Kako se ohladiti in se ob tem še posladkati

Danes je kolega, ki nadvse obožuje ameriške borovnice, predlagal, če se zapeljeva do neke kmetije v Borovnici poleg Vrhnike, ki jo je našel na internetu. Seveda sem bil takoj za.

Borovnice je res najbolje kupiti iz prve roke. In tam baje dobro uspevajo zaradi kisle, barjanske zemlje. Sodijo med najbolj zdravo in celo zdravilno delikatesno sadje. Poleg vsega so pa tudi zelo okusne.

Pot je bila od Vrhnike naprej zelo ozka. Čudno, ob taki številčnosti ljudi, bi lahko imeli boljšo cesto.

Kmetijo, ki se je nahajala blizu ostankov železniškega viadukta, sva hitro našla. Cenik je bil že na vratih. Ko sva vstopila v hišo, se je prikazala velika soba, kjer je veliko pridnih, mladih rok sortiralo borovnice v posode. Cela industrija, sem pomislil. Od prijazne gospe sva kupila 6 kg borovnic. Kila je po 5 evrov. Pri našem, očitno oderuškem “šipcu”, sem jih plačeval po dobra 2 evra za 250 gramov.

Ker se nama ni dalo takoj nazaj v vročo Ljubljano, sva se zapeljala do Pekla, soteske, ki je okoli 5 km stran od Borovnice. Ko sva prišla v ta zeleni, poraščeni, idilični kraj, sva presenečeno ugotovila, kako prijetno je ozračje. Le zakaj so mu dali ime Pekel in celo postaviti kip hudiča na vhodu? Dišalo je po drevesih, potoček je šumel, termometer v avtu pa je kazal le prijetnih 24 stopinj, medtem, ko jih je bilo v Ljubljani vsaj 30. Pravi užitek. Žal sva bila dokaj pozna, da bi se dodobra sprehodila do vseh petih slapov, ki so jih obljubljale tabele in kazale, da za tak podvig potrebuješ vsaj dve uri in ustrezno obutev. Zato tudi nimam nobenih svojih fotk, ker je bilo nenačrtovano. Lahko bi dodal fotke Pekla z Wikipedije ali Googla ampak to-potem-ni-to. Vsekakor pa se vrnem tja in raziščem tudi ta lepi kraj in še preizkusim hrano v bližnjem gostišču.

Torej, če imate možnost, bežite iz te pozidane in z ozonom onesnažene Ljubljane v zelenje. Mnogo bolje se mi zdi, kot se cel dan skrivati za roletami ali trošiti drago energijo za klimatske naprave.