si ne znam, kako divje mora biti vse skupaj, ko je njen vodostaj visok. Že tako je ponekod zgledalo strašljivo in nadvse hrupno. Ribe so v mirnejših vodah, obrnjene proti toku, čakale, da jim prinese kakšen zalogaj.

Kmalu je reka izginila. Pred nama se je odprla prekrasna alpska dolina. Zeleni pašniki in redke smreke na njih, ki so v okoliških strminah kmalu prerasle v bujni gozd, nekaj skupkov hišk ter visoka pregrada pogorja, ki je zaprlo dolino, so naredili res prelepo, idilično celoto doline.

Po poti so mimo naju kapljali tuji turisti, ki so najverjetneje do doline prišli kar peš od Bohinjskega jezera (okoli 6,5 km). Ustavila sva se na koncu doline pri gostišču Slap in se nekoliko okrepčala. 150 metrov naprej je slap Mostnice, kjer sva tudi zaključila najin izlet. Od tam lahko tisti, ki nimajo dovolj, pot nadaljujejo do koče na Uskovnici.

No, preden sva se vrnila v Ljubljano, je bilo nekako logično, da se še malo namočim v Bohinjskem jezeru. Parkiranje je evro na uro.
Res krasno okolje, voda in obala. Užitek bi bil še boljši, če se ne bi nadležni motoristi hrupno izživljali s svojimi smrtonosnimi motorji in kvarili mir ob jezeru. Ne vem, če bom kdaj dočakal, da jim končno prepovedo obiskovati tisti prelepi konec, ki si preprosto ne zasluži njihove objestnosti.

24 avgusta, 2008 Posted by | Hribolazenje | 3 komentarji