Mlačno soočenje Pahor – Janša

Niso me poklicali domov po oddaji, da bi me povprašali po mnenju. Konec koncev ne bi niti sodeloval. Naročene raziskave, kjer nekdo služi denar s tem, ko meni krade čas, mi gredo pošteno na živce. Ko si enkrat navohan, kličejo kar naprej. Ko sem nekoč rekel, da odgovarjam samo za plačilo, ne kličejo več.

Vprašanje, kateri se je bolje odrezal, je zame deplasirano, saj ne mislim nobenemu oddati svojega glasu. Gre zgolj za zabavo pri opazovanju kako se kateri znajde v določenih situacijah. Žal so bile tiste zanimive bolj redke.

Soočenje je bilo na dostojnem, kulturnem nivoju, kljub temu, da sem pričakoval več “retorične akcije”. Tudi voditeljica Lidija Hren s svojim pravkar-vrnila-z-morja zagorelim izgledom, ni poskrbela, da bi bil nivo kakor koli okrnjen.

Še največ zaslug za kulturno dolgočasje je imel Pahor, saj s svojim pomirjujočim čvekanjem ni dopustil Janševi konfliktnosti zavladati v etru. Parkrat mu je celo uspelo izvabiti Janšev nasmešek, kar je skoraj znanstvena fantastika. Bilo je čutiti, kot bi mu nekje v ozadju ponujal roko, čeprav jo zaradi miru v stranki ne sme, kar je tudi precej neprepričljivo trdil s tem, da z Janšo, v primeru zmage, ne bo šel v koalicijo. Janša je, nasprotno, trdil, da bi šel v razgovore z vsako stranko, čeprav vsi vemo da je to, po izkušnjah v zdajšnji koaliciji, kačje gnezdo. S svojo avtoritativnostjo jim je, kot kažejo zadnje raziskave javnega mnenja, izsesal zadnje kaplje življenja in uničil slovensko desnico.

Janšev običajni cinizem, kot obrambni refleks, ki se ponavadi začne s kislim nasmeškom in udarnim rafalom, je bil tokrat nekoliko krajšega daha. Dovolj je bilo, da ga je Pahor naslovil z “gospod predsednik” pa se je ta, vsaj za trenutek, pogreznil v neke čudne odtenke nirvane, ki mu ne pristojijo. Več kot je bilo takih trenutkov, manj je bilo pravega Janše v studiu. Pred kamerami se je, občutno manj kot v njegovem modelu vladanja, trudil, da je bila njegova beseda zadnja.

Pogovor je večinoma potekal v smeri Pahor – Janša. Prvi je večino časa žlobudral predvolilne obljube. Drugi pa ga je porabil za pričakovani diskurz obrambe, ki temelji na napakah prejšnjih vlad ali celo komunističnega sistema in nizanju “dejstev”, kako nam je zdaj postlano z zgodbo o uspehu. Nekaj podobnega kot iz časov pred koncem vladavine LDS, le da smo zdaj povrhu še nadvse sproščeni.
Ta diskurz obrambe sebe z napakami drugih in kratkovidnostjo do trenutnega stanja, postaja res že legendaren, saj bi, če bi bil Janša še leta in leta vladar, z njim postal brezčasen.
Bolj kot je Janša segal nazaj v čas, bolj se je Pahor branil z distanco in oziranjem v prihodnost, ki seveda njega vključuje kot predsednika vlade.

Komentarji opazovalcev, ki so jih po oddaji povabili v Odmeve pa so, razen Frankla iz Financ (hudiča, vse bolj debel postaja), bolj odražali njihov volilni izbor kot pa strokovno oceno nastopa. To je močno potrjeval nek tip iz desničarskega Reporterja, ki je puhloglavo hvalil Janšo kot kakšna mozoljava tinejdžerka svojega junaka iz posterja, ki ji visi nad posteljo. Celo bolj kot jecljajoči Makarovič, novo odkrita zvezda RTVSlo zadnjih par let.

Ravno zaradi njegove spravnosti, Pahorja ne bom volil. Veliko bolj bi užival, če bi bil namesto njega v studiu moj izbranec na volilnem lističu, ki je še najbolj uspešen pri najedanju živcev slovenske desnice, gospod Golobič. Vrnil sem se z dopusta in sem spet pripravljen za malo več opazovanja političnega sabljanja in retoričnih žerjavic. Bolj kot me pritegnejo, ne glede na moje strinjanje z njimi, raje jih imam.