ateistek

Fantazme nasprotnikov arbitražnega sporazuma

Podporniki sporazuma so sedeli v vladi, to je ena prednost. Tako enostransko so jih podpirali trije dnevniki (Delo, Večer, Dnevnik), da je v vsakem demokratičnem okolju, ki je pluralno, seveda nujno pričakovati uspeh tistega, ki ima vse dnevnike za sabo. Če se na to stran obrne predsednik, ki bi moral držati popolnoma nevtralno držo, potem se angažira z diskvilifikacijima nasprotne strani, to ni primerno. Zagovarjati bi moral vse državljane.

Kalvarija se za te ljudi (vlado) šele začenja. Tukaj je na tem referendumu ogromno ljudi bilo zaradi strahu, kaj vse se nam lahko zgodi

Tone Jerovšek za 24ur.com

Izjavo nekdanjega ustavnega sodnika Jerovška, sem si izbral zato, ker so v njem, več ali manj, na kratko povzeti vsi izgovori, zakaj je slovenska opozicija zgubila včerajšnji referendum. Kot je bilo pričakovano, nismo slišali NITI ENE izjave, kjer bi nasprotniki priznali kakšno svojo napako. Logika, da je za naš neuspeh vedno kriv nekdo tretji, je pravzaprav stalnica v slovenski politiki.

—————-
Kalvarija se za te ljudi (vlado) šele začenja. Tukaj je na tem referendumu ogromno ljudi bilo zaradi strahu, kaj vse se nam lahko zgodi.
—————-

Včasih se mi zdi, da tudi mene premaga strah in prisili na volitve. Strah, da bi zmagal Janez Janša, mi velikokrat da motiv, da stopim do volišča.

————————–
Podporniki sporazuma so sedeli v vladi, to je ena prednost.”
————————-

Prednost? Glede na to, kako nepriljubljena je trenutna vlada zaradi uvožene gospodarske krize, je to kvečjemu pomanjkljivost. Očitno pa je, da je slovensko volilno telo le bilo toliko modro, da je uspelo odločitev o arbitraži ločiti od glasovanja Pahor ali Janša.

—————————–
Tako enostransko so jih podpirali trije dnevniki (Delo, Večer, Dnevnik), da je v vsakem demokratičnem okolju, ki je pluralno, seveda nujno pričakovati uspeh tistega, ki ima vse dnevnike za sabo.”
——————————-

Vsak časopis ima pravico biti za to ali drugo politično opcijo. Tako je pri nas, tako je v tujini. Če je na slovenskem trgu več “levih” kot “desnih” časopisov, to seveda ni problem “levih” časopisov ampak “desnih”. Dvomim pa, da bi si “Surla” želel dodatne konkurence.

Novinarji pač niso roboti ampak le ljudje, ki se tudi sami odločajo, kaj jim je ljubše in kaj ne. Tako kot si ne predstavljam, da bi Mladina pisala prizanesljivo do Janeza Janše, si tudi ne predstavljam, da bi Demokracija ali Reporter istega kritizirala.

—————————-
Če se na to stran obrne predsednik, ki bi moral držati popolnoma nevtralno držo, potem se angažira z diskvilifikacijima nasprotne strani, to ni primerno. Zagovarjati bi moral vse državljane.”
—————————–

Jerovškova manipulacija. Turk je sicer bil ponujen v izbiro vsem državljanom, vendar ga niso vsi volili. In zakaj bi potem Turk zagovarjal stališča tistih, ki ga niso volili? Turk, tako kot vsak drug v tej državi, ima pravico do svojega stališča. Še več, Turk kot predsednik države MORA povedati svoja stališča o vseh zadevah, ki se širše pojavijo v tej družbi.
Če pa bi, prosto po Jerovšku, zgolj povedal taka stališča o katerih bi se vsi strinjali, to kvečjemu pomeni, da bi bil vedno lahko le tiho, saj se ponavadi politiki in s tem tudi državljani te države, ne strinjamo o prav ničemer.

Neverjetno je pravzaprav, kakšna vse opravičevanja si predstavniki Janševe klike izmišljajo, da bi pri sebi čim lažje opravičili poraz. Vem, težko je zarezati v lastno substanco in reči, da je z njo kaj narobe.

No, zdaj, ko nastopi arbitraža, bo upam, čim prej presekano to nemogoče stanje in se bo dokončno zaustavilo hrvaško stegovanju po slovenskem ozemlju. Upanje, da se bo le aktiviral slovenski samoohranitveni nagon, ki bo presegal zgolj protestne diplomatske note a bo še vedno v okvirih dobrososedskih odnosov, je tako večje.

7 junija, 2010 Posted by | Slovenija | 2 komentarja

Dovolj mi je tudi Kresalove

Vendar je ob tem treba opozoriti še, da je v času krize, ko veliko investitorjev svojih stavb ne more oddati, poslovni uspeh že dejstvo, da nekdo odda 10.400 kvadratnih metrov poslovnega objekta tako zanesljivemu plačniku, kot je država.”

Izjava lastnika RamInvesta Igorja Pogačarja (lastnika stavbe, ki jo je oddal državi in s tem ustvaril 11.000 evrov mesečnega zaslužka med svojimi obveznostmi do banke in obveznostmi države do njega) za Dnevnik.si.

Hecno pravzaprav, kaj nam vsi ti grabežljivci davkoplačevalskega denarja prodajajo kot uspeh. Mreženje med prijatelji pač ne more biti poslovni uspeh. To je nesramen posmeh nam vsem, navadnim smrtnikom, ki zelo dobro vemo, kako se je potrebno pomatrati, da se zasluži vsak evro. Raje bi bil tiho. Pogačar nam ob tem razliko v ceni opravičuje z lastnimi sredstvi, ki jih je moral vložiti. Tudi to je nesramno sprenevedanje. Zakaj pa jih je potem sploh vlagal? Moramo davkoplačevalci plačevati njegove poslovne “podvige” in mu lajšati poslovne rizike? Naj mislimo, da je teh 11.000 evrov viška (če v ozadju ni še večja številka) zgolj naključna in revež celo ustvarja izgubo? Prepričan sem, da je vse to zelo tehtno izračunal. Če nič drugega, bo v 20. letih lastnik celotne stavbe, ki ima več kot 10.000 kvadratov. Naj mu bo ob tem v tolažbo, da se navaden smrtnik počuti privilegiranega, če lahko vzame kredit za enako ali celo daljšo dobo, skupaj še s kakšnim ožjim članom družine, za usrano dvosobno stanovanje.

Ne vem sicer, če se je tudi Kresalova, kot zastopnica države, spraševala po podobnih vprašanjih, vem pa, da jo imam počasi dovolj. Če sem ji ob aferi Baričevič in nato ob Pahorjevi nezamenjavi Brezigarjeve, trdo stal ob strani, ji ob tokratnem mreženju ne morem več.

V Zaresu še ne vedo kaj bi počeli z interpelacijo, češ, da je Pogačar vzel lizing na stavbo že leta 2008, ko je bila na oblasti Janševa vlada, kar naj bi bilo za Kresalovo razbremenilno. Vendar pa naj si zastavijo vprašanje, kakšne načrte je sploh imel prvotno Pogačar s to stavbo. Najbolj verjetna sta dva scenariji v raznih podizvedbah:

-Pogačar ni vzel lizinga zato, da bi stavbo oddal državi ampak je imel druge načrte. Zaradi mreženja s Kresalovo, se mu je naknadno pojavila priložnost in je spremenil načrt. Kaj bolj ugodnega je kot sklenitev take pogodbe z državo, sploh v času krize, saj bo država zadnja, ki ji bo zmanjkalo denarja? Sanjsko, pravzaprav, pa pustimo moralo o temeljih vsega tega.
-Pogačar je vzel lizing zato, ker je vedel, da bo stavbo oddajal državi, kar pomeni, da je za to vedela že Janševa vlada, ki pa zdaj hinavsko interpelira. Vendar pa Kresalova vseeno ni nedolžna, saj bi lahko tako pogodbo prekinila, spremenila ali opozorila javnost, kaj je storila Janševa vlada.

Dvomim, da bomo, tako kot je to vedno pri politikih in njihovem početju, zvedeli za prave razloge. S Katarino ali brez nje. Če ne bo interpelirana, naj se, tako kot Golobič, lepo skrije v mišjo luknjo in manj pojavlja v javnosti s svojim moraliziranjem o pravu in pravni državi. Če pa bo, naj na zadevo gleda s pozitivne strani. Imela bo več časa za shoppinge v Milanu s svojim “partnerjem”.

21 aprila, 2010 Posted by | Slovenija | 13 komentarjev

Virantove blodnje

Na napovedi LDS, da bo ostala v Pahorjevi koaliciji, so se včeraj odzvali v Zboru za republiko. Po mnenju njegovega predsednika Gregorja Viranta se je Pahor uklonil izsiljevanju najmanjše koalicijske stranke, namesto da bi udaril po mizi. Le kje ima premier hrbtenico, se sprašuje Virant in dodaja, da se Pahor boji predčasnih volitev in zato želi za vsako ceno obdržati zdajšnjo koalicijo.

Dnevnik.si

Oh, kak bebo zna biti ta Virant. Njemu je očitno bolj logično, da se predsednik vlade postavi na stran njihove favoritke, ogrozi lastno vlado in ima hrbtenico po Virantovo, kot da bi se postavil na stran lastnega ministra in svojih koalicijskih partnerjev ter vladal še naprej. No, gospod Viran, kolikokrat se je vaš fuhrer Janša postavil na stran kakšnega od levih in potunkal koga z desne?  Naj zaupam: NIKOLI. In niti takrat ne 🙂

In prav je, da prekupčevalska dobra vila leti z državnega tožilstva, preden ga spremeni v svoj fevd, kjer je že zaposlila ves svoj naraščaj.

Priznam pa, da sem vsaj enkrat prijetno presenečen s strani Pahorja, čeprav vem, da gre iskati zasluge drugje. Če predsednik vlade sam ne zna vladati ali pa si ne upa, naj ga pač poučijo tisti, ki znajo. Na naslednjih volitvah dobijo moj glas.

Kateri predsednik vlade se ne boji predčasnih volitev, če je v njem vsaj trohica samoohranitvenega nagona? Mislim, da se jih v tem trenutku boji tudi Janez Janša, saj se zelo dobro zaveda, da bi bilo v tem trenutku, ko je gospodarstvo na samem dnu, popolnoma neumno prevzeti oblast. In kje so tiste velike, spontane demonstracije, kot se je izrazil že pred meseci?  Hecno, kako lahko nekdo spontanost napove z govorniškega odra- očitno ne razumem pravega pomena te besede. Mogoče si pripravlja teren za jesen, ko bo kriza počasi jenjala, vonj pa bo še kako živ. Povprečen Slovencelj je tako ali tako že sedaj prepričan, da je za krizo kriv Pahor, Kresalova in še kak bulmastif bi se našel.  Nihče pa se ne vpraša, kako lahko država s smešno nizko številko dveh milijonov prebivalcev sploh ustvarjala ne vem kakšno ekonomijo, ki bi bila samozadostna do te meje, da bi prva izšla iz krize ali celo postavljala nove gospodarske trende. Na osnovi česa pa? Preprodajanja oz. shopping centrov? Mogoče od vseh sort kopiranja? Država s tako mizernim stanjem lastnega znanja, se gre lahko le ekonomije, ki jo ustvarjajo drugje, sama pa je kolonializirana podružnica. Torej, najprej bo potrebno počakati, da veliki lažje zadihajo (beri, za nas to pomeni predvsem Nemčijo) in naročijo nam, malim, da izdelamo kaj, praviloma preprostejšega (ker smo cenejši kot njihova domača delovna sila) ter z vnosom novega denarja od plačil, pospešijo tudi naše gospodarstvo, če mu lahko tako rečemo.

13 aprila, 2010 Posted by | Slovenija | 8 komentarjev

Kilavo vodenje države II

Neverjetno je, da imamo predsednika vlade, ki je raje v nerodno pozicijo postavil lastnega ministra kot, da bi odstavil Janševo dvakratno orožarsko dobro vilo. Si predstavljate, da bi se kaj takega zgodilo pod Janševo vlado in da bi ta popustil pritiskom levice in v rit sunil svojega malikovalca. Prej bo sonce zašlo na vzhodu.

Moram reči, da nadvse obžalujem, ker sem volil SD in s tem Pahorja. Read my lips: NIKOLI več. Smo ga volili zato, da bomo gledali Janševe zombije na oblasti? Nesposobni izdajalec, ki se ne zaveda, da z nasprotnikom ne moreš drugače kot tako, kot to počne on sam. Volivci SDS-a so v prejšnjem mandatu lahko dobili popolno zadoščenje pri obračunih z levico, medtem, ko nam “naš” Gandhi, niti približno ne pusti tega zadovoljstva. Smešno, da se gre svoje ghandijevske politike ravno z domnevnim prekupčevalskim ljubiteljem orožja in prav nič domnevnim ampak dejanskim strategom vojaške logike. Namesto, da bi se ga sistematično lotil, se tesno povezal s finskimi preiskovalci in pridobil dokaze, če obstajajo, ter ga v primeru pozitivnega izida spravil tja, kamor bi potem tudi sodil, torej keho. Bom še pomislil, da je tudi Pahor kaj pokasiral pri aferi Patrija, saj je ta njegova servilnost tistemu, ki ga najbolj ogroža, prav neverjetna za slovensko politiko. Kaj ta človek sploh premore kaj samoohranitvenega nagona? So mu podtaknili napačen PR?…Zgolj razmišljam.

Ko bo stranka SDS najverjetneje ponovno prišla na oblast, se bodo razni turbo-folk ksihti tipa Grims-Jeraj-Irgl-Zorn-Tanko-Jerovšek hvalili, kako ni bilo zamenjanih nobenih ljudi. Seveda, če jih ta cincavi kekec od Pahorja, ki si niti ne upa vladati, ni predhodno zamenjal.

T.i. števec zamenjav, ki se vrti na straneh SDS-a (ne vem če se še vedno, saj se mi dejansko ne da vtipkati te strani v brskalnik in brati tistega promocijskega sranja), je tako ali tako nevreden komentarja, ker je številka občutno prenizka. Kljub temu, da so v seštevek dodajali celo tiste ljudi, ki so jim potekli mandati. Samo v Sloveniji so zamenjave štete kot nekaj slabega in se na njih lahko nabira celo politične točke ali piše predvolilne programe. Ko se recimo v ZDA zamenjajo republikanci z demokrati in obratno, je popolnoma normalno, da se zgodi masovna zamenjava kadra. Si sploh ne predstavljam delati v isti stavbi, kaj šele pisarni, z recimo Grimsom ali Ruplom. Ah, saj tako ali tako ne bom imel te časti, ne? To so vendar hudi strokovnjaki, ki jih moja povprečna pamet ne bo nikoli dosegla.

2 aprila, 2010 Posted by | Slovenija | 8 komentarjev

Kilavo vodenje države

Slovenija je imela različne profile ljudi, ki so jim bile preko volitev zaupane naloge vodenja. Vendar pa še nikoli nismo imeli takega predsednika vlade, ki si pravzaprav sploh ne bi upal vladati. To se je z nastopom Pahorja zgodilo prvič odkar je Slovenija samostojna (karkoli že to pomeni). Sicer bi tudi pri vladi Bajuka lahko imeli podoben občutek, vendar je bilo tam popolnoma jasno, da vlada ni njegova.

No ja, povprečen državljan bi ob očitku na slabo vladanje pomislil na gospodarstvo. Ampak, jaz ne bom, saj v času te uvožene krize ni prav nobeno čudo, če so priljubljenosti vodilnih politikov na nizkih nivojih. S tem se bori tako Sarkozy, Merklova kot celo plastificirani Berlusconi.

Kriza bo odšla takrat, ko bo tudi drugje bolje (ko bo spet plasiran svež denar v gospodarstvo), saj ne obstajajo ukrepi, ki bi lahko Slovenijo prej spravili iz krize pred večjimi državami. Zato bom raje o Pahorju razmišljal z vidika kadrovskih menjav.

Svoj cincavo boječi značaj pod krinko spravnosti je pokazal že takoj po nastopu funkcije v primeru Rupla, dinozavra slovenske politike, ki je preizkusil skoraj vsa mogoča, dobro plačana delovna mesta v državni upravi. Tako je tudi pod Pahorjem dobil, zgolj zanj, prirejeno delovno mesto. Ta nezahvalni konvertit, ki mu pod Pahorjem ravno zato ni bilo potrebno spet zamenjati barve, se mu je, ob prvi priložnosti, ko je videl, da bo ostal v zunanjem ministrstvu, v znak zahvale, lepo podelal na glavo s svojimi izjavami, vsakič serviranimi po malem a zato čim bolj na veliko, pred novinarji. Zvenijo vedno enako: v Sloveniji je še vedno zlovešči komunizem in svobodoljubneži Ruplovega tipa, ki so za Slovenijo preprosto preveliki, morajo biti sprejeti z navdušenjem.
Namesto, da bi ga Pahor takoj, ko je prevzel oblast, poslal v penzijo, ga je obdržal zaradi “listka polnega imen pomembnih politikov v zunanji politiki”, kot da ta sila pomembna imena ne bi vedela, da se v normalni politiki ljudje menjajo z novimi.

Če ima prvo cincanje znake dobrikanja Ruplu, ima drugo cincanje znake odbrikanja Janezu Janši.

Spor Pahorja s Križaničem zaradi Isajloviča. Ker je slednji nekoč sodeloval pri aretacijah jugoanarhista Janeza Janše, je to seveda signal vsem državljanom, ki baje uživamo v blagodatih samostojne Slovenije, da gre za negativca, udbomafijca (karkoli že to je) in sicer sila slabega človeka, ki si ne zasluži državne službe. Sicer sem tudi sam zadržan do tega, da so državne jasli odlagališče vsakogar, ki ima še tako nepomembno poznanstvo z ljudmi na visokih položajih, vendar je v primeru Isajloviča jasno kam pes taco moli in koga moti.

Pritiski na Pahorja se nadaljujejo tudi pri Barbari Brezigar z državnega tožilstva Brezigar & family (tja do četrtega kolena?), ki se je nikakor ne sme zamenjati, saj bi to pomenilo, da se bo naenkrat odstranila zavora pri preiskavah nakupov Patrij oz. priljubljenih orožarskih poslih tudi iz preteklosti. Brezigarjeva tukaj nastopa kot dobra vila, ki se je v svoji dobroti do Janše in njegovih buddyjev že dokazala v devetdesetih. Naj malo osvežim spomin: posebna tožilska skupina, ki jo je takrat vodila, Janeza Janše ni upala (ali hotela) poklicati na informativni razgovor glede orožarske afere. Ovadbo je preprosto zavrgla, Janša pa sploh ni bil zaslišan.
Kako zelo močna ljubezen obstaja med njo in Janšo, dokazuje poslansko vprašanje iz Zaresa, zakaj je tožilstvo vložilo zahtevo za preiskavo zoper finskega novinarja Magnusa Berglunda. “Ta vrhovna” ga je označila za “škandal brez primere ter grob in primitiven pritisk na tožilca”. Eno pof. vprašanje pa taka živčna reakcija? Jasno je, da nekaj smrdi, bere pa se v smislu: Tožilstvo, to sem jaz.
Da bi Pahor le ostal prepričan, da je ne sme zamenjati, glava opozicije grozi celo z ulico. Kot kaže je prepričan, da ima dovolj vernikov, ki bi bili pripravljeni s svojimi telesi dokazati številčnost ljubezni svojega fuhrerja. Če jih pride zgolj tisoči del tiste številke, ki je bila baje pospravljena v obliki evrčkov v žep pri Patrijah, bo to izjemno močan signal Pahorju, naj papeža desnice pusti pri miru. Pahor mu s svojo mlačno obliko vladanja preprosto ni dorasel, saj ta ne generira toliko vernikov.

Si sploh ne predstavljam, da bi se pod vlado Janše lahko zgodilo, da bi se cela Slovenija ukvarjala z zamenjavami “nepravih” politikov. Ti so bili prej zamenjani preden smo sploh utegnili opaziti, kaj se šele pogovarjati o tem. Eh, Pahor, poleg Rupla, brcni tudi Brezigarjevo v rit, da bo letela do Finske. Dva samodržca manj.

Človek dejansko ne ve, kaj je boljše. Cincav predsednik danes ali diktator v prejšnjem mandatu. Vmesne različice žal ta država še nekaj časa ne bo zmogla.

24 marca, 2010 Posted by | Slovenija | 5 komentarjev

Boga ni. Je pa zato Janez Janša

Tako nekako občutim to propagandno skrpucalo, ki si ga je, po stari navadi, privoščil žal edini sinonim slovenske opozicije v tem hipu.

Najprej ščepec Dostojevskega, da se sliši uko. Nato pa na stara pota. Krvi željni komunisti, ki so enaki kot nacisti, Huda jama, komunistične tajne službe, njihov terorizem, komunist Ertl in vsi “drugi” komunisti, ki so ga odlikovali ali zagovarjali odlikovanje, in potem brezposelnost, netransparentni sindikalisti in na koncu perverzna garažna afera s pajkovo mrežo dekadentne elite, ki so ji takšni razvrati skoraj običajni. Ta zvarek je potem tisti željeni frustracijski moment, ki lačnemu Janševemu konzumentu napolni želodec, da nato vstane in mu začne ploskati.

Pravzaprav nič novega. Strašenja s komunisti in neprestano žvečenje makartističnega diskurza, smo že vajeni. Očitkov o korupciji in elitizmu ravno tako, saj je točno tak očitek omogočil uspeh desnici pri porazu Ropove vlade.

Nov element so le garaža in psi. Ker je šlo pri tem za perverzno spolno dejanje, je zdaj potrebno še malo pocukati moralnega boga za rokav (ta žal vedno razpolaga s tako logiko morale, kot odgovarja tistemu, ki se nanj obrne). Ampak zaradi leve vlade, ki je pravzaprav le asociacija na prebarvanega komunista (kot da Janša ne bi bil), ki ne verjame v božjo moralo, se ugotovitev, da boga tukaj ni, ponudi kot na pladnju. To pomeni, da je toliko spolnega razvrata na levici ravno zato, ker ga je izgnala. To, če zagrizem naprej, pomeni, da na levici niso zgolj že tako ali tako podporniki komunističnih klavcev ampak tudi spolni razvratneži, ki so v svojem orgiastičnem kultu razpredli široko pajkovo mrežo klientelizma.

Janševa otročja logika, ki se kljub vsej dramatičnosti zaveda, da ne bi bilo pametno rušiti Pahorjeve vlade, dokler se grafi ta uvožene kriza ne obrnejo navzgor.

Boga ni, pravi šef opozicije, zato razvrat. Verjetno bi se šef strinjal, da je to enako, kot če bi sam za dogajanje na Irskem v času pedofilskih škandalov (če seveda izhajamo iz znanstveno-fantastične predpostavke, da se zdaj ne dogajajo več) zapisal: Bog je. Vse je dovoljeno.

Vendar ali je temu novopečenemu verniku zadnjih 20 let sploh znano, kaj je to ateizem? Povprečenemu obiskovalcu maš niti ne more biti. Vse to je le komunizem. Mogoče pa šef SDS ne ve, da je šel svet naprej in da se več ne piše leto 1945 ali 1991 ter da obstaja že kar nekaj generacij, ki s komunizmom nimamo nič. Več zveze z njim ima on.

No, zgolj zanj: biti ateist ne pomeni zanikati duhovnosti ampak predvsem zavestno ne pripadati nobeni od organiziranih religij, ki so po svoje olastninile boga. Ekstravertiranost religij je največja grožnja duhovni suverenosti. Verniki ograniziranih religij so pravzaprav duhovni invalidi, ki so razvijanje lastne duhovnosti zamenjali za vnaprej znane in pripravljene vsebine za katere mislijo, da so končni odgovor. Verniki so obenem tudi duhovni lenuhi, ki mislijo, da je zgolj ležerno obiskovanje prostorov neke privatizirane religije ali opravljanje kakšnega v naprej znanega in za ta namen izmišljenega obreda, dovolj. No ja, pa še občasno pisanje takšnih pamfletov šefa SDS in opozicije. Pa imamo pravega Dalaj Lamo.

Nadvse ubogo na duhu je Janševo sprenevedanje, da Slovenija potrebuje pravo levico, ne pa to levo dekadenco, kar ima zdaj. Mislim, da potrebuje tudi desnico, ki pa ima žal to smolo, da se navzven sploh ne da identificirati brez Janeza Janše. Bo njegova očitna talka vse dokler bo ta oseba cirkulirala po slovenskem političnem prostoru.

Bi nas ugotovitev, da Slovenijo obvladujejo elite, res morala spravljati v frustracijo? Elite vendar obvladujejo cel svet, kaj ne bi neko majhno Slovenijo. V ZDA zadnjih 150 let sploh ne volijo več kandidatov za predsednike, ki ne bi bili predhodno izbrani in preverjeni. Elite si ne želijo postati navadni smrtniki zato bodo vse naredile, da tako tudi ostane. Tisti trenutek, ko so elite začele s financiranjem svojih kandidatov, je prava demokracija izdihnila. Kdo pa je toliko nor, da bi nekoga financiral, če ne pričakuje povračila? Zato vsak kandidat, ki si predhodno ne zagotovi njihovega denarja (drugi ga pa tako ali tako za te namene nimajo), nima nobenih možnosti za uspeh. Tako je to v t.i. zibelki demokracije.

No, če se vseeno vrnem domov, kjer ne more biti bistveno drugače, saj smo tudi mi del tega šmorna. Če bi v Sloveniji razkrili vse pajkove mreže, bi v njo ujeli 90% levice in polovico desnice. Janša in Kučan bi bila toliko prekrita z njo, kot bi bila v kokonu. Desnici bi pripisal manjši odstotek zgolj zato, ker so bili manj časa na ablasti. Ne vem, zakaj bi bil nekdo na levici manj ali bolj mahnjen na pridobivanje premoženjskih koristi kot na desnici. Mislite, da Tanku ali hudo moralni Jerajevi denar diši manj kot recimo Kresalovi ali Senici? Zrel človek se še kako dobro zaveda, kako pomemben je denar. In marsikdo je pripravljen prestopiti tanko linijo med legalnim in nelegalnim, da bi si ga zagotovil še več.

Šou, ki nam ga vsakodnevno prirejajo politiki, je zgolj površinski in ne gre nikoli tako globoko, da bi kdo dejansko končal v zaporu. Politiki vedo o svinjarijah med seboj veliko več, kot bo to javnost kadarkoli zvedela. Razlog je preprost. Nikoli ne veš, kdaj lahko tudi sam nastradaš, če preveč stegneš jezik. Ljubezen med politiki je lahko zelo kratkotrajna, ker je interesna, zato je tih dogovor med njimi logičen odgovor. V javnost še največkrat pride le tista vrsta afer, kjer je ena stran čista. Nihče pa mi ne more reči, da ne obstajajo tudi takšne sorte nečednosti, kjer ne bi našli obeh strani. Tudi v zadnji aferi bi jih, saj smo pred kratkim lahko prebrali, da se je tudi Janšev človek zavzemal za vračilo psov Baričeviču. In ravno take stvari bi mene najbolj zanimale. Afere, ki politiko ne prikažejo več v poenostavljeni črno-beli logiki, ki najbolj izdatno prinaša volilne točke.
Žal naš opozicijski bog ne zna pisati besedil (ali pa mu ga pišejo drugi in kdaj kaj prekopirajo), ki bi nagovarjal drugače kot črno-belo.

21 februarja, 2010 Posted by | Slovenija | 8 komentarjev

Perverzno zanimiva zoofilija

Napovedana interpelacija zoper kmetijskega ministra, ki jo je sprožil zoofilni incident (ne)uglednega zdravni-ka(ce), pravzaprav kaže na vso bedo, ki jo premore slovenska opozicija v tem času.

Kaj vse bo sprožila smrt nekega sodomita (po homofobnem SSKJ-u: sodomija : spolno občevanje z živaljo; // knjiž., redko: homoseksualnost ?? – kateri kreten pa je pisal SSKJ?), si ne bi nikoli niti mislil, vendar pa me kratkovidnost, ki v tem času prežema povprečno slovensko politično oko, še bolj skrbi. Namreč, medtem, ko se vsi ukvarjamo s tem ali so bili neki psi obdelani z dildom ali ne in zakaj je uradna politika dovolila vračilo nevarnih psov izprijenemu lastniku s sumom korupcije in klientelizma, gre mimo nas veliko bolj pomembno dogajanje na zdravstvenem ministrstvu. Ampak, očitno je nekaterim bolj zanimivo predajanje momentu perverzne zoofilije, kot razsodnosti. Z obtoževalnim prstom kažejo na vse, ki jih kakorkoli lahko povežejo s to zgodbo. Pravzaprav sploh ni več razlike med Pogačnikom, Senico, Kresalovo ali Baričevičem. V tem podzavestnem obračunu so naenkrat vsi klientelistično-koruptivni sodomiti.

Če je Baričevič kot zdravnik uporabil vse sile, da je dobil nazaj svoje pse, čeprav jih ne bi smel, mu to prav nič ne zamerim. Vi ne bi potegnili vse ase iz rokava, za karkoli drugega, če bi seveda bili vplivno? No, no.. Lažete meni ali sebi? Prepričan sem, da se to v politiki dogaja prav vsak dan. Konec koncev, pa je Baričevič svoje početje plačal z glavo. Ne vem, kaj bi javnost še rada. Je bil še kdo drug napaden od trenutka, ko je država vrnila te pse lastniku? Če je, naj mu izplača odškodnino in zadeva je rešena.

Ampak, vrnimo se raje na ministrstvo za zdravje, kjer pa bi bilo dejansko povsem upravičeno pokazati s prstom. Žal v tem primeru ne bodo letele glave in ni trupla, čeprav je perverzija podobna. Namesto dildota nastopa injekcija.

Miklavčič je danes javno priznal, da je tudi naša država ena izmed tistih, ki je bila pritisnjena ob zid s strani farmacevtske industrije pri prelaganju odgovornosti v primeru, če bi šlo z novim cepivom kaj narobe. Iz proračuna so izhlapeli milijoni davkoplačevalskega denarja na račune farmacevta GlaxoSmithKline-a, samo zato, ker imamo nesposobnega ministra, ki je podpisoval vse te pogodbe o dobavah cepiva in zavestno prelagal odgovornost z dobavitelja na državo. Niti za ceno cepiva se ni pogajal. Dobro je vedel, da podpisuje pogodbe, ki so v nasprotju z zakoni te države. Za vse stranske učinke cepiva tako odgovarjala država. Povrnila bi vso škodo in razbremenilo Glaxa vseh odgovornosti, škod, kazni, glob, vključno s sodnimi stroški. Tako piše v pogodbi. Le kaj bolj nazornega je lahko pri tolmačenjih korupcije in klientelizma kot taka pogodba z državo? Si predstavljate, da državi nekaj prodate, ne da bi sploh odgovarjali za vsebino, ta pa to kupi po ceni, ki jo sami postavite? Sanjsko, pravzaprav.

Da mu škodljivih pogodb ne bi bilo treba podpisati, kaže primer Poljske, kjer so še pravočasno razkrinkali farmacevtsko zaroto in niso pristali na njihova izsiljevanja. Zakaj tudi on ni bil tega sposoben in je raje dopustil, da je država pravzaprav servilni interesni aparat? V čem so Poljaki toliko pametnejši? Verjetno lahko v bodoče spet pričakujemo podobno taktiko globalnih igralcev farmacevtske industrije pri izžemanju državnih proračunov.

Obžalujem, da opozicija po pasje ne ugrizne v škodljivo obnašanju Miklavčiča, ki ga je celo javno priznal. Kaže, da so ocenili, da je več političnega kapitala v zoofiliji. Janšev centralni štab je tokrat odtaval in raje kot o milijonih davkoplačevalskega denarja vrženega dobesedno v zrak, v nekem polsnu razmišlja, kako v praksi zgleda porivanje dildov v pse? Fuj!

Škoda, celo sam bi jih podprl in zahteval Miklavčičevo glavo.

p.s. Tudi mene je ugriznil pes. Ne boste verjeli, “prijazni” dalmatinec.

12 februarja, 2010 Posted by | Slovenija | 24 komentarjev