ateistek

Kitajska drugo svetovno gospodarstvo

In ne bo minilo veliko časa, ko bo tudi prvo. Še en dokaz, kako je bila globalizacija pravzaprav velika neumnost, čeprav je kratkoročno nekaterim državam in njenim največjim kapitalistom prinesla velike dobičke.

Pohlep protagonistov globalizacije je razprodal znanje Zahoda. Niso Kitajci tako neumni, da bodo vedno dobri le za izdelavo cenenih bedarij v velikih delovnih taboriščin oz. halah, ampak se tudi oni učijo in zbirajo kapital. Japonci so zelo dober pokazatelj, kako pametni znajo biti vzhodnjaki. Pa “samo” osemkrat jih je manj kot Kitajcev. Obiščite samo Šangaj pa boste mogoče razumeli, kaj mislim. V Kitajcih leži neverjeten potencial.

Reči, da bomo nekoč mi tisti, ki bomo posnemali Kitajce, ni več znanstvena fantastika.

Kulturološko smo si precej različni. Kitajske pesmi nam smešno zvenijo, pismenke zgolj pisano gledamo. Nam je neprimerno bolj blizu ameriška kultura, pa čeprav se s tem marsikdo ne bo strinjal (preden oddide v Kolosej, zapleše ob Lady Gaga ali si pogleda kak od resničnostnih šovov). Angleško znamo, za osnovno sporazumevanje, praktično vsi govoriti za razliko od mandarinščine. Upajmo, da se ne bo pojavil nek vzhodnjaški tip zanosa in z njim povezan rasizem ter da bodo naši največji ideološki zastopniki Američani čim lažje prenesli svojo vse bolj očitno drugotnost ali celo zaton. Ratoborni desničarski republikanci bi kaj hitro znali ravno zato zakuhati tretjo svetovno vojno. Poševnooki proti okroglookim. Krompir proti rižu. Olajševalna okoliščina je jedrsko orožje in računanje na človeški razum, da ravno zaradi njegovega neverjetnega potenciala uničevanja, ne bo uporabljeno. Ne vem, ne vem…Vsekakor bo še pestro.

In kako bo vse skupaj preneslo okolje na Kitajskem oz. kar globalno? Ne morejo imeti 10% gospodarsko rast in čisto okolje. Ali eno ali drugo. Kaj bo z zrakom in ceno nafte, ko se bo nekoč lahko nova milijarda ljudi vsedla na letala ali vozila z avtomobili? Upam, da so pomislili tudi na to. Če bodo Kitajci uničevali okolje z enakim tempom kot Američani ali Evropejci, bomo vsi skupaj še hitreje na robu, zato je popolnoma brez smisla govoriti kdo je bolj potraten in kdo ni, ker smo vsi na istem planetu. Zaradi svoje številčnosti in potenciala, so nam Kitajci dolžni zagotoviti čistejšo tehnologijo, saj je zahodna, ki še vedno temelji na primitivni nafti, preprosto preveč umazana za uporabo pri taki količini ljudi. Ne dvomim, da niso dovolj pametni. V tem primeru bi se lahko pojavili kot naši rešitelji, saj je več kot očitno, da Zahod zaradi sramotne ujetosti politike v naftnem lobiju, ni sposoben hitrega prehoda.

直到下一次

17 avgusta, 2010 Posted by | V razmislek | 8 komentarjev

Izrojeno študentsko delo

Študentsko delo je bilo sprva mišljeno kot priložnostno delo, kar je dolgo časa tudi bilo. S prehodom družbe v bolj neizprosen kapitalizem, so delodajalci začeli vse bolj zaposlovati študente, ker so jim, stroškovno gledano, bolj ugodni. Tej nelojalni konkurenci oz. relikviji iz nekih drugih časov, je zato potrebno na trgu dela narediti konec, saj zaradi ene, priviligirane skupine prebivalstva, trpijo druge, za delo veliko bolj primerne skupine, za katere je ostalo manj dela.

Kaj sploh je primarna naloga študentov? Že njihovo poimenovanje pove vse. Vendar, kaj narediti, ko študent, raje dela kot študira in le tega zavlačuje v pozna dvajseta ali celo trideseta leta z izgovorom, da si drugače ne more privoščiti študija? Logika pravi, da je na trgu dela v nekem trenutku pač neka količina dela na razpolago. Manj kot bodo študentje delali, več bo dela za druge, torej tudi za starše. Država bo pobrala več davkov tako od atija in mame, ki bosta v odsotnosti “naraščajne konkurence” lažje našla delo. Ravno tako bo država pobrala tudi več davkov od delodajalca, kar pomeni, da bo tudi več denarja za štipendije tistim, ki jo potrebujejo.

Kako si iz d.o.o. izplačati nekaj dobička, ki bo manj obdavčen? Preprosto. Če imaš otroke stare od 15 let in naprej ter imajo status dijaka ali študenta, jih pošlji na servis po napotnice in jih izpolni do neobdavčljivih cenzusov. To je odkrilo veliko podjetnikov, kar je razlog, da se študentskim servisom konec leta promet poveča tudi več kot za polovico. Servisi so seveda zadovoljni, enako pa tudi razne študentske organizacije, ki od servisov dobivajo procente. Priložnost so navohali tudi razni študentski funkcionarji. Ideja po ustanovitvi podjetja, ki bo za določeno študentsko organizacijo opravila neko delo, ki bo povrhu še velikodušno plačano, se tako vsiljuje sama po sebi.

Če lahko študenti ob rednem študiju tudi vsak dan hodijo na 4,5 ali celo 8 urne delavnike, to lahko samo pomeni, da imajo veliko svobodnega časa in jih na fakultetah premalo obremenjujejo z učenjem. Kakšen je končni rezultat študiranja? Precej enoplaten. Z redkimi izjemami imamo mlade, ki več kot modrovati okoli prodaje ali sedeti v državni upravi oz. ministrstvih in premikati fikuse po sobi, sploh niso sposobni. Konec koncev, tudi profesorji so se prilagodili tržni logiki in hodijo po raznih imbecilnih fakultetah – ki jih je v Sloveniji 2/3 in so ustanovljene predvsem zato, da ima vsak bedak diplomo, sploh iz raznih pisarniško-državnih služb, kjer se je prekladanje papirja “razvilo” v pravo znanost – predavat snov, ki bi bila bolj primerna za osnovno šolo. Pri nas se dogaja popolna inflacija znanja, saj je vsaka topla voda razglašena za strokovno znanje. Prepričan sem, da je danes povprečen državljan, glede na okoliščine, manj izobražen kot je bil 30 let nazaj.

Kje so fiziki, matematiki, kemiki, strojniki, zdravniki? Njih ta družba potrebuje, ne pa ekonomistov, raznih družboslovcev, “pečat” pravnikov, filozofov (ok, Žižku oprostim), teologov in podobnih preganjevalcev megle. Če bi vse te fakultete, ki bolj kot prihodnost te države generirajo nov krog brezposelnih diplomirancev, zaprli za nekaj let, ne bi bilo prav nobene škode pa še proračunski denar bi prihranili.

Ker smo družba, ki ne temelji na izviru znanja ampak raje ribari v kalnem nekje pri repu, nam tistih nekaj res pametnih ljudi zbeži v tujino, ker jih naša družba ali sploh ne potrebuje ali pa ne more plačati dovolj. Če pogledate lestvice najbogateljših Slovencev, so na samih vrhovih ali navadni preprodajalci tega in onega šmorna ali pa tranzicijski lopovi. Po eni strani prav občudujem politiko ZDA, ki si svoje prebivalstvo povečujejo tudi tako, da uvaža izobražence, ki so si znanje pridobili v matičnih državah in ji s tem ustvarili stroške, znanje oz. smetano pa prinesejo njim. Klap, klap. To je posel.

Namesto, da naši študentje iz generacije v generacijo generirajo nov krog slovenskega hlapčevstva, bi bilo potrebno iz njih iztisniti več naravoslovnega znanja in s tem tudi perspektive za celotno družbo. Niti najmanj ne dvomim, da imamo tako pameten naraščaj, le vzgojno brco v rit je potrebno narediti. Res pa je, da niso edini, ki bi jo potrebovali, saj je tudi sam sistem izobraževanja prej kot ne napačno zastavljen. Začaran krog, ki ga je potrebno nekje presekat.

17 maja, 2010 Posted by | V razmislek | 15 komentarjev

Ekonomska štala

Ko sta se v EU cedila mleko in med, smo bili vsi pripadniki enega velikega evropskega naroda. Ljubezen ni trajala dolgo. Vrvico eksploziva so prižgali Američani, kako bo bomba eksplodirala pa je odvisno od Evrope same.

Ameriški finančni sistem, nagnjen k pretiravanjam zaradi zadovoljitev epohalnega pohlepa, preko posojil, ki jih je lahko dobil praktično vsak, plasira v obtok ogromne količine denarja, ki se spremeni v potrošnjo in gospodarsko rast. Masa ljudi, ki zaradi naraščajočih obrestnih mer ne zmorejo več odplačevati posojil, v nekem trenutku doseže kritično mejo. Cene nepremičnin, napihnjene s strani zapletenih finančnih produktov, izmišljenih prav zaradi napihovanja, kolapsirajo. Ponudniki posojil in tisti, pri katerih so zavarovana, dobijo v zameno slabo vredne nepremičnine, so na robu propada. Zanimivo bi bilo videti obličje osebe ali oseb, ki so se spomnili teh produktov in jih lansirali. Zarota ali ne, vsaka stvar ima nekje svoj začetek in številko ena.

Sesujejo se tudi delniški tečaji. Ker finančni trgi sveta sledijo gibanjem v ZDA, se padci razširijo po celem svetu.

Začutimo globalno skrb, da je nekaj narobe in zmanjšamo potrošnjo. Tako se kriza materializira tudi drugje in postane otipljiva. Padejo naročila, kopičijo se neprodane zaloge, podjetja začnejo beležiti rdeče številke. Začnejo se pojavljati prva odpuščanja. Ljudje se ustrašijo tudi za svoje prihranke in začnejo množično dvigovati denar, kar ogrozi finančni sistem. Nekatere banke in podjetja propadejo. ZDA pospeši tiskanje dolarjev in maši luknje s kupovanjem deležev propadlih bank, zavarovalnic in drugih podjetij, saj to lahko počne precej samovoljno. Kaj mislite, zakaj so cene vseh pomembnih surovin izražene ravno v ameriških dolarjih?
Kdo bo rešen, odloča FED oz. majhna skupina ljudi, ki s krizo dobi še več pristojnosti, čeprav se ne bi prav nič čudil, da so ti isti ljudje tudi možgani krize. Davkoplačevalci so zato vse bolj zadolženi, saj se izgube finančnega sektorja socializirajo, medtem, ko so bili še dovčerajšnji dobički privatizirani. Nauka krize, ki bi morala delovati kot očiščevalna akcija, tako žal ni, saj so njeni največji protagonisti ostali popolnoma nekaznovani.

Države EU zaradi nižjih dobičkov podjetij in prejemkov prebivalstva, v naslednjem fiskalnem letu poberejo manj davkov. Ker se njihove potrebe ne zmanjšajo kot se zmanjša davčni izplen, se poglobi proračunska luknja. Začne zmanjkovati denarja za pokojnine, socialo in množice zaposlenih v javnem sektorju. Ker se evra vseeno ne da štancati tako kot dolarje, se pojavijo prve države na robu bankrota. Grčija, Portugalska, Španija, Irska, Italija.

Zelo pogosto se ljubezen neha pri denarju. Tako je tudi med državami. Ko nastopi nepredvideno stanje, vsaka začne gledati nase. Hitro se izriše hierarhična slika. Nemčija in Francija kot največji državi EU z evrom, nadzirata tiskanje denarja. Dejstvo, da je evropska centralna banka ravno v Frankfurtu, seveda ne more biti naključje, saj je kuro, ki nese zlata jajca, najbolje imeti nekje pri roki. Sami sta si ga natiskali dovolj in ga večinoma preko industrij, ki jim je najbolj grozil kolaps (npr. avtomobilske), prelili v gospodarstvo. S tem upata, da drugim ne bo potrebno pošiljati svežih evrskih žemljic, saj lahko okrepitev njihovega gospodarstvo poveča naročila tudi po drugih državah. Vendar plane prekriža nesrečna Grčija, ki v svoji moderni zgodovini ni nikoli bila ravno vzor neke pridnosti oz. uspešnega gospodarstva (komu se pa da delati po tistem vročem soncu, lol), kjer je utajevanje davkov nacionalni šport.

Vsaka nova grška vlada je, podobno kot pri naših železnicah, na novo zaposlovala svoje ljudi, stare pa pustila, kar je pripeljalo do pravega razbohotenja državnih, zakrnelih uslužbencev. Ob tem pa je podkupovala vse te ljudi, ki so hkrati tudi velika volivna baza, z raznimi predvolilnimi bonbončki, ki seveda stanejo (npr. grški uradnik dobi dodatek na sevanje računalnika ali dodatek za redno obiskovanje službe).

Ker Grčija nima svoje valute, ki bi jo lahko zdaj natiskala pa čeprav bi s tem utrpela nekaj inflacije, je na vratu celotne EU oz. Nemčije, ki jo s svojim velikim gospodarstvom tudi najbolj simbolizira. Ker si ta ne želi, da bi šle stvari preveč gladko skozi (simbolično gledano: nekaj kamionov svežega denarja pa bi bila kriza rešena čez noč), brez, da bi Grki in tudi ostali opazovalci dogajanja iz celotne zgodbe izvlekli nauk, je potrebno postaviti pogoje, torej urediti javne finance, kar pomeni rezanje državnih stroškov. Zoprno pa je to, da ko enkrat ljudem nekaj daš, jim je to težko vzeti. Javnim uslužbencem se tako zdi nezaslišano, da ne bi tudi letos dobili trinajste ali celo štirinajste plače ali, kar je še huje, da bi jim znižali redne plače. Vrstijo se demonstracije, jezni ljudje iščejo krivca v politikih, ki so tako ali tako nek sinonim za lopove (roko na srce, veliko jih to tudi je). Kako bo grška vlada umirila ljudi, jim zmanjšala prejemke in kaj to zmanjšanje pomeni za grško gospodarstvo, bomo videli kaj kmalu.

Evro izgublja vrednost vendar to za Nemčijo kot eno največjih izvoznic sveta niti ni tako zelo zaskrbljujoč podatek. Tudi naš Križanič ne deluje preveč zaskrbljeno, če je seveda ta zmeda od človeka sploh lahko kak indikator. Slovenija bo morala prispevati skoraj 400 milijonov za bankrotirano Grčijo. Slaba dva nakupa patrij.
Pomen reševanja Grčije bo velika preizkušnja EU, vendar ne zaradi Grčije, saj bankrot države sam po sebi ni nič nenavadnega, ampak preživetja ideje EU in evra. Hecno je, kako si Islandija želi v EU, ker jo je kriza udarila izven te skupnosti in misli, da bi ji vstop pomagal, Grčija pa ravno obratno.

Same po sebi se vsiljujejo primerjave med EU in ranjko Jugoslavijo (aja, obletnica Titove smrti je, torej SMRT FAŠIZMU!). Delati tovrstne primerjave je sicer bogokletno, sploh med janša-desničarji. Slovenija je imela v Jugi večji ugled in veljavo kot jo ima v EU. Prepričan sem, da 2/3 njenih prebivalcev niti ne zna pokazati Slovenije na karti. Gospodarski izplen Slovenije je bil veliko večji kot je v EU, saj je bila v prejšnji državi na strani ekonomskega ekspanzionista (še danes je izvoz v nekatere nekdanje republike tudi 10x večji kot uvoz), v EU pa nastopa med najmanjšimi, popolnoma nepomembnimi državicami s ceneno delovno silo (zato tudi Revoz v Sloveniji), brez omembe vrednega izvoza lastnega znanja- ne vem o čem Pahor kokodajsa, ko govori o slovenski nadpovprečnosti in kje jo je našel. No, saj nekega znanja nismo imeli niti v Jugi, vendar je bil tamkajšnji trg tudi precej manj zahteven. EU je pravzaprav Jugoslavija s to razliko, da je v njej še večje število različnih narodov kot je to bilo v Jugoslaviji, ki so si po stopnji razvitosti še v večjem razkoraku. V tem smislu je prav vseeno kam gre denar, če ga moraš dati.

Svet se torej vrti naprej in prav nič ni dolgočasno.

p.s. Hrvatom se že smeje, saj lahko grške nestabilne politične razmere pripeljejo več turistov.

5 maja, 2010 Posted by | V razmislek | 11 komentarjev

Epski mazohizem

Ko sem par dni nazaj videl našo, zdaj epsko športnico in njen “nadčloveški” napor, da si prisluži medaljo, sem se spomnil na bivšega papeža. Imata veliko skupnega. Če nič drugega, oba sta uživala v tem, da sta javno pokazala svojo bolečino. Ostareli in bolani starec kot ikona in asociacija na trpeče, razkrvavljeno, pravljično bitje na križu, ki je baje trpelo za vse nas (mene ni prav nič vprašalo), športnica pa kot hrabra in uporna borka, ki je pripravljena narediti vse, tudi umreti, da izpolni svoje sanje in kompenzira sanje tistim, ki se radi identificirajo s takšnimi ali drugačnimi zmagovalci.

Vendar, koliko je v tem zdrave pameti in koliko mazohizma oz. omreženega uma pred vsemogočnim diktatom idealov? Mislim, da precej. Kdor je pripravljen iti tako daleč, da celo lastno preživetje spravi v tako absurdno situacijo, da ima le-to manjšo vrednost kot morebitni izkupiček, kaže, da gre za fanatika.

Kaj, če se zgodba Majdičeve ne bi srečno končala? Verjetno se tega njeni oboževalci sploh ne sprašujejo ampak jim je v tem trenutku nekako samo po sebi umevno, da je uspela. Bi v primeru drugačnega izida prevzeli odgovornost nase? Mislim, da ne. Še bolj bi bila malikovana. In mrtva. Javnost bi v obeh primerih dobila svoj šou.

Sam nikoli ne bi spravljal lastnega življenja v rizik, zato, da dobim neko nagrado. Zame je življenje največja nagrada in nič ni večjega od tega. Če ni življenja, ni ničesar več. Vse filozofije umrejo. Ampak, verjetno bom zato vedno ostal povprečnež, saj si zaradi tega “egoizma” v javnosti težko opažen. Pa kaj. Za ceno javnega hvalospeva ali visoko kotirajočih nagrad, bolečine in fizična trpljenja raje prepuščam drugim, če jim je to že ljubo.

19 februarja, 2010 Posted by | V razmislek | 7 komentarjev

Zakaj bo Chavez na koncu poražen?

Venezuelski predsednik Hugo Chavez se je v zadnjih dneh (spet) odločil za (nas) radikalne ukrepe in je nacionaliziral verigo tujih trgovinskih centrov in tri komercialne banke. Kaj bi bilo, če bi se njegovega recepta poslužile tudi druge države?

Recimo, koliko bi bile blagajne držav bogatejše, če bi komercialne banke preprosto nacionalizirali in jim zasegli poslovalnice ter pooblastili centralno banko, da vrši celotno distribucijo denarja oz. vse to, kar počnejo zdaj komercialne banke? Je res neka huda sposobnost sposojati si denar po nižji obrestni meri, ga posojati naprej po višji in razliko spravljati v žep?

Zakaj države zavestno dopuščajo, da komercialne banke in posamezniki, ki stojijo za njimi, bogatijo na račun njihovih državljanov z razlikami med aktivnimi in pasivnimi obrestnimi merami? Zakaj države ne poberejo celotne smetate, ampak dopuščajo, da večino smetane poberejo lastniki bank, državam pa zgolj namenijo tisto mizerijo od pobranega davka? Koliko huda bi morala biti kriza, da bi se države spomnile tudi “svetniško nedotakljvih” bank in nacionalizacije njihovih dobičkov? Mogoče bi morali vsi skupaj prej pocrkati od bede.

Preprost izračun:

Recimo, da si sposodim pri centralni banki 50 milijonov evrov po 4% obrestni meri (v resnici je ta mera nižja, pa vendar) za 10 let. Ta denar posodim 5000 ljudem na dobo 10 let in jim zaračunam 8% obresti (toliko recimo trenutno znašajo pri NLB). Izračun pokaže, da bom centralni banki po preteku najema denarja vrnil 70 milijonov, sam bom pa od posojenega denarja dobil 90 milijonov. Torej imam v desetih letih zaslužek od neverjetnih 20 milijončkov, ne da bi kar koli drugega naredil kot ta denar zgolj sposodil drugim. Če ob tem predvidevam, da bo vračilo kredita vsaj 90% (bolj kot je metoda dodeljevanja konzervativnejša, večji je odstotek vračil – zadnja kriza je nastala ravno zato, ker je konzervativnost podlegla pohlepu) in še razna zavarovanja za primer morebitnega ropa in stroškov delovne sile, mi ob najbolj neugodnih okoliščinah ostane vsaj 10 milijonov oz. milijon na leto. Sploh obstaja kakšna služba zame, kot navadnega smrtnika, kjer bom zaslužil milijon evrov na leto? Če pa v ta izračun namesto milijonov vržete milijarde, pa postane še bolj vrtoglav. In vse to države nekomu poklanjajo.

Torej, zato, da pokrijejo svoje blagajne, bodo države nam, navadnim državljanom, nabijale davke, a viška denarja je v bančništvu kot blata, le pobrati si ga ne upajo, ker to preveč diši na pregrešni socializem in ga zato raje prepuščajo nesramno bogatim posameznikom. Še huje. Ravno zaradi pohlepa bančnikov so proračuni držav bolj prazni. Očitno nekdo misli da je to bolj pravilno, kot pečati se z nevarnimi ideologijami enakopravnosti.

Pojavi se pa še eno vprašanje. Če je bančništvo dovoljeno oz. privatizirano, zakaj ni tudi MENI? No, saj mi je, vendar le na pasivni strani, kjer bo nekdo na moj račun štel dobiček. Zakaj ne morem ustanoviti podjetja, iti na centralno banko in si denar sposoditi z namenom nadaljnje posoje ampak je to omogočeno le posameznikom in njihovim bankam za katerimi se skrivajo? Se kdo boji moje konkurence? V kapitalizmu tako zelo ljubimo ta pojem. Vendar kot kaže, le z rezervo. Jasno je, da ta prepoved pomeni, da nismo vsi enaki pred zakonom. Nimam nič proti, če me pri posoji denarja oblasti spremljajo in prevračajo papirje vsak dan. Vse bom delal po zakonu, le dopustijo naj mi. Seveda mi ne bodo, saj sem en nepomembni usrane, ki se ne piše Rockefeller ali Rothschild.

Če države potrebujejo sredstva v vse bolj praznih blagajnah (na dolgi rok so države tako ali tako obsojene na bankrot), kako je potem tako obnašanje mogoče? Je obnašanje Chaveza res skrajno?

Ampak, vseeno mislim, da ta sicer pogumni mož nima veliko možnosti , da bo kot predsednik uspel. Pa ne zato, ker bi bili njegovi ukrepi zanič. Razlog je pravzaprav preprost in se vrti okoli zaželjenosti valute. Scenarij, ki ga v nekaterih segmentih poznamo tudi iz bivše Juge, gre nekako takole:

Tujci se bodo prej ali slej dogovorili za neke vrste skriti bojkot Venezuele. Ali pa bo nastal spontano zato, ker ne bo več tujih investiranj. Namreč, bolj kot je država nepomembna, večji odstotek investicij je “kolonizacijskih”, torej v obliki tujih bančnih in zavarovalniških podružnic ter shoping centrov (kot da teh preprosth dejavnosti prekupčevanja ne bi znal početi intelekt domačinov ampak raje dopuščajo tujcem, da smetano dobičkov iz tega vozijo s kamioni k sebi domov v centralo, potrebo po takih šalabajzarskih investicijah, ki zgolj generirajo slabo plačana delovna mesta, pa domači politiki, skorumpirani ravno s strani teh istih tujih vlagateljev – kričeč primer Sanaderja na Hrvaškem -, predstavljajo javnosti kot nujnost za “zdravo konkurenco”).
Ko zmanjka konstantnega vira dolarjev ali evrov, ki si jih preko institucionaliziranih oblik – Svetovna banka, IMF, FED, Evropska centralna banka, razni drugi mednarodni skladi, itd – lasti globalizirana mafijska združba (skupina Bilderberg), bo Chavez prej ali slej kaznovan, saj se mu bo sistem razpadel. Če zmanjka tujih valut, se doma razraste inflacija, pomanjkanje izdelkov (nihče noče prodajat takim državam za njeno domačo valuto) in vse več nezadovoljne, kritične mase, kar končno vodi v kolaps države, vojaške udare (če se vmeša še CIA za zanesljivejši izhod) ali klasično diktaturo. Stanje postane neobvladljivo vse do trenutka, dokler se spet ne pojavijo globalni mafijozi in ne odločijo kolonializirati uporniške države. Seveda pa ob tem izpadejo kot odrešeniki.

Chaveza sicer lahko reši nafta oz. tuje valute za katere jo prodaja (če bi bil pameten, bi jo prodajal le za evre – nekateri ljudje so prepričani, da je h končni odločitvi ameriškega napada na Irak bolj kot sama prilastitev iraške nafta vplivala grožnja Sadama, da bo začel nafto prodajati za evre), vendar ne vem za koliko časa.

Države imajo tri scenarija pri svojem obstoju glede na količino znanja, ki si ga lahko lastijo. Ali kolonializirajo drugo ali so same kolonializirane ali pa so tako majhne, da so nezanimive in zato v svojem “statusu quo” vegetirajo nekje na obrobju in čakajo, da jih kdo od velikih opazi. Venezuela spada med tiste, ki morajo biti kolonializirane, a Chavez se s tem, kot velik utopist, še noče sprijazniti.

Upam le, da premore toliko modrosti, da ne pade prehitro na preizkušene trike zahodnih korporacij in hkrati uspe brzdati domačo javnostjo brez klasične diktature ali celo sile. Bolj kot bo izzival zahodne nosilce kapitala, prej bi znal leteti v zgodovino kot še eden od mnogih diktatorjev Južne Amerike. Moč je v vsakem primeru v njihovih rokah. Pravzaprav vedno. Le rok je lahko malo bolj ali malo manj raztegljiv.

20 januarja, 2010 Posted by | V razmislek | 3 komentarji

HIV kot minoren problem?

Vam je ime Luc Montaigner kaj znano? Meni prav nič. Vse dokler nisem naletel na spodnji video, kjer nam ta človek odkrije meni do sedaj popolnoma neznano “resnico”. Pa ne misliti, da je ta človek nek mazač, ki govori na pamet. Gre za svetovno znanega virologa Pasteurjevega inštituta, ki je leta 2008 prejel Nobelovo nagrado za medicino, natančneje za odkritje virusa HIV. Razlog zakaj je toliko časa trajalo, da se odkritelj virusa nagradi šele po 25 letih, tiči v globokem sporu.

V začetku osemdesetih sta kar dve različni skupini (francoska pod vodstvom Luca Montaignerja in ameriška pod vodstvom Roberta Galla) ob podobnem času izolirali virus HIV. Prestižni spor (za katerim tičijo tudi milijoni), kdo je bil prvi, se je vlekel dolgo časa, vanj pa se je umešala strokovna javnost in tudi visoka politika. Čast je pripadla Francozom, Američanom pa so priznali, da so bili prvi, ki so ugotovili, da ta virus povzroča AIDS. Kljub temu še danes obstaja kopica znanstvenikov, ki so prepričani, da kontroverzni Gallo v resnici ni nikoli izoliral virusa, kaj šele dokazal, da povzroča AIDS. Obtožujejo ga, da je s pomočjo lažnih objav zgolj zaslužil milijone dolarjev, skušal vplivati na sodnike Nobelovega komiteja itd. Prejemnica Nobelove nagrade za kemijo leta 1993, Kary Mullis trdi, da sploh ne obstajajo dokumenti, ki bi nedvoumno dokazali povezave med HIV-om in AIDS-om(??).

Človek se začne spraševati, kaj se dogaja. Ko slišiš znanstvenika, nobelovega nagrajenca, ki prostodušno izjavi, da je virus HIV za človeka z dobrim imunskim sistemom pravzaprav neškodljiv, se vprašaš, čemu so potem umrli vsi tisti milijoni ljudi zaradi AIDS-a, če je stvar zgolj v imunskem sistemu, ki se ga da okrepiti z dokaj enostavnimi prijemi. Zakaj se vsi ti relevantni znanstveniki ne vsedejo skupaj in človeštvu povedo kako in kaj se tej stvari streže. Je preveč interesov zraven in nekomu mogoče celo ustreza ta popolna diksrepancija? Ljudje pa vmes “tiho” umirajo. Tako od AIDS-a kot od agresivnih zdravil. Se bomo morali sami zakopavati v knjige in laboratorije ter iskati odgovore?

9 januarja, 2010 Posted by | V razmislek | 16 komentarjev

Novo leto ali staro leto

Saj je vseeno. Vsa nesnaga, ki pesti človeka, se bo naslednjo sekundo po polnoči prenesla v novo statistično celoto. Tistih par odstotkov bogatih, ki si lasti celoten planet in bi si radi še zrak in sonce, pa po možnosti tudi vesolje (boga so tako ali tako že zdavnaj olastninili), bo nadaljevalo v tej svoji perverzni samopoklicanosti po prilaščanju. Sužnjelastnišvo, fevdalizem, kapitalizem. Vse to je eno in isto. Prav vedno pomeni, da bo ostalih 98% nadaljevalo s svojimi življenji, ki uvodno omenjenim izbrancem predstavlja zgolj znesek neke vrednosti izražene glede na trenutno popularni fundament.

Rad bi, da se v novem letu sesuje sionistični zid v Gazi; rad bi, da se sesujejo Vatikan, Jeruzalem in Meka in vse avtoritativne religije; rad bi, da se sesujejo svetovne komercialne banke in da se globalni bančniki javno “giljotinirajo”; rad bi, da se odpravi parlament z vsemi tistimi nesposobnimi lenuhi in uvede neposredna demokracija preko interneta za vse državljane, ki bi radi v njej sodelovali in, ki smatramo, da smo sposobnejši od izvoljenih bebcev, le da nismo nagnjeni k javnemu nastopaštvu; rad bi, da delo končno postane vrednota od katere se bo dalo celo preživeti; rad bi, da se umor določenih živali ali rastlin izenači z umorom človeka; rad bi, da bi rentgenske slike, ki jih obljubljajo na letališčih, vključevale tudi Obamo ali britansko kraljico (fuj, kako “žuželčje se slednje sliši), ob katerih se bomo lahko zabavali; rad bi, da se politiki za svoja “nujna” sestankovanja srečujejo le na obrobju mest, kamor sodijo podobne smeti, namesto, da nam odvzemajo pravico do gibanja; rad bi, da bi se nehalo izsekavanje gozdov v Braziliji, zaradi evropsko-ameriških kolonizacijskih muh; rad bi pogreb Monsanta; rad bi več prave in manj korporacijsko-frizirane znanosti…

Koga pravzaprav briga kaj bi jaz rad. Že pri večini vas, ki to berete, so se vklopili preventivni senzorji, ki kažejo, da je z menoj in mojimi željami nekaj narobe. Svet je že postavljen v obliki, ki odgovarja njenemu najmanjšemu a zato najmočnejšemu delu, vse ostalo so lahko le onanije nekega blogerskega debila.

Ker se nič od mojih želja ne bo izpolnilo (indoktrinirani smo, da je vse, kar je drugačno, le pribežališče utopij), bo svet v novem letu enako slab ali slabši. Da bi bil svet lepši, morajo določene avtoritete preprosto odmreti, saj zaradi njihovega parazitizma ni humane družbe.
Pahor tako ali tako laže, ko pravi, da bo v novem letu bolje, saj je pozicija Slovenije, ki razen preprodaje tujega znanja praktično nič drugega niti ne zna, avtomatično odvisna od drugih, večjih držav, kjer je znanje doma (in tiskarna denarja). 

Nekomu voščiti vse najboljše v novem letu in to dejansko misliti, se mi zdi, gledano z globalne pozicije, že kar neresno. Ampak, če se okolica ne more normalizirati, naj bo vsaj lepše na tistem vašem mikro področju, kjer lahko sami kaj postorite. To naj bo tudi letošnja želja mojim rednim bralcem.


Haven`t I seen you somewhere before? You look familiar. You wanna dance? YEAH. I guess I just don`t recognize you with your clothes on. HAHAHAH.

(pesmica, ki si jo rad spuščam, ko premagujem tekaške kilometre kot borbo proti bogovom šibkosti ali lenobe)

31 decembra, 2009 Posted by | V razmislek | 2 komentarja