ateistek

Še Tokija

Raziskovanje japonskega glavnega mesta se nadaljuje. Vceraj cetrt Ginza, danes obisk najvecje zelezniske postaje Shinjuku, obisk bliznjega parka Shinjuku Gyoen, prvo ponocevanje in radost ob prejetju pozabljene Japan Rail karte ter preizkus WC skoljke, ki ti po opravljeni potrebu najprej odplakne kupcek srece, nato pa se ocisti in osusi intimne predele, lol. Vse to ob zeljeni temperaturi zraka in vode. Samo gumbe je potrebno pritisniti v pravilnem zaporedju.

Ginza naju je razveselila s Sonyjevim centrom, kjer prodajajo svoje najnovejse izdelke, ki jih se ni nikjer v prodaji. Stavba v osmih nadstropjih ponuja na vsakem od njih tematsko razdeljene izdelke in kopico tipicno kimajocih in nasmejanih hostes, ki so v vsakem trenutku na razpolago potencialnim kupcem. Pravi uzitek za ljubitelje najnovejse elektronike. Nekoliko so me le razocarale cene, saj sem pricakoval, da bodo nizje.

Postaja Shinjuku je nekaj posebnega. Je najvecja tokijska zelezniska postaja, kjer se dnevno na njej predrenja tudi do 2 milijona ljudi. Ko od dalec poslusas vse te zvoke, ki jih vsak trenutek oddaja taka mnozica hitecih ljudi, se kar ustrasis. Okoli nje pa v vecernem casu po sosednjih ulicah zazarijo milijoni luck in displayev, ki okrasujejo stavbe s pravim futuristicnim izgledom. Ne bi bilo slabo, ce bi sem pripeljali vecnega ljubljanskega jamraca Jazbinska, lol, da vidi, kaj lahko clovek vse naredi in da ni vsa modrost v starih, plesnivih stavbah, pardon, kulturni dediscini. Ko sem v Ginzi videl stavbo, ki jo krasi ogromna Casio ura, umetelno vdelana v fasado ali, ko vidis stavbo, kjer je na njen vrh postavljen kar grad, ki spominja na bavarske, pomislis, da je arhitektura res brez meja. Prav posebno dozivetje. Toliko ustvarjalnosti na enem mestu cloveku kar vzame sapo.

Pocasi se prebujajo cesnje in vse bolj se oblacijo v cvetoce barve. Bele, roza, vijolicne, nekatere so cepljene, tako, da imajo na istem drevesu vec barv. Ogromen park Shinjuku jih je poln. V teh dneh pa je poln tudi ljudi, vec tisoc, ki pod njegovimi cesnjami prirejajo piknike in se druzijo. Vsi navduseno fotografirajo cvetove od blizu in dalec. Kako lepo, da ljudje ne potrebujejo nekih svetnikov in verske institucije, ki bi jim zapovedovala praznike, zaradi lastnih promocijskih ciljev ampak preprosto castijo naravo in njen vsakoletni krogotok. Vstopnina je simbolicna. Ko so zvecer park zaprli, za vso tisto nepregledno, dolgo mnozico ljudi ni ostala skoraj nobena smet, kar je prav neverjetno. Ste bili pri nas kdaj v Tivoliju, po kaksnem koncertu na prostem v poletnem casu. Raje ne!

Obiskoval sva tudi shopping center Takashimaja, ki se razteza v 12. nadstropjih in je povrhu se razdeljen v dva dela, torej prakticno za 24 nadstropij razlicnih, tematsko razdeljenih sklopov izdelkov. Ponujajo izdelke, ki se jih pri nas niti ne bi spomnili da jih potrebujemo. Ker je Tokyo tako veliko mesto, si lahko prodajalci privoscijo prodajo se tako bizarnih malenkosti in drobnarij in iz tega naredijo celo verigo. Vsaka palcka, vsaka cevka za opremo stanovanja, za ustvarjanje, kar tako. Vsakodnevni izdelki, ki jih krasi izjemen dizajn in najnovejsa tehnologija, dobijo kar naenkrat nov smisel.
Na vrhu pa izjemen pogled na Tokyo in seveda lep japonski vrt.

Danes pa v nove podvige.

Povzetek potovanja s slikami tukaj

29 marca, 2009 Posted by | Potovanja | 3 komentarji

Tokyo – mesto kot iz skatlice

Ja, tako nekako bi ga lahko opisal. To, kar sem videl, je navdusujoce. Mesto je cisto, lepo, sodobno, dodelano. Funkcionira kot ura. Vlaki vozijo na minuto natancno. Ljudje hitijo kot pridne mravljice. Ne vem sicer koliko so ob tem srecni, vendar je zunanji vtis zelo pozitiven. Po vlakih kinkajo – celo stoje, berejo, nekateri nosijo neke bele zascitne maske na obrazu kot Michael Jackson. Veliko stvari je avtomatiziranih. Recimo narocilo jedi, kjer kliknes na jed, placas in nato z racunom dobis zeljeno. Obstajajo celo avtomatizirani hoteli. Se nisem naletel na zanemarjeno stranisce, kvecjemu so prava diseca in ponekod zapleteno avtomatizirana izkusnja.

Voznja z vlakom od letalisca Narita, ki je okoli 60 km stran od Tokya, je razkazala pokrajino z lepimi japonskimi hisami in krasnimi vrtovi ob perfekcionisticno obrezanem drevju. Bolj pravilo kot izjema. Veliko je bambusovih gozdov in tudi ostalega zimzelenega rastlinja.

Let iz Pariza je hitro minil. 4 najnovejsi filmi po lastni izbiri z zaslona na sedezu pred menoj in cas je hitro minil. Tukaj smo 8 oz. od noci na nedeljo, ko premaknemo kazalce naprej v Evropi, 7 ur naprej. Temperature so priblizno enake kot pri nas ali malenkost visje.

Seveda pa ne gre vse gladko. Doma sem pozabil vavcer za Japan Rail Ticket. Zelo slabo dejstvo, saj so japonski vlaki med mesti zelo dragi, s to karto, ki me je stala malo cez 200 evrov pa so zastonj. Kaj narediti? Klicati domov, naj jo posljejo po DHL-u v Tokyo v hostel, kjer sem nastanjen. Obljubili so, da jo dobim v dveh dneh torej danes in zaracunali 50 evrov. Malenkost v primerjavi z denarjem, ki bi ga moral odsteti za vlake. Tam bi govoril ze o par 100 evrih, ce ne celo 1000. Drag spas so njihovi vlaki.

To pa ni bila zadnja sitnost. Hostel v Tokyu sva rezervirala za 6 dni, vendar pa sva za dva dneva naredila napacno rezervacijo. Namesto za 27. in 28. marec, sva jo naredila za 27. in 28. februar. Kako nama je to uspelo, ne vem. K sreci je zraven hostla nek hotel, ki ponuja poceni spanje v kapsulah po 25 evrov. Kako to zgleda ne vem, danes bom poskusil. Dva dni bo pac potrebno zdrzat.

Vceraj sva se potikala po ogromnem parku pred kraljevo palaco. Na stotine ograjenih, umetelno obrezanih borovcev na golf travi, je zgledalo kot niz povecanih bonsajev. Prekrasno.
Cesnje bodo vsak hip zacvetele.

Prvi vtisi pac.

Povzetek potovanja s slikami tukaj

27 marca, 2009 Posted by | Potovanja | Komentiraj

Bliža se Japonska

geo3 Jaaapoonska? Šit, kaj boš pa tam? V naših glavah je dlje kot Nova Zelandija.

Pomlad prihaja, vse bo zacvetelo, japonski vrtovi, japonske češnje, moja obsesija bonsaji, lepa narava, ateistični zen-budizem, gora Fuji, najsodobnejša tehnologija, dobra hrana, hitri vlaki.

Sitnoooo. Še 6 dni. Priznam, da me je kar malo strah. Popolnoma drugačen svet. Naporno bo. Vstati bo treba ob 4. zjutraj, nato vožnja do Trsta. Od tam let do Pariza, nato presedanje, ki mu sledi 13 urni let do Tokia, kjer bom, tudi zaradi časovne razlike, šele drugi dan zjutraj. Prava agresija na bioritem. Ampak, vzburjenje pred neznanim odtehta.

Načrt: 6 dni Tokia, 3 dni Takayame, 5 dni Kyota in nato povratek v Tokio in domov. Nakup letalske karte na Odklopu je bil dokaj ugoden (600 evrov z vsemi taksami, skoraj pol manj kot sicer), saj je že več kot tri mesece odkar sem jo kupil.
Kakšen mesec nazaj sem kupil tudi karto za ugodno vožnjo po njihovih hitrih železnicah. Japan Rail ticket, 7 dni 211 evrov. Ker so vlaki zelo hitri, se da v enem dnevu premagati več 100 kilometrov in si ogledati znamenitosti daleč naokoli. Spal bom po hostlih, povprečna cena pa je okoli 30 evrov na dan, živel pa od sušijev (sploh ne vem kako se sklanja ta reč), ki jih ali sovražite ali pa imate radi.

“A, odkud ti lova, frajeru?” Denarnica se bo sicer popolnoma spraznila vendar, če človek pametno načrtuje potrošnjo denarja in se na enem koncu odreka zato, da ima na drugem, gre.

Proračun za celotno potovanje in vse stroške bivanja in hrane, je max. 2000 evrov, kar je bistveno ceneje kot organiziran obisk Japonske preko turističnih agencij, ki brez težav lahko presega 3000.

S seboj bom vzel majhen, 8,9 inčni prenosnik in sproti iskal dodatne zanimivosti.

Kako zgleda, ko se znajdeš pred velikim, nakrancljanim strojem, kjer moraš potrditi karto in je vse napisano v njihovih grabljicah ali se v tisti poplavi vlakov vsesti na pravilnega in nato pravilno izstopiti? Uh, ne, ne grem sam, si ne bi upal 😉

Povzetek potovanja s fotkami tukaj

19 marca, 2009 Posted by | Potovanja | 11 komentarjev

Mrzla Budimpesta

Sem v tujini. Zmrzujem v Budimpesti. No, saj ni tako grozno kot zgleda. Se dobro, da imajo v tem koncu sveta dobre terme in savne, kjer se lahko zelo dobro pogrejes pa se voda je zdravilna. Vsaj tako pravijo. Letos je ze tretje leto, da sem za novo leto skocil sem.

Praznovanje je bilo bucno. Ko sem se pozno vracal v hotel, so povsod lezale flase popitega, cenenega sampanjca, smeti, pijana mularija. Verjetno podobno kot v Ljubljani.

Kriza se cuti tudi tukaj. Cene nepremicnin so padle na 1000 evrov za kv. meter. Se v najbolj elitnem delu Budimpeste se dobi stanovanje po 1500 evrov po kv. Nikoli dosegljive sanje za “bedno” Ljubljano. Turistov se mi zdi manj kot prejsnje leto, cene pa so v najbolj elitni ulici Vaci ponekod prav nesramno visoke. Ne vem, kako mi je uspelo usesti se ravno v enega najdrazjih lokalov na Madzarskem. Kapucino po 800 forintov (priblizno podoben tecaj kot nekoc tolar), 0,33 l vode Evian po 720, caj po 450. In vsemu temu se pribitek od 10% kot postreznina. Zapitek dveh cajev iz filter vreck, je znasal tisocaka. Cene obcutno padejo v lokalih izven glavne promenade, na kateri po vecini “razsajajo” Italijani, Nemci, Hrvati in Srbi. Nasel sem nek lokal, kjer strezejo tajsko hrano. Meniji po 1500 forintov, kar je seveda zelo ugodno.

V hotelu, kjer se ne spomnim, da bi kdaj bil, mi na recepciji trdijo, da sem bil pred 11. leti. Vsaj tako jim kazejo njihovi podatki.  Smesno.  Sploh ne vem, kaj naj si mislim. Res da nimam brezhibnega spomina, pa vseeno…

V hotelski sobi, ki bolj spominja na socialisticno stanovanje, je samo en TV program z angleskim jezikom. CNN. Tako imam priloznost oz. sem prisiljen gledati prav nagravzno enostransko porocanje tega medija o palestinsko-izraelskem konfliktu. Kazejo “prizadete” Izraelce, ki jim je padla Hamasova bomba, raje beri bombica, na dvorisce, luknja pa je tako “velika”, da jo je komaj kaj. Ubogi revezi. Drugje pa vidim bombardiranja izraelske vojske, kjer so bombe razrile celotne soseske in pobile stotine civilistov. Ah, spet se jezim. Komaj se je novo leto zacelo, pa se ze vidi, da ljudje vse sranje iz prejsnjega leta, kljub vzhicenem praznovanju in lepim zeljam, takoj prenesejo v novega.

Do nedelje je se kar nekaj casa tako, da ga moram izkoristiti kar se da zapolnjeno. Od zadnjega obiska se je tudi precej zgradilo. Nov, ogromen vodni park, razkosni shoping centri ( sicer ne vem, komu so namenjeni, ce pomislim na krizo), omenjene terme, savne. Pohajkovanja na prostem bo zaradi mrzlega vremena bolj malo.

1 januarja, 2009 Posted by | Potovanja | 2 komentarja

La Palma – pohodniški paradiž sredi Atlantika

Priporočam ogled galerije v Mozzili, saj se stran ob pregledu slik ne nalaga vsakič na novo.

Končno sem se spravil še nakaj napisati o tem otoku, kjer sem se potepal 12 dni v oktobru.

La Palma je eden izmed sedmih otokov kanarskega otočja. Geološko je drugi najmlajši otok, star “le” okoli 2 milijona let. Tako kot njenih ostalih 6 “bratov in sestra”, je tudi La Palma vulkanskega izvora. Ne nosi kar tako imena “la isla bonita” zaradi svojih naravnih lepot. Kljub “tropskemu” imenu, kjer je prva asociacija poležavanje na mivki pod palmo, ima otok le nekaj malega plaž, saj zaradi svoje burne vulkanske preteklosti in strmih klifov, ki se vlečejo po večini njene obalne kilometraže, ni ostalo veliko prostora za tisto, kar najbolj lena vrsta turistov smatra za lepo.

Otok je velik 706 kv. kilometrov, na njem pa živi le okoli 80.000 prebivalcev. Premore le dve turistični naselji, Los Cancajos in Puerto Naos, pa še to je bolj skromno, če ju primerjamo s turistično veliko bolj obleganima kanarskima otokoma, Gran Canario ali Tenerifi.

Glavno mesto Santa Cruz de la Palma ima okoli 20.000 prebivalcev. Mestece, ki leži na vzhodni strani otoka, je nadve simpatično in urejeno. Razpadajočih stavb ali neurejenih fasad praktično nisem opazil. Zelo veliko je hiš z lesenimi balkoni, značilnimi za Kanarske otoke. Kljub temu, da so ulice ozke, so v središču mesta odprte za promet, kar je eden redkih minusov. Mesto je ujeto med visokimi hribi in oceanom. Bival sem v hotelu Maritimo, ob neposredni bližini morja. Pripomb ne bi imel, če se hotel ne bi skoraj vsak večer, ob plimi in butanju visokih valovih, dobesedno tresel. Namreč, pred morjem ga, poleg ostalega dela mesta, ščiti visok valobran, vmes je še cesta, a vseeno so se tresljaji prenašali in stresali hotel. Kakšno noč je bilo kar težko zaspati.

Mesto, ki se po velikosti in pomembnosti lahko kosa s Santa Cruzom je Los Llanos, na zahodni strani. Ponavljam se ampak tudi to mesto je luštno in urejeno. Nekatere hiše imajo na fasadah namesto reklam, kot pri nas, prave umetniške slike. Pravi užitek se je bilo vsesti v lokalček v eni izmed glavnih ulic, si naročiti “zumo naturale de naranja” (naravni pomarančni sok – 2,5 evra) ali pijačo, ki jo pijejo skoraj vsi, seveda kavo “leche-leche” (kondenzirano mleko s plastjo kave in nato še eno plastjo navadnega mleka – 0,6 evra) ter opazovati dogajanje na ulici.

Kot rečemo, je otok prvenstveno namenjen ljubiteljem narave, ki so radi aktivni. Pohodništvo je najpogostejši način preživljanja časa turistov na otoku. Kako tudi ne bi bil, saj je otok poln takšnih ali drugačnih kotičkov, kjer je pravi užitek biti v naravi in jo opazovati. Že takoj ob prihodu na otok se je pametno oglasiti na letališkem info okencu in se založiti z informativnimi zloženkami in kakšno karto. Tudi, če nimate veliko smisla za orientacijo, ni problamov, saj obstajajo društva, ki vsakodnevno organizirajo vodene pohode na različnih delih otoka. Poti so dobro označene in jih je res ogromno. Nakatere ture so lahko dolge tudi več dni.
Najpogostejša tarča turistov je nacionalni park Caldera de Taburiente. Nastala je, ko se je zaradi vulkanskega nalaganja nestabilnega materijala, ki je segal do 3000 metrov visoko, le ta nekega dne sesul v morje. Ostal je impresiven poloborč visokih gora, ki oklepa nepregledno število sotesk. Park je prava pohodniška poslastica, ki v premeru meri 8 kilometrov. Uslužbenci parka so vam vedno pripravljeni pomagat. Možnosti je veliko, najpogostejša pa je, da vzamete taksi na izhodišču parka. V dopoldanskem času se vedno kdo najde tako, da si lahko delite stroške, saj stane vožnja 50 evrov.  Taksi vas zapelje na novo izhodiščno točko, nekaj 100 metrov višje od kjer vas potem čaka več urni spust po soteskah.

Vreme na otoku je izjemno pestro. Ker ga po sredini ločijo visoki hribi, ki v najvišji točki segajo do 2426 metrov (Roque de los Muchachos), je lahko na eni strani deževno, na drugi pa sončno. Ko dežuje pravzaprav le gosto prši in piha. Vsekakor priporočam zahodni del otoka, kjer je vreme lepše in tudi morje je prijetnejše za kopanje. Na splošno pa so temperature zaradi vpliva Atlantika, celo leto kar prijetne, pretirane vročine ni, mraza pa tudi ne. V času mojega obiska so se podnevi gibale do 25 stopinj, ponoči pa niso padle pod 17. Morje je imelo tam nekje od 20 do max. 22 stopinj. Drugače je visoko v hribih, kjer je tri mesece zima z mrzlimi in viharnimi vetrovi. Zapade tudi nekaj snega vendar to ni sneg kot pri nas ampak bolj kot trd, spihan sneg ali led. Po hribih se zelo rade preganjajo meglice, sploh od poznega dopoldneva naprej. Praviloma pa najvišji vrhovi gledajo iz njih. Ravno zaradi časa nastajanja meglic, je na treking primerneje iti v zgodnejših urah.

Vegetacija na otoku je zelo pestra. Na vzhodni in severni strani, kjer je več dežja, prevladujejo bujni gozdovi lovorja in kostanja, na zahodni, južni in višje v hribih pa so obširna rastišča kanarskega bora. Ima zelo velike iglice tako, da so področja, kjer raste, gosto pokrita z njimi. Prav omamno dišijo, sploh, ko po njih posije močno sonce. Višje kot greste, postajajo borovci vse bolj zanimivih oblik.

Domačini v največji meri pridelujejo banane. Na zahodni strani otoka so polja banan skoraj povsod. Celo ob cestah se bohotijo bogati, več kilski, polni šopi, ki se kar ponujajo da bi jih s kakšno mačeto odrezal in odnesel ter počasi jedel vsaj 14 dni.
Je tudi veliko vinske trte. Ker je zelo veliko sonca, je vino slajše in, za moj okus, izvrstno. Opazil sem tudi nasade pomaranč, limon, mandarin, mandljev, manga, avokada. Skratka, raste vse, kar ima rado sonce, sonce in še enkrat sonce. Seveda pa je zalivanje, sploh na zahodni strani otoka, ponekod nujno.

Domačini večinoma ne govorijo angleško. Prevladujejo nemški gostje. Nekaj sem slišal tudi angležev in nizozemcev. Cene so več ali manj primerljive z našimi.

Sposoja avtomobilov je cenejša, če je opravljena predhodno preko interneta. Plačala sva 18 evrov na dan in na koncu ugotovila, da sva ga vzela za prekratek čas. Ko sva hotela najem naknadno podaljšati še za dva dneva, so nama dvignili ceno na 28 evrov.

No, pa še nekaj o plažah. Kot rečeno so bolj redke, vseeno pa se jih nekaj najde. Pesek je temen. Najlepša se mi je zdela v Puerto de Tazacorte. Veliki plaži sta tudi v obeh omenjenih turističnih središčih. Na skrajnem jugu, pod vulkanom Teneguia sta bolj osamljeni plaži Playa del Faro in Playa Nueva. Slednja je nastala ob njegovem izbruhu leta 197. Manjša plaža je v La Salemeri. Karta kaže, da jih je še nekaj, ki jih nisem obiskal.

Na severu otoka prevladujejo strmi, divji klifi. Vendar pa klifi ne pomenijo, da tam kjer so, ni nič. Poleg zanimivega napol puščavskega rastlinskega sveta, se tam skrivajo tudi presenečenja. Pod mestom Tijarafe (pohodniška smer Cueva de la Candelaria), se skriva naselbina, kjer so hiše narejene direktno pod strmim klifom, kot bi bile v jami.

Na jugu La Palme je veliko vulkanov. Pa tudi sicer je na otoku veliko manjših ali večjih vulkanskih kraterjev, ki se jih lahko obišče in pričajo o burni zgodovini, ki je izklesala dragulj sredi Atlantika.

Nekaj mojih ostalih potopisov z La Palme:

Prišel na La Palmo

Potepanje je v polnem razmahu

Čas beži prehitro

Dež, kostanj in plaža

Zadnji dnevi

Koristna povezava:

Natur Trekking

7 novembra, 2008 Posted by | Potovanja | 6 komentarjev

Ko te pošljejo na pokvarjeno letalo

Če mi je že šlo zelo gladko pri potovanju na La Palmo, se je povratek domov, na trenutke zdel kot nočna mora.  Španski letalski prevoznik Iberia nas je včeraj, pri presedanju letala v Madridu, poslal na letalo, kjer so malo pred poletom ugotovili, da je nekaj narobe s pristajalnimi kolesi. Sprva so nas celo prepričevali, da bodo kolesa popravili. Cela armada letaliških delavcev je nekaj počela pod nami, nato pa so čez pol ure ugotovili, da je vseeno bolje, če zamenjamo letalo. Potniki so bili vidno živčni.

Po glavi so mi rojili mešani občutki. Dobro, da so ugotovili okvaro, drugače bi bil zdaj že večni ujetnik preteklosti. Po drugi strani pa sem bil jezen, saj ne morem verjeti, da imajo tako slabo organiziran pregled letal, da napake ugotavljajo tik pred vzletom.

Nihče se nam ni nič opravičil. Lahko bi nam dali vsaj kak sendvič, saj je skupna zamuda trajala okoli štiri ure. Potniki, vključno z mano pa lačni, utrujeni in nekateri tudi prestrašeni. Namesto tega, nam je Iberia poslala nasmejane stewarte, ki so “delili” sendiče po 6 evrov, malo pivo po 3, meni, ki vključuje malo večji sendič in coca colo pa po 10 evrov. Ko so se mi nasmihali ob izhodu in me pozdravljali, bi jim skoraj pokazal nekaj svoje slabe volje, vendar sem zadnji moment pomislil, da niso oni prav nič krivi. Bedna Iberia in njihovo še bolj bedno vodstvo. V svojem časopisu se v nekem članku hvalijo, kako so neki ženski s cerebralno paralizo omogočili nadvse prijeten in zastonj čezcelinski let, po drugi strani pa lačnim potnikom ponujajo nesramno drago hrano na svojih letalih, ki se pregledujejo, ko so že potniki v njih.

Še zdaj me črviči, kaj bi bilo, če bi….Prizori in vsebina filma Final Destination so se kar naenkrat zdeli zelo blizu. Upam, da se gospa Smrt ne bo počutila prevarano. :mrgreen:

Zgodba se nato nadaljuje, vendar brez Iberie. Zagodli so nama jo tudi Italijani. Iz Madrida sva pristala v Benetkah. Avto sva pustila na nekem privatnem parkirišču kak kilometer stran od letališča. Pač, ceneje, kot če ga pustiš na letališkem. Poleg nižje parkirnine so oglaševali tudi brezplačen transfer do letališča. Lastnik parkirišča nama je pustil telefonsko številko na katero naj pokličeva, ko bova prišla.  Ko sva to naredila, se nama je oglasil uslužbenec, italijanski cepec, ki ne zna niti besedice angleško. Bolj preprosto mu že nisva mogla razložiti, da bi rada, da naju pridejo iskat. Postal je osoren. Niti toliko gramov možganov ni imel, da bi logično sklepal zakaj ga kličeva. Poiskala sva nekega uslužbenca, mu razložila zadevo in prosila, če lahko pokliče. Na koncu smo ugotovili, da naju prevoz že čaka vendar ne pred vhodom, kot je bilo dogovorjeno ampak v nadvozu v prvem nadstropju. Ah, ti makaronarji….

29 oktobra, 2008 Posted by | Potovanja | 3 komentarji

Zadnji dnevi na La Palmi

Izpolnila sva tudi dva planirana izleta. In sicer 6 urni treking po nacionalnem parku Caldera de Taburiente in pohajkovanje po gozdovih severa otoka. Slednjega sva opravila danes, prvega pa vceraj. Moram napisati popravek. Caldera de Taburiente ni vulkanskega izvora oz. velik vulkanski krater, kot sem zapisal ampak je nastala kot rezultat nalaganja nestabilnega materiala, ki so ga bruhali vulkani. Otok je segal 3000 metrov visoko (danes do 2400 in se nekaj metrov). Nekega dne v daljni preteklosti, se je zato del otoka dobesedno porusil v morje. Se danes se vidi sled. Ostalo pa je naredila erozija. Ostal je le najbolj stabilen material, ki danes tvori nepopolni obroc v premeru 8 km okoli nepreglednega stevila sotesk in hribov v njegovi notranjosti.

Kot sem ze omenil, je treking na La Palmi priljubljeno sredstvo za prezivljanje dopustniskih dni. Toliko poti je na voljo, da bi bilo kar tezko prehoditi vse v nekem razumnem roku kolikor ponavadi trajajo turisticni aranzmaji. Midva sva zadovoljna z videnim. Obiskala sva skoraj vse na otoku, kar je navedenega pod “interesting points”, res pa je, da se veliko zanimivih stvari tudi skriva izven teh kvalifikacij. Vendar pa je te tezko najti, saj je otok poln skritih kotickov. Mogoce je tudi prav tako. V nasprotnem bi utegnil pomisliti, da je zdaj, ko mislim, da sem vse videl, nezanimiv. Tako pa se bom vrnil domov z obcutkom, da je La Palma se vedno vredna moje pozornosti in, mogoce kdaj, novega obiska.

To je moje zadnje javljanje pred povratkom domov in glavnim postom, kjer bom natancneje napisal kaj vse sem videl in bom post opremil s fotkami. Tako bom mogoce komu pomagal, ce se kdaj odloci tudi sam obiskati ta dragulj.

p.s. ce sem odkrit, sem ze pocasi sit tega neprestanega spanskega zlobudranja z vseh mogocih koncev 🙂

Povzetek potovanja s slikami tukaj

25 oktobra, 2008 Posted by | Potovanja | 3 komentarji