Zavezniški zločini maščevanja

V našem prostoru, kljub strasti do polpretekle zgodovine, ki je kot kaže prijela tudi mene, nikjer ni zaslediti niti besedice o zločinih zaveznikov med in po koncu 2. sv. vojne. Zaradi boljše informiranosti slovenske javnosti, ki očitno nima niti najmanjšega pojma, da zgodovina niti pod razno ni črno-bela, sem se tega “raziskovanja” lotil sam. Pravzaprav je to v času interneta preprosto in ne zahteva velikega truda. Dovolj je v iskalnikih vpisati Eisenhower War Crimes, pa se vam prikažejo celi seznami strani, ki obravnavajo to tematiko. Ob prebiranju teh strani boste hitro ugotovili, da naši komunisti niso bili prav v ničemer posebni, Tito pa je bil pravi amater v “pospravljanju” takšnih in drugačnih poražencev. Predsednik borcev NOB Stanovnik, se sicer občasno trudi kaj povedati o tej temi, vendar ga nihče ne jemlje resno. V oddaji Trenja, ga je Slak, namerno ali ne, prekinil, ko je omenil Einsehowerja in hotel povedati kaj več o njegovih zločinih, in napovedal reklame.

Kdo je bil Dwight D. Eisenhower? Bil je glavni poveljnik ameriških sil (1945-1948) in republikanski predsednik ZDA med letom 1953 do 1961. Njegovo sovraštvo in želja po maščevanju nad Nemci, sploh ob dejstvu, da je bil jud, se je močno kazalo v času, ko so zavezniki zajeli nemške vojake in je bila vojna končana. Svoji ženi je tako v pismu napisal, da izjemno sovraži nemški narod ter da obžaluje, da nosi nemški priimek.

Ko je Nemčija kapitulirala, so jo zavezniki razdelili na 4 enote med Američane, Francoze, Ruse in Angleže. Eisenhower se je odločil, da bo nemške ujetnike prekvalificiral iz vojnih ujetnikov v “razorožene sovražnikove enote” (angleško “Disarmed Enemy Forces – DEFs”). Tako se je izognil, da bi jih varovala ženevska konvencija o vojnih ujetnikih. Podobno so Američani naredili tudi z zajetimi muslimani v Guantanamu, v svojem zadnjem lažnem konstruktu boja proti terorizmu. Na tak način je Eisenhower zadevo uredil in zadostil pravnim vidikom.
Maščevanje se je lahko začelo.

Prvi ukrep je bil zmanjševanje hrane in vode ter prisilno delo. Viri omenjajo (en takih virov je knjiga Other Losses, kanadskega pisatelja Jamesa Bacquea), da je pod Eisenhowerjevo komando po 2 sv. vojni umrlo okoli milijon nemških vojakov zaradi namernega izstradanja. V knjigi so tudi omenjene priče, ki trdijo, da so videle ameriške vojake streljati na ženske, ki so čez ograjo metale kruh ujetnikom. Ravno tako priče trdijo, da so tovornjaki vsakodnevno odvažali trupla izstradanih ujetnikov.
Politika Eisenhowerja je bila prikrita, saj niso vedeli, kaj se pravzaprav dogaja za zidovi. Celo pošiljke pomoči Rdečega Križa so bile zavrnjene.

Nekateri zgodovinarji ocenjujejo, da je bila smrtnost nemških vojakov v ameriških rokah 4 krat višja kot recimo tistih v britanskih. Američanom je bila celo prepovedana komunikacija z nemškimi civilisti vse do junija 1945, ko so določbo omilili in najprej dopustili komunikacijo z nemškimi otroci. Dokončno pa so prepoved odpravili konec leta 1946, ko je bila dovoljena tudi poroka.

Seveda pa se maščevanje ni končalo le pri vojakih. Eisenhowerjev odposlanec Lucius Clay je izjavil:
“I feel that the Germans should suffer from hunger and from cold as I believe such suffering is necessary to make them realize the consequences of a war which they caused.”

Nemški Rdeči Križ je bil razpuščen. Mednarodni Rdeči Križ pa je sicer pošiljal pomoč civilistom, vendar so jo podvrgli strogim kontrolam. Ocenjuje se, da naj bi v letu 1945 povprečen nemški civilist zaužil le okoli 1200 kalorij na dan, kar je skoraj polovica manj od povprečja. Oktobra leta 1945 so Britanci objavili podatek, da je bila smrtnost med odraslimi nemškimi civlisti 4 krat višja, med otroci pa kar 10 krat višja kot v času pred vojno. V raziskavi, ki jo je naročil bivši predsednik ZDA Hoover in je bila objavljena februarja 1947, je bilo zapisano, da so bile sosednje države v približno enaki stopnji prehranjenosti kot pred vojno, medtem, ko je bila ta stopnja v Nemčijo katastrofalno nizka, sploh med otroci in starejšimi.
Koliko nemških civilistov je umrlo zaradi skupinskega zavezniškega maščevanja nad nemškimi civilisti, ne bomo vedeli nikoli.

Zaradi potreb po delovni sili, je Eisenhower poslal Stalinu nekaj 100.000 zajetnih Nemcev kot prisilno delovno silo. Uporabljali pa so jih tudi za čiščenje minskih polj.
12 oktobra leta 1945 je The New York Herald Tribune zapisal, da so Francozi nemške ujetnike izstradavali do smrti in so stanje primerjali s holokavstom. Ocenjuje se, da je leta 1947 kar 4 milijone Nemcev delalo kot prisilna delovna sila pri zaveznikih. Smrtnost prisilnih delavcev je segala tudi do 40%, najvišja pa je bila v Sovjetski Zvezi.

Torej, gospoda v SDS- u, boste predlagali tudi ukinitev obiležij Zaveznikom v evropskem parlamentu? Lahko se tokrat namesto na Stanovnika sklicujete kar name. Najlažje pa bo, da priznate, da imajo zmagovalci preprosto pravico do obračuna s poraženci. Stanje na terenu pač dokazuje da je temu tako, čeprav je sila nekorektno. Mirnodobni čas in njegova logika pač ne bosta šla nikoli z roko v roki z vojnim. Če nekateri premorete tako veliko ogorčenja ob komunističnih zločinih, ni vrag, da ga ne boste tudi ob “demokratično zavezniških.”