ateistek

Epski mazohizem

Ko sem par dni nazaj videl našo, zdaj epsko športnico in njen “nadčloveški” napor, da si prisluži medaljo, sem se spomnil na bivšega papeža. Imata veliko skupnega. Če nič drugega, oba sta uživala v tem, da sta javno pokazala svojo bolečino. Ostareli in bolani starec kot ikona in asociacija na trpeče, razkrvavljeno, pravljično bitje na križu, ki je baje trpelo za vse nas (mene ni prav nič vprašalo), športnica pa kot hrabra in uporna borka, ki je pripravljena narediti vse, tudi umreti, da izpolni svoje sanje in kompenzira sanje tistim, ki se radi identificirajo s takšnimi ali drugačnimi zmagovalci.

Vendar, koliko je v tem zdrave pameti in koliko mazohizma oz. omreženega uma pred vsemogočnim diktatom idealov? Mislim, da precej. Kdor je pripravljen iti tako daleč, da celo lastno preživetje spravi v tako absurdno situacijo, da ima le-to manjšo vrednost kot morebitni izkupiček, kaže, da gre za fanatika.

Kaj, če se zgodba Majdičeve ne bi srečno končala? Verjetno se tega njeni oboževalci sploh ne sprašujejo ampak jim je v tem trenutku nekako samo po sebi umevno, da je uspela. Bi v primeru drugačnega izida prevzeli odgovornost nase? Mislim, da ne. Še bolj bi bila malikovana. In mrtva. Javnost bi v obeh primerih dobila svoj šou.

Sam nikoli ne bi spravljal lastnega življenja v rizik, zato, da dobim neko nagrado. Zame je življenje največja nagrada in nič ni večjega od tega. Če ni življenja, ni ničesar več. Vse filozofije umrejo. Ampak, verjetno bom zato vedno ostal povprečnež, saj si zaradi tega “egoizma” v javnosti težko opažen. Pa kaj. Za ceno javnega hvalospeva ali visoko kotirajočih nagrad, bolečine in fizična trpljenja raje prepuščam drugim, če jim je to že ljubo.

19 februarja, 2010 Posted by | V razmislek | 7 komentarjev