ateistek

Po Pokljuki do Blejske koče in Mrežc

Danes je bil res dober dan. Ponavadi je tako, da če hočeš, da je res takšen, se moraš tudi potruditi. Jaz sem se. In tudi dva spremljevalca.

Dolgo časa sem kar nekako živel v prepričanju, da pozimi v gorah, sploh od 1500 metrov naprej, ni ravno užitek pohajati. Sneg, mraz, led, veter in še kaj, so bili dovoljšen razlog, da je prepričanje dolgo ostalo živo. Do danes.

Zjutraj smo se dobili ob 8-ih in nadaljevali proti Gorenjski. Naš cilj je bila zimska Pokljuka, vzpon do Blejske koče in nato naprej na vrh Mrežc. Na Pokljuki nas je pričakalo kristalno jasno jutro, vsaj meter in pol snega ter “prijetnih” -16 stopinj Celzija. Glede na stanje avtomobilov na enem izmed parkirišč na Pokljuki, nismo bili edini optimisti v tem ledeno mrzlem jutru.
Gamaše, dereze, palice, impregnirani pohodni čevlji, topla obleka, ruzak, nekaj hrane in gremo v zimsko pravljico.

Pot, ki se je zaradi snega takoj dvignila za meter nad spluženo cesto, se je vijugala po tihem in v mraz ukleščenem smrekovem gozdu. Žlahtno sonce se je s svojimi rumenimi žarki lotilo poigravanja z debelo posutimi snežnimi kristali po pokrajini in počasi ampak zanesljivo ogrevalo njeno ledeno, a z lepoto velikodušno srce. Melodija škripanja suhega snega pod čevlji in pohodnimi palicami, je polnila tišino gozda.
Eden za drugim smo hodili po shojeni stezici, se ozirali okoli sebe ter si z občasnim pogovorom delili impresivne podobe narave.

Kljub mrazu, nam je z dvigovanjem terena in srčnega utripa, postajalo toplo pod plastmi oblek. Trajalo je uro in dosegli smo območje Blejske koče (1630m). Šele takrat se je zelo dobro videlo, kako debela je snežna odeja v resnici. Sneg na strehi se je spajal s snegom na tleh.

Sonce je ob poldnevu pridobilo nekaj moči, tako da nam je ob njegovem upiranju ob kočo, delilo prijetno toploto. Malici in čaju je sledilo nadaljnje vzpenjanje. Pot je postala manj shojena in bolj se je udiralo pod korakom vse do najtršega dela ene izmed mnogih plasti snega. K sreči ta globina ni presegala višine kolen. Hoja je postala zahtevnejša in bolj utrujajoča. Temu primerno smo prilagajali hitrost. Vseeno smo v dobri uri prišli od koče do vrha Mrežc na 1965 metrov visoko. Tam nas razen snega in kakšnega planinca, ni pričakalo nič razen zaobljenega vrha. Ker sem na vrhu že bil, sem pogrešal gosto ruševje. Globoko zakopano v snegu.

Okoliško hribovje Julijcev je bilo zavito v debele plasti snega, čigar površje je bilo razbrazdano od vetra. Izjemen razgled je pod oblogo oblakov skrival nižine in kotline. V daljavi se je kazal Snežnik, nato proti vzhodu Kamniško-Savinjske Alpe in Karavanke, na severu del Avstrije, pod nami dolina Krme, pred nami pa gorski hrbet Rjavine, koča na Kredarici, dom Planika, Viševnik, Tošc, Debela Peč, Bohinjske gore in še in še.

Vračanje nazaj proti koči je bilo nadvse zabavno. Večkrat ponovljen spust po vrečkah v eno izmed vrtač, je bil vrhunec zabave. Tek po visokem snegu se je ob smehu, končal na riti ali sprednjem delu. V mojem primeru tudi z zvito palico. Tako smo se spremenili v fantke, ki so se brez pomislekov, da se bodo zmočili, tako ali drugače metali po snegu. Z zanimanjem so nas opazovali tudi drugi planinci, ki jih je bilo pod vrhov vse več.

Pot nazaj se je spet ustavila v Blejski koči. Izpustiti borovničke in joto v topli koči, ki je sicer odprta vse leto, bi bil greh. Počasi smo se tudi segrevali in sušili, rdečica na obrazih pa ni bila posledica borovničk ali toplih radiatorjev v koči ampak sončnih žarkov in beline snega.

Spustili smo se po isti poti. Temperatura na Pokljuki je spet začela hitro padati. Še nekaj fotografij, snetje gamaš, zamenjava čevljev, zlaganje ledeno mrzlih palic in bili smo pripravljeni za povratek. Idilo Pokljuke smo zapustili pri -12 stopinjah Celzija, v rumenilu zahajajočega sonca in z očitno željo po ŠEEE!

29 decembra, 2008 Posted by | Hribolazenje | Komentiraj

Sabotin

Končno nekaj lepih dni. Občutek teže mračnega zimskega vremena v Ljubljani, ko v celemu mesecu lahko našteješ le nekaj ur sončnega vremena, je bil včeraj le nekoliko pozabljen. Društvo Out In Slovenia je organiziralo izlet na Sabotin. V želji po gibanju na prostem in svetlem in seveda tudi druženju, sem se na povabilo prav z veseljem odzval.

V Tivoliju me je pričakala skupinica nasmejanih in prijaznih deklet in fantov. V zgodnjih dopoldanskih urah smo se s tremi avtomobili odpravili proti Novi Gorici in mimo Solkana.

Parkirali smo malo pod označeno južno potjo na Sabotin, nekoliko višje od uradnega parkirišča. Dvakrat smo prečkali cesto in nadaljevali po dobro označeni poti, ki se je začela s strmimi stopnicami.

Sabotin je pravzaprav vzpetina, priljubljen in obiskan greben med domačini, ki se v najvišji točki dvigne 609 metrov visoko. Je mejna točka med Slovenijo in Italijo, kar se vidi tudi po obmejnih kamnih, ki si sledijo eden za drugim po njegovem grebenu. Ker so “ta črni” “zgolj naključno” najeli zemljišče, kjer se je nekoč bohotil napis “Naš Tito”, je tam zdaj le razmetano kamenje. Če bi komu na pamet hodila ideja, da bi napis spet vrnil tudi v praksi, tvega konfrontacije s policijo, saj se najemniki zgovarjajo na privatno lastništvo. Kot sem lahko zvedel, so naši antikomunistični revolucionarji sprva celo stražili območje, da se le ne bi spet zgodil “tragičen zapis”.

Čeprav se višina Sabotina zazdi nizka, smo se, tisti najhitrejši, kar spotili. Pot od parkirišča do glavnega vrha, kjer je – ma, kdo bi si mislil – porušena cerkev svetega Valentina, nam je vzela uro in nato še pol ure po grebenu vse do odprte koče na drugi strani vzpetine.

Razgled po okolici je bil zelo lep. Prva stvar, ki sem jo zagledal, je bil, s cerkvijo pozidan vrh Svete gore. Julijci na severu in zahodu, bogato zaviti v snežno odejo, so se razkošno bleščali v zimskem soncu in belini. Krnsko pogorje na eni strani ter Kanin na drugi, so kazali, da je zima na svojih vrhuncih. Triglav se je komaj prebijal skozi visoke vrhove Julijcev pred njim in kazal le majhen delček svojih sten. Na vzhodu se je videl napol pobeljen Nanos, na jugu pa, zaradi nizkega položaja sonca, oranžno obarvano morje. Naprej proti zahodu so kraljevali visoki italijanski Dolomiti. Pod nami sta se na eni strani hriba kazali Nova in stara Gorica ter Goriška brda, na drugi pa Soča, ki je bila tako izjemno modra, da bi človek še pomislil, da so jo umetno obarvali.

Spustili smo se po enaki poti ter se, lačni, odpeljali do gostišča Kekec, ki je znano med domačini in tudi Italijani. Njihove palačinke, sicer izdatno obogatene s kalorijami, pa kaj, so res nekaj posebnega.

Izlet je več kot uspel. Hvala vsem za dobro družbo.

23 decembra, 2008 Posted by | Hribolazenje | 1 komentar

Ratitovec

Fotke so nastale v soboto.
Čez noč se je precej ohladilo, v višinah tudi za 15 stopinj. Ikarus, ki vedno ve, kam jo je dobro mahniti ob lepem vremenu, je predlagal Ratitovec. Sicer sem že slišal zanj, vendar nisem vedel kje je to. Nek hrib pač nekje tam za Škofja Loko. Pa tudi Železniki, sem zvedel kasneje. Ustavili in parkirali smo se pri hrupni cerkvi v vasici Prtovče na 1011 metrih nad morjem. Okolica je bila posejana s hribi in vasicami. Od vrha Ratitovca vodita dve poti. Pot je dobro označena.
Pot smo nadaljevali po gozdu, ki je bil z višino vse bolj nizek in redek. Čez uro smo prišli do prevala Povden.
Kmalu se je v višini pojavila lepa slika golih sten, ki jih je dodatno povdarjal še novo zapadli sneg. Zaradi vetrovne noči in dežja, ki je potem prešel v sneg, so se pred nami pojavljala drevesa, ujeta v spihan led in sneg. Zgledalo je prav navdušujoče. Čeprav je bilo z višino vse bolj hladneje, sem kljub zelo premraženim rokam, vsakič na novo segel v žep in slikal vse te podobe. Na vrhu nas je pričakala koča, ki je odprta tudi v zimskem času. Na samem vrhu na 1667 metrih je bilo prav težko dolgo zdržati, saj je močno in mrzlo pihalo, termometer pa je kazal “prijetnih” -8 stopinj Celzija.

Borovničke, enolončnice in koča, poimenovana po Janezu Evangelistu Kreku, so nam spet vrnili prepotrebno toploto. Ker je Ratitovec zelo obiskan hrib tudi pozimi, je koča ob vikendih odprta celotno sezono. Razgled so ponekod zakrivale snežne plohe. Vseeno pa seje videla Selška dolina, Ljubljanska kotlina, Kamniško-Savinjske alpe, Triglav, del Bohinjskih gora…No, skoraj pol Slovenije glede na to, kako velika je.

24 novembra, 2008 Posted by | Hribolazenje | Komentiraj

Storžič

Igra naključij je hotela, da sem spoznal Ikarusa. To je možakar, ki predvsem piše planinske izlete na blogu Glavce. Podobno kot sam, rad uživa v naravi, jo opazuje in je ob tem zelo srečen. Je dober poznavalec gorskih poti, ki v vsakem trenutku ve, kam jo je potrebno mahniti za maksimalni užitek. Tako je tudi predlagal Storžič.

Šli smo trije. Bil je prelep dan. No, v teh dnevih, ko nas narava nadvse razvaja z lepimi dnevi, ga ni težko zadeti.

Okoli devete smo se odpeljali iz gorenjske prestolnice proti vasici Bašelj na območju Preddvora. Megla oz. nizka oblačnost, ki v teh jesenskih dneh z vsakim dnevom pridobiva vse večjo moč, se je razkadila šele, ko smo bili že blizu izhodišča.

Lep je tisti konec Slovenije pod Storžičem. Lastniki hiš in urejenih vrtov, ki so se vrstili ob poti, kot da bi tekmovali kateri živi v lepšem okolju. Zame, ljubljansko, blokovsko srajco, ki je v teh dneh povrhu še doživel borzni polom, se je način življenja v hiši oddaljil svetlobna leta stran. Zato jih zdaj še toliko hitreje in raje opazujem.
Pot skozi omenjeno vasico smo nadaljevali proti kamnolomu po razbrazdani makadamski poti do parkirišča, kjer smo pustili avtomobil. Table so napovedovale 3 ure do vrha. Vzpon se je začel zelo hitro. Pozornost na strmost poti mi je nekoliko pregnal Ikarus z novico, da je zjutraj umrl Haider. Ah, saj ni prevelike škode, saj človek ni širil drugega kot strup nestrpnosti in nacionalizma, sem razmišljal in se zadihano vzpenjal po strmi poti vse višje.

Kmalu smo prišli do dobro skrite gozne koče, bolnice Košuta, ki je med 2 sv. vojno služila kot partizanska bolnišnica. Strma pot se je nadaljevala naprej po gozdu. Moram jo pohvaliti, saj je zelo dobro markirana.

Po slabih dveh urah potenja smo prišli do koče na Kališču na 1534 metrov visoko. Pričakalo nas je veliko planincev, ki so malicali ali se nastavljali toplemu soncu. Odprl se je lep pogled proti Storžiču. Pot, ki še mora biti prehojena, se je zelo dobro videla.

Po krajšem postanku smo nadaljevali. Do vrha nas je še ločila dobra ura. Pot je zadnjih 20 minut zelo strma, palice so na trenutek odveč. Planincev, ki so bili presenetljivo mlajši, kar ni in ni manjkalo.
Na vrhu nas je pričakalo ideološko znamenje, velik križ. Mah, sem pomislil, kaj morajo res povsod puščati svoje bombice in s takimi znamenji markirati ter še krniti naravo?

Po fotkanju in malici, ki smo jo nekoliko razdelili tudi očitno lačnim planinskim kavkam, smo se vsaj eno uro martinčkali na toplem soncu. Moram reči, da je še vedno precej močno tako, da je zaščitna kapa dobrodošla. Krem sam ne uporabljam, saj jih smatram za še enega izmed strupov farmacevtske industrije.

Razgled v dolino ni bil kaj prida, saj je bilo ozračje megleno. Proti jugu, kjer se kažete ljubljanska kotlina, smo uspeli izluščiti le obris Šmarne Gore. Na vzhodu nas je razveseljeval lep in čist pogled na Kočno, košček Grintovca in Bab, na severu pa gorovje Košute. Julijci s Triglavom so se več ali manj zavili v oblake.

Pri povratku smo si v koči privoščili še borovničke, ter se pozno popoldne vrnili na parkirišče. Danes imam precej izrazit “musklfiber” v nogah, tako, da okoli 6 ur dolga pot (tja in nazaj) na 2132 metrov visok Storžič le ni od muh ampak zahteva dobro kondicijo.

12 oktobra, 2008 Posted by | Hribolazenje | 2 komentarja

Triglavska jezera

Končno sem jih obiskal. Vseh 7. Ker so izhodišča dostopa kar oddaljena in so si jezera med seboj tudi precej narazen, je potrebno dva dni, da se jih vse obišče. Mogoče kakšen zagnan planinec z obilico kondicije uspe tudi v enem dnevu, vendar je to vseeno preveč. Bolj kot hitiš, manj časa imaš za opazovanje okolice in uživanja v njej. In okolica je bila cel čas res izjemna.

S kolego sva si izbrala tole pot (karta pa je tukaj).

Parkirala sva pri koči pri Savici na 653 metrih n.m. Parkirnina je 3 evre na dan. Usmerila sva se preko Komarče do koče na Triglavskih jezerih. Smerokazi so nepovedovali 3,5 ure hoda. Pot se je zelo hitro začela strmo dvigovati. Ravno pred nami so enako smer izbrali Čehi. Bilo jih je vsaj 15. K sreči sva jih kaj hitro prehitela tako, da naju vseeno niso ovirali po ozki poti.
Pot čez Komarčo je izjemno strma in v zadnjih nekaj metrih precej prepadna. Praktično pod seboj navpično gledaš parkirišče, ki je vsaj 500 metrov nižje. K sreči je pot več ali manj porasla z gozdom, tako da se občutek, kako prepadno je, nekoliko zmanjša. Ko sva po dobri uri le prišla na vrh, se nama je kmalu prikazalo prvo od jezer (če gledamo od juga proti severu) in sicer Črno jezero (1294 m.n.m.). Nekaj mladih Madžarov si je celo privoščilo kopanje. Glede na to, da je najnižje od vseh jezer, je torej tudi najtoplejše. No, zame vseeno premalo.

Malo sva posedela in si ogledala njegovo okolico, ki jo na eni strani oklepajo stene. Nadaljevala sva čez Lopučniško dolino. Pot je manj strma, vendar pa bolj drseča. Poteka po gozdu smrek, ki se proti koči vse bolj redčijo, dokler ne ostanejo le še redki macesni. Po dveh urah se le prikaže koča pri Triglavskih jezerin in modro-zeleno Dvojno jezero ter dolina Triglavskih jezer. Letos je veliko vode, tako da je jezero sestavljeno. Okolje je prav idilično. Na vzhodu nas obdaja gorska pregrada dvatisočakov Male in Velike Tičarice, Kopice in Zelnaric na zahodu pa pogorje Komne in Špičja.

Koča je kar obiskana. Cene so zelo visoke. Za kos pehtranove potice in čaj, sem plačal kar 4,8 evra. Jota ali ričet z mesom sta 6 evrov. Pogled po planincih je poleg pestre narodnostne sestave – celo obiskovalce iz Izraela – pokazal, da jih večina malica svojo hrano. Se prav nič ne čudim. Takoj za kočo se razkazuje še eno jezero, Močivec. Ker je umetnega izvora, ga ne štejejo med sedem jezer. Tam sva si napolnila izpraznjene plastenke z vodo.

Pot sva nadaljevala po vse bolj dvigajoči dolini Triglavskih jezer do naslednjega jezera, Ledvice (ali Velikega jezera), ki je 45 minut stran od koče, na višini 1830 metrov. Že ime pove kakšne oblike je. Je kar veliko za tiste razmere. Črnina pokaže, da je ponekod tudi precej globoko.

Naslednje jezero, še pol ure stran, je Zeleno jezero. Barvo mu dajajo alge. Vseeno se mi je zdelo manj zeleno kot predhodna. Je dokaj majhno in plitvo. Je že precej visoko na 1988 metrih n.m., torej skoraj 700 metrov višje kot je prvo, Črno jezero. Hitro se pokažeta še zadnji dve jezerci: Rjavo jezero in Jezero pod Vršacem. Ležita že malenkost čez 2000 metrov visoko. Bolj sta me spominjali na kotanji nekje med sivimi skalami, napolnjeni z vodo. Zaradi višine ni nobenega rastlinja več v njuni okolici.

Končno se je pokazala tudi planinska koča na Prehodavcih, 2071 metrov visoko. Koča ponuja lep pogled na Razor, Jalovec, Špičje, v daljavi se kaže Managrt. Severozahodni del Slovenije je res izjemno razgiban.

Tja sva prišla v popoldanskem času, 7 ur kasneje. Če bi hodila cel čas, brez postankov, bi vso pot lahko prehodila v 5,5 ure. Ampak, ker sva imela namen prenočiti v koči, se nama ni nikamor mudilo. Postelji sva rezervirali par dni prej.

Vseh 39 ležišč je bilo zasedenih. Večinoma so jih zasedli vojaki. Ma, ravno danes so tukaj, sem si mislil. Bolj kot na vojake so me spominjali na rezerviste. Skoraj vsa ležišča so v istem prostoru. Po pričakovanjih je bilo veliko smrčanja in prdenja (ja, za večerjo so jedli tudi pasulj!) Kolega se je naslednji dan pritoževal nad slabim spanjem. Še dobro, da sem imel s seboj čepke tako, da sem bil za večino “prijetnih” zvokov prikrajšan. Poleg slovenske soldateske, ki je bila tudi drugače zelo nekulturna (“inteligentni”, glasni razgovori, ki si jih prisiljen poslušati, hrupno smejanje in neobzirnost) je bil moteč tudi nek avstrijski par, ki očitno rad pogleda globje v kozarec. Na žalost so alkoholni navdušenci stalnica, kamorkoli greš.

Naslednji dan sva kočo zapustila okoli desete ure. Spekli so nama jajca za zajtrk. Ker nisva člana planinske zveze, je bila nočitev 20 evrov na osebo (za člane 11). Kočo so upravljali študentje, verjetno zaposleni preko študentskega servisa. Ko sva glavnega med njimi vprašala za pot, ni bili ravno preveč navdušen za razgovor.

Ker nisva hotela povratka po isti poti, sva jo mahnila proti Hribaricam. Odločila sva se, da se bova vrnila po drugi strani gora, ki oklepajo dolino triglavskih jezer. Pot je bila daljša in tudi bolj zanimiva. To vem sedaj. Dolina je bila ves čas pod nama tako da sva lahko z robov prepadnih gora občudovala res izjemne razglede na jezera in ostalo okolico. Videla sva celo kozoroge, ki so se potikali po Vršakih. Nekaj kot da bi jedli, čeprav mi ni jasno kaj, saj trave ni bilo daleč okoli.

Vreme je bilo slabše kot prejšnji dan. Pihal je mrzel veter. Vetrovka mi je bila premalo a žal nisem imel toplejših kosov obleke, razen nekaj prepotenih mikic. Zelo lahkomiselno. Prav zoprn občutek je, kot te v roke zebe, medtem, ko imaš hrbet premočen od težkega ruzaka.

Pot naju je pripeljala na sam vrh Male Zelnarice, 2310 metrov visoko, ki je bila tudi najvišja točka pohoda. Ker so se oblaki vse bolj spuščali, sva hitro nadaljevala. Bolj kot sva šla južneje, bolj sva zgubljala na višini in tudi topleje je postajalo. Med Zelnarico in Kopico sem opazil zelo veliko rastišč planike, ki so kukale iz zelene trave.

Po treh urah in pol poti, sva prišla do Štapc, kjer sva zavila nazaj proti koči Triglavski jezer, spet nekaj pojedla ter nadaljevala po isti poti kot prejšnji dan. Kolena so pri spustu s Komarče kar precej trpela ampak drugače žal ne gre. Spust se mi je zdel hujši kot vzpon prejšnjega dne. Ko sva prišla v dolino v poznopopoldanskem času, sem zadovoljno ugotovil, kako prijetno je, ko spet hodim po ravnih tleh.

Bilo je enkratno. Gorski svet sem še bolj začutil kot običajno (tudi preko “musklfibra”), saj se enodnevni ali dvodnevni obisk le ne moreta primerjati med seboj. Je pa res, da bi za recimo 7 dni gora potreboval kar nekaj denarja, saj je zadeva kar “drag špas”.

p.s. če sem se morebiti kje zmotil pri poimenovanju hribov, bi prosil za popravek.

30 avgusta, 2008 Posted by | Hribolazenje | 6 komentarjev

Dolina Voje z Mostnico

Priznam, da do par dni nazaj še nisem slišal, da obstaja. Čeprav majhna, je Slovenija verjetno prepolna takih lepih kotičkov.

Avto sva pustila kar pred neko večstanovanjsko hišo na koncu vasi Stara Fužina, streljaj od Bohinjskega jezera. Namreč, če bi se odpravila naprej po makadamski poti, kjer je smerokaz za Voje, bi naju pričakal pobiralec vstopnine. Ta je kar mastna. Lansko leto je bila 10 evrov, zdaj je verjetno vsaj toliko ali celo več.

Peš sva nadaljevala po makadamski poti in kmalu prišla do reke Mostnice, ki teče skozi celotno dolino. Tam naju je pričakal pobiralec vstopnine. Očitno na Gorenjskem pač ne ubežiš temu “fenomenu”. Vstopnino dveh eurov opravičijo s tem, da gre denar za urejanje poti, čeprav je bila, kot sva ugotovila pozneje, ponekod zelo dvoumno markirana ali pa sploh ne.

Zavarovana pot gre skozi gozd, ob koritu Mostnice. Ponekod je reka vrezala zelo globoke vrzeli, tako, da teče globoko pod nami, med skalami nenavadnih, krožnih oblik, oblikovanih od centrifugalnih sil drobirja, ki je v močnem toku kot ostra pila. Ponekod skoraj izgine, drugje pa se zaradi velike globine obarva modro ali zeleno. Skale se znajo obarvati z rahlim modrim odtenkom, čeprav reke sploh ni na spregled. Je zelo mrzla, roka kar zaboli v kosteh. V njeni bližini nastaja hladen zrak, ki je ob vročem dnevu prav prijetno hladil. Niti zamisliti si ne znam, kako divje mora biti vse skupaj, ko je njen vodostaj visok. Že tako je ponekod zgledalo strašljivo in nadvse hrupno. Ribe so v mirnejših vodah, obrnjene proti toku, čakale, da jim prinese kakšen zalogaj.

Kmalu je reka izginila. Pred nama se je odprla prekrasna alpska dolina. Zeleni pašniki in redke smreke na njih, ki so v okoliških strminah kmalu prerasle v bujni gozd, nekaj skupkov hišk ter visoka pregrada pogorja, ki je zaprlo dolino, so naredili res prelepo, idilično celoto doline.

Po poti so mimo naju kapljali tuji turisti, ki so najverjetneje do doline prišli kar peš od Bohinjskega jezera (okoli 6,5 km). Ustavila sva se na koncu doline pri gostišču Slap in se nekoliko okrepčala. 150 metrov naprej je slap Mostnice, kjer sva tudi zaključila najin izlet. Od tam lahko tisti, ki nimajo dovolj, pot nadaljujejo do koče na Uskovnici.

No, preden sva se vrnila v Ljubljano, je bilo nekako logično, da se še malo namočim v Bohinjskem jezeru. Parkiranje je evro na uro.
Res krasno okolje, voda in obala. Užitek bi bil še boljši, če se ne bi nadležni motoristi hrupno izživljali s svojimi smrtonosnimi motorji in kvarili mir ob jezeru. Ne vem, če bom kdaj dočakal, da jim končno prepovedo obiskovati tisti prelepi konec, ki si preprosto ne zasluži njihove objestnosti.

24 avgusta, 2008 Posted by | Hribolazenje | 3 komentarji

Jezersko, Kranjska koča, Češka koča

Končno sem prekinil predolg čas, ki je minil od zadnjega obiska gora. Lepi dnevi in vročina v nižinah ter želja po čim večjem gibanju na prostem, so idealno sredstvo za argumentiranje zakaj v hribe.

Včerajšnji dan se je začel zelo zgodaj. No, zame zgodaj. Ob 6.30 sva se s kolegom dobila in se odpeljala do Jezerskega in mimo Planšarskega jezera. Tam naju je dočakala prelepa dolina, ki jo je zapiralo visoko severno ostenje Kamniško Savinjskih Alp (Skuta, Grintovec,Baba..). Peljala sva se po makadameski cesti do vznožja tovorne žičnice, ki dostavlja potrebščine dvem planinskim kočam. Tam sva bila okoli osme.

Pričakale so naju dobre označbe poti. Možnosti je bilo več. Odločila sva se najprej iti do Kranjske koče po Lovski poti, nato mimo Žrela do Češke koče in spust do žičnice. Ker sva bila še dovolj zgodnja, je nizek položaj sonca prekrivalo ostenje tako da sva bila večino časa v senci. Pri vzponu naju je spremljala prijeten, vlažen hlad jutranje rose. Po zraku se je širil aromatični vonj cvetočih rastlin. Zdaj se v vsej svoji lepoti razkazujejo rododendroni. Tudi zrelih borovnic je nekaj vendar so bolj kisle kot nižinske.

Pot je bila dokaj strma in se je vlekla skozi ruševje. Tokrat sem imel s seboj tudi palice. Na sosednji Babi sva opazovala neko skupinico komaj vidnih plezalcev, ki so se namenili priti na njen vrh. Gora se je dvigovala skoraj navpično, vendar to očitno ni bil razlog, da ne bi bili tam. Na trenutke me je kar spreletaval srh, ko sem jih gledal. Nekaterim so navadne planinske poti pač dolgočasne in potrebujejo več.

Po uri in pol sva prišla do Kranjske koče, tam malo posedla, nekaj popila in nadaljevala čez Žrelo do Češke koče. Koča je imela kar tri table, kjer so bile navedene različne možnosti za nadaljevanje poti.

Pot čez Žrelo velja za zahtevno, saj ne manjka zajl in klinov. Ponekod je bilo kar neprijetno in si se moral spuščati po vseh štirih. Koordiniranje gibov je na trenutke postalo kar zapleteno. K sreči ni nikjer prevelikega prepada, ki bi, vsaj pri meni, stopnjeval občutek strahu.
Stene so precej krušljive zato čelada tam ni odveč. Mimo mene je letel manjši kamenček. Kar brenčalo je po zraku. Oba sva bila brez čelad. Z nelagodjem sem vsake toliko časa pogledal v steno, če nama ne pripravlja še kakšno “trdo presenečenje”. Nato sva še prečkala široko in precej debelo zaplato snega. Zrak nad njo je bil občutno hladnejši kot v okolici.

Po eni uri sva prišla do Češke koče. Da je Avstrija zelo blizu, so dokazovali avstrijski planinci, ki jih ni manjkalo.
Koča je zelo lepa, saj je ohranila svoj prvotni izgled. Na terasi s čudovitim razgledom po okoliškem hribovju, se je leno pretegoval oskrbnikov maček. Seveda sem takoj skočil nanj in ga začel božati. Očitno mu ni bilo všeč, saj je v opozorilo dvakrat zamjavkal nato pa zapihal in me ugriznil. K sreči brez kakšne predrte kože. Enako nejevoljen je bil tudi do drugih planincev. Očitno res drži pravilo, da se mačke rade crkljajo, mački pa ne.

Privoščila sva si joto z žganci in zavitek. Oskrbnik koče, ki je hkrati gorski reševalec, nama je prijazno razložil kateri hribi se nahajajo v okolici in povedal nekaj o zgodovini koče. Naredili naj bi jo, kot pove že ime, Čehi oz. češko planinsko društvo iz Prage. Ti so bili nekoč na tistem koncu Slovenije kar pogosti. Stara je več kot 100 let.
Malo sva še lenarila in opazovala meglice, ki so se podile po sosednjih vrhovih ter se počasi vrnila po gozdni, ponekod precej blatni in drseči poti nazaj do tovorne žičnice. Povratek je trajal dobro uro.
Za posladek sva še obiskala mrzlo Planšarsko jezero. Neki otročki, ki so se preganjali ob njegovih obalah, so kljub temu v njem veselo čofotali. Voda je bila več kot primerna za namočit stopala, pregnetena od hoje in trdih planinskih čevljev.
Pri povratku sva se še ustavila pod slapom Čedca, najvišjim slapom v Sloveniji, kjer sva z zanimanjem opazovala nedolgo nazaj odtrgan delček hriba, ki je zgrmel v dolino.

30 julija, 2008 Posted by | Hribolazenje | 7 komentarjev