ateistek

Žalosten dan

Danes se po moji domovini sprehaja človek, ki je izjavil, da so za pedofilijo krivi homoseksualni duhovniki. Vatikanski tajnik Tarcisio Bartone. To zlobno postavljanje istospolnosti v konteks izrojenosti pedofilije, je popolnoma nesprejemljivo in pomeni grob napad na suverenost vsakega gaya. Takemu podlemu klerikalcu danes v Celju ploska 25.000 vernikov, ki je v našo državo prišel, da bo za blaženega razglasil nekega človeka, ki so ga potegnili od ne vem kje, zato, da v Sloveniji dodatno vnesejo razkol med “domobranci in partizani”.

Kdo ima od tega koristi? Pravzaprav le cerkev, ki na način malikovanja določenih likov, skuša doseči večjo rekrutacijo svojih slednikov.

Cerkvi ni bilo nikoli za narodno spravo. Način razglaševanja tega ali onega za mučenca ali svetnika so seveda umetno izmišljene kategorizacije, katerih namen je ravno dobrikanje vernikom in njihovi nacionalnosti, češ, “mati cerkev” vas ima rada, saj vam je dala tudi mučenca ali svetnika. Gre za čisto provokacijo. Če že ne morejo pridobiti nove vernike, je zato potrebno radikalizirati obstoječe, da zapolnijo luknjo.

Zelo nelagodno se počutim, da se danes tak patološki klerikalec sprehaja po isti državi kot sem sam. Take ljudi bi bilo potrebno javno izžvižgati in ovaditi namernega podpihovanja sovraštva, ne pa, da se mu celo ploska. Slovenija se je danes za trenutek spremenila v Iran ali Savdsko Arabijo, kjer ravno tako sovražno nastrojen kler do raznih manjšin, lahko dela kar ga je volja, ne da bi bil zato sodno preganjan.

No ja, saj če pomislim, kdo je pravzaprav tisti, ki takemu človeku ploska – povprečen vernik – in kakšen je njegov duhovni profil, potem to ploskanje niti ne more imeti neke teže. Verniki so pravzaprav duhovni pohabljenci, ki so namesto razvoja lastne duhovnosti le to ugodneje zamenjali za pripravljeno, instant duhovnost, ki ni namenjena temu, da bi sami bili dejansko duhovna bitja ampak so potrošni material institucije, ki duhovnost zgolj prodaja. S tem ne le da poteptajo samoiniciativnost pri suverenem duhovnem razvoju ampak si poškodujejo tudi zdravi del ega, ki se lahko tako deformiran nahrani le še preko številčnosti neke množice do katere čuti pripadnost. Zato so takšna zborovanja tudi potrebna, da se pokaže moč institucije, čeprav so v resnici zaskrbljujoč pokazatelj duhovnosti oropanih posameznikov. Paradoksalno je, da čim večja številka ljudi na takih zborovanjih kaže na manjšo stopnjo duhovnosti v neki družbi. Ampak to cerkvi ne sme biti pomembno. S takimi srečanji si zagotovi reklamo ob tem pa tudi tolažbo, da je zaželjena, saj, kot vemo, ji zaradi prikrivanja pedofilskih škandalov, število indoktrinirancev upada.

Če bi verniki znali razlikovati med vero in cerkvijo, bi bilo Celje danes prazno. Vendar, verniku ne moreš niti zameriti, saj so mehanizmi, s katerimi bi prepoznal lastno servilnost cerkvi, poškodovani. Zameriš mu lahko le do trenutka, dokler kot pes ne pograbi pripravljeno klerikalno kost in ti jo seveda, ne da bi sploh razmislil, nagonsko, vrže v obraz. Žal na področju “narodne sprave” in LGBT pravic oz. integracije, kar naprej grizljajo nove in nove kosti, ki jim jih servirajo v Vatikanu, kjer vsako stvar, ki jo naredijo, naredijo z načrtom takšnega ali drugačnega profita.

Advertisements

junij 13, 2010 - Posted by | Religije, Slovenija

2 komentarja »

  1. Očitno sva imela včeraj isti navdih za pisanje.
    Mi je šlo kar na bruhanje, ko je v Dnevnikovem prispevku nekdo iz množice povedal, da je to velik dan, ko je tudi Slovenija dobila svojega mučenca. Ne želim problematizirati žalostne usode tistega ubitega človeka, ampak to, da nekateri očitno mučence potrebujejo, češ, končno smo tudi mi prišli na svoj račun.
    In ja, RKC se zadnje čase očitno res želi angažirati. Tega, da svoj nos vtakne v vsak kurac, smo že vajeni. Kako je s siceršnjimi “nauki” in dogmami RKC povezan referendum glede sporazuma o arbitraži, mi pa res ni jasno (razen tega, da so hoteli podpreti desnico).

    Komentar od Domen | junij 14, 2010 | Odgovori

  2. Bistvo razglašanja katoliških mučencev ni apoteoza samih mučencev, marveč predvsem kompromitacija rabljev. To nenazadnje izhaja iz definicije, ki določa, kdaj nekdo postane mučenec. Pomembno je, da jo skupi zaradi »sovraštva do vere« (in odium fidei). Gre torej primarno za to, da se jasno artikulira lik sovražnika – Cerkev za svoj obstoj oziroma za smisel svojega obstoja nujno potrebuje sovražnike. Zanimivo je, da se iskanje in etiketiranje sovražnikov še posebej izostri v Novi zavezi – tam se pojavi značilen lik izdajalca (Iškarijot), izdajalskega naroda (Judje) in lik hinavcev (farizeji). In seveda se šele v Novi zavezi kot maligen lik pojavi Satan oziroma hudič, ki je v Stari zavezi samo izvrševalec božje volje, kot na primer v primeru kaznovanja Joba. Radikalen antagonizem med dobrim in zlom ob perspektivi poslednjega – dokončnega obračuna prinaša šele Nova zaveza oziroma Jezus, kar je svojevrsten paradoks, glede na tako zelo opevano maksimo o ljubezni do sovražnika. Seveda je ta »ljubezen do sovražnika« v resnici samo prevara, katerega edini namen je reševanje lastne duše oziroma zveličanje, pri čemer sovražnik še zmeraj ostaja sovražnik. V tem oziru je krščanstvo še zmeraj izrazito egocentrična oziroma »spiritocentrična« religija. Sovražnika v resnici ni mogoče ljubiti, ker tisti trenutek, ko ga začneš ljubiti, ni več sovražnik. Večino tistega, kar kristjani razglašajo za ljubezen do sovražnikov, ne presega najbolj vulgarnega pomilovanja. Cerkev pa, prav z razglašanjem mučencev, ohranja koncept sovražnika in se s tem v resnici odpoveduje osnovni Jezusovi zapovedi. Za nameček je tudi podmena, da je Grozde umrl zaradi sovraštva do vere, čista špekulacija, ki nima nikakršne osnove v znanih dejstvih. Med vojno je še na neprimerno bolj krut način umrla množica partizanov, ki so bili katoličani, pa jih nihče ne bo razglasil za mučence, tudi ne pride nikomur na pamet, da bi trdil, da so umrli zaradi sovraštva do vere. Po neki – enako perverzni logiki – bi mogli trditi, da so partizani, ki so jih mučili in ubili belogardisti ali domobranci umrli zaradi ljubezni do vere – njihovi rablji so tako zelo ljubili Jezusa, da so bili v njegovem imenu pripravljeni izvajati tudi najhujša grozodejstva – skladno z belogardistično parolo: »Za pet Kristusovih ran, naj pogine partizan!«

    Komentar od Marko | junij 16, 2010 | Odgovori


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: