Spravo bodo mogoče prinesli šele biološki zakoni življenja in smrti

Pravzaprav se je zelo težko ne opredeliti do vprašanja povojnih pobojev, če se vsake toliko časa pojavijo medijska poročila o spominskih proslavah te ali one strani, kjer se bolj kot s samim spominom ukvarja z žgočo politiko in kompenzacijskimi potešitvami govornikov. Seveda je bilo danes v Kočevskem rogu spet tako. Znan, še živeči primerek kvizlinštva na naših prostorih med 2. sv. vojno, ki pa tega noče priznati, domobranec Anton Drobnič, se paradoksalno pritožuje, da sta prejšnji in sedanji predsednik države kriva, ker nista naredila nič za spravo. Če bi res hotela kaj narediti zanjo, bi morala raznim Drobničem pravzaprav odvzeti pravico do javne besede, saj je nemogoče narediti spravo, dokler taki nespravni ljudje kot je on, Perko in njim podobni zgodovinski rehabilitatorji, izrabljajo prav vsako priložnost, da blatijo partizanstvo, NOB in duh upora proti fašizmu in nacizmu med 2. sv. vojno. Kljub vsemu jim verjetno ne bo nikoli uspelo prepričati velik del Slovencev, ki ima partizanstvo za nekaj pozitivnega, celo svetega, v svojo resnico, kjer se poveličujejo izdajalci pod krinko nacionalnega zavedanja. Njegovo govorjenje čutijo kot žalitev in se, pričakovano, negativno odzivajo. Partizanske proslave tako izzvenijo kot obramba pred veliko bolj glasnimi rehabilitatorji z izgovorom, da smo prve poslušali 50 let. Torej, še 35 let (15 let že traja to domobransko-cerkveno posiljevanje) in bo sprava?

Drobniču vsi tisti pobiti pravzaprav sploh niso več pomembni. Zlorablja jih in uporablja kot izgovor za svoje psihološko zadoščenje pri javnem obračunavanju z ljudmi, ki jih, očitno po enaki logiki, kot je vladala v 2 sv. vojni, smatra za sovražnike.

In kakšna logika je vladala takrat? Pravzaprav tega ne morem vedeti, si pa lahko predstavljam. In ob lastnih predstavah, sem takoj trčil ob nekaj nedoslednosti, ki jih rehabilitatorji zagovarjajo.

1. Med 2. sv. vojno se je zgodila revolucija
Ne more biti revolucija to, da zmagovalec 2 sv. vojne na tem območju, prevzame oblast. Jaz bi temu prej rekel logična posledica kot revolucija. Revolucija pomeni hitro spremembo oblasti, ki ne traja več let. Še manj mi je jasno proti kateri oblasti je bila izvedena revolucija. Če interpretiram oblast v okvirjih običajnih pojmov, sploh ne vem kdo bi to, v tistem vojnem kaosu, lahko takrat bil. Zanimivo je, da celo partijski veljaki omenjajo revolucijo. Verjetno zaradi potreb komunistične propagande in same besede, ki je pri ljudeh tistega časa, navajenih vseh grozot, delovala kot nekaj, kar kriči po akciji in spremembah na boljše.

2. Pobili so ljudi, ki jim niso sodili
Mislim, da gre pri tem argumentu za izhajanje iz današnje logike časa, kjer velja, da nisi kriv, dokler ti krivde sodišče ne dokaže. Vendar takrat je bila družba prežeta s sovraštvom, država je bila razrušena, brez pravih mehanizmov funkcioniranja. In v takih razmerah so ljudje vzemali pravico v svoje roke. Celo danes si jo nekateri vzemajo, če pomislim recimo na protipravni pregon Romov, ampak pustimo to.
Začela so se maščevanja in tožarjenja oblastem oz. Partiji kdo je izdajalec in kdo ni. Pravica je bila raztegljiv pojem ob skrajni družbeni klimi nastali zaradi velike travme imenovane 2 sv. vojna. Roko na srce, izdajalcev nikjer in nikoli niso marali. Predstavljajo najhujšo možno kršitev medsebojnih razmerij v vojnem času.
Veliko tistih, ki so smatrali, da so na nepravi strani, je bežalo. Vzrok zakaj bežijo, je večina verjetno vedela. Razlog, da so zgolj bežali pred komunizmom, je preveč plehek. Kako to, da so videli v zmagovalcu grožnjo? Zakaj ravno oni? Verjetno ne bi bežali kar tako, iz čistega miru. Če bi bila ta Partija res tako grozna, kot se danes prikazuje, bi pred njo bežalo vsaj pol Slovenije. Kaj šele, da bi se razni Drobniči danes pojavljali na proslavah živi in zdravi. Je pa res, da je bilo odmerjanje pravice prepuščeno samovolji posameznih partijskih veljakov. Bili so tudi sodni procesi a so bolj spominjali inkvizicijskim. Vsekakor ne bi hotel živeti v tistih mračnih časih.
Vendar, ostali zavezniki niso bili nič boljši. Ravno tako so se predajali izživljanju in maščevanjem. Dovolj je, če omenim prekomerno, že skoraj sadistično bombardiranje Dresdena in Berlina, kjer so bile vse zgradbe (v katerih so se skrivali tudi civilisti) ali popolnoma uničene ali pa so od njih ostali le kadeči se štrclji. Ali pa rusko osvobajanje z zmagoslavnim pijančevanjem in množičnim posiljevanjem žensk…Da ne omenjam dveh ameriških atomskih bomb (sladko maščevanje za Pearl Harbour) odvrženih po kapitulaciji glavne nosilke nacistične ideologije z izgovorom o fanatizmu Japoncev. Zaradi prekomerne sile zaveznikov je umrlo na stotine tisočev nedolžnih ljudi. Kdo je njim sodil in dokazoval krivdo? So bili kaj manj ali bolj nedolžni kot naši, po vojni pobiti ljudje? Nekdo bo rekel, da so bili slednji pobiti, ko se je vojna že nehala. Res, vendar želja po maščevanju ne pozna datumov. Življenja pobitih v zavezniškem bombardiranju v času vojne, ne morejo zato imeti nižje vrednosti. Kdor nedolžne žrtve vrednostno deli na čas pred koncem in po koncu vojne, je nemoralnež.

Preprosto gre za organsko pravico zmagovalca pa čeprav bi se nam mogoče zdela nepravična in še kako absurdna. Saj je, vendar drugače ne more biti.

3. Domobranci in njihovi somišljeniki so se borili proti komunizmu
Gre za zelo oguljeno, namerno skrajšano polresnico, ki hoče preusmeriti pozornost od nemorale kolaboracije k nemorali komunizma. Neizpodbitno zgodovinsko dejstvo, ki se ga lahko z lahkoto dokaže je, da so z nacifašimom kolaborirali ljubljanski cerkveni vrh zaradi strahu pred izgubo svojega vpliva (ob mašah so nagovarjali ljudi, naj se borijo proti partizanom oz. jih ovajajo okupacijskim silam) in nekatere druge izdajalske tvorbe, med njimi najbolj znani domobranci. Najlažje je njihovo simpatizerstvo s Hitlerjem dokazati z zaprisego na njegov rojstni dan (zelo zgovoren podatek) v aprilu leta 1944 na ljubljanskem Stadionu (prisoten je seveda bil tudi ljubljanski cerkveni vrh s škofom Rožmanom) s sledečim besedilom:
”Prisegam pri Vsemogočnem Bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje velike Nemčije, SS četami in policijo, proti banditom in komunizmu kakor tudi njegovim zaveznikom svoje dolžnosti vestno izpolnjeval za svojo slovensko domovino kot del svobodne Evrope. Za ta boj sem pripravljen žrtvovati tudi svoje življenje. Tako mi Bog pomagaj.”

Slovenski domobranci so podpisovali tudi izjavo v nemščini in slovenščini:
“Sem prostovoljno pristopil v Slovensko Domobranstvo, v boj in uničenje komunizma, kateri je moji deželi že toliko gorja prinesel in celo Evropo ogrozil. Moja trdna volja je, z vsemi mojimi močmi, v zadovoljstvo moje dežele in Evrope bojevati se pod nemškim vodstvom, in za to tudi moje življenje postaviti. To obvezo sem danes s sveto prisego potrdil. Sem bil o dolžnosti in pravicah v službenem, disciplinarnem in gospodarskem oziru poučen”

Je sprava sploh možna doklar se izdajalci sprenevedajo in ne priznajo, da so storili napako? Zakaj Drobnič v duhu sprave ne pove, kaj pomeni ta zaprisega, vse te odebeljene besede? Kolikor vem, povojne poboje ni v Sloveniji nihče zanikal. Niti najbolj goreči komunisti ali borčevske organizacije si tega ne upajo storiti. Vsi jih priznavajo. Nisem pa prepričan, kdaj bom slišal s strani domobrancev ali njihovih zagovornikov (podpihovalske cerkve) priznanje o izdajstvu. Očitno je to priznanje še hujše. Zgornje besede zaprisege si nisem zmislil in ni “komunistični konstrukt”. To je verjetno kot mlad domobranec podpisal tudi Drobnič. Dokler se bodo njemu podobni skrivali za resnično nedolžnimi žrtvami povojnih pobojev in se predajali revanšističnim zadovoljitvam z govorniških odrov, namesto, da bi začeli od sebe, ne bo s spravo nič.

Zlate besede sprave s strani partizanov: Res je, naš vrh je izvedel povojne poboje za katere nam je iskreno žal.

Zlate besede izdajalcev: Res je, sodelovali smo z okupatorjem, in za to nam je iskreno žal.

Zmore kdo???