Kriška gora

 Prav srce me boli v teh dneh, ko poslušam vse te novice o poginih čebel. Sploh, ko se gibljem v naravi in jih gledam, kako neumorno oprašujejo cvetove. Tudi danes je bilo tako na Kriški gori. Zdaj te žuželke gledam še z večjimi simpatijami. Pa ne samo njih. Vse kar leti in brenči, celo hišne muhe so mi bolj pri srcu. 🙂 .Tako vsaj vem, da je okoli mene življenje in ne smrt.

Zapeljala sva se do Golnika, nato pa do vasice Zgornje Vetrno. Od tam je še nekaj minut vožnje do vasice Gozd. Pri koči na 890 metrih sva pustila avto. Pokrajina je v tem času prekrasna. Zelena barva dobesedno sili v prav vsako celico očesa. Med vožnjo sem opazoval neverjetno lepe hiše in vrtove v Golniku. Za mene, blokovsko, ljubljansko bubo, ki nima niti balkona, je to prava paša za oči in domišljijo. Ah, kaj bi vse jaz počel, če bi imel kje kak tak prostorček….

Kriška gora je pravzaprav 5 km dolg gorski greben med dolino Tržiške Bistrice in Storžičem. Najin cilj je bila koča, ki je na višini 1471 metrov.

Pot gre najprej skozi vasico Gozd, nato pa se hitro začne vzpenjati. Je zelo dobro markirana in urejena. Strma je pravzaprav vse do vrha, tako, da je potrebno dodobra gristi kolena. Vendar pa vseeno ni tako hudo kot se sliši. Pot poteka večinoma po gozdu in senci. Obenem pa je ob poti kar nekaj klopic, vsaka ima svoje ime in sliko, kjer si lahko odpočijemo. Ob tem pa se recimo prepustimo zvokom petja ptic.

Po kakšni uri in pol sopihanja, se gozd razredči in hitro pridemo do koče. Tam se nam ponuja razgled proti Kranju in Ljubljani, saj pred nami ni nobenih visokih hribov. Na drugi strani je gorovje Košute. Zahodno od njih se vidi Stol in, še dlje v meglicah, Julijci. Na nasprotni strani se pokažejo kotanje in grape na Storžiču. Če je komu premalo, lahko pot nadaljuje proti Tolstemu vrhu, najvišji točki grebena Kriške gore (1715 m), kar bo vzelo še eno uro.

Ker je koča še zaprta, sva pomalicala svojo hrano. Le zakaj je redko tako okusna in redko tako tekne kot v hribih? Opazovala sva ovčke, ki so se pasle v neposredni bližini in kakšno tudi skušala pobožati. Edino črna ovca na spodnji sliki se je opogumila in ni zbežala, ko sva se približevala tropu in se pustila pobožati. Prišla je neka planinka in se pritožila nad njihovim smradom. Smešno, pa bi ostala v dolini in se pritoževala nad smradom avtomobilov. Žal ji tega nisem rekel, čeprav rad stegnem jezik.

Malo sva se še sprehajala po vrhu grebena, opazovala okolico pod nama in zmajarje. Drevje, ki ga v večini sestavljajo bolj piškave bukve, še ni ozelenelo. Tam šele sedaj cvetijo trobentice in žafrani (žafran ali podlesek, ne vem), grmički borovnic pa so še čisto goli. Regrad je ravno pravi za solato. Nato sva se po isti poti spustila nazaj v Gozd. Da spust ni bil ravno dolgočasen, je poskrbela srna, ki sem jo videl teči v daljavi, vonjave gozda, petje ptic in cvetje ob poti.