Po sonce na Dovško Babo
Kar sem izkusil danes, je kazalo na to, da sta gorski in nižinski svet lahko dva povsem ločena svetova. Sploh, če ju loči plast oblakov. Pod njo temno, zamegljeno in depresivno, nad njo pa živahno, toplo in poživljujoče vreme z modrim nebom in popolnoma brez oblačka. Kot da bi se vsedel na letalo in odpotoval tisoče kilometrov stran.
Dovška Baba, 1891 metrov visoka gora v Karavankah, je bila povsem dovolj visoka, da je prebila plast zimske megle. Kar tri ure je trajal vzpon iz vasi Dovje do njenega vrha. Zanimivo, da je bilo snega po poti približno enako ali komaj kaj več kot v Ljubljani, če ne upoštevam zametov pod vrhom.
Navzgor, samo navzgor in čim prej na sonce, je bil motiv, ki nas je gnal prvi dve uri. Malo pod Planino Dovška Rožca, se je okoli nas prikazal prizor, ki smo ga nestrpno čakali. Namesto mrzlega zraka, je začelo naše obraze greti toplo sonce.
Slovenija je pokazala vse svoje hribe daleč okoli, ki so segali vsaj 1500 metrov. Videl se je kukajoči Snežnik na povsem drugem koncu Slovenije. Na vrhu se je odprl pogled tudi na Avstrijo in Italijo in Karnijske Alpe z enakim scenarijem meglenega morja po nižinah. Veliki Klek (3798m), najvišja gora Avstrije, je bil tako blizu kot še nikoli. Z vrha Babe se je videla Luknja v dolino Zadnjice (ah, te asociacije).
Kot mački smo od zadovoljstva predli na soncu. A padajoči lok sonca, ki se je kazal nad Julijci, je nemo opozarjalo, da je čas za povratek
2 komentarja »
Oddajte komentar
-
Arhivi
- maj 2012 (1)
- april 2012 (2)
- marec 2012 (5)
- januar 2012 (2)
- december 2011 (2)
- november 2011 (2)
- avgust 2010 (4)
- julij 2010 (2)
- junij 2010 (5)
- maj 2010 (2)
- april 2010 (6)
- marec 2010 (2)
-
Kategorije
-
RSS
Entries RSS
Comments RSS
Joža Čop je rekel: sedim na Babi in skozi Luknjo gledam v Zadnjico.
PS. Kje ste pustili avto?
He,he.
Kmalu za odcepom za Dovje.